6. Finance in proračun

Javne finance, zdravstvena blagajna, pokojninska blagajna

BANČNA SANACIJA

Zakaj tako? – Zahtevamo odgovore!

1. Uvod
Gospodarski razvoj samostojne Slovenije je mogoče razdeliti v štiri izrazita razdobja. 1)Kratkemu razdobju tranzicije, v katerem smo sicer, tudi po nepotrebnem, izgubili dele gospodarstva, je sledilo desetletje uspešnega gospodarskega razvoja, v katerem smo se s povprečno in zelo enakomerno štiri odstotno rastjo brez večjih zunanjih in notranjih neravnotežij hitro približevali povprečni razvitosti EU in obenem ohranjali socialno državo. 2)Temu je med 2005 in 2008 sledilo razdobje »hazardiranja« z gospodarsko rastjo, ki jo je poganjalo kreditiranje, ki ga je omogočilo zadolževanje bank v tujini; neto zunanji dolg je od 0 narasel na 10 milijard evrov. Nenormalna rast kreditov po stopnjah prek 30 odstotkov letno je bila namenjena širjenju proizvodnje, nakupom podjetij in avanturam na področju nekdanje Jugoslavije ter nakupom vrednostnih papirjev doma in v tujini; banke, ki so bile po vstopu v EU in EMU soočene z neomejenimi količinami poceni denarja v evropskih bankah, so kredite dobesedno vsiljevale. Banka Slovenije, prezaposlena s pripravami na sprejem evra, je stala ob strani, Ministrstvo za finance pa je s svojimi ukrepi pregreto gospodarstvo dodatno spodbujalo. 3)Reakcije na krizo konec 2008 so bile povsem napačne; zaradi padca izvoza neizogiben padec gospodarske aktivnosti so še poglobile predvsem s popolno zaustavitvijo kreditiranja, ki mu je botroval politično všečen »pogrom tajkunov«; ki je uničeval podjetja krizo. BS se je namesto z reševanjem bank ukvarjala z njihovim uničevanjem ter z iskanjem krivcev in »krivcev«. 4)Pri tem je BS povsem spregledala svoj del odgovornosti za napake in zamude, ki so pripeljale do še vedno skrivnostne »sanacije« bančnega sistema, ki je slonela na napačnih številkah in napačnih predpostavkah. Cena za uspeh domače »trojke«, ki ji gre priznati, da se je izognila pravi »trojki«, je bila visoka: spisek za razprodajo petnajstih uspešnih podjetij. BS ostaja še naprej prepričana v pravilnost svojega delovanja, a ne zna ali pa ne more pojasniti ukrepov, ki jim je botrovala skupaj z Ministrstvom za finance predvsem v letu 2013. Krediti nefinančnemu sektorju se kljub prenosom slabih in »slabih« terjatev na DUTB še naprej zmanjšujejo, samo v zadnjem letu so se ob tri odstotni gospodarski rasti znižali za desetino.
2. Sanacija bank
Vse, kar kot državljani Slovenije zahtevamo, je pojasnitev dogajanj in predvsem razlogov za ravnanja denarne, izvršne in zakonodajne oblasti v letu 2013, ki jih lahko strnemo v nekaj vprašanj.
Zakaj je izvršna oblast dopustila, zakonodajna pa novembra 2013 sprejela usodno trinajsto spremembo Zakona o bančništvu, ki je formalno omogočila razlastitev domačih varčevalcev, ki so jo krojili uradniki EK, kar dokazujejo dopisovanja med 4. septembrom 2013 in 15. novembrom 2013? Ne obsojamo uradnikov MF, ki so se celo trudili oporekati, trdimo le, da bi za tolikšen poseg v slovenski pravni red vlada in BS morali zahtevati vsaj uradno stališče za finance pristojnega komisarja EK, da je bilo to neizogibno za odobritev »prepovedane« državne pomoči. Posebno še, ker smo priča sprenevedanju EK o tej zahtevi in ravnanju Ustavnega sodišča, ki se izogiba odločitvi z nepotrebnim spraševanjem o hierarhiji pravnih aktov EK in slovensko zakonodajo. Zakaj sta vlada in BS pristali na absurdno zahtevo, da morata NLB in NKBM, ki sta dobili »prepovedano« državno pomoč, krčiti obseg poslovanja? Zaradi njune poceni prodaje?
