Združitev vseh, ki razumemo trenutno situacijo v Sloveniji, je nujna in potrebna, da se vendarle premaknemo z mesta in končno zaživimo neko družbeno normalno življenje. Po svojih merilih, ne po merilih politične »elite«.

Dogajanja na političnem parketu v Sloveniji, so milo rečeno konfuzna.
Zdi se, kot da vladajoča elita sploh ni sposobna videti probleme, kaj šele jih rešiti. Mislim seveda na vse dnevnopolitične zdrahe v parlamentu in tudi na s strani oblastnikov ignoriranje protestnikov, ki vztrajno zahtevajo odgovore na sistemska in konkretna vprašanja.
Mislim tudi na nekatere medije, ki o navedenih temah in vsebinah poročajo bolj zaradi same informacije ter trenutne pozornosti, kot pa zaradi spoznanja, da je potrebno o navedenih problemih poročati bolj vsebinsko. Tukaj imam v mislih to, da ni umestno samo za minuto ali dve poročati na TV o protestih, ali napisati nekaj stavkov na drugi strani časopisa. Vem, da to za marsikoga ni zanimivost, saj se protesti ponavljajo že štiriindvajsetič. A vendar je morda ravno ta številka vredna drugačne pozornosti. Bolj vsebinske. Vsaj takšne kot jo imajo poslanci v parlamentu, ali pa morda vlada s svojimi potezami. Morda bi kdo lahko opravil intervju s kakšnim, od na protestih navzočih spoštovanih razumnikov, ali podpornikov protestov, ki imajo dokazano sistemske alternativne rešitve za to družbo oz. državo. Te alternativne rešitve bi sicer pričakoval od vladne opozicije v parlamentu, a je očitno tudi ta opozicija je del problema in ne del rešitve.
Mogoče je tudi ravno zato potrebno napraviti nov, tako miselni, kot izvedbeni preskok v ravnanju vseh nas. Videti bi bilo potrebno prioritete ravnanj in predvsem izboljšanje vpliva državljanov na oblastnike, ki vodijo družbo. Bližajoči december, ko je Ustavno sodišče R Slovenije dalo poslancem rok za izpolnitev svoje zahteve po ureditvi volilnega zakona, je pravzaprav test o sposobnosti in pripravljenosti te vlade in sestave tega parlamenta o lastnem sistemskem položaju ter predvsem večjem vplivu državljanov na vodenje države. Številni ugledni razumniki s svojimi utemeljenimi predlogi, kot so mag. Janez Černač iz Kočevja, predstavniki SINTEZE, nekateri bivši ustavni pravniki in številni drugi, ki opozarjajo na rešitve, žal, niso uslišani. Premalo je prostora za ponavljanje in utemeljevanje vseh navedenih predlogov. Naj pa na kratko napišem le, da so pozitivni zgledi švicarskega sistema za nekatere oblastnike le izgovor, da se obstoječe stanje ne spremeni. Kaj bo tu naredilo ustavno sodišče v primeru nespoštovanja svojih zahtev, je vprašanje, o katerem lahko samo ugibamo. Vsekakor pa se bo pokazalo, koliko ta država deluje v korist državljanov in koliko ne. Če bi v parlamentu toliko razpravljali o tem vprašanju, kot o svojih privatnih zadevah in zgodbah, bi tudi pa problem bil že davno rešen.
Menim pa, da je še vedno potrebno in umestno poskušati probleme reševati na miren in dostojen način. S subtilnim razmerjem med spoštovanjem pravnih norm in pritiskov »ulice« (berite demonstrantov, ki imamo številne utemeljene zahteve), kot tudi mednarodnih pozitivnih prizadevanj za izboljšanje stanja v Sloveniji oz. normalizacijo odnosov in vodenja družbe.
Brez pretiravanja bi lahko rekel, da samo eden od zgoraj navedenih treh pogojev ne zadostuje oz. je očitno premalo za premik naprej.
Zato je združitev vseh, tako posameznikov in pristojnih v državi, ki razumejo trenutno situacijo v Sloveniji, kot tudi državljanov nujna in potrebna, da se vendarle premaknemo z mesta in končno zaživimo neko relativno normalno življenje, ki si ga zaslužimo. Po svojih merilih, ne po merilih »naše« elite.
Miloš Šonc

Kaj pa poklicno znanje nepoklicnih vojakov Slovenije?

