Pred dnevi je vlada pripravila predlog zakona, na podlagi katerega naj bi Slovenija ustanovila demografski sklad (DS); ta naj bi v prihodnosti pomembno pomagal reševati vse večje težave s financiranjem pokojnin, ki sem nam obetajo zaradi staranja prebivalstva. Z izjemo premoženja, ki ga ima država v Dars-u (družba za avtoceste) in v elektro omrežju, bi se v DS preneslo vse ostale gospodarske naložbe države, ki jih ta čas pretežno upravljata Slovenski državni holding in DUTB (slaba banka). Sklad bi razpolagal s premoženjem, ki je sedaj vredno zaokroženo 8,5 milijarde (mld) evrov.
Oglejmo si, kašne prihodke v obliki dividend si DS in s tem posredno upokojenci lahko obetajo od gornjih naložb. Žal ne prav veliko. Najprej zato ne, ker odpade od zneska 8,5 milijarde evrov zaokroženo 6 mld na naložbe v podjetja, ki so za državo strateškega pomena (proizvodnja elektrike, železnice, pošta, vodno gospodarstvo,……) in imajo sama tako obsežne potrebe po sredstvih za financiranje lastnega razvoja, da si od njih dividend ne gre obetati. Tržno donosnih naložb naj bi tako DS po optimističnih ocenah imel največ v vrednosti 2,5 mld evrov. Ob povprečnem letnem dividendnem donosu 5% – ta ocena je prej visoka kot nizka – se torej DS letno obeta okoli 125 mio evrov prihodkov v obliki dividend in to bi naj bili njegovi edini redni prihodki.
Pri vrednotenju gornjega zneska, ki naj bi obogatil pokojninsko blagajno, je treba upoštevati, da ima ta blagajna tudi že danes prihodke od kapitalskih naložb: letos naj bi po načrtu skupaj prejela 70 mio evrov, od tega od KAD-a 50 mio (pod tem imenom deluje dosedanji »demografski sklad«) in od Zavarovalnice Triglav 20 mio evrov. Ta dva vira naj bi se preneslo v novi DS in pokojninska blagajna naj bi tako bila v prihodnje bogatejša le za razliko do 125 mio, to je za 55 mio evrov letno. Za letošnje leto načrtuje ta blagajna prihodke v višini 5.827 mio evrov in če temu znesku dodamo še 55 mio , ki bi jih naj prispeval DS, se ta relativno poveča komaj za 0,94%. Pa še en vidik tega prispevka je vredno upoštevati. Pokojninska blagajna ima namreč že danes velik finančni primanjkljaj (redni prihodki so manjši od odhodkov), ki ga pokriva država iz državnega proračuna; za letošnje leto je načrtovan v znesku 1.038 mio in ta bi bil manjši za 55 mio evrov oziroma za 5%, če bi novi DS že deloval.
