Novo izpostavljeni državljanski pogum na trgih slovenskih mest in vasi je zelo očitno spodbudil tudi novo kreativnost in ambicioznost civilnih gibanj in pobud. Čeprav naj bi jih odlikovala predvsem nezainteresiranost za politično angažiranje in oblast ter omejevanje le na formuliranje in zagovarjanje specifičnih interesov, jih navidezna nebogljenost oblasti navdihuje k vse bolj razdelanim idejam, kako konkretno preurediti državo, ustavo in oblast. Seveda je oblikovanje zahtev in pričakovanj legitimno, vendar lahko tudi diskreditira kredibilnost predlagateljev, če presega domet njihove interesne in strokovne kvalifikacije.
Resnična moč civilnih gibanj je v visoki verodostojnosti in etičnosti njihovih stališč. Preberi več ZA SPODOBNO SLOVENIJO →

Bodo demonstracije izzvenele ali bodo spodbudile potrebne družbene spremembe?

– Pobuda za iskanje boljših rešitev –

Prva faza protestov se končuje. Iz spontanih demonstracij, razočaranja, jeze, nezadovoljstva in strahu ljudi, se lahko rodi novo le na ta način, da se vse te energije povežejo, organizirajo in nastopijo z jasnim programom. Predstavljamo predlog, ki lahko služi kot izhodišče za iskanje poti in ciljev druge faze protestniškega gibanja. Dokončni program in model uresničitve bi morala oblikovati in sprejeti spodaj predlagana “Državljanska koalicija”.

Ker obstoječa vodstvena elita sama ne bo spremenila načina in okolja delovanja, se mora protestniško gibanje – če želimo, da bodo imeli protesti neposreden dolgoročni učinek – organizirati kot “alternativna politična sila” in izdelati mora konkreten “Program za spremembe”. Ključno pa je, da se ta (alternativna politična sila) ne odtuji od svoje izhodiščne baze.

Civilna družba (aktivni državljani in civilno-družbene organizacije) je edina sila, Preberi več Civilna družba in Državljanska koalicija →

Na posvetu »KAJ MORA SLOVENIJA STORITI ZA IZHOD IZ KRIZE« sem dejal, da je prvi korak za izhod iz krize ta, da z oltarja čaščenja snamemo boga kapitala s sinom dobičkom in na oltar postavimo človeka, ki danes kleči pod njim. Ekonomska, socialna in okoljska nasprotja, ki so posledica neoliberalnih religij, so namreč tako globoka in take narave, da jih z obstoječim modelom ekonomskih odnosov in vladavino obstoječih političnih elit pač ni mogoče odpraviti – ni mogoče odpraviti vzrokov krize. Temeljni vzrok krize ni v veliki zadolženosti, pač pa je zadolženost posledica nenehne in vedno hitrejše rasti akumulacije v finančnem sektorju, v katerega se steka vedno večji delež družbenega proizvoda. Torej je temeljni vzrok krize v delitvi in nikakor v potrošnji.

Drugi vzrok naše, slovenske krize je v katastrofalnem upravljanju države. Preberi več O vlogi državljanov in civilne družbe →

V intervjuju z  gornjim naslovom se Borut Pahor, kandidat za predsednika države, odločno zavzema za dogovor političnih strank. »Čas za dogovor«, citiram, »se izteka, ali ga bomo dosegli zdaj ali pa bomo zapravili celo generacijo ljudi.«. Razumeti je, da naj bi bil dogovor pogoj za to, da bo Slovenija izšla iz krize, kaj bi naj bila njegova vsebina, pa Pahor določneje ne pove. Ker ima vlada zadostno in disciplinirano parlamentarno podporo, jo pri izvajanju njenih aktivnosti lahko ovirajo le morebitni referendumi. Dopustna je torej domneva, da je politični dogovor strank potreben predvsem zato, da se omeji možnosti referenduma. Če bi naj bil to njegov neposredni cilj, ravna Pahor ne prav modro, da zanj že kar dramatično zastavlja svoj politični ugled. Zakaj taka ocena, bom poskušal v nadaljevanju pojasniti. Preberi več Misija nemogoče: doseči politični dogovor, premirje in složnost ali prepovedati referendume? →