Dr. Emilija Stojmenova Duh v Večeru 9. 9. 2020 pravilno izpostavlja, da pametne države vlagajo v ljudi, zdravje, znanje, srečo in dobro počutje, ne v orožje in populizem. Ta resnica me je spomnila na vsaj naslednje izkušnje:
Z vojaškega vidika se je Slovenija osamosvojila z odlično teritorialno obrambo (TO). Njeno bistvo je vojaško poklicno znanje nepoklicnih vojakov. Osnove so večinsko pridobili, ko so bili leto ali malce več vojaki. Izpopolnjevali so ga v rednih vajah TO. Mnogo boljša oprema JLA ni premagala TO.
Ko sem delal v Mehiki, sem med drugim spoznal, da so občani nenehno protestirali, ker so jih oblastniki zlorabljali, a niso znali doseči ničesar. Niso imeli TO. Vojaški rok so služili navidezno.
Ko sem sodeloval pri slovenski izdali knjige o Izraelu kot deželi start-upov, sem spoznal, da je Izrael postal lokalno in svetovno pomemben, ker zelo cenijo znanje in ker praktično vsi morajo pridobiti vojaške sposobnosti. Vojaškega roka ne služijo navidezno.
Zdaj se dogaja po svetu več kot deset vojnih situacij. Domače prebivalstvo je nemočno, ko se na njegovo škodo spopadajo tuje sile. Konkretno sem to spoznal, ko sem delal v Angoli. Tujci so imeli koristi, domačini mrtve in invalide.
Svetovni trg orožja obrača po objavljenih podatkih vsak dan vsaj pet milijard dolarjev. Korist imajo predvsem ZDA in druge stalne članice Varnostnega sveta OZN. Živimo torej v zlorabi skrbi za mir s konceptom ‘garanje in vojne’, žal ne s citiranim družbeno odgovornim konceptom.
Nauki za Slovenijo so vsaj naslednji. Velesile pustijo majhne države pri miru in branijo, če potrebujejo njihovo strokovnost in podjetnost. Domači oblastniki imajo prednosti, če se prebivalstvo ne zna upreti zares, ne samo s kulturno izvedenim kolesarjenjem. Poklicnih vojakov, ne glede na opremo, ne more biti dovolj, da bi se majhna država branila sama. Družbena odgovornost zveze NATO in njenih članic, tudi Slovenije, niso vojne izven domačih območij in zaslužki vojne industrije. Svobodo si majhna država brani z zdravjem in znanjem, vključno z vojaško poklicnim znanjem ljudi kot nepoklicnih vojakov. Oficirji so koristni, ko usposabljajo množice za znanje, ki ga ne bodo nikoli potrebovali, ker bo dovolj, da se mednarodno ve, da obstaja odlična TO, za katero so usposobljeni vsi (kot v Izraelu ipd.), ne le peščica plačanih vojakov. In so zadovoljni z domovino, a ne zaradi pravice, da jih nič ne briga.
ddr. Matjaž Mulej, Maribor

Ko se enkrat pošteno zmrači, je lahko zelo dolgo tema.
»Mračni« srednji vek je trajal kakšnih tisoč let, od propada Zahodnega rimskega cesarstva leta 476 do padca Konstantinopla leta 1453.
Šele konec osemnajstega stoletja sta Isaac Newton in John Locke postavila znanstveno in filozofsko podlago za: »Upaj si vedeti«.
Razsvetljenstvo je človeštvu prineslo preskok iz množice, ki zgolj verjame, v civilizacijo, ki hoče in si upa tudi razumeti.
Kje smo, kot družba, danes lepo ponazarja nedavna izjava Donalda Trumpa, v razpravi o koronavirusu, da je rešitev v čredni mentaliteti.

