Strici in nečakinje

V petek je Zokijev 400-glavi strankarski bataljon bombaško razbil slovensko vlado in politični komentatorji so v en glas začeli govoriti o samomorilski gesti politika, ki naj bi izgubil pamet. A Jankovič ni izgubil pameti. Odkrito je prevzel svojo stranko v svoje roke in tako – kot Janša pred dobrim letom – jasno povedal, da je on stric, tisti okoli njega pa zgolj nečakinje.

Noč dolgih nosov
Ampak samo dan pozneje je isti Zoki že s štiri tisoč ljudmi v Stožicah pel Hej brigade! Torej, tudi če se Zokijeva (ponovna) vstaja v naslednjih dneh ne bo nadaljevala s tako eksponencialnim tempom in tako ofenzivno začrtano smerjo – kje je tu kakšen neuspeh?
Trenutno Jankovićevo, za številne nerazumljivo rušenje lastne vlade in posebej njene predsednice Alenke Bratušek je torej povsem enaka gesta, kot je bilo Janševo rušenje lastne vlade takrat, ko Šušteršiču ni omogočil, da ga po razkritju KPK nadomesti na premierskem mestu.
Dva identična položaja – enoletna vlada, ki se je z nekaterimi uspehi spopadla s krizo in prepričala javnost, da je kljub sporom najbolje nadaljevati v začrtani smeri do konca mandata. In ne pozabite, pred dobrim letom so Janšo celo v opoziciji rotili, naj desnica nadaljuje – brez Janše. A enako kot danes Janković takrat tudi Janša ni hotel niti pomisliti, da bi prepustil vodenje svoje stranke v zameno za uspeh stranke.
Kajti obema je jasno, da je edina politična stalnica položaj med lastnimi ljudmi. Parlamentarne igre naplavijo zdaj eno in zdaj drugo stranko, odstotki se menjajo, mandati pridejo in odidejo, le vodja stranke si enkrat in nikoli več.
Zato je Janša raje nasedel skupaj s svojo stranko, kot da bi jo s skokom s čolna razbremenil – in ostal sam. Bolje vodja v opoziciji kot politična smrt. Seveda so mu to takrat številni privrženci zelo zamerili, ker so zaradi njega nenadoma izgubili sveže vladne in paravladne zaposlitve in karierne obete, ampak dejstva so dejstva in naslednji dan so se morali odločati na podlagi novih parametrov in – večinoma ostali.

Strici so mi povedali
Podobno danes Zokiju zamerijo strici, ki so ga nekoč prišli teatralno ustoličit kot poglavarja v skladu s tradicijo slovenskih stricev. Strici niso nič drugega kot dušebrižniška, leva veja slovenskega klerikalizma, ki želi brez konkretne odgovornosti na izvrševalce ekonomskega in političnega življenja prenašati neka “višja” in usklajena sporočila in navodila. In ko gre vse k vragu, se nihče od njih ne počuti odgovornega, pa tudi izvrševalci ne, saj so ubogali skrivnostna sporočila stricev. Nato strici zatrdijo, da nikoli niso bili strici, ampak tete.
Zato se mi zdi za slovensko politično higieno izvrstno, da je Janković naredil natanko tisto, kar je Janša že pred dobrim letom – odkrito je prevzel svojo stranko v svoje roke in pokazal vrata tradicionalnemu slovenskemu dušebrižništvu, ki pod krinko državnega in nacionalnega interesa želi sistem strankarske demokracije spet zamegliti v SZDL-jevsko prazno zaskrbljenost vseh za vse.
Ker kaj je lahko v politiki še kaj bolj moreče klerikalnega kot to, da lahko vsak trenutek iz kakega zaprašenega kota na sceno priletijo neki strici in tete in nabijajo o usodnih trenutkih in zgodovini! Čeprav gre za navaden, pritlehen, hormonski strankarski ravs. Kot v pravih strankah mora biti!

Stranke so politično orodje za volivce
Namesto da bi bile stranke politično orodje, ki volivcem pripravlja jasne politične programe, bi slovenski dušebrižniški strici in tete najraje iz vsake stranke naredili meglen SZDL-jevski seznam vseh nacionalnih želja in ciljev in volivce oropali možnosti odločanja o izvedljivih političnih projektih. Kar na koncu prinese le moč in okoriščanje elit brez odgovornosti za svoje majhne prevare iz političnega ozadja.
Kot volivec pa imam namesto SZDL-jevske meglene godlje vsega dobrega bistveno raje, da mi Janša obljubi ostro rezanje vseh subvencij, vključno s socialo in kulturo, ter forsiranje podjetnikov s poudarkom pri tistih, ki gledajo bolj v desno. In prav tako imam kot volivec raje, da mi namesto vseh pozitivnih meglic iz ust Bratuškove raje Janković jasno pove, da bi po njegovem morali vzeti še nekaj milijard novih posojil za velike gradbene projekte in zraven ponosno prepevati Hej brigade pod taktirko njegovih najbolj sposobnih zborovodij.
Kot volivec hočem predvsem vedeti, kaj obkrožim, ko obkrožim ime na volilnem listku. Svoje sanje in predstave o idealnem svetu pa poznam brez političnih prostih spisov.