Sodeč po gornjih podatkih ne gre dvomiti, da DS, kakršnega predlaga vlada, ne bo mogel veliko pomagati pri pokrivanju vse večjih finančnih potreb, ki se obetajo pokojninski blagajni. Zakaj pa ga potem sploh ustanavljamo, se je vredno vprašati? Na to vprašanje je dr. Dušan Mramor, ekonomist in nekdanji finančni minister, nedavno odgovoril, da gre za slabo idejo, ki ne zasluži resne obravnave, njegov kolega dr. Bogomir Kovač pa zadevo pojasnjuje z besedami (Mladina, 2.10.2020), da je »beda sedanjih političnih elit na področju …… razvojne strategije in politike države zastrašujoča«. Tudi sam menim, da DS ne ustanavljamo zaradi potreb upokojencev, pač pa zaradi nekaterih drugih razlogov, predvsem dveh. Eden je ta, da nam tak sklad stranka Desus obljublja že vrsto let in če se ga bo ustanovilo pod sedanjo vlado, bo Desus to lahko razglašal za pomemben dosežek v korist upokojencev, ki opravičuje to, da sodeluje v koaliciji z Janšo, čeprav so njegovi čelni ljudje ob zadnjih volitvah obljubljali, da tega ne bodo storili.
Predsednik vlade pa ima nedvomno še drug, zelo tehten argument, ki govori v prid ustanovitve DS. Upravljanje državnega premoženja namreč vladajoče politike pri nas že ves čas grobo zlorabljajo za zadovoljevanje strankarskih interesov in tudi sicer deluje to upravljanje kot močno gojišče korupcije. Te »potenciale« pa bi ne bilo možno izrabiti, če bi vladajoča politika ne imela pristojnosti, da sama imenuje člane nadzornih svetov v organizacijah, ki državno premoženje upravljajo. Tako sedijo ta čas v teh nadzornih svetih še vedno osebe, ki jih je pretežno imenovala Cerarjeva vlada. Te želi Janša seveda zamenjati s svojimi ljudmi, zamenjavo pa mu bo ustanovitev DS bistveno olajšala. Še več, z DS si bo vladajoča politika še dodatno olajšala zlorabe, ki jih je doslej počela v povezavi z državnim premoženjem in so tudi med pomembnimi razlogi za to, da nam država razvojno veliko počasneje napreduje, kot bi objektivno lahko.
Premalo učinkovit razvoj samostojne Slovenije je tudi sicer osrednji razlog za to, da živijo upokojenci pri nas slabše, kot bi v primeru, če bi politika državo normalno upravljala. Naj to mnenje podprem z nekaj podatki. Lani je bil bruto družbeni proizvod na prebivalca (BDP) v sosednji Avstriji približno enkrat (95%) večji, kot je bil Sloveniji in to je Avstriji omogočilo, da namenja za pokojnine 14% BDP-ja, medtem ko je ta odstotek pri nas znašal le 9,7. Gledano na prebivalca, namenja torej Avstrija za pokojnine bistveno več sredstev kot Slovenija. To ji dopušča bolj učinkovito gospodarstvo, uspešnost le tega pa predvsem dokazuje, da njena politika državo zelo dobro, nekoruptivno upravlja. Tudi problemi, ki jih imamo pri nas s financiranjem pokojnin – in ti bodo z leti vse večji – so dolgoročno rešljivi predvsem z drugačno, bolj učinkovito politiko upravljanja države. (Res je, tudi delati bomo morali dlje, za polno pokojnino vsaj do 65 leta, kot do počno Avstrijci že danes.). Žal razmišlja naša politika povsem drugače, lep dokaz za to pa je prav to, kar nam za reševanje pokojninske problematike ponuja v obliki demografskega sklada.
Andrej Cetinski, Sinteza