Čreda verjame in ne razmišlja.

Čreda ne ve, si ne upa in noče vedeti.

Čreda sledi in ne ugovarja.
Dobrodošli torej v zatemnjenstvo, a ne pozabite, ko se enkrat pošteno zmrači, je lahko zelo dolgo tema.

Matjaž Gruden: Zatemnjenstvo

V Sloveniji nam demokracija vse bolj peša, množični protesti ob petkih, ki smo jim že nekaj mesecev priča, pa odražajo zaskrbljenost javnosti, ker nam demokracijo dodatno ogroža sedanja vlada. Tako pa ni le pri nas, saj je demokracije vse manj tudi drugod po svetu, pri čemer vzbuja še posebno pozornost njeno nazadovanje v ZDA. O tem, zakaj se to dogaja, je Delo pod gornjim naslovom objavilo obširen prispevek, ki ga je pripravil ddr Rudi Rizman. Pogledom, ki nam jih predstavlja, ne gre oporekati, demokracija pa je vendarle tako kompleksna zadeva, da jo je možno ocenjevati še z nekaterih drugih vidikov. Enega takih želim predstaviti v naslednjih vrsticah, pri čemer se bom omejil na razmere, ki so značilne za območje »zahodne« demokracije.
Demokracija je model upravljanja države, ki naj bi se od svoje konkurence, to je avtoritarnega vodenja države, razlikoval predvsem po dveh kriterijih: ciljno je usmerjena v zadovoljevanje interesov večine prebivalstva in ne družbenih elit, ter drugič, upravljavsko je praviloma bolj učinkovita od avtoritarnega vodenja. Pri uresničevanju obeh usmeritev žal demokracija že nekaj deset let vse bolj peša, to pa krepi konkurenčnost avtokratskih oblik upravljanja. Poglejmo, zakaj se to dogaja.
Najprej o ciljni usmerjenosti demokracije. Ta se je po razpadu kapitalizmu konkurenčnega socializma pod vplivom neoliberalnih usmeritev predvsem v ZDA pomembno spremenila: prednost pri upravljanju države nimajo več koristi večine, pač pa interesi kapitala. Zaradi te preusmeritve so se socialne razlike v družbi močno povečale, najbolj v ZDA, manj pa v evropskih državah, še predvsem v teh, kjer prevladuje protestantska etika. Demokracija je zato na splošni privlačnosti veliko izgubila, pridobili pa so protagonisti avtoritarnega vodenja, ki se iz populističnih razlogov formalno niti ne odrekajo demokratičnim mehanizmom upravljanja, kot so volitve, in se pogosto celo zavzemajo za politične spremembe, ki jim radi prisluhnejo najrevnejši sloji.
Še o drugem od dveh omenjenih kriterijev, to je o upravljavski učinkovitosti demokracije. Ta je predvsem odvisna od etike, ki prevladuje pri upravljanju države. Aktualna sta dva tipa take etike, to sta demokratska etika, ki ji je pri rojevanju predvsem botroval protestantizem, ter avtokratska etika, ki ji je dokaj naklonjena katoliška cerkev. Za demokratsko etiko je predvsem značilno zavzemanje za učinkovito in neodvisno pravno državo, za avtokratsko pa je nasprotno normalno, da si izvršna oblast pravno državo podredi, če že ne formalno pa vsaj po vsebini. Pri upravljanju držav se praviloma uporablja kombinacije obeh tipov etike. Kateri tip v posamezni državi prevladuje, se najbolje odraža v obsegu njene korupcije: te je najmanj v skandinavskih državah in v Švici, razmeroma veliko pa v vzhodni in južni Evropi ter latinski Ameriki. Med korupcijo in učinkovitostjo upravljanja države je velika soodvisnost: manj koruptivne države se bistveno učinkoviteje upravlja od koruptivnih. Etika, ki prevladuje pri upravljanju posameznih držav (posredno torej njihova korupcija), nam tako dokaj dobro pojasnjuje razlike, ki so med njimi v ekonomski učinkovitosti in socialni urejenosti.
Za sedanje splošno pešanje demokracije so poleg že omenjenih sprememb njene ciljne usmerjenosti nedvomno »zaslužne« tudi spremembe v etiki upravljanja držav. Te so najbolj očitne v ZDA, ki jih učinkovito promovira sedanji predsednik Trump in tako obremenjujejo demokratično upravljanje te velike države, da vzbuja to vse večjo skrb tudi v ostalem svetu. Trumpu pa delamo krivico, če mu pripisujemo glavnino krivde za to, da so ZDA v demokratični etiki tako nazadovale; tudi za te spremembe ima namreč največ zaslug udejanjenje družbeno-ekonomske paradigme, ki jo poznamo pod imenom neoliberalizem, saj je pohlep ena njenih osrednjih vrednot.
Še kratko o demokraciji v Sloveniji. Kapitalizem, ki ga država razvija od osamosvojitve sem, v veliki meri izhaja iz usmeritev neoliberalizma; da so te pri nas pognale močne korenine, ima največ zaslug vlada, ki smo jo dobili v letu 2004. Demokracijo pa nam poleg neoliberalizma močno slabi še model koalicijske vlade, ki se ga dosledno oklepamo. Ta namreč nasprotno kot model velike koalicije (primer Nemčije, Švice, do nedavnega tudi Avstrije) politiko močno razdvaja, kar bistveno otežuje učinkovito upravljanje države. Da nam je demokracija resno opešala, se seveda odraža v razvitosti korupcije, saj nas mednarodne lestvice uvrščajo med najbolj koruptivne države v EU.
Nezadovoljstvo z učinkovitostjo demokracije tudi pri nas ustvarja okolje, ki je ugodno za prevlado avtoritarne etike pri upravljanju države. Če bo do tega res prišlo, bo prihodnji razvoj Slovenije še veliko bolj prizadet, kot je bil že doslej zaradi slabe demokracije. V interesu večine Slovencev je zato, da se avtokratsko vodenje države prepreči, pospešeno pa izvede potrebne sistemske spremembe, da nam bo demokracija v prihodnje bolje delovala. Slednje bomo lahko zagotovili z (a) učinkovito, od politike neodvisno pravno državo, (b) z vlado, ki zahtevno vodenje dobro obvladuje, družbe pa ne razdvaja, pač pa jo povezuje, in (c) s parlamentom, ki je sposoben in motiviran vlado učinkovito usmerjati in nadzirati v korist večine.
Andrej Cetinski, Sinteza, 5.9.2020

“Maske nosijo samo ovce,” pravijo »samooklicani uporniki« in se zoperstavljajo strokovnjakom, ki že vse svoje poklicno življenje proučujejo viruse.
V kapljicah sline in sluzi so ogromne količine virusov, zato je dovolj zadržati svojo slino in nosno sluz, da ju ne pršimo naokoli.
Čeprav nam je vsem prijetneje biti brez maske kot z njo, osebne svobode ne moremo enačiti s pravico do pljuvanja v soljudi.
Le če smo vsi solidarni, z majhnimi vložki dosežemo velike učinke, pravi človek, ki vse svoje poklicno življenje posveča klinični mikrobiologiji in imunologiji, Alojz Ihan.

Slovenci v borbi proti covidu: ‘Zdi se, da je cela družba v puberteti’

V Sintezi skrbno spremljamo izvajanje projekta izgradnje drugega tira Divača – Koper. O naših zapažanjih ter realnih dvomih v korektnost in možnostih velikih korupcijskih zlorab sproti opozarjamo tako odgovorne kot slovensko javnost.
Spodaj so na voljo nekatera še vedno sveža gradiva, ki bodo tudi zahtevnejšim bralcem predočila upravičenost za zaskrbljenost ter utemeljenost zahtev po reviziji. Na odprta vprašanja še nimamo ustreznih odgovorov!
Tajništvo Sinteze, 3. september, 2020

7.2.2020 – Tretje poročilo Projektnega sveta za civilni nadzor (PSCN)

1.7.2020 – Pismo predsedniku Projektnega sveta za civilni nadzor (PSCN)

13.7.2020 – Pismo ministru za infrastrukturo – Opozorilo o neustreznem poteku Projekta

7.8.2020 – Pismo Predsedniku vlade v zvezi s projektom 2TDK

14.8.2020 – Odgovor vodstva 2TDK na očitke Sinteze v pismu predsedniku vlade

25.8.2020 – Odstop Pisma predsedniku vlade v obravnavo MZI-ju s zahtevo po odgovoru.

29.8.2020 – Odgovor Sinteze na odgovor vodstva 2TDK z dne 14.8.2020

Študentski dom na Gerbičevi ulici v Ljubljani – Zahteve študentov v juniju 1968 – pred dvainpetdesetimi (52) leti.

O študentskem gibanju 1968 je bilo že mnogo povedanega.
Vsaka glava ima svoj spomin. Če ta odpove, pomagajo zaprašeni papirji. In tako mi je med brskanjem po osebnem arhivu v roke prišla delovna kopija dokumenta, ki smo jo uporabili na sestanku ob predaji originala.
Ta arhivska kopija ima vsebinsko in poučno vrednost. Iz zapisanega izhaja, da so bile naše zahteve predvsem v smeri izenačevanja pogojev tudi za študij sposobne mladine iz ruralni okolij in zagotavljanje socialnega statusa študentov, saj je znanje temeljni pogoj družbenega razvoja; ter zahteve po prevzemanju osebne odgovornosti na vseh nivojih. Obstaja pa tudi dejstvo, da nas je takratna oblast sprejela, poslušala, pa tudi do neke mere slišala.
Zabavno branje!
Miroslav Marc

V SINTEZI-KCD z zaskrbljenostjo spremljamo dogajanje v stranki DESUS. Hkrati pa moramo poudariti, da nas dogodki ne presenečajo. Že v dneh, ko se je vodstvo DESUSA še odločalo za sodelovanje z g. Janšo, nam je bilo jasno, da je to nevarna igra, ki jo bo DESUS kot stranka težko preživel. Iz istih razlogov, kot se pod težko Janševo avtokratsko roko v 20 letih v SDS ni oblikovalo sodobno socialdemokratsko jedro, je enakopravno sodelovanje političnih strank z SDS na socialdemokratskih načelih čista utopija.
Izkušnje iz preteklih obdobji, ko je g. Janša postal mandatar, so jasno opozarjale: enakopravno sodelovanje z njegovo stranko ni mogoče, sklepati z njim neke dogovore (npr., da ne bo odpiral ideoloških tem ali deloval predvsem revanšistično) je čista samoprevara in politična naivnost, ki nazadnje razžre sleherno stranko, ki poskuša sodelovati z njim na načelih enakopravnosti. To je izkusila ob prvem sodelovanju z Janšo stranka NSI, ki je nato izpadla iz DZ in komaj ohranila (obnovila) svojo politično identiteto. (Kako se bo zanjo končalo tokrat, lahko samo ugibamo. Toda človek, ki pod Janševim vodstvom vlade prevzame »njegov« resor za obrambo, pokaže visoko stopnjo politične neizkušenosti in naivnosti). Prav to se danes dogaja DESUSU, toda tokrat očitno ne zaradi politične naivnosti gospe Pivčeve, temveč zaradi iskanja osebnih koristi in zaščite v sodelovanju z SDS.
V SINTEZI-KCD smo takrat, ko za te njene mahinacije še nismo vedeli, smatrali za svojo moralno obveznost, da na te naše ugotovitve opozorimo gospo Pivčevo, ki je takrat komaj prevzela vodenje DESUSA. Dne 15.4.2020 smo ji napisali pismo, ki vam ga danes pošiljamo. Odgovora seveda nismo dobili.
Kasneje se je sicer izkazalo, da je bilo takrat že prepozno: da je bila celo izvolitev Pivčeve na čelo DESUSA del že sklenjene kravje kupčije (kasnejšega vstopa DESUSA v Janševo vlado) in načrtovana od zunaj. Kljub temu pa so naša takratna opozorila še danes relevantna, tudi za sedanje odločanje poslancev DESUSA, kako naprej.
Zato omenjeno pismo objavljamo na naši spletni strani in ga hkrati pošiljamo medijem in poslancem DESUSA.