Za umazanije Slovenci poiščemo nelogično ljubke besede
Zato me veseli, da je ravno Zoki tako bombastično končal obdobje slovenskih stricev in tet. Še bolj me pri tem veseli, da je s tem ta nesrečni politični pojav dobil tudi katarzične elemente literature, kajti ne pozabimo, obsesija s strici je dobila javno legitimiteto prav z Zokijem, ki mu je Rop pred kamerami eksplicitno povedal, da so ga na čelo Mercatorja nastavili politiki.
Od takrat so dobili politični strici v Sloveniji legitimen status, da nastavljajo svoje varovance v državnih podjetnih in javni upravi, seveda ne iz dobrodelnih razlogov in socialnega čuta. Ampak ker smo v “spodobni” Sloveniji, smo koristoljubne politične nastavljače namesto z imenom njihovih sotrudnikov, ki na ulicah nastavljajo dame, poimenovali kot strice.
Zaradi slovenskih klerikalnih korenin ima naš narodni duh, levi in desni, pač zavore pred izrekanjem grobih dejstev, zato za umazanije poiščemo nelogično ljubke besede, ki jih zares ne uporabljamo. Če koga na primer javno imenujemo “dragi” (dragi Borut, Zoran, Igor …), to pomeni “prekleti”.
Beseda stric pa je tako ali tako že prastara fraza za zakrivanje spotakljivih spolnih praks. Zato v klasičnih romanih kar mrgoli raznih stricev in nečakinj. In tisti, ki tega niste opazili (ker v šoli silijo otroke brati romane povsem prezgodaj, pač po diktatu zgodovinskih obdobij, ne po smislu za razvoj otroka), imate priložnost, da lahko mnogo odličnih klasičnih romanov začnete brati znova. Obljubim, da boste odpirali usta, kakšne pikantne odvratnosti ste nekoč kot šolarji prezrli, ker ste predvidevali, da je stric obiskal nečakinjo zato, da ji je prinesel čokolado. Ona pa ga je potem iz hvaležnosti pač poljubila na lice, kot se za lepo vzgojeno damico spodobi.

Zoki in hlapec Jernej
Z Jankovićevim bombaškim razbitjem vlade je Slovenija torej dokončno ostala brez stricev. Morda oni tega še ne vedo, ampak bodo kmalu. Morda bodo ob tem celo presenečeni (in malo užaljeni) spoznali, da niso bili oni tisti, ki so nekoč v smešni četici prišli “nastavljat” Zokija za carja pozitivcev, ampak je bil v resnici Zoki tisti, ki jih je spretno nastavil, ker je pač potreboval učinkovit reklamni spot za volitve.
Strici so ga ubogali in brezplačno priskakljali k njemu, seveda je bila zdaj absurdna zamisel nekaterih od njih, da bi ga lahko odpoklicali z mesta, kamor so mu pomagali priti. “Dragi hlapec Jernej,” bi rekel Zoki, “lepo, da si se zame potil, dobil žulje, ampak za to si bil plačan, kolikor si si pač izpogajal; kmetija pa je zdaj moja in od nikogar drugega!”

Bolje majhna stranka kot velik nič
Zato je Zoki kot realistični makiavelist v trenutku, ko so se zaradi naraščajoče Alenkine samozavesti začele stvari zanj odvijati narobe, sklenil temeljito premešati karte. To je eden od najstarejših političnih receptov – če kaže slabo, se nerodno spotakni in prevrni igralno mizo. Zoki ima stranko, vso tisto naporno infrastrukturo lokalnih odborov, ki ne pridejo niti od stricev niti od svetega duha. Bolje majhna stranka kot velik nič.
Kaj pa ima Alenka? Zato Zoki računa, da bodo kmalu, ko se bo razkadila jeza, strici spet staknili glave in rekli: “Danes je nov dan in Zoki je edini, ki lahko kaj stori.” In bodo pohlevno spet prišli k njemu pet Hej brigade. Čeprav se bo poslej pri Zokiju jasno vedelo, da je on stric, tisti okoli njega pa zgolj nečakinje.
Zato ne razumem komentatorjev, ki Zokijevo zmago razglašajo za politični samomor. Saj so vendar isti strici, ki so samo dan prej karali Zokija, kot bi bil majhna, prestrašena nečakinja, že v soboto zvečer na Hej brigadah istemu Zokiju delali sramežljive dekliške poklončke, ko se je v generalski pozi sprehajal mimo. Kar samo dokazuje, kako prekleto prav je imel Zoki, ko je iz Alenke, ki je hotela postati teta, v eni sami potezi spet naredil nečakinjo.

Dr. Alojz Ihan, dobitnik Rožančeve nagrade, zdravnik, specialist klinične mikrobiologije in redni profesor na Medicinski fakulteti v Ljubljani.

1 thought on “Strici in nečakinje

Dodaj odgovor za Andrej M. Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja