– Svet SVS –

Velika večina državljanov Slovenije (preko 85 % vprašanih) se strinja, da je sedanji volilni sistem neustrezen, nedemokratičen in ne zagotavlja po Ustavi RS zagotovljene pravice volivcem, da bi imeli odločujoč vpliv na izvolitev svojih zastopnikov v Državni zbor. Sistem so uzurpirale politične stranke in povsem izničile možnost sodelovanja civilne družbe pri oblikovanju kandidacijskih list in vplivanja na volilne rezultate.
Leta smo poskušali prepričati politične stranke v resne pogovore o demokratični prenovi sedanje zakonodaje. Ustrezne pomoči nismo dobili niti v DZ niti pri predsedniku države, ki tvega, da bo njegov razpis za naslednje volitve pravno sporen oz. nelegitimen. Zato ustanavljamo »NACIONALNI SVET ZA DEMOKRATIČNO SPREMEMBO VOLILNEGA SISTEMA«. Vabimo te, da v njem sodeluješ in tako podpreš nujne demokratične spremembe. Član postaneš tako, da podpišeš »Pristopno izjavo« (če se strinjaš z načeli) in jo pošlješ na naslov: sinteza@t-2.net.
Zagotavljamo ti, da s tem ne sprejemaš nobenih dodatnih ali neopisanih obveznosti, pridobiš pa možnost, da si o poteku priprav novega volilnega sistema sproti obveščen/-a in da lahko soodločaš, kakšen naj bo ta sistem. Ko bodo to dovoljevale razmere, bomo v ta namen organizirali javne strokovne razprave.
Poleg posameznikov se lahko v Svet SVS včlanijo tudi organizirani subjekti (civilne pobude, inštituti, neparlamentarne stranke, nevladne organizacije, itd.)
Za Iniciativno skupino Programski svet SINTEZA-KCD

Kdo bo še pripravljen reševati banke, če bo kdaj spet potrebno.

Nekdanji viceguverner Banke Slovenije (BS), Darko Bohnec je pripravil obsežen članek, s katerim bralca prepričuje, kako pravno dosledno in tudi sicer učinkovito je tedanje vodstvo BS v letih 2013/14 usmerjalo sanacijo slovenskih bank.

V članku takrat močno vpleten človek poizkuša opravičevati zgrešeno politiko in poteze tako BS kot politične oblasti, kar samo pritrjuje dejstvu, da se pri nas še danes raje uklanjamo interesom predvsem tujega kapitala, namesto da bi se postavili na svoje noge.

Toda Andrej Cetinski nalije čistega vina.

