Prekarnost, konec kapitalizma?

Kakor se je tukajšnja buržoazna demokracija rodila stara in izčrpana, tako se je lokalni kapitalizem rodil – mrtev.
Prekarna delovna razmerja so razne vrste odnosov, pri katerih delavka in delavec nimata pravic, ki so še do nedavnega veljale za samoumevne. Zato jim pravimo tudi »nestandardna« delovna razmerja, četudi v Sloveniji postajajo vse bolj »standardna«, saj zdaj že skoraj polovica zaposlenih dela v takih okoliščinah. Prekarno zaposleni prejemajo nižje mezde, delavke in delavci morajo navadno sami poskrbeti za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, ni več plačanega dopusta, poveča se življenjska negotovost … Skratka: s prekarnimi odnosi se povečuje izkoriščanje delavstva in krepi gospostvo lastnikov kapitala in njihovih menedžerjev. Pomembno je prav to: hkrati ko se veča izkoriščanje, se povečuje tudi podrejenost. Medtem ko bi naivno lahko menili, da se s povečevanjem izkoriščanja povečuje tudi odpor delavstva, se dogaja ravno nasprotno: ukrepi, s katerimi kapital povečuje izkoriščanje, hkrati razbijajo delavski odpor. Kapitalistični razred očitno spreminja načine izkoriščanja in vzvode svojega gospostva.
Uvajanje prekarnih zaposlitev je torej del širše preobrazbe svetovnega kapitalističnega sistema. Če se hočemo bojevati proti prekarnosti, moramo razumeti, po kakšni strukturni logiki jo kapital in njegove organizacije uvajajo. Zato si moramo ogledati sedanjo zgodovinsko preobrazbo kapitalizma.
Krize in revolucije
Temeljna značilnost sedanje preobrazbe kapitalizma je, da se kapitalizem spreminja, zato da bi preživel. Tako je bilo tudi v preteklosti. Vzpostavitev tovarniškega sistema s kasarniško disciplino, hkratni razvoj mestnega proletariata, ki ne more preživeti brez mezdnega dela v tovarnah, veliki industrijski razcvet v prvi polovici 19. stoletja so odgovor kapitala na prve delavske upore, na gospodarsko krizo po napoleonovskih vojnah in pariško proletarsko vstajo junija 1848, s katero se je proletariat v Evropi uveljavil kot vodilna protikapitalistična družbena sila. Druga industrijska revolucija konec 19. stoletja, nove vrste specialističnih industrij – so odgovor kapitala na takratno krizo kapitalizma in, seveda, pariško komuno, prvo proletarsko revolucijo. Krize in revolucije gredo poslej skupaj. Kriza britanskega imperialnega gospostva, imperialistična svetovna vojna, delavske revolucije v obrobni Evropi – in oktobrska revolucija. Spet se zgodi temeljna preobrazba kapitalizma, poslej v tekmi s socialističnim projektom: prevlada ameriškega imperializma, nova vrsta proizvodnje množičnih standardiziranih proizvodov, tekoči trak, nekvalificirane delavske množice. In spet kriza, svetovna vojna – protikolonialne revolucije, nov svetovni val socialističnih revolucij, kapitalizem je v središču in še marsikje prisiljen v razredni kompromis. »Socialna država« v središču kapitalizma in razne vrste socializmov na obrobju izboljšajo življenjski standard delovnih množic, jim zagotovijo varnost, dvignejo izobrazbeno raven celotnih družb. Delavski boji so potisnili kapitalizem do meja, ki jih ni več zdržal. Svetovna revolucija 1968, kakor jo označuje Wallerstein, je napadla temelje starega sveta: družino, šolo, tovarno, državo. Zazdelo se je, da je socializem v svetovnem merilu samo še vprašanje časa.
Da bi kapitalizem preživel, se je spremenil. Informacijska tehnološka revolucija, investicijski skladi, korporativno upravljanje, organiziran prestop višjega vmesnega razreda (menedžerjev) na stran kapitala, napad na mezde, socialno državo, javno šolstvo, javno zdravstvo … to in še marsikaj je bil odgovor kapitala, da bi kapitalizmu podaljšali življenje. Vendar ni kaj dosti pomagalo.