Združitev vseh, ki razumemo trenutno situacijo v Sloveniji, je nujna in potrebna, da se vendarle premaknemo z mesta in končno zaživimo neko družbeno normalno življenje. Po svojih merilih, ne po merilih politične »elite«.

Dogajanja na političnem parketu v Sloveniji, so milo rečeno konfuzna.
Zdi se, kot da vladajoča elita sploh ni sposobna videti probleme, kaj šele jih rešiti. Mislim seveda na vse dnevnopolitične zdrahe v parlamentu in tudi na s strani oblastnikov ignoriranje protestnikov, ki vztrajno zahtevajo odgovore na sistemska in konkretna vprašanja.
Mislim tudi na nekatere medije, ki o navedenih temah in vsebinah poročajo bolj zaradi same informacije ter trenutne pozornosti, kot pa zaradi spoznanja, da je potrebno o navedenih problemih poročati bolj vsebinsko. Tukaj imam v mislih to, da ni umestno samo za minuto ali dve poročati na TV o protestih, ali napisati nekaj stavkov na drugi strani časopisa. Vem, da to za marsikoga ni zanimivost, saj se protesti ponavljajo že štiriindvajsetič. A vendar je morda ravno ta številka vredna drugačne pozornosti. Bolj vsebinske. Vsaj takšne kot jo imajo poslanci v parlamentu, ali pa morda vlada s svojimi potezami. Morda bi kdo lahko opravil intervju s kakšnim, od na protestih navzočih spoštovanih razumnikov, ali podpornikov protestov, ki imajo dokazano sistemske alternativne rešitve za to družbo oz. državo. Te alternativne rešitve bi sicer pričakoval od vladne opozicije v parlamentu, a je očitno tudi ta opozicija je del problema in ne del rešitve.
Mogoče je tudi ravno zato potrebno napraviti nov, tako miselni, kot izvedbeni preskok v ravnanju vseh nas. Videti bi bilo potrebno prioritete ravnanj in predvsem izboljšanje vpliva državljanov na oblastnike, ki vodijo družbo. Bližajoči december, ko je Ustavno sodišče R Slovenije dalo poslancem rok za izpolnitev svoje zahteve po ureditvi volilnega zakona, je pravzaprav test o sposobnosti in pripravljenosti te vlade in sestave tega parlamenta o lastnem sistemskem položaju ter predvsem večjem vplivu državljanov na vodenje države. Številni ugledni razumniki s svojimi utemeljenimi predlogi, kot so mag. Janez Černač iz Kočevja, predstavniki SINTEZE, nekateri bivši ustavni pravniki in številni drugi, ki opozarjajo na rešitve, žal, niso uslišani. Premalo je prostora za ponavljanje in utemeljevanje vseh navedenih predlogov. Naj pa na kratko napišem le, da so pozitivni zgledi švicarskega sistema za nekatere oblastnike le izgovor, da se obstoječe stanje ne spremeni. Kaj bo tu naredilo ustavno sodišče v primeru nespoštovanja svojih zahtev, je vprašanje, o katerem lahko samo ugibamo. Vsekakor pa se bo pokazalo, koliko ta država deluje v korist državljanov in koliko ne. Če bi v parlamentu toliko razpravljali o tem vprašanju, kot o svojih privatnih zadevah in zgodbah, bi tudi pa problem bil že davno rešen.
Menim pa, da je še vedno potrebno in umestno poskušati probleme reševati na miren in dostojen način. S subtilnim razmerjem med spoštovanjem pravnih norm in pritiskov »ulice« (berite demonstrantov, ki imamo številne utemeljene zahteve), kot tudi mednarodnih pozitivnih prizadevanj za izboljšanje stanja v Sloveniji oz. normalizacijo odnosov in vodenja družbe.
Brez pretiravanja bi lahko rekel, da samo eden od zgoraj navedenih treh pogojev ne zadostuje oz. je očitno premalo za premik naprej.
Zato je združitev vseh, tako posameznikov in pristojnih v državi, ki razumejo trenutno situacijo v Sloveniji, kot tudi državljanov nujna in potrebna, da se vendarle premaknemo z mesta in končno zaživimo neko relativno normalno življenje, ki si ga zaslužimo. Po svojih merilih, ne po merilih »naše« elite.
Miloš Šonc

Kaj pa poklicno znanje nepoklicnih vojakov Slovenije?

Dr. Emilija Stojmenova Duh v Večeru 9. 9. 2020 pravilno izpostavlja, da pametne države vlagajo v ljudi, zdravje, znanje, srečo in dobro počutje, ne v orožje in populizem. Ta resnica me je spomnila na vsaj naslednje izkušnje:
Z vojaškega vidika se je Slovenija osamosvojila z odlično teritorialno obrambo (TO). Njeno bistvo je vojaško poklicno znanje nepoklicnih vojakov. Osnove so večinsko pridobili, ko so bili leto ali malce več vojaki. Izpopolnjevali so ga v rednih vajah TO. Mnogo boljša oprema JLA ni premagala TO.
Ko sem delal v Mehiki, sem med drugim spoznal, da so občani nenehno protestirali, ker so jih oblastniki zlorabljali, a niso znali doseči ničesar. Niso imeli TO. Vojaški rok so služili navidezno.
Ko sem sodeloval pri slovenski izdali knjige o Izraelu kot deželi start-upov, sem spoznal, da je Izrael postal lokalno in svetovno pomemben, ker zelo cenijo znanje in ker praktično vsi morajo pridobiti vojaške sposobnosti. Vojaškega roka ne služijo navidezno.
Zdaj se dogaja po svetu več kot deset vojnih situacij. Domače prebivalstvo je nemočno, ko se na njegovo škodo spopadajo tuje sile. Konkretno sem to spoznal, ko sem delal v Angoli. Tujci so imeli koristi, domačini mrtve in invalide.
Svetovni trg orožja obrača po objavljenih podatkih vsak dan vsaj pet milijard dolarjev. Korist imajo predvsem ZDA in druge stalne članice Varnostnega sveta OZN. Živimo torej v zlorabi skrbi za mir s konceptom ‘garanje in vojne’, žal ne s citiranim družbeno odgovornim konceptom.
Nauki za Slovenijo so vsaj naslednji. Velesile pustijo majhne države pri miru in branijo, če potrebujejo njihovo strokovnost in podjetnost. Domači oblastniki imajo prednosti, če se prebivalstvo ne zna upreti zares, ne samo s kulturno izvedenim kolesarjenjem. Poklicnih vojakov, ne glede na opremo, ne more biti dovolj, da bi se majhna država branila sama. Družbena odgovornost zveze NATO in njenih članic, tudi Slovenije, niso vojne izven domačih območij in zaslužki vojne industrije. Svobodo si majhna država brani z zdravjem in znanjem, vključno z vojaško poklicnim znanjem ljudi kot nepoklicnih vojakov. Oficirji so koristni, ko usposabljajo množice za znanje, ki ga ne bodo nikoli potrebovali, ker bo dovolj, da se mednarodno ve, da obstaja odlična TO, za katero so usposobljeni vsi (kot v Izraelu ipd.), ne le peščica plačanih vojakov. In so zadovoljni z domovino, a ne zaradi pravice, da jih nič ne briga.
ddr. Matjaž Mulej, Maribor

Ko se enkrat pošteno zmrači, je lahko zelo dolgo tema.
»Mračni« srednji vek je trajal kakšnih tisoč let, od propada Zahodnega rimskega cesarstva leta 476 do padca Konstantinopla leta 1453.
Šele konec osemnajstega stoletja sta Isaac Newton in John Locke postavila znanstveno in filozofsko podlago za: »Upaj si vedeti«.
Razsvetljenstvo je človeštvu prineslo preskok iz množice, ki zgolj verjame, v civilizacijo, ki hoče in si upa tudi razumeti.
Kje smo, kot družba, danes lepo ponazarja nedavna izjava Donalda Trumpa, v razpravi o koronavirusu, da je rešitev v čredni mentaliteti.

Čreda verjame in ne razmišlja.

Čreda ne ve, si ne upa in noče vedeti.

Čreda sledi in ne ugovarja.
Dobrodošli torej v zatemnjenstvo, a ne pozabite, ko se enkrat pošteno zmrači, je lahko zelo dolgo tema.

Matjaž Gruden: Zatemnjenstvo

V Sloveniji nam demokracija vse bolj peša, množični protesti ob petkih, ki smo jim že nekaj mesecev priča, pa odražajo zaskrbljenost javnosti, ker nam demokracijo dodatno ogroža sedanja vlada. Tako pa ni le pri nas, saj je demokracije vse manj tudi drugod po svetu, pri čemer vzbuja še posebno pozornost njeno nazadovanje v ZDA. O tem, zakaj se to dogaja, je Delo pod gornjim naslovom objavilo obširen prispevek, ki ga je pripravil ddr Rudi Rizman. Pogledom, ki nam jih predstavlja, ne gre oporekati, demokracija pa je vendarle tako kompleksna zadeva, da jo je možno ocenjevati še z nekaterih drugih vidikov. Enega takih želim predstaviti v naslednjih vrsticah, pri čemer se bom omejil na razmere, ki so značilne za območje »zahodne« demokracije.
Demokracija je model upravljanja države, ki naj bi se od svoje konkurence, to je avtoritarnega vodenja države, razlikoval predvsem po dveh kriterijih: ciljno je usmerjena v zadovoljevanje interesov večine prebivalstva in ne družbenih elit, ter drugič, upravljavsko je praviloma bolj učinkovita od avtoritarnega vodenja. Pri uresničevanju obeh usmeritev žal demokracija že nekaj deset let vse bolj peša, to pa krepi konkurenčnost avtokratskih oblik upravljanja. Poglejmo, zakaj se to dogaja.
Najprej o ciljni usmerjenosti demokracije. Ta se je po razpadu kapitalizmu konkurenčnega socializma pod vplivom neoliberalnih usmeritev predvsem v ZDA pomembno spremenila: prednost pri upravljanju države nimajo več koristi večine, pač pa interesi kapitala. Zaradi te preusmeritve so se socialne razlike v družbi močno povečale, najbolj v ZDA, manj pa v evropskih državah, še predvsem v teh, kjer prevladuje protestantska etika. Demokracija je zato na splošni privlačnosti veliko izgubila, pridobili pa so protagonisti avtoritarnega vodenja, ki se iz populističnih razlogov formalno niti ne odrekajo demokratičnim mehanizmom upravljanja, kot so volitve, in se pogosto celo zavzemajo za politične spremembe, ki jim radi prisluhnejo najrevnejši sloji.
Še o drugem od dveh omenjenih kriterijev, to je o upravljavski učinkovitosti demokracije. Ta je predvsem odvisna od etike, ki prevladuje pri upravljanju države. Aktualna sta dva tipa take etike, to sta demokratska etika, ki ji je pri rojevanju predvsem botroval protestantizem, ter avtokratska etika, ki ji je dokaj naklonjena katoliška cerkev. Za demokratsko etiko je predvsem značilno zavzemanje za učinkovito in neodvisno pravno državo, za avtokratsko pa je nasprotno normalno, da si izvršna oblast pravno državo podredi, če že ne formalno pa vsaj po vsebini. Pri upravljanju držav se praviloma uporablja kombinacije obeh tipov etike. Kateri tip v posamezni državi prevladuje, se najbolje odraža v obsegu njene korupcije: te je najmanj v skandinavskih državah in v Švici, razmeroma veliko pa v vzhodni in južni Evropi ter latinski Ameriki. Med korupcijo in učinkovitostjo upravljanja države je velika soodvisnost: manj koruptivne države se bistveno učinkoviteje upravlja od koruptivnih. Etika, ki prevladuje pri upravljanju posameznih držav (posredno torej njihova korupcija), nam tako dokaj dobro pojasnjuje razlike, ki so med njimi v ekonomski učinkovitosti in socialni urejenosti.
Za sedanje splošno pešanje demokracije so poleg že omenjenih sprememb njene ciljne usmerjenosti nedvomno »zaslužne« tudi spremembe v etiki upravljanja držav. Te so najbolj očitne v ZDA, ki jih učinkovito promovira sedanji predsednik Trump in tako obremenjujejo demokratično upravljanje te velike države, da vzbuja to vse večjo skrb tudi v ostalem svetu. Trumpu pa delamo krivico, če mu pripisujemo glavnino krivde za to, da so ZDA v demokratični etiki tako nazadovale; tudi za te spremembe ima namreč največ zaslug udejanjenje družbeno-ekonomske paradigme, ki jo poznamo pod imenom neoliberalizem, saj je pohlep ena njenih osrednjih vrednot.
Še kratko o demokraciji v Sloveniji. Kapitalizem, ki ga država razvija od osamosvojitve sem, v veliki meri izhaja iz usmeritev neoliberalizma; da so te pri nas pognale močne korenine, ima največ zaslug vlada, ki smo jo dobili v letu 2004. Demokracijo pa nam poleg neoliberalizma močno slabi še model koalicijske vlade, ki se ga dosledno oklepamo. Ta namreč nasprotno kot model velike koalicije (primer Nemčije, Švice, do nedavnega tudi Avstrije) politiko močno razdvaja, kar bistveno otežuje učinkovito upravljanje države. Da nam je demokracija resno opešala, se seveda odraža v razvitosti korupcije, saj nas mednarodne lestvice uvrščajo med najbolj koruptivne države v EU.
Nezadovoljstvo z učinkovitostjo demokracije tudi pri nas ustvarja okolje, ki je ugodno za prevlado avtoritarne etike pri upravljanju države. Če bo do tega res prišlo, bo prihodnji razvoj Slovenije še veliko bolj prizadet, kot je bil že doslej zaradi slabe demokracije. V interesu večine Slovencev je zato, da se avtokratsko vodenje države prepreči, pospešeno pa izvede potrebne sistemske spremembe, da nam bo demokracija v prihodnje bolje delovala. Slednje bomo lahko zagotovili z (a) učinkovito, od politike neodvisno pravno državo, (b) z vlado, ki zahtevno vodenje dobro obvladuje, družbe pa ne razdvaja, pač pa jo povezuje, in (c) s parlamentom, ki je sposoben in motiviran vlado učinkovito usmerjati in nadzirati v korist večine.
Andrej Cetinski, Sinteza, 5.9.2020

“Maske nosijo samo ovce,” pravijo »samooklicani uporniki« in se zoperstavljajo strokovnjakom, ki že vse svoje poklicno življenje proučujejo viruse.
V kapljicah sline in sluzi so ogromne količine virusov, zato je dovolj zadržati svojo slino in nosno sluz, da ju ne pršimo naokoli.
Čeprav nam je vsem prijetneje biti brez maske kot z njo, osebne svobode ne moremo enačiti s pravico do pljuvanja v soljudi.
Le če smo vsi solidarni, z majhnimi vložki dosežemo velike učinke, pravi človek, ki vse svoje poklicno življenje posveča klinični mikrobiologiji in imunologiji, Alojz Ihan.

Slovenci v borbi proti covidu: ‘Zdi se, da je cela družba v puberteti’

V Sintezi skrbno spremljamo izvajanje projekta izgradnje drugega tira Divača – Koper. O naših zapažanjih ter realnih dvomih v korektnost in možnostih velikih korupcijskih zlorab sproti opozarjamo tako odgovorne kot slovensko javnost.
Spodaj so na voljo nekatera še vedno sveža gradiva, ki bodo tudi zahtevnejšim bralcem predočila upravičenost za zaskrbljenost ter utemeljenost zahtev po reviziji. Na odprta vprašanja še nimamo ustreznih odgovorov!
Tajništvo Sinteze, 3. september, 2020

7.2.2020 – Tretje poročilo Projektnega sveta za civilni nadzor (PSCN)

1.7.2020 – Pismo predsedniku Projektnega sveta za civilni nadzor (PSCN)

13.7.2020 – Pismo ministru za infrastrukturo – Opozorilo o neustreznem poteku Projekta

7.8.2020 – Pismo Predsedniku vlade v zvezi s projektom 2TDK

14.8.2020 – Odgovor vodstva 2TDK na očitke Sinteze v pismu predsedniku vlade

25.8.2020 – Odstop Pisma predsedniku vlade v obravnavo MZI-ju s zahtevo po odgovoru.

29.8.2020 – Odgovor Sinteze na odgovor vodstva 2TDK z dne 14.8.2020

Študentski dom na Gerbičevi ulici v Ljubljani – Zahteve študentov v juniju 1968 – pred dvainpetdesetimi (52) leti.

O študentskem gibanju 1968 je bilo že mnogo povedanega.
Vsaka glava ima svoj spomin. Če ta odpove, pomagajo zaprašeni papirji. In tako mi je med brskanjem po osebnem arhivu v roke prišla delovna kopija dokumenta, ki smo jo uporabili na sestanku ob predaji originala.
Ta arhivska kopija ima vsebinsko in poučno vrednost. Iz zapisanega izhaja, da so bile naše zahteve predvsem v smeri izenačevanja pogojev tudi za študij sposobne mladine iz ruralni okolij in zagotavljanje socialnega statusa študentov, saj je znanje temeljni pogoj družbenega razvoja; ter zahteve po prevzemanju osebne odgovornosti na vseh nivojih. Obstaja pa tudi dejstvo, da nas je takratna oblast sprejela, poslušala, pa tudi do neke mere slišala.
Zabavno branje!
Miroslav Marc

V SINTEZI-KCD z zaskrbljenostjo spremljamo dogajanje v stranki DESUS. Hkrati pa moramo poudariti, da nas dogodki ne presenečajo. Že v dneh, ko se je vodstvo DESUSA še odločalo za sodelovanje z g. Janšo, nam je bilo jasno, da je to nevarna igra, ki jo bo DESUS kot stranka težko preživel. Iz istih razlogov, kot se pod težko Janševo avtokratsko roko v 20 letih v SDS ni oblikovalo sodobno socialdemokratsko jedro, je enakopravno sodelovanje političnih strank z SDS na socialdemokratskih načelih čista utopija.
Izkušnje iz preteklih obdobji, ko je g. Janša postal mandatar, so jasno opozarjale: enakopravno sodelovanje z njegovo stranko ni mogoče, sklepati z njim neke dogovore (npr., da ne bo odpiral ideoloških tem ali deloval predvsem revanšistično) je čista samoprevara in politična naivnost, ki nazadnje razžre sleherno stranko, ki poskuša sodelovati z njim na načelih enakopravnosti. To je izkusila ob prvem sodelovanju z Janšo stranka NSI, ki je nato izpadla iz DZ in komaj ohranila (obnovila) svojo politično identiteto. (Kako se bo zanjo končalo tokrat, lahko samo ugibamo. Toda človek, ki pod Janševim vodstvom vlade prevzame »njegov« resor za obrambo, pokaže visoko stopnjo politične neizkušenosti in naivnosti). Prav to se danes dogaja DESUSU, toda tokrat očitno ne zaradi politične naivnosti gospe Pivčeve, temveč zaradi iskanja osebnih koristi in zaščite v sodelovanju z SDS.
V SINTEZI-KCD smo takrat, ko za te njene mahinacije še nismo vedeli, smatrali za svojo moralno obveznost, da na te naše ugotovitve opozorimo gospo Pivčevo, ki je takrat komaj prevzela vodenje DESUSA. Dne 15.4.2020 smo ji napisali pismo, ki vam ga danes pošiljamo. Odgovora seveda nismo dobili.
Kasneje se je sicer izkazalo, da je bilo takrat že prepozno: da je bila celo izvolitev Pivčeve na čelo DESUSA del že sklenjene kravje kupčije (kasnejšega vstopa DESUSA v Janševo vlado) in načrtovana od zunaj. Kljub temu pa so naša takratna opozorila še danes relevantna, tudi za sedanje odločanje poslancev DESUSA, kako naprej.
Zato omenjeno pismo objavljamo na naši spletni strani in ga hkrati pošiljamo medijem in poslancem DESUSA.

Pismo ge. Aleksandri Pivec z dne 15.4.2020

Prof. Mramor: »Že dolgo nisem videl tako nestrokovnega predloga, ki bo imel mnogo več negativnih kot pozitivnih posledic«.

Država za najete kredite jamči tudi s svojim premoženjem. S prenosom drugih obveznosti na to premoženje se bo bonitetna ocena države močno poslabšala in stroški financiranja kreditov močno povečali.

Rešitev demografskega problema je mogoče iskati predvsem v smeri večanja produktivnosti, ne z več dela, temveč z več pameti in v čim večjem številu delovno aktivnega prebivalstva.

Ključno je narediti vse, da se poveča produktivnost in da se delo, še posebej dobro delo, »splača«.

Problem korporativnega upravljanja in negativno politično in interesno prepletenost pri upravljanju podjetij v državni lasti je bolj smiselno reševati posebej in samostojno.

Več v MNENJU ((pdf)) prof. dr. Dušana Mramorja