Prof. Mojmir Mrak pravi: Cilji so jasni, ukrepi pa bolj megleni in nadaljuje, vladi je deloma uspelo povrniti zaupanje finančnih trgov, a govoriti o Sloveniji kot nekakšni zgodbi o uspehu je pretiravanje.
Dokumenta, ki smo ju pred dnevi poslali v Bruselj, sta izredno pomemben lakmusov papir o tem, kako ambiciozne cilje si vlada zastavlja pri ekonomski politiki v prihodnje.
Superiornost cilja fiskalne konsolidacije nad ciljem gospodarske rasti je vsaj delno tudi posledica institucionalnega dejavnika. Medtem ko je priprava programa stabilnosti bolj ali manj v pristojnosti enega »lastnika«, to je ministrstva za finance, pa priprava nacionalnega reformnega programa temelji na prispevkih številnih ministrstev, pri usklajevanju katerih pogosto prihaja do zvodenitve ciljev in nedorečenosti ukrepov. V takšni situaciji se še bolj jasno pokaže velika pomanjkljivost Slovenije – to pa je, da nam v zadnjih letih ni uspelo pripraviti resne dolgoročne strategije razvoja države in na njej temelječega nacionalnega programa tistih investicij, ki naj bi bile financirane z javnimi viri.
Dr. Mrak komentira, kaj sporočata ključna dokumenta sedanje vlade, ki jih je Slovenija poslala evropski komisiji.
– NACIONALNI REFORMNI PROGRAM 2015–2016
– PROGRAM STABILNOSTI 2015

Kapitalizem, kakršnega smo poznavali v šestdesetih, sedemdesetih, osemdesetih letih, še ni bil “korporacijski”. Agnellijevi so se predobro zavedali, da je sto tisoč italijanskih družin odvisnih od njihove uspešnosti. Naredili so vse in še več, da Fiat ne bi propadel. Nobena eskapada, nobena selitev k cenejši delovni sili jim še na misel ni prišla. Takratna podjetniška aristokracija je bila s krvjo zavezana svojim podjetjem in tudi zaposlenim. In novodobni kapitalizem? Odtujenost lastnikov je popolna. Velike finančne korporacije so upravljanje podjetij prepustile menedžerjem, ki si neuspešnosti ne morejo in ne smejo privoščiti. Rezanje stroškov je postala najpomembnejša upravljavska mantra. Korporacije pa menedžerski sloj selijo, ker se na podjetja in ljudi, ki jih upravljajo, ne smejo navezati.
Čeprav je dobiček temeljno gibalo kapitalističnega napredka pa v naprednih in odgovornih družbah to ni edini motiv upravljanja. Izpostaviti znajo tudi odgovornost lastnika pri delovanju njegovih podjetij za gospodarski, socialni, okoljski, celo varnostni status družbe.
V Sloveniji je nabor in usmerjanje nadzornih svetov družb v lastništvu države tisto, ki v resnici zavira in onemogoča njihovo uspešno in odgovorno vodenje. Povsem zgrešeno in neodgovorno pa je, da se svojih podjetij, ki jih še ne zmoremo pravilno upravljati, hočemo čim hitreje znebili. Zaradi slabega upravljanja podjetij ni treba prodati, spremeniti (popraviti) moramo upravljanje. Tudi s preprosto, nič kolikokrat ponovljeno floskulo, da je zasebno pač učinkovitejše od družbenega, ne moremo prikriti problematične učinkovitosti vodenja države in razprodaje njenega premoženja.
Država je na kolenih, pritiski grabežljivcev so veliki, odgovornost najodgovornejših neizmerna. Minister Mencinger je prepotentnemu Jeffreyju Sachsu nekoč rekel NE. Ali imamo danes junaka, ki bi bundeskanclerki znal ustaviti apetit?
Minila bodo leta in posledice današnjih ravnanj bodo postale kristalno jasne in nedvomne. Koga bomo takrat obtožili?
Jure Apih, Sinteza, 20.4.2015
Celoten članek!

Četrto pismo v zvezi z NE-(raz)prodajo predsedniku vlade g Miru Cerarju

Spoštovani g. predsednik vlade!