Pod gornjim naslovom je Darko Bohnec, nekdanji viceguverner Banke Slovenije (BS), pripravil obsežen, ne prav lahko berljiv članek, s katerim bralca prepričuje, kako pravno dosledno in tudi sicer učinkovito je tedanje vodstvo BS v letih 2013/14 usmerjalo sanacijo slovenskih bank. Pristojnost BS naj bi v tem primeru bila, če Bohneca prav razumem, predvsem v skrbi za dosledno uresničevanje navodil, ki jih je Slovenija in še predvsem BS v zvezi s sanacijo bank prejela od Evropske centralne banke (ECB) in Evropske komisije (EK). To poslanstvo naj bi naša centralna banka učinkovito izvedla, s tem pa naj bi Sloveniji marsikaj slabega prihranila. Ta razlaga je eden, nedvomno legitimen pogled na sanacijo bank, ki pa verjetno marsikoga ne zadovoljuje, tudi mene ne. Zato bom v naslednjih vrsticah predstavil še drug pogled na ta problem, ki je vsaj meni bližji.
Sanacija bank, ki smo jo izvajali kar malo pozno po pojavu velike finančne krize v letu 2009, ne bi bila potrebna, če se Slovenija po letu 2004 ne bi nerazumno zadolževala v tujini. Zadolževale so se predvsem banke, v nemajhni kar s kratkoročnimi krediti. Bruto zunanji dolg države smo takrat uspeli v štirih letih povečati kar za 24 mrd evrov, kar je blizu 70% takratnega letnega BDP države. To početje kasneje ni povzročilo zgolj potrebe po sanaciji bank, pač pa je botrovalo tudi večini drugih težav, ki so nas prizadele po letu 2009. Zanj je predvsem odgovorna neprimerna ekonomska politika takratne vlade, dopustila pa ga je tudi denarna politika, ki so nam jo takrat že narekovali iz ECB, v BS pa so jo očitno sprejemali kot neoporečno. Drugače povedano, nemajhno odgovornost za to, da je bila zadnja sanacija bank sploh potrebna, bi morala prevzeti tudi BS.
Po izbruhu splošne finančne krize v letu 2009 je bilo potrebno tuje kredite pospešeno vračati, česar pa spričo finančnih težav njihovih komitentov, predvsem podjetij, slovenske banke same niso zmogle. Podjetja so bila namreč prezadolžena in veliko jih je celo propadlo. Bančno likvidnost je v teh zaostrenih razmerah nekaj časa kar uspešno reševala država s sredstvi, ki jih je pridobila z lastnin zadolževanjem v tujini. Ta politika razdolževanja bank pa ECB ni zadovoljevala in zato se je Slovenija po njenem nareku v letu 2013 lotila temeljite sanacije bančnega sistema. Neposredno jo je usmerjala BS, seveda strogo po navodilih, ki jih je prejemala iz tujine. Pri njenem izvajanju so bili interesi naše države močno zapostavljeni v korist tujega finančnega kapitala; prednostni cilj slednjega je slej ko prej bil ustvariti ustrezne razmere, da bo lahko v naslednjem koraku spodobno sanirane banke poceni prevzel. Zato je bilo potrebno v postopku sanacije njihov finančni položaj prikazati čim slabše, iz solastništva sicer večinsko državnih bank pa je bilo potrebno izločiti vse male delničarje in lastnike podrejenih obveznic, saj bi ti lahko hitre in ugodne nakupe slovenskih bank otežili; ta zaplemba je bila tako aktualna, da se je pri njeni izvedbi povsem neprikrito obšlo pravo in tako so bile zasežene tudi obveznice Banke Celje, čeprav za to ni bilo nobene pravne osnove.
Scenarij ekonomskega podrejanja Slovenije – za to je namreč očitno šlo pri divjem pred kriznem zadolževanju države v tujini – je tujemu kapitalu nedvomno odlično uspel. Pri tem se je lahko učinkovito opiral na slabo vodenje države , pa tudi vodstvo BS je poslušno sodelovalo. Gledano z vidika interesov Slovenije pa lahko med njegove pomembnejše rezultate uvrstimo naslednje: država je utrpela več milijardne finančne izgube; številna podjetja so propadla ali so bila tujcem poceni prodana, slovenske banke sedaj v celoti obvladuje tuji kapital, dve največji (NLB in NKBM) celo ameriški; pravna država je bila resno prizadeta, kar se odraža tudi v korupciji; Slovenija je razvojno splošno oslabljena.
Pred leti smo v slovenskem prevodu dobili knjigo ameriškega ekonomista J. Perkinsa z naslovom »Izpovedi ekonomskega morilca«, v kateri ta poleg drugega predstavlja tehniko, ki jo finančni kapital rad uporablja pri podrejanju držav, ki se jih šibko upravlja. Za njen uspeh je ključno, da se državo najprej v tujini krepko zadolži; ko je to doseženo, postane država ubogljiva in je ni več težko obvladati. Ta scenarij je bil očitno uporabljen tudi v primeru Slovenije. Kdo od domačih politikov in vodstva BS je bil še posebno zaslužen, da je projekt kapitalu dobro uspel, ni težko prepoznati.
Andrej Cetinski, Sinteza, 1.2.2021

Zavezništvo za demokratično in pravično Slovenijo se ponovno oglaša.

