V različnih časih je bilo povsem različno razumevanje tega, kaj je in kaj ni produktivno, ter kaj ustvarja blaginjo. Kakšen razvoj in kakšno blaginjo daje zasebno in tržno v liberalnem sistemu?
Franček Drenovec, publicist in nekdanji novinar, dolga leta analitik Banki Slovenije, v pričujočem prispevku razgrne, zakaj je za nekoga graditev zdravstvenega sistema z odpiranjem prostorov zasebne pobude in zasebnih dobičkov, za vse druge rušenje tistega, kar šele naredi koherentno delujoč sistem.
»V tem prispevku ne pišemo o pravičnosti in podobnem. Pridružili se bomo iskanju odgovorov na vprašanje, kaj daje kapitalizmu njegovo visoko produktivnost in njegovo nesporno zmogljivost ustvarjanja blaginje.«
»Z odprtjem dileme med zasebnim in javnim v zdravstvu je nova vlada že stopila na teren, ki je znal pokopati njene predhodnice. Kaj je, če damo na stran ideologije in lepe želje, v resnici najboljše ali vsaj edino realistično? Kako morajo vlade zares ravnati in čemu v javnem mnenju se morajo znati upreti?«

Vlada na tankem ledu: o zasebnem in javnem

Z etničnega vidika je zavračanje predloga o številu pokrajin, ki ne sloni na kulturno-civilizacijskih in etičnih kriterijih, povsem utemeljeno.

“Naj dodam, da je tudi Koalicija civilne družbe SINTEZA KCD na seji Programskega sveta dne 11. 7. 2022 odločno zavrnila opredeljeni predlog Državnega sveta.”