Pomisleki, ki ste jih dolgo časa tudi vi delili z velikim delom slovenske javnosti o neprimernosti uvrstitve Telekom Slovenije med tista podjetja v državni lasti, ki gredo prva v prodajo, je prav danes okrepila novica, objavljena v več hrvaških medijih. Iz njih smo namreč izvedeli, da je predsednica nemške vlade ga. Angela Merkel v razgovoru s hrvaško predsednico Kolindo Grabar Kitarovič izpostavila težave, ki jih za Telekom Hrvaška (v lasti Deutsche Telekom) predstavlja dejstvo, da Hrvaška gradi vzporedno telekomunikacijsko omrežje, kar naj bi omejevalo dejavnost TH. Po pisanju Poslovni.hr je bila ključna pripomba nemške kanclerke to, da se z združevanjem in izgradnjo informacijske infrastrukture pod pokrovom državnega podjetja »Odašiljači i veze« pravzaprav omejuje dejanski monopol nemškega Telekom Hrvatska.
Menimo, da je po tej novici povsem jasno, zakaj se Deutsche Telekom poteguje za nakup Telekoma Slovenije: zaradi dejanskega monopola, ki ga ima TS Sloveniji in zaradi dostopa do telekomunikacijske infrastrukture v lasti TS, ki ta dejanski monopol omogoča. Nemška država bo s tem nakupom pač obvladovala precejšen del tovrstne infrastrukture v regiji. Morda se bomo tudi mi, iz istih razlogov, kot Hrvaška, prisiljeni odločiti za izgradnjo vzporedne informacijske infrastrukture in zelo verjetno bomo v tem primeru izpostavljeni enakim nemškim pritiskom, kot jim je sedaj izpostavljena Hrvaška. No, naša prednost je v tem, da TS še nismo prodali in lahko sprejmemo odločitve, ki nam bodo prihranile gradnjo še enega telekomunikacijskega omrežja z javnim denarjem.
Po aferi z analizo posledic prodaje TS, ki jo je obrambni minister naročil pri vojaški obveščevalni službi je morda nejasno, ali je s tem prekoračil pooblastila, ali ne, je pa povsem jasno, da prejšnja vlada pred odločitvijo o prodaji TS ni opravila niti tako osnovne presoje, kot je presoja varnostnih vidikov te prodaje. Zelo očitno tudi postaja, da tudi nobene druge analize ni opravila. Vsega tega ste se, g. predsednik, pred volitvami in tudi določen čas po volitvah zavedali tudi vi. Zato je bilo vaše stališče do te prodaje kritično in zato ste po prevzemu vlade, če je verjeti medijem, tudi preverjali možnost, da se iz TS izloči infrastruktura in podjetje proda brez nje. S kasnejšo pritrditvijo prodaji TS prevzemate nase nekaj, kar vam res ni treba: odgovornost za odločitev prejšnje vlade, ki je bila sprejeta skrajno neodgovorno in brez vsake analize posledic.
Zgoraj omenjena novica iz Hrvaške je morda zadnje opozorilo, da je takšna analiza potrebna. Je tudi TS dejanski monopolist? Kaj pomeni prodaja monopolista privatnemu podjetju ali celo podjetju, ki je v lasti tuje države? Ali lahko po prodaji TS izvajamo politiko informacijske družbe, ne da bi bili prisiljeni tudi mi – tako kot Hrvati – zgraditi vzporedno omrežje? Vprašanj je še celo vrsto, v Švici npr., kjer so resno pristopili k analizi posledic prodaje Telekoma, se jim je odgovorov nabralo za preko 100 strani in odločili so se zadržati pomemben delež lastništva. Tako kot tudi V Nemčiji, Avstriji in še marsikje drugje.
Spoštovani g. predsednik! Kot rečeno, ne prevzemajte nase odgovornosti za nepremišljene odločitve neke druge vlade. Posledice prodaje TS bodo dolgoročne – pohvale iz Bruslja, ker smo uspešno zaključili prodajo pa bodo trajale dan ali dva. Posledice pa ne bodo le vaše breme, ampak breme te države in njenih ljudi, ki jim bo zaradi njih boljša prihodnost še nekoliko bolj oddaljena. Zato je najmanj, kar ste sebi in državljanom dolžni, da resno analizirate posledice prodaje TS in se šele potem dokončno odločite o ne/prodaji.