Periferija polperiferije
Dolgi ciklus evropsko-ameriške prevlade se je iztrošil in tukajšnji kapital se je zatekel k še krutejšim ukrepom. Vladajoči razredi v Evropski uniji si zdaj ustvarjajo notranje kolonije, Grčijo in sredozemsko področje. Vladajoči v ZDA, ki jim Latinska Amerika uhaja, pa z različnimi »transatlantskimi« sporazumi poskušajo narediti za svojo »notranjo kolonijo« celotno Evropo.
EU se iz središča svetovnega sistema spreminja v polperiferijo, Slovenija pa postaja periferija polperiferije. Strukturno je to isti položaj, kakor ga je imela Kraljevina Jugoslavija pred drugo svetovno vojno, ko je bila periferija polperifernih Nemčije in Italije. Lokalna vladajoča koalicija potiska Slovenijo v vse slabši položaj v svetovnem sistemu. Vrh tega tukajšnje vladajoče skupine v Sloveniji niso opravile produkcijske in družbene preobrazbe, ki jo je evroameriški kapitalizem izvedel v sedemdesetih in osemdesetih letih in s katero je podaljšal svoj obstoj. Tukajšnji vladajoči razredi so imeli dve priložnosti, da sicer z zamudo, a vendarle naredijo to kapitalistično preobrazbo. Prva priložnost je bila v času razrednega kompromisa v devetdesetih, ko je delavstvo v zameno za ohranitev socialne države privolilo v povečanje izkoriščanja. A delavsko koncesijo so vladajoči porabili za izpolnjevanje pogojev za vstop v EU, ne za tehnološko preobrazbo, za izboljšanje množične izobrazbe in razcvet znanosti. Druga priložnost je bil poceni denar v času kratke konjunkture 2004–2008, ki so ga vladajoči porabili za neuspešno prisvajanje (zastarelih) produkcijskih sredstev, in ne za tehnološki in družbeni preboj.
»Predkapitalistične« oblike
Že v času zamujenih priložnosti, že v devetdesetih letih, so v Sloveniji začeli razvijati prekarne oblike zaposlitev. Kapital je z njimi obšel še veljavno delavsko zakonodajo, država pa je to tolerirala in celo pospeševala. Med prvimi žrtvami so bili delavci in delavke s tujim državljanstvom, ki jih je država z delavstvu sovražno zakonodajo izročila na milost in nemilost kapitalu in njegovim managerjem. Prekarne oblike so se hitro razširile po vseh dejavnostih: zdaj zajemajo že več kakor 40 odstotkov delovno aktivnega prebivalstva. Država to omogoča in tudi sama izvaja: prekarnih zaposlitev je, denimo, veliko v javnem izobraževanju od vrtcev do univerz.
Tukajšnji kapitalisti, njihovi politiki in njihovi ideologi so ves čas tarnali, da je v Sloveniji »cena dela« previsoka, svoj kapitalizem so ves čas zidali na neposrednem golem izkoriščanju delavk in delavcev – in ne na tistem, kar naj bi bila zgodovinska značilnost kapitalizma: ne na permanentni tehnološki in organizacijski revoluciji. Kakor se je tukajšnja buržoazna demokracija rodila stara in izčrpana, tako se je lokalni kapitalizem rodil – mrtev.
Ko zdaj oblastniki proti volji ljudstva predajajo slovensko gospodarstvo v last in oblast mednarodnemu kapitalu, s tem odpravljajo tudi vsako še tako drobno možnost kapitalistične prihodnosti za Slovenijo. Neokolonialna podrejenost namreč prinese mešane oblike izkoriščanja in podrejanja, tudi »predkapitalistične«, ki so jim blizu nekatere oblike prekarnega dela, na primer, delo prek posredovalnih agencij.
V resnici se je tukajšnji kapitalizem dokončno zlomil, ko je njegova država njegove zasebne dolgove prenesla na celotno prebivalstvo in nas z »javnim« dolgom, ki ga ni mogoče odplačati v doglednem obdobju, postavila pred radikalno alternativo: prihodnost bo socializem ali barbarstvo.
Rastko Močnik, sociolog

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.