17. februarja 2020 smo objavili pismo pod naslovom Obvarujmo občutljivo slovensko demokracijo pred avtoritarno oblastjo! Pismo je podpisalo 150 slovenskih akademikov. 28. oktobra 2020 smo objavili javni poziv Državnemu zboru RS, da zaustavi zlorabljanje epidemije za pospešeno izvajanje ideoloških in strankarsko motiviranih projektov vlade. Poziv je do 16. novembra 2020 podpisalo 11.331 posameznikov in preko 50 kolektivnih organizacij.
V obeh dokumentih smo izrazili resno zaskrbljenost spričo tedanjih političnih dogovorov ob nastajanju in delovanju Janševe koalicije, saj smo menili, da lahko državo hitro popeljejo v krog tistih držav članic Evropske unije, ki so danes na črnem seznamu kršiteljic temeljnih načel varovanja demokracije, pravne države, neodvisnosti medijev in človekovih pravic.
Od takrat do danes množica dejanj najvišjih predstavnikov vlade in vladajoče koalicije dokazuje, da je bila naša zaskrbljenost upravičena. Ta dejanja se tako kopičijo, da vsa niti ne prodrejo več do javnosti, kar je nedvomno tudi namen oblasti. Za primer navajamo dogodke enega samega dne: 25. januarja 2021.
Predsednik Vlade RS Janez Ivan Janša v parlamentarni proceduri postavljanja poslanskih vprašanj poslancu opozicije Mihi Kordišu ni odgovoril na legitimno vprašanje o osebnih povezavah predsednika z osebo, ki je dokazano vpletena v različne kriminalne združbe, ob tem ko je predsednikov davčni svetovalec. Namesto odgovora je bil poslanec deležen arogantne in poniglave diskvalifikacije, da je psihiatrični bolnik, ki potrebuje urgentno obravnavo v »njegovi kliniki v Avstraliji«.
Predsednik Državnega zbora Igor Zorčič je na zahtevo, da zaščiti poslanca pred verbalnimi izpadi predsednika vlade, odgovoril, da njegova naloga ni ščititi posameznih poslancev, pač pa parlament. Da si predsednik Državnega zbora ni drznil predsednika vlade opozoriti na nesprejemljivo vedenje v parlamentu, kaj šele zahtevati opravičilo poslancu, ponovno dokazuje popolno odvisnost poslancev koalicije od stranke SDS in njenega vodje, pa tudi, da je parlament v celoti postal orodje izvrševanja avtoritarne oblasti v rokah predsednika vlade. To trditev potrjuje tudi njegova nepripravljenost, da bi razrešili vprašanje tajnega glasovanja, kadar poslanec ne more iz objektivnih razlogov ali višje sile prisostvovati seji DZ.
Istega dne je minister za notranje zadeve Aleš Hojs v Državnem zboru »pojasnil«, da so policisti ob zavarovanju rušenja prostorov tovarne ROG delovali tako dobro, da jih lahko samo pohvali za njihovo delo. Ne obsojamo policistov, saj so dobili navodila, da morajo pokazati grobo silo. Namen je nedvoumen: prestrašiti ne samo protestnike in mimoidoče opazovalce na ulici, ampak pokazati vsem državljanom, da je uporaba sile s pomočjo »robokopov« postala ustaljena praksa. Mrak policijskega nasilja in policijske ure pada na Slovenijo.
Zvečer istega dne je predsednik vlade ob imenovanju koalicijskega kandidata za glavnega direktorja RTV Slovenija po vzoru svojega najpriljubljenejšega vzornika Trumpa tvitnil, da upa, da bo »nova metla popravila lažnivo poročanje« na RTV Slovenija.
Dan kasneje se je predsednik vlade v Trumpovem slogu arogantno znesel celo nad Ustavnim sodiščem, ker je do končne odločitve zadržalo določbo protikoronskega zakona o podaljšanju akreditacij visokošolskim zavodom, s katero je vlada ob asistenci parlamenta koruptivno »pomagala« Novi univerzi dr. Petra Jambreka.
Seveda ta dejanja niso nič novega; priča smo jim vsak dan!
Namesto učinkovitega, ljudem prijaznega in solidarnega reševanja zdravstvene krize ob pandemiji COVID 19 predsednik vlade, njegova stranka in vladna koalicija s širjenjem in spodbujanjem sovražnega govora ter pred javnostjo skritimi rabotami vodijo Slovenijo v avtoritarno nadzorovano družbo. Na noben naš poziv ni bilo odgovora iz Državnega zbora.
Tudi sedaj ne pričakujemo, da se bodo predstavniki sedanje oblasti opravičili in spremenili svoja ravnanja, saj je že dolgo očitno, da je vse njihovo delovanje podrejeno dolgoročnemu prilaščanju oblasti in spreminjanju Slovenije v nedemokratično in avtoritarno nadzorovano družbo.
Naše pismo je namenjeno slovenski javnosti in poslancem Državnega zbora in predstavlja apel, da je takemu stanju nujno treba narediti konec.
Odgovor imajo v rokah poslanci, ki se očitno ne zavedajo, da ga imamo tudi državljani in državljanke Slovenije.
To besedilo je napisala delovna skupina Zavezništva za demokratično in pravično Slovenijo, ki ga sestavljajo Forum za demokracijo, Odbor za pravično in solidarno družbo, Alternativna akademija in Gibanje za družbeno odgovornost v sestavi (po abecedi): dr. Rado Bohinc, dr. Božo Flajšman, dr. Spomenka Hribar, dr. Dušan Keber, dr. Jože Mencinger, dr. Vlado Miheljak, dr. Stane Pejovnik, dr. Rado Riha, dr. Rudi Rizman, dr. Blaž Rozman, dr. Renata Salecl, dr. Boris Sket, dr. Slavko Splichal, dr. Ivan Svetlik, dr. Darko Štrajn, dr. Niko Toš, dr. Vito Turk, in dr. Boris Vezjak.

Demokracija je model upravljanja države. Od kar je propadel kapitalizmu konkurenčni socializem in se je pričelo tudi pri upravljanju države vse bolj uporabljati neoliberalne vrednote (pohlep, laž, zavračanje solidarnosti,..), demokracija vse slabše deluje. Da je z njo nekaj močno narobe, se sicer že nekaj časa ve, na izjemno resnost tega problema pa so svet opozorila dogajanja, ki smo jih pretekle tedne spremljali v povezavi z volitvami v ZDA.

Tudi izkušnje, ki jih imamo doma, v Sloveniji, nedvomno kažejo, da nam demokracija slabo deluje. Kje vse naj bi se nam z njo zatikalo, je zelo pregledno in vsebinsko bogato zapisal Mirko Vintar v članku z naslovom »Neznosna lahkost vladanja« (Dnevnikov  Objektiv, 15.1.2021). Članek zaključuje z naslednjo mislijo, citiram: Vprašanje vseh vprašanj je torej, kdaj bomo dosegli dno (ne)sposobnosti upravljanja države……Kakšne »pandemije« nas bodo še morale doleteti, da bo končno tudi naša državna politika doumela, da žal ni del rešitve, pač pa že dolgo jedro problema te države?

Na gornje vprašanje bom skušal sam odgovoriti, nekoliko širše. Predvsem menim, da zaman pričakujemo, da bo politika »spregledala« in resneje spremenila svoja ravnanja v korist večine državljanov. Njeno početje je namreč povsem normalen odraz široke uporabe neoliberalnih vrednot, ki jo dopušča in celo spodbuja naš sedanji model upravljanja države. Osrednji sestavini le tega sta volilni sistem ter model oblikovanja vlade. Aktualni volilni sistem namreč ne spoštuje temeljnih demokratičnih načel, zato pa toliko bolje podpira bohotenje strankokracije, to je vladavino političnih strank, ki je prednostno usmerjena v zadovoljevanje strankarskih  in podobnih interesov. Potrebno bi ga bilo torej spremeniti, nemški volilni sistem pa pri tem lahko uporabimo kot primer dobre rešitve. Civilna družba se za te spremembe že vrsto let zavzema, a žal povsem brez uspeha. Morda bomo na zahtevo ustavnega sodišča nekaj popravkov volilne zakonodaje vendarle doživeli, a smo lahko prepričani, da ti strankokracije ne bodo resneje prizadeli in nam zato demokracija tudi v naprej ne bo nič bolje delovala.

Nič manj kot slab volilni sistemnam demokracijo obremenjuje model oblikovanja vlade, ki ga uporabljamo. Gre za »koalicijsko« vlado, ki parlament in celotno politiko razdeli na dva približno enako močna in nasprotna tabora (koalicijo in opozicijo), njuna medsebojna nasprotovanja in skrb za lastne interese pa ju tako zaposlujejo, da za resno upravljanje države ne ostaja več veliko časa in moči. Tudi tega ne gre prezreti, da model koalicijske vlade ne slabi le upravljanja države, pač paveliko prispeva,  da smo Slovenci kot narod vse bolj razdvojeni. Ne bi smeli dvomiti o tem, da namesto modela vlade, ki politiko deli, akutno potrebujemo model, ki politiko zavezuje k dogovarjanju in skupnemu delovanju v korist večine. Tak model ni iluzija, saj v praksi obstoja in daje odlične rezultate; uporablja ga Švica in ta večnacionalna in versko heterogena država se mora v veliki meri prav njemu zahvaliti za svojo vsesplošno uspešnost. Če bo odvisna od sedanje politike, ima sprememba modela oblikovanja vlade seveda še manj možnosti, da bo uspela, kot to že zaznavamo pri volilnem zakonu.

Obolela, torej upravljavsko povsem neučinkovita demokracija, ustvarja ugodno okolje  za uveljavljanje avtoritarnih oblik vladanja, ki se  v nemajhni meri zgledujejo po fašizmu prejšnjega stoletja. To potrjujejo dogajanja v več evropskih državah in tudi Slovenija je prav v tem času tej nevarnosti močno izpostavljena. Še pred dobrim mesecem je kazalo, da bomo nadaljnje utrjevanje te izjemno problematične politične usmeritve lahko preprečili s projektom »kul«, to je koalicijo, ki deloma popravlja slabosti običajne koalicije. Žal pa so izgledi, da bo projekt uspel, vse manj obetavni. V Sloveniji se nam torej obeta, da bomo demokracijo povsem opustili – formalno sicer ne, pač pa po vsebini – in jo nadomestili z  vodenjem države po zgledu sosednje Madžarske. Vse bolj je prisotno spoznanje, da se bomo tej nesreči lahko izognili le v primeru, če nam bo vodenje demokratično usmerjene politike prevzela nova, močna voditeljska oseba, ki tudi etično ni vprašljiva. Da je med nami kar nekaj ljudi, ki so za to zahtevno delo dovolj usposobljeni, ne gre dvomiti, a jih v politiki za sedaj ni, kar niti ne preseneča.

Prednostni cilj, za katerega se je vredno zavzemati, torej ta čas v Sloveniji ni zdravljenje obolele demokracije, pač pa storiti vse potrebno, da tako, kakršna pač je, zavarujemo pred totalitarizmom. Šele za tem naj bi se lotili njene temeljite prenove, saj nam sicer tudi v prihodnje ne bo sposobna zagotoviti učinkovitega upravljanja države. Žal je uresničitev tega scenarija predvsem odvisna od tega, če se bo kdo od naših rojakov, ki bi nam znal vlado dobro voditi, še pravočasno odločil, da se te zahtevne naloge tudi loti.

Andrej Cetinski, Sinteza, 20.1.2021

 Stekel je projekt »Ustanovitev Nacionalnega sveta za demokratično prenovo volilne zakonodaje«.

V SINTEZI-KCD smo se celotno leto 2020 neuspešno trudili, da bi politične stranke, poslance in Predsednika države prepričali, da je treba volilno zakonodajo temeljito demokratizirati. Zato smo se odločili, da povabimo sorodne subjekte civilne družbe (CD) k skupni ustanovitvi »Nacionalnega sveta za demokratično prenovo volilne zakonodaje«. V torek, 12. januarja se je na prvi seji sestala Iniciativna skupina in določila programske smernice za pospešeno nadaljevanje priprav za ustanovitev Sveta, predvideno za februar. Potrjen je tudi osnutek poteka celotnega »Projekta NSVZ«.

.

Ker bi želeli, da pri tej prenovi volilne zakonodaje sodeluje čim več aktivnih državljanov, vas vabimo, da odgovorite na naslednji vprašanji:

1. Podpirate predlog, da bi bila udeležba na volitvah v DZ za državljane obvezna?
2. Podpirate predlog, da bi uzakonili možnost odpoklica poslanca?
   

Tiste, ki želite sodelovati, prosimo, da odgovore (z dodatno obrazložitvijo ali brez) pošljete na e-naslov : sinteza@t-2.net .

.

Vsak glas šteje!

Izjemen pogled na družbena in ekonomska dogajanja aktivnega sopotnika v intervjuju za Mladino.

Dobre, objektivne ocene o preteklih dogajanjih so nujna podlaga za uspešno načrtovanje bodočnosti.

INTERVJU

Vabilo v skupen projekt: »Nacionalni svet za demokratično prenovo volilne zakonodaje«.

Spoštovani,
Izteka se še eno leto, ko se na področju prenove volilne zakonodaje ni ničesar spremenilo. Ne samo, da se politične stranke, vlada, Državni zbor, Državni svet in Predsednik republike Slovenije niso uspeli dogovoriti za prenovo te zakonodaje, čeprav je več kot 85 % državljanov prepričanih, da sedanja ni ustrezna – storili so vse, da se nobena ideja, noben predlog za spremembo ni mogel razviti v resno razpravo in morebiten dogovor. Toliko o njihovem spoštovanju suverenosti naroda in o tem, da je Slovenija demokratična družba.
V SINTEZI-KCD smo v preteklem letu obiskali vodstva praktično vseh političnih strank, DZ, DS in seveda tudi Predsednika države. V teh razgovorih nam je postalo jasno, da se imenovani ne žele, ne morejo oz. da se niso pripravljeni dogovoriti niti za skupno delovno ekspertsko skupino. Tako nam, če želimo stvari premakniti v smeri demokratizacije naše družbe, ki jo duši vse večja strankokracija, ostane zgolj možnost, da tako skupino, ki bo pripravila nov predlog Zakona o volitvah v DZ (in spremljajočo zakonodajo), ustanovimo aktivisti raznih subjektov civilne družbe.
Odločili smo se, da vas povabimo v skupen projekt oblikovanja take skupine, ki smo jo delovno poimenovali »Nacionalni svet za demokratično prenovo volilne zakonodaje«. Če ste pripravljeni enakopravno sodelovati v tem projektu, vas prosimo, da imenujete svojega predstavnika v Organizacijski odbor, ki bo pripravil vse potrebno za ustanovitev oz. imenovanje Nacionalnega sveta. Da bi bolje predstavili našo zamisel, vam v prilogi pošiljamo prvo skico projekta v 7 korakih, ki poleg vsebinske opredelitve podaja tudi časovnico celotnega projekta.
Vse, ki se boste odzvali na to naše povabilo, bomo v drugem tednu naslednjega leta povabili na vsebinski dogovor, ki bo morda moral potekati v obliki tele-konference (TK). Vendar smo prepričani, da nas to ne bo ustavilo in da se bomo realizacije tega projekta lahko lotili v začrtanih okvirih.
Ob tem vam in vašim sodelavcem želimo uspešno delo v prihajajočem letu, osebno pa veliko zdravja in zadovoljstva.
Predsedujoči SINTEZE-KCD Emil Milan Pintar in Sekretar Miroslav Marc

.

Volilni sistem (prvič) – Kako zlomiti strankarsko alianso proti volivcem? in – komentarji.

Spomenka se sprašuje: Če bo Janša vodil vlado do  rednih volitev, bodo to morda po uvedbi demokracije prve s strani vlade protežirane, strankarsko pristranske volitve?

Politične stranke, ki so sedaj v opoziciji, so bile še pred dobrega pol leta v poziciji. Te iste stranke vodijo isti ljudje, ki so takratno vlado zapravili. Ta-isti ljudje, ki ne zaupajo J. P. Damijanu, Erjavca pa sploh ne marajo, se že prepirajo, minister česa bi kdo bil…

.

Spomenka Hribar: SE  ZGODOVINA PONAVLJA?

Vabljeni h komentiranju(!)

Delovanje cepiv proti covid-19

Gradivo za strokovno javnost

odpri

.

Kako zlomiti strankarsko alianso proti volivcem?

Komentar Miroslava Marc k članku g. Mihelčiča o “strankarski aliansi” je bil objavljen v SP Dela, 12.12.2020:

V Sobotni prilogi Dela (Delo, SP, 14. novembra 2020) je dr. M. Mihelčič objavil članek o neustreznosti sedanje volilne zakonodaje in o nepripravljenosti političnih strank, da to zakonodajo spremenijo. Med drugim piše, da se poslanci opozicijskih strank običajno zgražajo nad predlogi parlamentarne večine, ki zgolj s kozmetičnimi popravki te zakonodaje volivcem ne omogočijo vpliva na izvolitev. Ob enem pa takrat, ko so isti poslanci v položaju parlamentarne večine, prav tako niso pripravljeni ponuditi sprememb, ki bi državljanom resnično dale moč vplivati na sestavo DZ. Nakar se vpraša: »…ali gre pri tem za spontano odzivanje ali dogovorjeno igro med strankarskimi klubi?«
Zakaj vodstvom političnih strank obstoječi volilni sistem ustreza? Ker, glede na poznavanje volilnih preferenc posameznih območij, lahko z veliko gotovostjo oblikujejo kandidatne liste tako, da bodo prišli v parlament njihovi izbranci. Utopično je pričakovati, da bodo ti poslanci sami sprejeli sklep, ki bo – in to je neizprosno dejstvo – poslabšal strankarski položaj in verjetnost njihove ponovne izvolitve. V kako neznosni situaciji smo, dokazuje tudi dejstvo, da jih k temu ne more prisiliti niti Ustavno sodišče!?
Absurd celotne situacije je v tem, da volilna pravila določajo »izvoljenci«, tisti pa, ki izbirajo, torej volivci, pa o tem ne smejo ničesar reči. Na volitvah državljani izberejo predstavnike, katerim začasno prenesejo svojo suverenost, z vsemi zadolžitvami in odgovornostjo. Torej, način izbora mora biti stvar volivcev, ne pa izvoljenih. Lahko bi kvečjemu govorili o nekakšni »družbeni pogodbi« med volivci in političnimi strankami, nikakor pa ne moremo sprejeti sedanjega diktata političnih strank, ki volilni sistem razumejo kot orodje za neomejeno, lastno re-elekcijo.
Upravljanje vsakega sistema, tudi države, je zaupano vodstvu in volilni sistem pomembno vpliva na kvaliteto upravljanja države. Neustrezno (nesposobno ali celo koruptivno in kleptomansko) vodenje Sloveniji in njenim državljanom, že več kot dve desetletji, povzroča hudo škodo. Glede na to, da se parlamentarne stranke niso pripravljene odreči neomejenemu kadrovskemu pirovanju, moramo volivci razmišljati o drugih možnostih.

Pri civilno družbenem gibanju SINTEZA-KCD predlagamo oblikovanje ustrezne komisije (Nacionalnega sveta) za pripravo celovitega predloga nove volilne zakonodaje. Predlog naj državljani sprejmejo in potrdijo na referendumu. V komisiji bi morali biti najuglednejši (strankarsko nevezani) posamezniki različnih javnosti (strokovnosti), ki bodo sposobni odgovoriti tako na vprašanja KAJ potrebujemo in želimo, kot tudi na vprašanja KAKO to vgraditi v celovito prenovljen volilni sistem. Komisijo lahko imenuje predsednik države, lahko jo pa po Islandskem zgledu vzpostavi tudi ljudstvo.

.

V istem časopisu je bil objavljen tudi prispevek Emila Milana Pintar “KAKO STA POVEZANA VOLILNI SISTEM IN KORUPCIJA”:

V Sobotni prilogi Dela (Delo, SP, 14. novembra 2020) je dr. M. Mihelčič objavil odličen članek o pomanjkljivostih naše sedanje volilne zakonodaje oz. o sprenevedanju naših političnih strank, ko bi bilo potrebno to zakonodajo spremeniti. Z njegovimi mislimi se v celoti strinjam. Tudi sam sem prepričan, da ne bodo zadoščale zgolj kozmetične spremembe (npr. sprememba velikosti okrajev), temveč bo potrebna temeljita demokratična prenova celotnega volilnega sistema, sicer bo Slovenija še naprej tonila v razvojno neuspešnost. Naj poskušam to misel poglobiti in pojasniti.
Dr. Mihelčič pravilno naslovi naše politične stranke kot tisto politično silo v naši družbi, ki vztrajno, že četrt stoletja, blokira ne samo spremembe, temveč celo resen razgovor o potrebnih spremembah volilnega sistema. Hkrati pa z uveljavljanjem glasovalnega avtomatizma v DZ tako razpravo ali iskanje rešitve blokira tudi med poslanci. S tem je, ne da bi pojem posebej opredeljeval, g. dr. Mihelčič, natančno orisal sedanje stanje naše družbe, ki ga poimenujemo kot »strankokracija«.
Kaj je pravzaprav strankokracija? Politološko gledano je to politični sistem, v katerem imajo politične stranke popolno politično moč in je družbeno-civilni nadzor nad njimi praktično nemogoč. Še več: da bi bilo njihovo delovanje (vsaj videti) legitimno, so si na nekaterih področjih prikrojile zakonodajo svojim posebnim interesom.
Taki področji sta predvsem dve: prvo je področje proti-korupcijske zakonodaje in prakse, drugo področje volilne zakonodaje. Poglejmo si delovanje naše strankokracije na teh področjih malo pobliže.
Slovenija je v zadnjih desetletjih postala ena najbolj korumpiranih držav v Evropi. Raziskava revizijske hiše Ernst&Young jo je leta 2013 postavila povsem na prvo mesto, s 96 % zaznavanjem korupcije v gospodarstvu. Večino te korupcije poteka na področju, ko je delodajalec država (javni razpisi, itd.), pri čemer prednjačijo razpisi za investicijske projekte v gradbeništvu TEŠ 6, Karavanke, 2TDK, …). Povsem razumljivo je, da korupcija na relaciji država (vlada) – podjetja ni mogoča brez sodelovanja državnih uradnikov ali/in funkcionarjev. Ilustracijo tega stanja nam pokaže primer, kako so potekali spomladi letos razpisi za nabavo medicinske opreme za boj proti pandemiji virusa covid-19. Način, kako so se že v nekaj urah po objavi razpisov (verjetno pa tudi že prej) na svojih političnih zvezah pojavili vsi strici sedanje vlade iz ozadja, je bil frapanten. Pravi »črni petek« slovenske politične korupcije.
Slovenske politične stranke so torej v zadnjih dveh desetletjih oblikovale zakonodajo in politično prakso, ki gospodarsko in politično korupcijo ne le omogoča, temveč jo tudi tolerira in celo nagrajuje. Če namreč država ob dokazani korupciji ali kraji ni pripravljena odvzeti nezakonito pridobljenega premoženja, potem moramo to premoženje razumeti kot od države priznano nagrado za kriminal in korupcijo – pa naj gre za tolerirano utajo davkov, podkupnine, nezakonito izplačevanje raznih dodatkov in priboljškov državnih uslužbencev ali za nepotistično podeljevanje služb – sinekur.