S pozdravi in spoštovanjem!
Po sklepu PS SINTEZA-KCD, predsedujoči, Emil Milan Pintar, 24.3.2015

Še pred desetimi leti je bila Slovenija primer uspešne zgodbe, danes pa nas v EU obravnavajo kot šolarčke, ki ne premorejo potrebnega znanja o tem, kako se državo vodi. Za to veliko spremembo sta pretežno zaslužna dva dejavnika. Ključni je ta, da si Nemčija ob pomoči EU načrtno podreja šibkejše države južne Evrope. Med osrednjimi žrtvami te njene politike je prav Slovenija, pri njenem uresničevanju pa se prednostno uporablja naslednje že preizkušene prijeme:
1. Ob podpori cenene tuje kreditne ponudbe državo najprej privatno krepko zadolžiti. Ta faza je bila izvedena v letih 2005/08, ko se je bruto zunanji dolg Slovenije povečal za 23,5 milijarde €.
2. Državo primorati, da privatne tuje dolgove podržavi. S tem se ji močno poveča javni dolg, ki preko obresti krepko obremeni njen proračun. Država zaide tako v finančne težave, zaradi česar postane do tujine (v našem primeru do EU oziroma posredno do Nemčije) ubogljiva. Osrednje aktivnosti te faze podrejanja so bile pri nas že v letu 2013 pretežno zaključene.
3. Splošna razprodaja državnega premoženja, ki smo jo po zunanjem diktatu tudi organizacijsko podprli z dvema pomembnima ukrepoma, to je z ustanovitvijo državnega holdinga (SDH) in ustanovitvijo slabe banke, ki se ju prednostno upravlja skladno s tujimi interesi. Pri razprodaji si je Nemčija v naprej rezervirala najslajše kolače, to je letališče Brnik, Telekom in po nekaterih znakih sodeč tudi Luko Koper. Ta faza podrejanja je prav v tem času v polnem zamahu.
Drugi ključni dejavnik, zaradi katerega se naša zgodba o uspehu pospešeno izteka v svoje nasprotje, pa je neučinkovito in hlapčevsko upravljanje države. Pri tem imajo seveda osrednjo vlogo predsedniki vlad. Naj spomnim le na en primer za interese države vprašljivega ravnanja aktualnega predsednika vlade. Ta si je lani pred volitvami glasove volivcev kupoval tudi tako, da nam je obljubljal, da Telekoma tujcem ne bo prodal, takoj po prevzemu vladnega krmila pa nam je sporočil, da smo to prodajo Nemcem obljubili in ker ne želi delovati neverodostojno, jo bomo tudi izvedli. Vsebinsko to pomeni, da bo Telekom v prihodnje namesto slovenske (enako kot letališče Brnik) upravljala nemška država. Da minister, odgovoren za vojaške zadeve, do te spremembe v podjetju, ki ima za državo velik strateški pomen, ne more in ne sme biti brezbrižen, se zdi več kot normalno. Če pri tem ni ravnal povsem po pravilih, zasluži tako njegovo ravnanje kritiko, čeprav teže njegove napake še zdaleč ne gre primerjati z napako tistih, ki so v nasprotju s svojimi pristojnostmi Telekom Nemcem obljubili in pri izvedbi te obljube tudi vztrajajo.
Še en novejši primer naj navedem, kako uslužno naše politične in druge elite strežejo interesom tujega kapitala. Pred kratkim (17.3.2015) je Gospodarska zbornica Slovenije organizirala celodnevno mednarodno konferenco, posvečeno privatizaciji. Na njej sta med drugimi tudi finančni minister in guverner BS udeležencem pojasnjevala, kako ogromno škodo ima Slovenija zaradi slabega upravljanja državnega premoženja in naj bi se zato vlada ob široki podpori parlamenta in državljanov odločila, da izvede temeljito privatizacijo. Ob njiju sedeči direktor Evropske komisije I.P. Szekely je ob tako dobrih informacijah kar žarel od zadovoljstva. Seveda sta oba naša ugledna politika zamolčala, da je med pomembnimi razlogi za slabo upravljanje državnega premoženja tudi aktualni Zakon o SDH, ki pa ga vlada ne spreminja, ker se ob privatizaciji nanj lahko koristno opira. Tudi te posebnosti našega ravnanja, da namreč pod firmo privatizacije upravljanje strateških podjetij prenašamo z naše na nemško državo, na posvetu ni nihče omenjal, saj bi to preveč opominjalo na to, kar sicer večina ve, da je namreč naša politika močno vprežena v voz nemških strateških interesov.
Andrej Cetinski, Sinteza, 19.3.2015

POSKUS DRŽAVNEGA UDARA
Emil Milan Pintar je v svojem blogu objavil bodico, ki ima sršico. Pravi, da je prejšnji teden Slovenijo stresel sunek poskusa državnega udara.
Imamo Slovenski državni holding (SDH), ki naj bi skrbel za upravljanje slovenske državne in deloma tudi slovenske javne lastnine. Vrednost te lastnine ni povsem določena, a govori se desetini milijard (in več) vredni državni lastnini. Vsekakor je SDH izjemno pomembna institucija, nekakšen koncentrirani center slovenske ekonomske moči. Kdor bo imel nadzor nad njim, bo imel nadzor nad gospodarskim dogajanjem v Sloveniji. Iz tega oblastnega in kapitalskega nadzora pa izhaja tudi politična oblast v Sloveniji, kolikor jo je ostalo, odkar Sava teče v Bruselj.
Ko se je g Čufar pogovarjal o nadaljnjem kreditiranju Slovenije, je dobil spisek 15 podjetij, ki naj jih proda za bagatelo in njegov prvi refleks je bil: potrebujem tak SHD, kjer bom sam imenoval člane Nadzornega sveta, da lahko to razprodajo podjetij za bagatelo hitro speljemo. Toda čas ga je prehitel, Bratuškina vlada se je sesula v pesku, g Čufar je izgubil oder za svoje čarovnije, toda SDH je ostal in NS je treba imenovati. Nova vlada je določila posebno Komisijo (tako se dela, ko nihče noče prevzeti osebne odgovornosti), ta je objavila razpis in iz 16, ki so ostali na rešetu, vladi predlagala pet najboljših. Tu pa se je zataknilo. Med »best of the best« izbranci je več kot polovica takih, ki jih ljudski glas, ki vse ve, že šteje med nosilce poslovnih umazanij.
Postavlja se vprašanje: Kdo je izbral ta imena? Če Komisija, potem bi morali člane Komisije vendarle povprašati po kriterijih izbora. Žal pa bi se skoraj gotovo izkazalo, da so imeli člani Komisije »zunanjo pomoč« – nasvete, sugestije, zahteve, naročilo iz javnosti nikoli poznane skupine ali mreže, ki vleče niti iz podzemlja pri vsaki pomembnejši kadrovski odločitvi. Če ta podmena drži, se postavljata dve grdi vprašanji:
– kdo in kje je ta večglavi zli duh, ki de facto vlada v Sloveniji;
– in drugič, mar je potem vsaka izvoljena slovenska vlada le nekakšna marioneta, nitke pa vodijo drugi animatorji? Je tudi Cerarjeva vlada le nekakšen strelovod za ljudsko nezadovoljstvo, oblast v holdingu pa izvajajo drugi?
Imamo torej dve plasti politike: javno, izvoljeno na volitvah, ki je kriva za vse, od ukradene države do privatizacije zdravstva in neprevoznih cest, in tisto drugo, podzemno, kjer peklenščki mirno režejo kupone delnic in pobirajo extra-profit, včeraj v SDH, jutri v Slabi banki (DUTB), pojutrišnjem v NLB. Je torej vsaka slovenska vlada le marioneta?