Pred dobrim mesecem so mediji poročali, da je Državni svet pripravil predlog treh zakonov o ustanavljanju pokrajin. Predlog je soglasno podprlo vseh 28 članov tega organa. Državni svet naj bi leta 2019 prevzel vlogo koordinatorja za pripravo ustrezne pokrajinske zakonodaje. Po besedah predsednika Državnega sveta gospoda Kovšce v postopek oblikovanja predlogov politične stranke niso bile vključene. Predlagana zakonodaja zajema tri zakone, in sicer: Predlog zakona (1) o ustanovitvi pokrajin, (2) o pokrajinah in (3) o financiranju pokrajin. Državni svet je vložil omenjeno zakonodajo v parlamentarno proceduro.
V tem predlogu je predvidenih 15 pokrajin in poseben status mesta Ljubljane. »Gre za zgodovinski trenutek« je ocenil Borut Pahor in sočasno čestital svetnikom. Prav tako je dr. Brezovnik, vodja delovne skupine, ki jo je imenoval Državni svet, pojasnil, da je v njej bilo 62 članov iz Slovenije in 30 članov iz Evropske unije.
Naj bralce spomnim, da gre za realizacijo 143. člena Ustave Republike Slovenije, ki nedvoumno opredeljuje zahtevo po ustanovitvi pokrajin v Sloveniji. Ustava Republike Slovenije je bila sprejeta leta 1991, niti ena vlada do sedaj ni realizirala zahtevo iz omenjenega člena Ustave. Še največ je v tej smeri storil bivši minister za javno upravo dr. Žagar, ki je leta 2007 pripravil določene zakone v duhu 143. člena, vendar je ta predlog ostal tudi na tej točki. In tako Državni svet leta 2019 prevzame koordinacijo za pripravo ustavne zakonodaje, vlade so ponovno bile izpuščene, čeprav je resorno ministrstvo v zvezi z vsebino ustanavljanja pokrajin v vladi.
Nekaj dejstev v premislek
Časnik Dnevnik je poročal, da je 4. novembra 2019 predsednik Pahor priredil posvet o ustanavljanju pokrajin. Rudi Medved, takratni minister za javno upravo, je izjavil, da se vlada do predloga ni opredeljevala. Pahor je takrat izjavil, da bi »večina imela manj pokrajin kot več«. O takratnem predlogu je javni posvet organiziral časnik Večer, in sicer 18. septembra 2019, torej pred posvetom pri Pahorju. Takratni predlog je predvideval 10 pokrajin, Ljubljana in Maribor pa bi naj imela poseben pokrajinski status. Na tej javni obravnavi je bivši minister za lokalno samoupravo dr. Grafenaver pojasnil, da takšen predlog ni mogoče izvesti brez sodelovanja z vlado, enakega mnenja je takrat bil tudi takrat prisoten bivši minister za lokalno samoupravo dr. Žagar.
Obstajala so torej opazna razhajanja glede priprave takratnega predloga o oblikovanju pokrajin v Sloveniji. Se mi pa ob tem postavlja vprašanje kakšno je bilo sodelovanje med omenjenim ogromnim številom domačih in tujih strokovnjakov. Po rezultatih sodeč ga je bilo bore malo, najbrž pa naj bi omenjeno število fasciniralo predvsem javnost o resnosti pristopa in širini problematike definiranja pokrajin. Ni pa možno izključiti tudi finančne interese posameznikov. Kakorkoli že, takratni predlog ni vseboval dovolj resnosti, zato je bilo potrebno ponovno pristopiti k definiranju pokrajin oziroma pokrajinske zakonodaje. Rezultat prizadevanj delovne skupine je omenjen že v začetku tega prispevka. Pa se povrnimo temu predlogu, oziroma predlogu Državnega sveta.
Ali je predlog Državnega sveta sprejemljiv?
Moj odgovor je kategoričen: ni sprejemljiv. Pa ne samo zato, ker je sedanja vlada odločno zavrnila predlog Državnega sveta, kar je Agencija STA poročala 18. avgusta 2022, temveč predvsem zato, ker pri opredeljevanju števila pokrajin niso bila upoštevana tako zgodovinska kot tudi druga meritorna dejstva. Je pa evidentno, da Pahorjeva podpora predlogu o vrsti in številu pokrajin pomeni »cefranje« Slovenije, ki z določenimi zgodovinskimi dejstvi nima prav nikakršne povezave.
Temeljni kriterij so etnične značilnosti
Pred časom sem v članku »Ali so znani kriteriji za definiranje pokrajin« nedvoumno izpostavil etnične vidike za njihovo definiranje kot najobjektivnejše kriterije. Pa poglejmo kaj v zvezi s tem najdemo v »Velikem slovarju tujk« (Cankarjeva založba 2002) na strani 310 in 311. Izraz etničen (iz grščine ethnikos, ethnos – ljudstvo) pomeni: »narodno(stno) načelo, npr. kot kriterij za razmejitev dveh ozemelj«, izraz etnija pa pomeni: »skupina ljudi, ki jih povezuje skupen jezik, materialna in duhovna kultura«. Pa se ponovno sprašujem ali so v Državnem svetu bili člani seznanjeni z navedenima pojmoma, prisoten je bil tudi Pahor, ki v bistvu izpostavljata kulturo prebivalcev nekega teritorija kot dominantno kategorijo za definiranje določenega področja kot etnične entitete. Ali v domeno kulture ne sodijo npr.: navade, običaji, narodne noše, jezikovna narečja, kulinarika, zgodovinski vplivi, folklora, ipd. kot osnovne primerjalne kategorije med posameznimi geografskimi področji. Sodijo, pa še kako so pomembni, da lahko prav v naši domovini na ta način ohranjamo bogastvo, ki ga s to kulturo kot majhen narod imamo in ki ga mnogi večji narodi preprosto nimajo. In to bogastvo je v posameznih delih naše domovine, ki jih lahko poimenujemo kot pokrajine. Na tej osnovi so evidentne razlike med Gorenjsko, Dolenjsko, Prekmurjem, Štajersko, Koroško in Primorsko-notranjsko. Gre torej za 6 pokrajin, dopuščam pa tudi možnost, da strokovnjaki ugotovijo ali Primorsko-notranjsko definirati kot posamezni pokrajini. Torej, gre za maksimalno 7 pokrajin. Predlog Državnega sveta torej nima kulturno – etnične podlage, zato ga je potrebno zavreči.
Naj ob tem dodam še stališče Wikipedije, ki govori o zgodovinskih modelih pokrajin v Sloveniji, in sicer: Gorenjska, Štajerska, Prekmurje, Koroška, Notranjska, Primorska in Dolenjska. Wikipedija omenja tudi geografske možnosti modeliranja pokrajin, in sicer je v tem primeru govor o petih pokrajinah po geografskem principu.
Pri vsem tem pa mi spomin bega k Pahorjevi podpori o »cefranju« Slovenije. Naj k temu dodam, da je tudi Koalicija civilne družbe SINTEZA KCD na seji Programskega sveta dne 11. 7. 2022 odločno zavrnila opredeljeni predlog Državnega sveta.
Ne moremo pa tudi mimo zgodovinskega dejstva, povezanega s predlogom Državnega sveta, da Ljubljana dobi poseben status – torej 16. »pokrajina«. Naslonil se bom na zgodovinska dejstva o katerih je novinar Aleš Žužek pisal 16. 1. 2019. Takole piše: »Gorenjska in Dolenjska sta bili poleg Notranjske do leta 1918 glavni sestavni del dežele Kranjske. Meja med Gorenjsko (Zgornja Kranjska) in Dolenjsko (Spodnja Kranjska) je potekala približno po črti Sava – Ljubljanica. Ljubljana (današnje mestno jedro) je bilo na meji, a je upravno spadala k Zgornji Kranjski.« Tako torej pravijo zgodovinska dejstva! Ljubljana torej sodi h Gorenjski pokrajini ne pa da bi imela poseben status »pokrajine«. Očitno pa pripravljavci predloga v Državnem svetu tega zgodovinskega dejstva niso poznali, saj verjetno ne bi prišlo do tega predloga.
Z etničnega vidika je torej zavračanje predloga o številu pokrajin povsem utemeljeno in predlagam, da sedanja vlada vztraja na svojem stališču, ob upoštevanju etničnih kriterijev. Samo na ta način bo mogoče:
(1) opredeliti število pokrajin z ustreznimi etničnimi in zgodovinsko utemeljenimi imeni in na ta način ohraniti bogastvo, ki so ga prebivalci teh delov države ustvarjali in ohranjali vse do danes;
(2) postaviti temeljni kamen za decentralizacijo že tako centralizirane države;
(3) oblikovati in definirati osnovni model upravljanja v pokrajinah in s tem uresničiti razmejitev med vsebino upravljavskih funkcij na ravni pokrajine in na ravni države.
Osebno vidim prihodnji razvoj Slovenije predvsem v potencialih, ki jih v svoji raznovrstnosti nudijo pokrajine, zato je nadvse pomembno, da bogastvo teh potencialov ne razbijamo.
zasl. prof. dr. Dušan Radonjič, Sinteza 18.9.2022

Za vedno nas je zapustil naš član, akademik in zaslužni profesor dr. Jože Mencinger.

