Banke ustvarjajo letos izjemno visoke dobičke, pa ne zgolj pri nas. V nekaterih državah (Italija, Litva,…) so se že odločili, da ga bodo krepko dodatno obdavčili, kar je pri bankah naletelo na pričakovan, seveda neugoden odziv. Ker se s primerom davka na izjemen dobiček  doslej v praksi nismo srečevali, je zanimivo, zakaj je ta ideja nenadoma postala aktualna. Lažje jo bomo razumeli, če jo poskušamo razložiti z relevantnimi podatki bank.

Lani ob koncu leta smo imeli občani in podjetja v  domačih bankah skupno 37,2 milijard (mrd) evrov  prihrankov, od tega je bila večina  (31,6 mrd) vpoglednih vlog. V istem času smo bili oboji v bankah v obliki kreditov zadolženi za 26,1 mrd evrov. Prihrankov je bilo torej za 11,1 mrd  več od dolgov. Te presežke so banke v velikem delu držale v ECB (Evropska centralna banka), ta pa je z njimi pretežno posojilno in pod ugodnimi pogoji  financirala proračunske primanjkljaje evropskih držav. Ker smo pridno varčevali in se malo zadolževali, so nam banke v obliki obresti za prihranke zelo malo plačevale, pa tudi krediti niso bili dragi. Oglejmo si na primeru NLB, kakšne so bile obrestne mere pred enim letom in kakšne so danes.

Za vpogledni depozit in za vezani depozit do 1 leta nam je banka pred letom obresti plačevala po letni stopnji 0,01%. (1 evrov na leto za depozit v znesku 10.000 evrov). Za petletni kredit, ki smo ga najeli lani avgusta po spremenljivi obrestni meri, pa je ob sklenitvi pogodbe obrestna mera znašala 5,02%. Ta  vrednost je vsota dveh postavk: medbančne obrestne mere  (Euribor) v višini 0,92% in pribitka  v višini 4,1%. Obrestna marža, ki jo je banka  ustvarila z obravnavanim kreditom, je bila torej zaokroženo 5%, kar je nedvomno lep poslovni dosežek.

Letos se je obrestna marža za gornji kredit še povečala in znaša ta čas zaokroženo kar 8%. Zaslugo za to spremembo ima ECB. Ta je namreč svojo temeljno obrestno mero povečala iz lanskih 0,25% na 4,25%, posledično pa se je povečal tudi avgustovski Euribor od lanskega 0,92% na letošnji 3,95%, to je zaokroženo za 3%. Za to razliko  je višja tudi obravnavana  obrestna marža, saj poslovne banke obrestnih mer za depozite  doslej niso večale.

In zakaj je ECB letos tako močno povišala svojo temeljno kreditno obrestno mero? Očitno zato, ker je skrb za stabilnost cen njena osrednja poslovna zaveza, glavni instrument, s katerim jo uresničuje, pa je politika obrestnih mer. Na bančne kreditne obrestne  mere namreč lahko odločilno vpliva in te je smiselno povečati, ko je inflacija visoka in jo povzroča presežno tržno povpraševanje, ki ga podpira poceni bančno zadolževanje. Ta čas pa imamo opravka z drugačnim tipom inflacije , saj  jo povzroča predvsem dražja  ponudba (energija, hrana, težave pri surovinski oskrbi podjetij,…), ki je v nemajhni meri  ena od posledic ukrajinske vojne. Ta tip inflacije je smiselno omejevati drugače, in ne z višanjem kreditnih obrestnih mer; če se ga denarna politika vendarle posluži, pa ima to lahko druge gospodarske posledice, v konkretnem primeru so to tudi izjemni dobički bank.

Kot rečeno, ustvarjajo naše banke podobno kot ostale evropske letos izjemne dobičke, za katere pa očitno same nimajo prav velikih zaslug. V teh dobičkih se odražajo predvsem  izgube, ki so jih že in jih še bodo utrpeli bančni varčevalci zaradi inflacije spričo izjemno nizkih obrestnih mer za depozite, neposredno pa jih predvsem omogočajo, kot smo to videli na praktičnem primeru, povečani obrestni prihodki bank, še predvsem od kreditov, ki so jih svojim strankam v preteklosti odobrile po spremenljivih obrestnih merah.

To, da je obrestna politika  ECB odločilno prispevala k letošnjim izjemnim dobičkom v evropskem bančništvu, bi moralo biti zadostno opravičilo, da se ta izredni dobiček davčno drugače obravnava od onega, ki ga banke ustvarjajo z dobrim gospodarjenjem. Del dobička banke, ki presega lanskega, bi torej bilo smiselno dodatno  obdavčiti po primerno visoki stopnji, tako oblikovane prihodke države pa prednostno uporabiti za sanacijo naravnih nesreč, ki so nas nedavno prizadele. Res pa je, da bodo uvedbi tega davka banke, tudi ECB,  močno nasprotovale, pri tem pa si bodo lahko pomagale tudi z nekaterimi pravnimi omejitvami.

Andrej Cetinski, Sinteza