Podobno je stanje na področju volilnega sistema. Politične stranke so oblikovale sistem, ki jim zagotavlja popoln monopol že v oblikovanju kandidatnih list. Kandidiranje predstavnikov Civilne družbe so odrinile z nemogočimi (pravno: nesorazmernimi) pogoji. Z odpravo prednostnega glasu pa so dokončno minimalizirale vpliv volivcev na dejansko izvolitev poslancev, s tem pa kršile tudi ustavna določila. Povedano preprosto: naše politične stranke svojim volivcem ne zaupajo.
Seveda državljani na to dogajanje reagirajo z ogorčenjem in s povratnim nezaupanjem v politične stranke, ki hitro narašča. Prepad med ljudstvom in politično nomenklaturo se tako vse bolj povečuje in nas sili v absurdno dilemo: naj zamenjamo ljudstvo ali politične stranke?
To medsebojno nezaupanje pa ima tudi širše družbene posledice: nezaupanje v vladne ukrepe za omejitev pandemije korona-virusa ali celo njihovo zavestno zavračanje. Zakaj v Novi Zelandiji ali Avstraliji ali na Švedskem, kjer ljudje zaupajo vladi in spoštujejo njene ukrepe, ljudje izražajo 90 odstotno pripravljenost na cepljenje, pri nas pa komaj 30 %?!
Če ne bomo rešili te absurdne dileme naraščajočega medsebojnega nezaupanja, lahko že naslednje volitve opredelimo kot nelegitimne, saj je več kot 85 % volivcev prepričanih, da je treba volilni sistem spremeniti. Še več: ene naslednjih volitev se bodo, če ne bomo pravočasno ukrepali, prav gotovo zgodile na ulici.
Volilni sistem je namreč sistem, s katerim volivci (državljani), ki so nosilci nacionalne suverenitete, izberejo tiste, na katere začasno (do naslednjih volitev) prenesejo del oblasti. Drugi del te suverenitete udejanjajo v javnem nadzoru tako samih volitev kot kasneje delovanja oblasti. Seveda, če govorimo o demokratični družbi. V nasprotju z njimi našega sedanjega družbeno-političnega sistema ne moremo razumeti drugače kot obliko specifične, proti-ustavne diktature političnih strank, saj so vlade povsem razgradile civilno-družbeni nadzor njihovega terorja (primer: uničenje referendumskega sistema odločanja).
Skratka, vladajoča politika se obnaša, kot da je država instrument njene trajne oblasti. In to tista politika, ki s svojimi uradniki in funkcionarji neposredno sodeluje v več kot 80 % zaznane korupcije!
Prav neposredna povezava politike s korupcijo povsem jasno kaže, zakaj naše politične stranke (še) niso pripravljene na spremembo volilne in proti-korupcijske zakonodaje. Najmanj, kar bi morala storiti vladajoča politika še v tem mandatu, je uveljavitev prednostnega glasu za naslednje volitve ter sprejeti zakonodajo o ugotavljanju izvora premoženja (finančna policija), o striktnem odvzemu premoženja nezakonitega izvora (brez zastaranja) in o začasni prepovedi opravljanja političnih funkcij kaznovanim ljudem in ljudem v postopkih. Morala naše politike (politikov) je namreč tako na psu, da ni mogoče računati na njihovo spoštovanje integritete, temveč jo je treba uzakoniti. Na to smo v SINTEZI-KCD večkrat opozorili tudi Predsednika Pahorja, vendar se stvari ne premaknejo.
Premike moramo torej začeti v civilni družbi, najverjetneje z ustanovitvijo nekakšnega Nacionalnega sveta za demokratično prenovo volilne zakonodaje, kajti prav ta zakonodaja je mati največjih težav, prevlade nesposobnosti, nemorale in korupcije v obstoječi politični nomenklaturi.
G. dr. Mihelčič bi prav lahko v takem telesu igral eno vodilnih vlog.