Kako je mogoče, da se je ocenjeni kapital v slovenskih bankah med septembrom in decembrom 2013 skrčil za 2.9 milijarde evrov; septembra je bil v vseh bankah pozitiven, decembra pa negativen. Kako je mogoče, da sta bili po podatkih evropskega regulatorja bank EBA (na njegovi spletni strani) obe naši največji banki NLB in NKBM še avgusta kapitalsko ustrezni, decembra pa sta imeli negativen kapital? Kako je mogoče, da je Factor banka po pregledu BS julija 2013 kot kapitalsko dovolj zdrava dobila dovoljenje BS, da prevzame KD banko, dva meseca pozneje pa jo je BS poslala v likvidacijo? Zakaj je BS zaradi »možnosti okužbe« istočasno likvidirala tudi Probanko, čeprav se v njej takrat ni dogajalo nič in čeprav je avgusta potencialnim kupcem banke dala čas, da se do konca septembra odločijo o nakupu? Je vse to mogoče pojasniti s spreminjanjem metodologij, oziroma, ali so metodologije prilagajali želenemu rezultatu ?
Zakaj BS ni zmotila približno 1.5 milijardna razlika med ocenama finančne luknje dveh tujih institucij, ki jih je morala najeti, da bi zagotovila nepristranskost ocen. Oliver Wyman je opravila »bottom-up«, Roland Berger pa »top-down« oceno; ta naj bi omogočala presojo prve. Za oboje je BS plačala kar nekaj milijonov, milijonske stroške pa so imele tudi banke, ki so morale stroške pokriti same. Razlika med 3.3 in 4.8 milijarde evrov je prevelika, da bi jo naročnik, ki je ocene drago plačal, kar spregledal.
Zakaj so bile brez prigovorov v stresnih testih uporabljene fantomske napovedi EK o slovenskem gospodarstvu, ki nimajo nič opraviti z realnostjo in ki ne vzdržijo nikakršnih statističnih testov. Ocene o več kot deset odstotnem skrčenju v treh letih, so nastale v času, ko si je slovensko gospodarstvo sredi 2013 že opomoglo in naslednja leta dosegalo povprečno 3 odstotno rast. BS je v prvi polovici leta sama izvedla stresne teste, ugotovljeno pomanjkanje kapitala pa je bilo bistveno manjše kot pri stresnih testih izvedenih jeseni. Pa še. EBA je do leta 2013 v svojih stresnih testih praviloma uporabljala dvoletno padanje ekonomije, v 2013 pa ga je povečala na 3 leta. Če bi v stresnih testih dvoletno padanje uporabili tudi pri nas, bi, na primer, NLB zadržala pozitiven kapital, če bi v stresnih testih drugod uporabili padanje takšnih razsežnosti kot v Sloveniji, bi povsod namesto bank ostale le še bančne luknje.
Zgoraj navedena vprašanja lahko strnemo v eno samo. Povsod si oblasti – denarne, izvršne in zakonodajne – prizadevajo reševati svoje banke in podjetja ter ščititi svoje državljane-vlagatelje; zakaj naše oblasti – denarna, izvršna in zakonodajna – raje uničujejo banke, razprodajajo podjetja in domačim vlagateljem jemljejo prihranke.
Za Programski svet SINTEZA-KCD, Jože Mencinger, 15.3.2016

Slovenski javni dolg

Maja Breznik in Rastko Močnik sta uredila knjigo »Javni dolg: Kdo komu dolguje«. Knjiga jasno in poljudno, vendar strokovno korektno, prikazuje, kako je prišlo do sedanje velike zadolženosti in kako bi jo bilo mogoče odpraviti, ne da bi pri tem žrtvovali vseh družbenih pridobitev zadnjih stoletji. Knjiga je zbirka prispevkov avtorjev iz več držav, tudi iz Slovenije. Izpostavljamo celovit in strokovno argumentiran prispevek, kompetentnega in družbeno angažiranega Frančka Drenovca o nastanku slovenskega javnega dolga.
Franček Drenovec: NASTANEK SLOVENSKEGA JAVNEGA DOLGA

Sledi kratek povzetek:
Skupni slovenski zunanji dolg je tik pred krizo dosegel 40 milijard evrov ali skoraj 110 odstotkov BDP! Na to raven ga je spravilo eksplozivno zunanje zadolževanje bank od leta 2005 naprej. Slovensko dolžniško krizo je sprožil ta (bančno-poslovni) dolg in ne javni dolg, ki se je napihnil šele po bančnem zlomu, ko je zunanji dolg bank morala prevzemati država (z dokapitaliziranjem bank in prevzemanjem njihovih slabih aktiv ter z dolgotrajnim kompenziranjem posledic bančne krize). Čezmerno zadolževanje je nastalo pred krizo, v bankah in za razumevanje javnega dolga je treba razumeti nastajanje bančnega dolga(!).
V zadnjih treh letih pred krizo je naraščalo domače posojanje bank trikrat hitreje od BDP. Že prvo leto bi moral biti sprožen alarm. Vendar so bili tako vladni kot opozicijski ekonomisti brez pripomb. Finančni minister je bil argentinski državljan in vlada je imela podporo »mladih ekonomistov«. Politične stranke tudi niso imele pripomb in prav tako ne Centralna banka, ki je sicer zadolžena za nadzor bank in finančne stabilnosti. Obseg posojil se je v treh letih podvojil – Dodatno k povečevanju nominalnega BDP za slabe 3 milijarde evrov letno je v državo vsako leto priteklo (preko bank!) še za 5 milijard tujih kreditov. Jeseni leta 2008 se je balon razpočil.
Kam se je trošilo?
V javnosti se je nekako uveljavilo mnenje, da je bančne kredite požrlo financiranje privatizacije. Neposrednih podatkov o tem ni, a proces je bil v resnici precej bolj kompleksen. Panožna usmerjenost posojanja ne kaže posebno velikega deleža za holdinge in podobne finančne združbe. Velik delež kaže na trgovska podjetja in še večji na gradbeništvo in nepremičninarstvo, pa tudi na stanovanjska posojila prebivalstvu, medtem ko so se posojila industriji nekoliko bolj povečala šele v zadnjem letu, ko so se začele težave z izvozom. Druga značilnost je, da so banke financirale veliko ekspanzijo tehnološko in komercialno neintenzivnih panog, usmerjenih na domači trg. Financirale so jo z direktnim posojanjem podjetjem in s financiranjem k njim obrnjenega povpraševanja. Na to ekspanzijo je bilo pripeto privatiziranje. Slovenski domači trg je, upoštevajoč dano raven produktivnosti in dohodkov, bil bolj ali manj zasičen in ambicije novih kapitalistov bi bile smiselne samo, če bi absurdna rast kreditov in s tem zunanjega dolga trajala večno. Seveda ni.
Slovenska zgodba je bila predvsem »makroekonomsko-politična«.
Degeneracija je stekla, ko je v državo pritekal kredit. Ampak to se ne bi zgodilo, če ne bi bilo polne institucionalne in politične podpore. Ustavno in zakonsko predpisana dolžna dejanja so opustili v vodstvih državnih bank, v vladi in v centralni banki.
Slovenski zlom je bil zlom novega, v prejšnjih letih na hitro skupaj sklanfanega kapitalističnega razreda (v katerega sodi seveda tudi njegovo politično zastopstvo). Novi razred ni bil zanič zato, ker je bil kapitalističen ali privaten. Bil je gnil, zanikrn, primitiven in skorumpiran. Ampak takrat smo ga dobili in od takrat ga imamo, skupaj z njegovim dolgom, ki nam ga je v samo nekaj letih nakopal na naše glave več, kakor vsi drugi pred njim v vsej prejšnji slovenski zgodovini. Seveda so krivi tudi tuji posojilodajalci in njihove »mednarodne« institucije, ki so se zavedali naraščajoče tveganosti, a se niso odzvali, saj njihove strategije vključujejo tudi (zanje) zelo privlačne scenarije dolžniških zlomov. Morda je bil to njihov namen že prav od vsega začetka. A Slovenija je imela pravna in ekonomska sredstva, da se zaščiti. Pritiski iz tujine so bili močni, a ne tako, da se jim ne bi dalo upreti. Če imaš državo, imaš sredstva in imaš legitimnost. V naši novi neoliberalni paradigmi pa je država že odveč…
Pomembno in poučno pa je, da sta primitivna provincialna grabežljivost in požrešnost v Sloveniji zajeli le naše ravnokar izvaljene »tranzicijske elite« ne pa tudi »ljudstva«. Stopnja zadolženosti slovenskih gospodinjstev je zelo nizka, in v primerjavi s procesi v drugih delih evropske periferije je bilo v Sloveniji zaradi iracionalnega ravnanja (zadolževanja) zelo malo družinskih bankrotov (z deložacijami itn.). To je treba vedeti. Naš globok civilizacijski zlom ni splošen; ima natančno določeno lokacijo.
Zgodbo sklenimo s hitrim pregledom trenutnega stanja.
Že vsaj dve leti so razmere »v gospodarstvu« spet odlične, saj ustvarjajo banke, podjetja in premožnejši deli prebivalstva spet velike profite in drugo t. i. varčevanje, ki krepko presega primanjkljaj države. Ker je domače realno investiranje na najnižji ravni v vsej poosamosvojitveni statistični zgodovini (t. j. od leta 1995), potujejo presežki pretežno v tujino, delno za razdolževanje, delno pa kar tako, za vse mogoče finančne naložbe in transferje. Leta 2014 so ti tokovi predstavljali že kar 8 odstotkov BDP, kar pomeni, da ta delež ustvarjenega BDP ni financiral domače porabe ali investiranja.
»Slovensko gospodarstvo« se je torej po letih krize in z velikansko državno pomočjo že uredilo in konsolidiralo. Visoka brezposelnost in podivjana fleksibilnost trga dela sta zatrli rast stroškov dela, ki lepo zaostaja za povprečno evropsko; dobički so odlični in davki nanje med najnižjimi v Evropi. Državo, državne institucije, državne banke in državna podjetja »vodijo« v glavnem isti ljudje, ki so jih že prej. Ideologi establišmenta so isti. V predkrizni degeneraciji sestavljena ureditev se je utrdila v novem, vsaj na videz trdnem ravnovesju: na za Slovenijo mizerni ravni produktivnosti in BDP, sramotno visoki brezposelnosti in mizernih dohodkih prebivalstva ter dinamiki, ki je za Slovenijo prav tako zgolj mizerna. Nima smisla pojasnjevati, zakaj bo čez čas spet počilo.
Povzetek pripravil: Miroslav Marc, Sinteza, oktober, 2015

Denar bi moral rjaveti!

Jožica Grgič je v Delu spomnila na zgodbo o županu s Tirolskega, ki se je lotil reševanja velike krize v tridesetih letih prejšnjega stoletja (l. 1932) na svoj poseben način. Razmišljal je, da so vsi predmeti podvrženi staranju (železo rjavi), le denarju moč s časom ne pada. Kljub temu, da je poznal navodila vlade, da je treba varčevati (treba je zmanjšati plače, odpuščati, kupovati le najnujnejše …), ker bo le tako mogoče premagati krizo, se je župan globoko zamislil in zapisal: »Varčeval bom in bom hodil bos. Ampak ali to pomaga čevljarju? Nehal bom potovati, ampak ali bo imela državna železnica od tega korist? Ne bom jedel masla, toda kako to pomaga kmetu?«. Četudi si je še tako razbijal glavo, ukrepov vlade ni razumel. Seveda, ni bil ekonomist, finančnik, bančnik ali kaj podobno kvalificiranega, bil je navaden strojevodja, ki pa je imel to lastnost, da se je, tako kot večina na položajih, počutil oblast, in v nasprotju z omenjeno večino razumel, da je oblast tudi in predvsem odgovornost do ljudi, ki so te izvolili.
Ne bom varčeval, je sklenil župan, ampak bom začel urejati mesto – dal bom tlakovati ulice, obnoviti šolo, zasaditi drevesa ob ulicah, dograditi kanalizacijo, vodovod … Delavci bodo dobili denar, ta pa bo spet začel krožiti. A ga je malce razjedal dvom. Kaj pa, če bodo delavci varčevali, namesto trošili, tako kot jih uči vlada? In se je spomnil Gesellovega svarila: denar ne rjavi(!) Torej je upoštevaje to svarilo poskusil z eksperimentom.
Mesto je imelo v banki le 40 tisoč šilingov, kar še zdaleč ni bilo dovolj za projekte, ki si jih je župan zamislil. Ta denar je deponiral v krajevni hranilnici kot jamstvo za izdajo mestnih bankovcev v enaki vrednosti. Ti bankovci so v nasprotju z drugimi vsak naslednji mesec izgubljali vrednost. Kdor je želel, da bi njegov bankovec za 10 šilingov veljal tudi naslednji mesec, je moral nanj nalepiti vrednostno znamko za 10 grošev. To pomeni, da je bil bankovec čez en mesec vreden 9,90 šilinga, ker je izgubil vrednost za kupljeno znamko. To naj bi spodbujalo ljudi, da bi denar sproti zapravljali, če ne bi hoteli izgubljati vrednosti. In leta 1932 so delavci po letu brezposelnosti spet živahno delali in za svoje delo prejemali rumene, modre in roza bankovce, imenovane potrdilo o opravljenem delu. Bankovci so bili vredni en, pet ali deset šilingov. Od začetne obotavljivosti, ko sta te bankovce sprejemali le dve trgovini, jih je v kratkem času sprejela večina. Zgodilo se je, kar je župan predvidel. Trgovci so lahko kupovali izdelke od kmetov, obrtnikov in tovarn, delavci pa so se trudili denar čim prej zapraviti, da ne bi izgubil vrednosti – denar je torej krožil in vsak je imel nekaj od tega. Brezposelnost se je močno zmanjšala, ob tem je mesto poleg vsega drugega dobilo še smučarsko skakalnico in bazen, po dolgem času pa so se meščani vseh političnih barv in prepričanj spet razumeli med seboj. Župan je postal svetovna senzacija, novinarji od vsepovsod so trkali na njegova vrata in na vrata delavcev ter obrtnih delavnic v mestu, da bi popisali ta čudež. Ker je brezposelnost v preostali Avstriji še naprej naraščala, so želeli tudi drugi župani uveljaviti ta model. Hkrati pa so se kopičile zahteve, naj mož postane finančni minister.
To pa ne! Pa ja ne bo neki strojevodja, ki je po nekakšnem čudežu postal župan, spodbijal avtoritete za to poklicanim ustanovam. Ko so ugotovile, da jih ogroža, so se zatekle k zakonu. V zakonu pa je pisalo, da denar lahko tiska le avstrijska narodna banka. Sodišče je leto in pol po uvedbi wörglskega čudeža novi denar prepovedalo. Eksperiment je bil končan. Spet je nastopila kriza, ljudje so bili brez dela, zlovoljni in spet so se začeli prepirati. »Trpljenje ni poslano od Boga, temveč sta ga predpisala zakon in človeška neumnost,« je takrat za neki časopis izjavil župan. Potem je prišel Hitler. Večina Avstrijcev je v njem videla odrešenika za gospodarske, politične in osebne tegobe.
Silvester Koprivnikar in mnogi drugi pa pravijo: Vzrok krize ni v tem, da bi proizvajali in trošili premalo, pač pa izključno v tem, kako delimo to, kar ustvarimo. Pretirano odtekanje akumulacije v finančni sektor, ki potem ta denar tezavrira v davčnih oazah seveda radikalno zmanjšuje povpraševanje. Pot iz krize je torej iskati v povečevanju deleža družbenega proizvoda, ki se steka k delu in državi in zmanjševanju deleža, ki se steka v finančni sektor. Trenutno pa bi dobro učinkovala tudi resna inflacija, ki bi začela najedati zamrznjeni finančni kapital. Finančna oligarhija bi v kroženje pognala ogromne finančne zaloge iz oaz – ker bi zamrznjeni denar začela najedati rja.
Vabimo kvalificirane ustanove, da ne reagirajo tako, kot v primeru wörglskega čudeža in župana pred osemdesetimi leti. Po odgovor, da je Slovenija s sprejetjem evra izročila svojo denarno politiko Frankfurtu, lahko gremo v sosednjo osnovno šolo. Od “kvalificiranih poklicnih in poklicanih ustanov” se pričakuje več, tudi samostojno razmišljanje in ne le v kalupu vseobsegajočega (svetovnega) finančnega kapitala.

Rešitev krize po islandsko

Ali obstajajo tudi druge poti za izhod iz krize, ne le grška, oz. slovenska?
Kako so ob krizi postopali na Islandiji?

Na Islandiji so ljudje odločili, da mora vlada odstopiti, glavne banke so bile nacionalizirane. Odločili so se, da ne vrnejo dolga Veliki Britaniji, Nizozemski in ostalim upnikom, ki je nastal zaradi nesposobnih domačih finančnih politikov, te pa so postavili pred sodišča. Ustanovljena pa je bila tudi ljudska skupščina, ki je na novo napisala Ustavo.  – In vse to na miren način. Več »

Recepti za izhod iz krize – 1

Čeprav so znani glavni nujni ukrepi za izhod iz gospodarske krize, počasi samo še tonemo. Zakaj ? Več »

Neodgovorni populisti

Zdaj že nekdanji grški premier Papandreu je pred dvema tednoma poskrbel za eno najbolj neumnih dejanj v sodobni zgodovini. Po tem, ko je njegovi državi, EU ponudila rešitev s 50-odstotnim odpisom najetih kreditov in obljubljenimi finančnimi injekcijami v zameno za paket reformnih in varčevalnih ukrepov, je ob prihodu domov napovedal razpis referenduma Več »

Pokojninska reforma in pomanjkanje idej

Nedavni pokojninski referendum ni bil toliko zadnji korak temeljitega strateškega razvojnega premisleka, kot je bil posledica niza pogajalskih napak, predvsem vladne strani. Najbolj je izstopal poskus vladajoče koalicije pred ustavnim sodiščem preprečiti pokojninski referendum, potem ko je reformni predlog ostal neusklajen med socialnimi partnerji. Gre za precedenčno potezo v zgodovini slovenskega socialnega partnerstva… Več »

Zmanjšati želje – in nezaupanje Slovencev

Slovenci s svojimi nenasitnimi željami kažemo nezanimanje za usodo države. In hkrati povsem nerealno ločevanje teh želja od položaja države z njeno zelo veliko zadolžitvijo in nesposobnostjo samovzdrževanja. Kajti kljub varčevanju vladi zmanjka v proračunu za enostavno delovanje državnega uradništva in obveznosti do zdravstvene in pokojninske blagajne dve milijardi evrov, Več »

Šel sem na kavo. Slišal sem klice in videl Pentagon, dim in ogenj

Očitno pa ta Greenspanova filozofija, kot tedaj kultnega svetovnega centralnega bančnika, ni delovala. Seveda ni. Izkazalo se je, da ni delovala. Zato se je spremenila tudi paradigma. Zdaj sodobne centralne banke – pa ne gre le za Fed, tudi za ECB, Bank of England itd. – dajo večjo težo dogajanjem na finančnih trgih. Problem je, da je zelo težko v času, ko se nekaj dogaja, ugotoviti, ali je to balonček, ali se nekaj napihuje iz iracionalnih razlogov, ali pa gre za nekaj fundamentalnega. Več »