Bo vlada Stranke modernega centra imela moč, da vsaj omili, če že ne spodreže strupene korenine slovenske »cosa nostre«? Če bo našla pogum, da krene v tej smeri, potem ji SINTEZA-KCD predlaga, da takoj spremeniti Zakona o upravljanju SDH in DUTB in mandat za predlaganje kandidatov za NS podeliti zbornicam za predstavnike kapitala in sindikatom ter ZDUSu za predstavnike dela. V zakonu pa naj določi tudi osebno materialno odgovornost članov NS za neuspešno poslovanje in nečedne odločitve v SDH in DUTB. To bo vsaj prvi korak v pravo smer.

Korupcije in prenapihnjenih cen si Slovenija ne sme več dovoliti !

Načrtovani drugi tir med Koprom in Divačo je v vladi razumljen kot prednostna infrastrukturna investicija, potrebna za zagon gospodarstva s pomočjo evropskega denarja. Ne trdimo, da so nameni taki, in ni nujno, da se bo tudi zgodilo, toda vse okrog tega projekta spominja na TEŠ6. Prva okoliščina, ki bije v oči, je, da gre po zadnjih interpretacijah za še odprto finančno konstrukcijo, ki naj bi bila zaprta šele, ko bo že vložena prijava projekta (do 26. februarja) na razpis za evropski denar. K temu je treba dodati, da je minister po poročanju medijev prvotno javno naznanil, kako mora biti finančna konstrukcija za projekt drugega tira zaprta, da bi se lahko kandidiralo za evropska sredstva.
Druga okoliščina, ki bije, je ta, da se cena projekta že redno postavlja na 1,4 milijarde evrov. To je po mnenju nekaterih strokovnjakov močno prenapihnjena cena, saj bi v primerjavi s podobnimi projekti za 27 kilometrov železniškega tira smela znašati kvečjemu 800 milijonov evrov. Če to okoliščino kombiniramo s prejšnjo, namreč, da gre za odprto finančno konstrukcijo, ki se bo zaprla šele, ko bodo znane okoliščine morebitnega javno-zasebnega partnerstva, se znajdemo v bližini znane sheme napihovanja cene projekta TEŠ6, še pred tem pa v primeru SCT (sredice gradbenega lobija) napihovanja cene šentviškega predora, pravzaprav kar celotnega avtocestnega omrežja, v katerem je mrgolelo korupcije, segajoče v vse pomembnejše pore političnega in civilnodružbenega življenja v Sloveniji.
In tretja okoliščina, ki bije, je ta, da vlada in vladajoče stranke vzbujajo nesporazum in vtis, da gre za kontinuiteto netransparentnih praks, ki so v zadnjih mandatih pripeljale do mejnega finančnega, političnega in družbenega stanja, zaradi katerega sta se zgodila velik volilni obrat in to, da so ljudje verjeli v potrebo po drugačni politiki. Čas je, da se tega spomnimo v vsej jasnosti.
Razlogov za nezaupanje je pri novem veleprojektu veliko, glavni pa je ta, da pri njem ni transparentne govorice. Predsednik vlade, ne le pristojni minister za infrastrukturo, bi moral komunicirati z javnostjo na način, kot je komuniciral, ko se je potegoval za zmago na volitvah. To pomeni, da bi moral državljanom dati zagotovila in dokaze, da niti zasebni niti lobistični interesi ne morejo in ne bodo vdrli v projekt, ki je širšega nacionalnega pomena. Zagotoviti in dokazati bi moral, da bo morebitno javno-zasebno partnerstvo pomenilo nedvoumno korist države, predvsem pa, da v projektu velja ničelna stopnja tolerance do pretekle, sedanje in prihodnje korupcije. Ta se zdaj generira iz logike izrednega stanja ob zapovedani odprodaji državnega premoženja. Na eni strani imamo logiko izrednega stanja, ki niža cene tega, kar država prodaja (DUTB), vmes je gojišče za potencialno korupcijo cenilcev premoženja (o tem je minuli teden stekla preiskava), na drugi strani pa je logika napihovanja cen v megaprojektih. Značilno zanje je vedno bilo, da so bili praviloma peljani pod psihološkim pospeškom, tezo, da se mudi, nato pa so se vlekli in dražili nerazumno dolgo, v maniri izsiljevanja politično podprtih izvajalcev in neštetih aneksov k pogodbam, ki so pomenile »nezaprto finančno konstrukcijo«. Na eni strani imamo spuščanje cen, na drugi napihovanje, vedno pa imamo opraviti z dejstvom, da se razlike seštevajo v škodo države, državljanov oziroma ¬davkoplačevalcev.
