Hitro rastoča socialna beda množic ni edini razlog za naraščanje napetosti, je pa eden ključnih.
»Naraščanje socialne neenakosti je šokantno,« je ob današnji objavi podatkov nevladne organizacije Oxfam izjavila direktorica Winnie Byanyima. Premoženje 80 najbogatejših ljudi na svetu se je od leta 2009, ko se je začela kriza, do leta 2014 več kot podvojilo, že prihodnje leto pa si bo en sam odstotek najbogatejših ljudi na svetu prvič lastil več kot polovico vsega svetovnega bogastva. Pred petimi leti je imel v rokah 44 odstotkov, lani 48, prihodnje leto bo segel do 50 ali celo do 52 odstotkov.
Slika o hitri rasti neenakosti je še bolj strašljiva, če dodamo drugo ugotovitev najnovejše Oxfamove statistike, po kateri je tudi večina ostalega svetovnega premoženja že v rokah komaj petine najpremožnejših, medtem ko si 80 odstotkov človeštva deli samo še 5,5 odstotka preostanka. Škarje med bogatimi in revnimi se očitno razpirajo tako hitro, kot se niso še nikoli v zgodovini.
Ker trend ni nov, je zanimivo, kako da se ob vseh analizah družbenih napetosti, ki že resno tresejo tudi Evropo in smo jim priče po nedavnih pariških dogodkih, skoraj nihče ni resneje lotil prav te revščine in socialne izključenosti vse večjih slojev prebivalstva, ki jo tudi na stari celini že povzroča izjemna koncentracija premoženja v rokah peščice najbogatejših. Dejstvo je namreč, da s to koncentracijo zelo hitro izginja tisti evropski srednji sloj, ki je staro celino desetletja definiral kot relativno bogato družbo socialnega blagostanja in ki je ves čas deloval kot nekakšen družbeni amortizer. Dokler gre namreč večini ljudi relativno dobro in dokler se imajo tudi priseljenci in celo oni s skrajnega roba družbe s solidnim delom še možnost prebiti vsaj v to relativno dobro živečo družbeno sredino, je asimilacija možna, napetosti pa so bistveno manjše kot v primeru, ko se večina prebivalstva začne v strahu prerivati za vse bolj usihajoče socialne ugodnosti. Pol stoletja zgledno delujoče Evrope, ko v Nemčiji ni živelo nič manj priseljenih Turkov, v Franciji pa nič manj getoiziranih Alžircev, je dober dokaz. Družbi je uspelo »prebaviti« vse verske, kulturne in civilizacijske različnosti, ki so jih zdaj nevarno potisnili na površje predvsem finančna kriza z zaukazanim drastičnim varčevanjem (v korist še hitrejšega bogatenja bogatih) in hitro rastoča pavperizacija srednjega sloja.
Revščina vedno radikalizira. Tega se počasi začenjajo zavedati tudi tisti, ki se bodo v sredo, večinoma z zasebnimi letali in helikopterji, pripeljali v švicarski Davos in ki nameravajo tokratni svetovni gospodarski vrh nameniti prav hitro rastoči družbeni neenakosti. A čeprav je tudi med njimi že zaznati strah pred vse bolj nepredvidljivimi posledicami družbene neenakosti, ki celo v Evropi že povzroča prve resnejše konflikte, je malo verjetno, da bodo, tako kot vladam predlaga Oxfam, privili bogate zaradi njihovega izogibanja davkom, ostreje obdavčili kapital in ne dela, za povrhu pa dvignili minimalne plače in izboljšali delovanje javnih služb. Kaj takega se celo predstavnikom slovenskega »velikega« kapitala, čeprav s tistim zares velikim svetovnim nimajo prav veliko skupnega, še vedno zdi nekaj nemogočega.
Damijan Slabe, Delo