Dragi Jože, spoštujemo te in pogrešali te bomo!

Programski svet Sinteze-KCD

V 82. letu starosti je umrl naš prijatelj in cenjeni član gibanja Sinteza dr. Jože Mencinger.

Jože Mencinger se je rodil 5. marca 1941 na Jesenicah, kjer je leta 1960 maturiral. Leta 1964 je diplomiral iz prava na Univerzi v Ljubljani, leta 1966 pa magistriral na istem področju na Univerzi v Beogradu. Po magisteriju iz prava je med letoma 1969 in 1971 študiral na Univerzi Pensilvanije pri poznejšem nobelovcu Lawrenceu R. Kleinu. Doktorat znanosti z doktorsko disertacijo je pridobil leta 1975.
Imel je bogato akademsko kariero. Leta 1967 je postal asistent, 1977 docent, 1983 izredni profesor in 1987 redni profesor na katedri za pravno-ekonomske vede na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Na ekonomskih fakultetah v Zagrebu in Mariboru je na podiplomskem študiju predaval ekonometrijo, na več podiplomskih študijih Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani pa makroekonomijo. Leta 1987 je bil gostujoči profesor na Univerzi v Pittsburghu, kot gostujoči znanstvenik pa je deloval na mednarodnem centru za ekonomske raziskave v Torinu in na inštitutu socialnih študij na Dunaju. Kot predavatelja so ga vabile univerze v praktično vseh evropskih državah pa tudi na Kitajskem, Japonskem in v ZDA.
Aktiven je bil tudi v politiki. Kot podpredsednik in minister za gospodarstvo je sodeloval v prvi slovenski vladi, v 90. letih je bil član sveta Banke Slovenije in direktor EIPF-ja, bil pa je tudi član Državnega sveta in Fiskalnega sveta.
Kot dosleden socialni demokrat je aktivno sodeloval v civilnodružbenem gibanju Sinteza, kjer je stalno poudarjal odgovornost vladajoče politike za družbeno ekonomski razvoj države vse v interesu ljudi in ne mednarodni finančnih korporacij.
Jože je leta 2001 je prejel Zlati častni znak svobode Republike Slovenije. Bil je imenovan za častnega meščana Jesenic in Ljubljane. Po upokojitvi mu je Univerza v Ljubljani, kjer je predaval, podelila naziv zaslužni profesor.
Nekaj objav na spletnih straneh Sinteze (klik).

Pod naslovom »Demokracija ni stanje, je točka na obzorju« lahko v Sobotnih prilogi Dela že nekaj časa prebiramo zanimiva razmišljanja o demokraciji. Nazadnje, to je 20.avgusta, so se na to temo oglasili trije pisci, to so dr. Blaž Mesec, Matevž Krivic in  Marijan Lačen. Demokracijo kot politični sistem vrednotijo precej različno in posledično  se razlikujejo tudi v ocenah, kakšne so demokratične razmere v naši državi. Ker gre za aktualno zadevo, naj ne bo odveč, da o njej ponudim še svoje mnenje.

Demokracijo predvsem razumem kot enega od modelov  upravljanja države, njena alternativa pa je avtokratsko upravljanje. Pri vrednotenju sistema upravljanja je pomembno upoštevati, kaj je njegova ciljna usmeritev. Po mojem razumevanju demokracije  je njena prednostna vloga učinkovito in pošteno upravljanje države v korist večine, ki se naj odraža v materialnem blagostanju večine prebivalstva in v njegovih svoboščinah. Nasprotno od tega daje avtoritarno upravljanje praviloma prednost interesom družbenih elit, na katere se samo opira,  večina pa je posledično v raznih oblikah prizadeta, najpogosteje materialno, pa tudi v osebnih svoboščinah.

Gornje razumevanje demokracije je blizu temu, kako o njej razmišlja eden od treh zgoraj omenjenih piscev,  to je M. Lačen, manj pa mu verjetno pritrjujeta ostala dva. Naj se omejim le na razlike med mojimi pogledi in tem, kako demokracijo razlaga M. Krivic. Zanj je demokracija politična ureditev z vladavino večine, ki varuje osebne in politične pravice vseh državljanov. Pri tem je  po mojem razumevanju vsebina  »vladavine večine« omejena na volilno pravico, ki jo imajo vsi odrasli državljani. Od volilne pravice do dejanskega vladanja pa vodi  zapletena pot, ki je ni težko zlorabiti predvsem s ciljem, da se v korist izbranih družbenih struktur, še predvsem političnih strank, omeji stvarni vpliv volivcev na vladanje. To se v velikem obsegu dogaja tudi v našem političnem sistemu in zato ne preseneča, če ima pri nas  demokracija vse značilnosti strankokracije, to je vladavine političnih strank. Taka vladavina zapostavlja interese večine, predvsem v prid političnih elit in njihovih podpornikov, je zelo dovzetna za korupcijo in je upravljavsko vse prej kot učinkovita. Njene posledice se  odražajo v številnih neželenih oblikah, še predvsem pa tako, da živi večina Slovencev veliko slabše, kot bi v primeru, če bi svojo državo res demokratično upravljali.

Po mojem razumevanju je torej pri nas demokracija močno zlorabljena. Temu mnenju ne pritrjujejo predvsem tisti, ki so jim volitve in osebne svoboščine (pravici voliti se velik del Slovencev celo odreka) osrednja vrednota demokracije. Od demokracije pa večina pričakuje veliko več, to je predvsem učinkovito in pošteno upravljanje države v splošno korist. Ta pričakovanja je možno v veliki meri uresničiti, a žal le ob pogoju, da se sedanjo formalno demokracijo tako prenovi, da si bo tudi po vsebini zaslužila to prijazno ime.  Kaj naj bi pri nas zajela njena prenova, se dokaj dobro ve. Predvsem gre za tri zadeve. Najprej za spremembo volilnega sistema, ki naj zagotovi bistveno večji vpliv volivcev na izbor oseb, ki nas zastopajo v parlamentu. Predlog zakona, ki to zahtevo primerno zadovoljuje, civilna družba že nekaj časa ponuja politiki, a žal odzivi niso prav obetavni. Drugič, sedanji model oblikovanja vlade je treba nadomestiti z rešitvijo, ki politike ne bo razdvajala, pač pa jo bo zavezovala, da bo državo učinkovito upravljala; pri iskanju primerne rešitve ne kaže biti inovativen, pač pa se raje zgledujmo po izkušnjah Švice. In tretjič, radikalno je potrebno omejiti politično kadrovanje v javnem sektorju in podjetjih v državni lasti, predvsem v korist uporabnikov njihovih storitev in zaposlenih.

Gornjim spremembam naša politika, tako leva kot desna, ni naklonjena, saj bi v marsičem prizadele njene interese. Naloga civilne družbe je torej, da poskrbi za njihovo uresničitev; le tako si namreč lahko obetamo, da bomo postali tudi po vsebini res demokratična in razvojno uspešna družba.

Andrej, Cetinski, Sinteza

Komentar Janeza Markeša v SP Dela:
Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan se je oglasil v javnosti z odmevnimi sporočili glede zdravstvenega sistema. Povedal je, da so bila pričakovanja o strogi meji med zasebnim in javnim zdravstvom nerealna. Povedal je tudi, da Slovenija nima nikakršnih težav s privatizacijo zdravstva. To pa je trditev, ki bi jo v javnosti kazalo preveriti in je že na prvi pogled v popolnem nasprotju z raziskavami javnega mnenja o vrednotah Slovencev, ki so pod naslovom Vrednote v prehodu in pod vodstvom Nika Toša potekale desetletja.
Kdo podcenjuje volivce
V pogovoru za Delovo edicijo Ona je minister opozoril na nekaj pomembnih vidikov v zdravstvu in v marsičem je imel prav. Prvič, da je treba urediti razmerja znotraj zdravniških vrst; drugič, da je treba reorganizirati vodenje bolnišnic in svete zavodov, kar da mu je na srce položil tudi javnosti dobro poznani kolega Erik Brecelj; tretjič, da je treba vzpostaviti nadzorne organe, ki bodo nadzorovali sistem, razpise, potencialno korupcijo in učinkovitost.
Zapletlo se je, ko je spregovoril o relativnosti meje med javnim in zasebnim zdravstvom, ko je povedal, da se termin »privatizacija« zlorablja in da ljudje, ki ga uporabljajo, sploh ne vedo, o čem govorijo.
Če kdo, je o t. i. plazeči se privatizaciji v zdravstvu zelo jasno in naglas govoril Dušan Keber, sam nekdanji profesor na medicinski fakulteti, nekdanji zdravstveni minister in predvsem eden najboljših poznavalcev družbene filozofije javnega zdravstva pri nas (intervju D. Kebra v Delu). V kolumni, ki jo je napisal za Dnevnikov Objektiv, je dal precej jasno vedeti, da je minister Bešič Loredan nekdo, ki je sam kot zdravniška »dvoživka« del problema bolj kot rešitve. Zato jo je še pred iztekom stotih dni nove vlade naslovil kar neposredno na predsednika vlade in zapisal: »Golob podcenjuje volivce.«
Dejansko je pokazal na nevralgično točko vsega dogajanja, ki nakazuje dve smeri kritike. Prva je ta, da se tako Golob kot minister Bešič Loredan in z njima celotna vlada obnašajo, kot bi glede zdrav-stva, pred volitvami, v koaliciji štirih strank in civilne družbe, ne bile dane jasne zaveze. Druga pa je ta, da se je minister za zdravje z očitnim odobravanjem predsednika vlade namenil odločati o nečem, kar bi moralo iti v široko javno razpravo, v odločitev ljudstva in končno v zakonodajno mrežo državnega zbora. Nastaja vtis, da je vlada, podobno kot pod Janšo, spet prevzela oblast, ki pritiče parlamentu, in se dvignila nad ljudstvo.
Ime česa je minister
Dva zorna kota je mogoče pojasniti iz predvolilnih dogajanj iniciativ civilne družbe, kot so Glas ljudstva, Inštitut 8. marec in druge. Iz njih je ime in politični profit izvlekla prav Golobova stranka Gibanje Svoboda. Na to je zdaj spomnil Keber in izpostavil dve najpomembnejši predvolilni postavki in obljubi široke protijanševske koalicije za »svobodo« državljanov: ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in odprava popoldanskega dela zdravnikov javnega sektorja za koristi zasebnega, ki se financira iz javnega denarja. Drugače rečeno, zaveza je bila, da bo nova vlada jasno in ostro razmejila javno in zasebno zdravstvo.
In kakšno je zdaj sporočilo Golobovega ministra Bešiča Loredana? Povedal je: »Pričakovanja o omenjeni strogi meji so bila nerealna.«
Če bi povedali drugače: na predpražniku mejnika stotih dni miru za vlado, da bi lahko pokazala rezultate svojega dela v korist predvolilnih obljub in zavez, je minister v njenem imenu in že pred rokom postavil trditev, da so bile volilne zaveze »nerealne«, da so bila pričakovanja tudi »nerealna« in da se novi oblasti ni treba več ozirati na glas ljudstva, saj ima za štiri leta zagotovljeno oblast in veliko premoč v državnem zboru. To pa je stališče, ki ne poškoduje le enega najpomembnejših stebrov slovenske socialne države, zdravstva, temveč tudi samo ustavno naravo slovenske demokracije. Le vprašanje časa je torej, kdaj si bo civilna družba zastavila vprašanje, ali smo po Janši spet prišli z dežja pod kap.
Tako se približujemo datumu, prvi polovici septembra, ko bo mogel pasti odgovor na vprašanje, ime česa je nova Golobova koalicija. Zdi se, da je Bešič Loredan ta datum že prehitel in kakih pozitivnih presenečenj najbrž niti ni mogoče pričakovati.
Postavlja pa se nadaljnje vprašanje, namreč, ime česa je sam minister za zdravje Bešič Loredan, ki je postavil pavšalno trditev, da Slovenija nima težav s privatizacijo zdravstva in da ni mogoče »kar čez noč potegniti črte v sistemu, ki je nastajal dvajset let«.
Ko že govorimo o eliti …
Če nekdo skladno s predvolilno obljubo protijanševske »alternative« ni pripravljen potegniti črte pod sistem, ki se je razgrajeval in ne nastajal dvajset let, potem se zastavi vprašanje, na kateri strani te nevidne črte stoji oziroma hoče stati sam.
Zdravniški sindikat Fides je svojim članom zdravnikom v podpisovanje spet poslal peticijo z »zahtevo po izločitvi zdravnikov in zobozdravnikov iz enotnega plačnega sistema javnega sektorja«. Ob zmerni kritiki aktualnega ministra je sindikat dal vedeti, da zdravniki po svojem statusu, poslanstvu in intelektualni privzdignjenosti v tej državi ne morejo biti enakovredni z drugimi.
V resnici se toliko let po osamosvojitvi države spet odpira vprašanje superiornosti in inferiornosti poklicev v njej. Ko Bešič Loredan zanika, da bi ljudje imeli kaj proti privatizaciji zdravstva, se zdi, da tiho predpostavlja, da so zdravnikom končno pripravljeni priznati, kar jim gre, to pa je poleg plemiškega statusa še gmotno potrdilo zanj.
Kar zadeva zdravstvo, se torej poleg plazeče se privatizacije odpira še en neopažen hrbtni vidik te »plemiške« logike, ki ga je prejšnjo soboto po zdravniku Urošu Ahčanu izpostavilo Nedelo. Tudi študij medicine zaznamuje socialno-elitistična selekcija, ki po mnenju nekaterih poznavalcev te problematike težko omogoči ljudem prijazno in zato sistemsko normalno zdravstvo. Ahčan je povedal nekaj, kar je pristalo v naslovu intervjuja za Nedelo: »Študij medicine proizvaja otopele, cinične in depresivne ljudi, robote.« V končni posledici lahko sklepamo, da taka logika vodi tudi do ljudi, ki jih lahko čez človekoljubno mero zdravniškega poklica in mimo Hipokrata zanimata bolj privzdignjen socialni status in gmotni položaj, ki naj bi šel z njim.
Takšen vtis v skupnem seštevku vsaj nastane pri delovanju zdravniškega ceha, zbornice in sindikata. V dolgih letih je javnosti postalo jasno, da je s celoto dogajanja ob podaljševanju čakalnih vrst pri zdravstvenih storitvah tudi sicer nekaj zelo narobe. Nemara je v luči dejstva, da je študij medicine povezan s čezmernimi napori, tveganji in s tako hudo selekcijo, deloma mogoče razumeti razočaranja zdravnikov. Ti pridejo v sistem javnega zdravstva, ki po naravi zadev sicer ne more kazati naklonjenosti elitizmu, čeprav ga tiho vseskozi predpostavlja.
Toda na koncu in pod črto je sistemsko vprašanje javnega zdravstva v Sloveniji bolj kot do vprašanja zdravniškega elitizma postavljeno v tiho lobijsko razmerje do zavarovalnic, ki vsako leto nakujejo ogromne dobičke in z novimi ponudbami »na trgu« za preskakovanje vrst dobesedno na račun javnega denarja in ljudi rušijo sistem enakosti in solidarnosti. Na eni strani so zdravniški in dobaviteljski lobiji, ki z javnim denarjem postajajo milijonarji, na drugi vse daljše vrste in manj storitev, to je slika, ki je klicala in še kliče po odzivu.
Tako se je začelo gibanje za javno zdravstvo in tako sta se »zgodila« tudi premier in zdravstveni minister, ki sta v imenu teh idej prišla na oblast. Je bil to resnični namen?

Med razlogi, da do oblikovanja pokrajin ne pride, je vprašanje, kako velike naj bodo oziroma koliko naj jih bo. Stroka argumentirano opozarja, da pokrajin ne sme biti več kot osem.
Temu lahko pritrdimo tudi z ustavno pravnega vidika, saj bi majhne pokrajine bolj spominjale na upravne okraje, ki so podaljšek državne oblasti, kot na močne in vplivne subjekte političnega odločanja na pokrajinski in državni ravni, pa tudi spodbujanja sodelovanja prek državnih meja.
Čeprav velja v Sloveniji levica predvsem za glasnika mesta in desnica podeželja, se ne glede na to, kdo je na oblasti, ohranjata in krepita centralizem in strankokracija, ki škodujeta tako mestu kot podeželju in njunim prebivalcem.
Dolgoročno gledano odprava storjenih napak iz preteklosti ni dovolj; potrebne so sistemske reforme. Ustanovitev pokrajin in demokratizacija volilnega sistema sta takšni izboljšavi, ki naj trajno preprečujeta poglabljanje prepada med vsemogočno centralno oblastjo ter podrejenimi slovenskimi mesti, podeželjem in njihovimi prebivalci.

SLOVENSKA MESTA IN PODEŽELJE
Dr. Ciril Ribičič

Stališče programskega sveta Sinteza-KCD:
Zavračamo predlagani model oblikovanja Pokrajin

Kolumno objavljeno v časopisu Delo z naslovom Koga je strah plebiscita? je objavil Luka Lisjak Gabrijelčič (L.L.G.), katerega mnenja o aktualnih družbeno-političnih razmerah že lep čas lahko ob sobotah prebiramo v Delu. Pred nedavnim je zbudil pozornost javnosti tudi kot avtor javnega pisma – pismo je sopodpisalo več deset javnosti poznanih oseb -, v katerem vlado poziva , da z vsemi sredstvi podpre Ukrajino v njeni vojni z Rusijo, slej ko prej s ciljem, da se slednjo vojaško porazi. Tega, da bi bilo to vojno možno končati za pogajalsko mizo, očitno ne verjame in v tem se njegovo pismo tudi razlikuje od podobnega javnega poziva, katerega avtor je A. Juri, ki pa ima vojaško razrešitev ukrajinske morije za rešitev, za katero se zaradi njenih strašljivih posledic ne smemo zavzemati.
Med argumenti, zakaj se je ruski agresiji potrebno vojaško zoperstaviti, omenja L.L.G. predvsem naslednje: Rusija ne steguje rok le po ozemlju Ukrajine, pač pa tudi po njeni narodni identiteti, saj omalovažuje ukrajinski jezik, pogosto z besediščem fašizma. V kolikšni meri so te navedbe verodostojne, se da razbrati tudi iz tega, kar navajam v naslednjih vrsticah.
Po podatkih, ki se jih najde na spletu (recimo nemška wikipedija), je leta 2011 v Ukrajini 43% prebivalstva ukrajinščino uporabljalo kot svoj pogovorni jezik, ruščino 39%, oba jezika, to je ruščino in ukrajinščino, pa 17%. V njenih vzhodnih pokrajinah Lugansk in Doneck je večina prebivalstva tudi sicer ruske narodnosti. Ukrajina je torej jezikovno in narodnostno vse prej kot enotna država, kar pa ob njenem demokratičnem upravljanju ne sme biti težava, lahko je celo prednost. Z demokracijo pa ima ta država žal resne probleme. Leta 2014 so namreč njeno politično oblast nasilno prevzele Rusiji zelo nenaklonjene osebe, ki so pričele rusko govoreče prebivalstvo obravnavati z metodami, ki ustrezajo vsebini pojma »fašizem«. Med drugim so pričele prisilno omejevati uporabo ruskega jezika in tako po letu 2017 tudi otroci ruskega porekla po veljavni zakonodaji nimajo več možnosti, da bi v šolah uporabljali svoj materni jezik. Ta skrajno neprimerna politika, ki je poleg drugega dopuščala tudi obsežno korupcijo, je bila ves čas deležna aktivne podpore ZDA, EU pa se je sprenevedala, da je ne zaznava. Rusija se z njo seveda ni mogla sprijazniti in ker očitno ni imela drugih možnosti, se je Putin odločil, da z njo obračuna vojaško. Temu njegovemu ravnanju ni lahko argumentirano oporekati, vsekakor veliko težje, kot to velja za marsikaj drugega, kar počne kot pristen oligarh.
Razloge za ukrajinsko morijo razlagava torej z L.L.G. povsem različno. Oba pa dopuščava, da se motiva. Ta možnost je tudi osrednja zadeva, ki jo L.L.G. obravnava v svoji tokratni kolumni v Delu. Če sem ga prav razumel, je povsem prepričan v pravilnost tega, kar je o ukrajinski vojni navedel v zgoraj omenjenem javnem pismu, dileme pa se mu porajajo glede tega, kako to vojno končati. Ne izključuje tudi možnosti, da se jo konča za pogajalsko mizo, vendar naj bi ta pot obetala uspeh le v primeru, če bi Putin pristal na plebiscit v ukrajinskih pokrajinah, ki si jih Rusija že prilastila (Krim) oziroma se jih želi prilastiti. Predlaga tudi pogoje, ob katerih naj bi se plebiscit izvedlo, ti pa so za Putina nedvomno nesprejemljivi. Ker bo slednji možnost plebiscita zavrnil, naj bi bil to, tako vsaj zadevo razumem, močan argument v prid mnenju, da si od pogajanj z Rusi ne moremo veliko obetati.
Ukrajinsko morijo bi morali čimprej končati. Možno je to le za pogajalsko mizo in ob pogoju, da obe vojaško sprti strani pristaneta, da bo Ukrajina v prihodnje nevtralna demokratična država, ki pokrajinam z večinsko ruskim prebivalstvom priznava primerno avtonomnost in tudi sicer dosledno spoštuje narodnostne in jezikovne posebnosti njenega prebivalstva. Verjamem, da bi Rusija na tako rešitev pristala, veliko težje pa bi jo sprejela aktualna politična oblast v Ukrajini, vsaj dokler je ta deležna obilne moralne in vojaške podpore s strani ZDA in EU. Ta podpora postaja zato vse bolj škodljiva in zato bi bilo koristno, da o njeni primernosti resno razmislijo tudi intelektualci, kot je pisec naslovne kolumne.
Andrej Cetinski, Sinteza, 1.8.2022

Delov ugledni komentator Peter Rak odpira razpravo o demontaži klasičnih političnih sistemov. Ker nobena skrajnost ni dobra, je vredno prebrati tudi ta komentar – klik.

– Vojna v Ukrajini –

Gre za morijo, ki jo je letos v februarju z vojaškim napadom na Ukrajino izzval ruski oligarh Putin in je doslej to državo in njeno prebivalstvo izjemno prizadela, njene posledice pa vse bolj boleče zaznava tudi prestali svet, še predvsem Evropa. Vojne se najpogosteje končajo s porazom ene od vojskujočih se strani, precej redkeje pa za pogajalsko mizo. V obravnavnem primeru ne gre računati s tem, da bi Ukrajina lahko vojaško porazila Rusijo, tudi spričo nuklearnega orožja, ki bi ga slednja nedvomno uporabila, če bi bila resno ogrožena. To vojno je zato možno končati le za pogajalsko mizo in zato bi se morali razumni politiki zavzemati za to, da do pogajanj čim prej pride in se tudi uspešno zaključijo.
Žal gornje mnenje ni deležno splošne podpore. Naša javnost je to spoznala pred dobrim mesecem, ko sta dve skupini v javnosti poznanih intelektualcev vladi naslovili pismi s predlogi, kako naj ta politično ravna glede vojne v Ukrajini; ena skupina se je zavzela za usmeritev, ki jo navajam zgoraj, druga pa je izhajala iz domneve, da je Rusijo možno in potrebno vojaško poraziti in zato se naj Ukrajini nudi vso potrebno pomoč, da bo v tem tudi uspela.
Zanimive informacije o tem, kako smo glede vojne v Ukrajini razdvojeni, nam nudijo pisma bralcev, ki jih objavlja sobotna priloga Dela. Tako lahko v njeni izdaji z dne 8.7.2022 preberemo dve pismi, avtorja sta dr. Janez Kopač in mag. Ivan Ketiš, ki ne prav v rokavicah polemizirata s pismom Tita Turnška, objavljenem v Delu en teden pred tem. Turnšek naj bi se pregrešil predvsem s tem, da se je zavzel za to, da obe strani čimprej sedeta za pogajalsko mizo in končata morijo v Ukrajini, omenjena pisca pa očitno menita, da je Rusijo v tej vojni možno in potrebno poraziti.
Slovenci smo politično na sploh močno razdvojeni in zato niti ne preseneča, da se razhajamo tudi v ocenah glede možnosti in načina, kako končati vojno v Ukrajini. Večjih problemov zaradi teh razhajanj ne bi smeli imeti. Resno pa bi nas moralo skrbeti, kako v tem primeru ravna politika Evropske unije. Tudi ta namreč očitno izhaja iz domneve, da Ukrajina ob zadostni podpori v orožju Rusijo lahko vojaško porazi. Rezultati take politike se bodo slej ko prej odrazili predvsem v naslednjem:

• Namesto da bi morijo v Ukrajini kolikor mogoče hitro končali, se jo bo podaljšalo, vsaj za nekaj mesecev, če že ne za leto ali še več. (Prej ali slej se bo namreč končala, najbolj verjetno za pogajalsko mizo). Posledično bosta obe vojskujoči se strani dodatno utrpeli velike človeške žrtve in ogromno materialno škodo.
• EU bo utrpela veliko ekonomsko škodo, še predvsem zaradi težav z oskrbo z energijo in močno povečanih stroškov za vojaške namene. Posledično bo najbolj prizadeta socialna država, kar bo slabilo tudi politično stabilnost EU kot zvezo držav.
• Ekonomske koristi od nadaljevanja ukrajinske morije bo imela predvsem orožarska industrija, od držav pa si jo lahko obetajo predvsem ZDA; le te jih bodo znale izrabiti tudi za nadaljnje podrejanje EU.
• Politična razmerja v svetu se bodo pomembno spremenila. Predvsem bo politično oslabel zahodni demokratični svet (ZDA z EU), okrepilo pa se bo zavezništvo avtoritarnih držav pod vodstvom Kitajske.
• Ekološka sanacija okolja, ki je bila že doslej preveč zapostavljena, bo v naslednjih letih bistveno prizadeta. Tudi zato se nam obeta vse več neviht, povodenj in drugih težav zaradi pregretega ozračja.
• Če bi se Ukrajina tako okrepila, da bi vojaško Rusijo resno ogrozila, se nam obeta nuklearna vojna s posledicami, ki so za sedaj težko predstavljive.

Sedanja evropska politika do vojne v Ukrajini je za EU in še predvsem za Ukrajino izjemno škodljiva, koristi pa Ameriki, še predvsem njenemu kapitalu, EU s svojo politiko v tem primeru očitno pohlevno sledi navodilom ZDA in pri tem zapostavlja tudi svoje vitalne interese. Zakaj to počno njene osrednje države (predvsem Nemčija, Francija in Italija), ki jim ostale članice pridno sledijo, preprosto ni mogoče dojeti. Kako se bo končala ta zgodba, v kateri je vse manj prostora za razum, etiko in koristi večine, je težko predvideti. Tako nam ostaja le upanje, da do streznitve evropske politike vendarle ni več daleč.
Andrej Cetinski, Sinteza, 11.7.2022

– – – + + + – – –

Opombe skrbnika:

O krvavi moriji v Ukrajini smo na spletnih straneh Sinteze že veliko pisali. Objavili smo kar nekaj prispevkov naših članov pa tudi drugih mnenj in različnih stališč (glej spodaj!). Upanja, da se bodo strasti v bolnih glavah kmalu začele umirjati, ni. Po našem prepričanju je bil scenarij te vojne izdelan krepko zahodneje od obeh vojskujočih se. In od tam se pričakuje predloge za ustavitev morije.

Od slovenske diplomacije pričakujemo mnogo več, kot je do sedaj pokazala. Že načelno stališče o pravici državljanov do samoodločbe, kar smo pred tridesetimi leti sami častno izpeljali, bi nekaj veljalo (glej: POBUDA ZA »MIROVNI SPORAZUM UKRAJINA 2022«). Glede na že desetletja trajajoče medsebojne sovražnosti je edina trajna rešitev izvedba referendumov, na katerih se prebivalci vsake posamezne sporne upravne regije svobodno izjasnijo o tem, ali naj bo regija dolgoročno bodisi (a) sestavni del Ukrajine bodisi (b) samostojna državno-pravna entiteta bodisi (c) sestavni del Ruske federacije.

– – – + + + – – –

Nekaj starejših objav:

Putin, Nato, Ukrajina in Slovenija; Jože Mencinger; 3.6.2022

– – – + + + – – –

DO KDAJ ŠE UKRAJINA? Aljuš Pertinač z gostoma dr. Bogomilom Ferfila in mag. Bernardom Brščičem v TV oddaji FAKTOR; 2.6.2022

– – – + + + – – –

Poziv Vladi RS v zvezi z vojno v Ukrajini; Spomenka Hribar; 18.6.2022

– – – + + + – – –

Vojna v Ukrajini; Andrej Cetinski; 19.6.2022 

– – – + + + – – –

Odprto pismo Ministrici Fajonovi; Emil Milan Pintar; 21.6.2022

– – – + + + – – –

Zanje je Ukrajina peskovnik za gradnjo fašistične države – (Medijska vojna je žal bistvena sestavina tudi te vojne) – 9.3.2022

– – – + + + – – –

Pot v vojno in nepotrebna vojna po letih hinavščine in zapravljenih priložnosti za mir;  Drago Dakić Prelc; revija Obramba, junij 2022; (Kaj je bilo prej in kako je prišlo do vojne? Zakaj nihče ne govori o miru?)

– – – + + + – – –

Kronologija rusko ukrajinskega spora (YouTube); Massimo Mazzucco; 8.5.2022