Pismo ge. Aleksandri Pivec z dne 15.4.2020

Prof. Mramor: »Že dolgo nisem videl tako nestrokovnega predloga, ki bo imel mnogo več negativnih kot pozitivnih posledic«.

Država za najete kredite jamči tudi s svojim premoženjem. S prenosom drugih obveznosti na to premoženje se bo bonitetna ocena države močno poslabšala in stroški financiranja kreditov močno povečali.

Rešitev demografskega problema je mogoče iskati predvsem v smeri večanja produktivnosti, ne z več dela, temveč z več pameti in v čim večjem številu delovno aktivnega prebivalstva.

Ključno je narediti vse, da se poveča produktivnost in da se delo, še posebej dobro delo, »splača«.

Problem korporativnega upravljanja in negativno politično in interesno prepletenost pri upravljanju podjetij v državni lasti je bolj smiselno reševati posebej in samostojno.

Več v MNENJU ((pdf)) prof. dr. Dušana Mramorja

Konflikt med etikama demokracije in avtoritarizma ni edini razlog za nespravnost. Tudi pri oblikovanju vlade uporabljamo rešitev, ki politiko močno razdvaja – koalicijska vlada.
Več ali manj isti razlogi, zaradi katerih je naša demokracija vse bolj šibka, povzročajo tudi vse večjo razdvojenost družbe.
Politične razprtije = Neučinkovito upravljanje države.

Slovenci smo politično vse bolj razdvojeni. Vzroke za to nesrečno ravnanje pojasnjuje Iztok Simoniti v obsežnem tekstu z gornjim naslovom. Če sem ga pravilno razumel, naj bi bila težava predvsem v tem, da so naše spravne aktivnosti zasnovane na dveh različnih etičnih sistemih, med katerima pa je nepomirljiv konflikt. Eden od njiju je etika demokracije, ki prednostno zagovarja načelo, da si naj ljudje vodstvo (države, organizacije,..) sami izberejo, to pa mora zavzeto služiti njihovim interesom. Drugi je etika mon(ote)izma – osebno mi je bližje poimenovanje »etika avtoritarizma« -, njena temeljna usmeritev pa je, da se naj človek versko podreja edinemu bogu oziroma njegovemu namestniku na Zemlji, posvetno pa vrhovnemu vodji. Ključne vsebine etike demokracije so oblikovali protestanti in zato je med protestantsko in demokratično etiko veliko podobnosti, etika mon(ote)izma pa prednostno sledi usmeritvam katoliške Cerkve. Da si katoliška in protestantska etika nista ravno blizu, nam zgodovina nudi dovolj dokazov, razlike med njima pa se v tem času odražajo tudi v podpori, ki jo Cerkev daje avtoritarno usmerjenim politikam, največkrat v škodo demokracije.
Z gornjo razlago se da poleg težav, ki jih imamo Slovenci zaradi svoje razdvojenosti, bolje razumeti tudi nekatere druge aktualne pojave, s katerimi smo se in se še srečujemo predvsem v politiki. Recimo to, zakaj je med vojno slovenska Cerkev brez večjih zadržkov kolabolirala z avtoritarnim fašizmom, ali pa to, zakaj je demokratično upravljanje držav v protestantskih državah učinkoviteje kot v katoliških, kar je poleg drugega ena resnejših zavor pri uresničevanju čvrstejše integracije EU. Ta čas pa je za nas Slovence še posebno aktualna podpora Cerkve, s katero nedvomno lahko računa sedanji predsednik vlade pri uresničevanju svoje ambicije, da demokratično upravljanje države vsaj po vsebini nadomestil z avtoritarnim vodenjem.
Konflikt med etikama demokracije in avtoritarizma pa ni edini razlog za nespravnost nas Slovencev. Politične razprtije nam namreč poglablja tudi neučinkovito upravljanje države, zaradi katerega razvojno napredujemo veliko počasneje, kot bi objektivno lahko. Razlogov neuspešnega upravljanja je več, izpostaviti pa je primerno predvsem dva. Srž enega je organizacijski model demokratičnega upravljanja, za katerega smo se opredelili ob osamosvojitvi. Ta je šibak na dveh ključnih področjih, to je pri oblikovanju zakonodajne oblasti (volilni sistem) in pri oblikovanju izvršne oblasti (vlade). Aktualni volilni sistem namreč močno omejuje vpliv volivcev na sestavo parlamenta in je v bistvu nedemokratičen, pri oblikovanju vlade pa uporabljamo rešitev (koalicijska vlada), ki politiko močno razdvaja, ji otežuje upravljanje države in je tudi sicer močan avtonomen dejavnik družbenih razprtij. Obe ti sistemski ureditvi bi morali nadomestiti s takimi, ki ustrezajo demokratičnim zahtevam. (Švica nam je pri tem lahko odličen zgled). Žal se politika teh prepotrebnih sprememb ne loti, med drugim tudi zato ne, ker bi bile z njimi prizadeti interesi politike, katerih ravnanje je zasnovano na etiki totalitarizma.
Še nekaj besed o drugem dejavniku, ki nam slabi upravljanje države, to je neoliberalizem. Ta namreč tudi v politiki uveljavlja novo zvrst etike, ki neprikrito prakticira »nevrednote«, kot so laž, prevara in podobno. Neoliberalna in demokratična etika sta si močno narazen, kar pa ne velja v enaki meri za razmerje med neoliberalno in avtokratsko etiko. Drugače povedano, demokracijo danes spodjeda tako politika, ki temelji na avtokratski etiki, kakor tudi vse bolj aktivna neoliberalna etika. Zato je resno ogrožena, demokracija namreč. V Evropi najbolj v državah, ki nimajo daljših demokratičnih izkušenj in je v njih neoliberalizem pognal močne korenine, nudijo pa tudi ugodno okolje za razvoj politik, ki jih usmerja avtoritarna etika. Madžarska je lep primer za to.
Ugotavljamo torej, da več ali manj isti razlogi, zaradi katerih je naša demokracija vse bolj šibka, povzročajo tudi vse večjo razdvojenost družbe. Te razloge je potrebno dobro prepoznati, saj je pravilna diagnoza bolezni, kot vemo, osrednji pogoj za njeno uspešno obvladovanje. Današnjo demokracijo bomo namreč morali resno prenoviti (pozdraviti) in le tako jo bomo lahko ohranili; to pa je tudi najbolj zanesljiva pot (algoritem) za odpravo škodljive razdvojenosti nas Slovencev.
Andrej Cetinski, Sinteza, 28.7.2020