Geostrateška komponenta govora o Luki Koper in nacionalnem pomenu, ki izvira iz nje, je podobna govoru o energetski samozadostnosti Slovenije kot ideologiji nacionalnega interesa v TEŠ6. Naučili smo se, da se je bilo vedno treba prijeti za denarnico, ko je kdo v Sloveniji govoril o nacionalnem interesu. Zdaj se učimo, da se je treba prijeti za denarnico, ko nekdo govori o investicijah in hitrih pospeških v gospodarstvu.
Mogoče je seveda, da vse našteto pomeni odvečne strahove in da imajo ljudje, ki se ukvarjajo s to investicijo, v mislih drugačen pristop in se ne kanijo speljati na led lobistov ali kapitalsko-investicijskih lovk hobotnice, ki se mreži, kjer se more. Pravzaprav beseda ne teče o tem, da so tovrstne investicije kot take napačne, če že, bi jih prej imeli za pravilne. Govor je o nesprejemljivih praksah, ki so državo v kombinaciji s korumpiranimi politiki že spravile na kolena, in o tem, da vladajoča stranka, vladajoča koalicija in seveda premier Cerar osebno kažejo znake utrujenosti pri načelnih zadevah države in pri postopkih, skratka pri temah, ki so bile presodne za volilni uspeh »novih politikov za nove čase«. Zaključimo s tezo: mogoče pa projekt drugi tir potrebuje le še 420 milijonov in ne milijarde dodatnega denarja. Toliko namreč znaša razlika med evropskim vložkom (380 milijonov evrov) in osemstotimi, ki veljajo za optimalne.
Janez Markeš v Sobotni prilogi, 14.02.2015

Čas je, da se nehamo neodgovorno igrati s prihodnostjo naslednjih rodov.

Kmet kot najemnik dolgoročno služi precej manj kot v primeru lastništva – in seveda ni lastnik, gospodar, ampak najemnik.

Čemu razklana slovenska družba pri predlagani razprodaji 15 podjetij, če strokovno lahko ocenimo posledice?
Gonilo razprodaje je neoliberalna usmeritev. Osnovne usmeritve so v privatizacijo, odprte globalne trge in deregulacijo, to je zmanjšanje vpliva države na trg, kjer naj bi delovala nevidna Smithova roka. Nekateri vodilni svetovni akademiki za nastanek zadnje svetovne krize dolžijo neoliberalizem (tudi to povzeto iz Wikipedije). Neoliberalizem navadno pozitivno vpliva na stabiliziranje poslovanja, poveča razslojevanje v družbi, zmanjša vlogo države, javni sektor in vpliv sindikatov ter zmanjša socialne komponente države. Znani nasprotniki neoliberalizma, na primer Stiglitz ali Chomsky, navajajo naslednje: globalizacija ukinja suverenost držav in nacij, odgovornost in transparentnost se zmanjšata zaradi zasebnih poslovnih skrivnosti, nekatere prej kakovostne državne storitve se poslabšajo, povečajo se izkoriščanja in zmanjšajo pravice državljanov, elite multinacionalnih korporacij prevzemajo oblast, zmanjšujejo suverenost držav in nacij, uničujejo srednji razred, povečujejo nezaposlenost in zmanjšujejo kakovost življenja.
Ameriški profesor Robert Waterman McChesney je napisal, da neoliberalizem središče družbenih dogajanj prenaša v nakupovalna središča in iz državljanov dela egoistične, dislocirane in demoralizirane potrošnike, potisnjene v socialno nemoč.
Neoliberalizem elite
Zakaj torej neoliberalizem v svetu, Evropi in Sloveniji napreduje? Veliko slabosti neoliberalizma, od povečane nezaposlenosti do zmanjševanja pravic državljanov, se očitno uresničuje in je na primer razvidna tudi pri predlogu novega »brezcarinskega« sporazuma z ZDA. Eden od razlogov za uvajanje neoliberalizma je najbrž to, da ni vse tako črno, kot se govori. Neoliberalizem morda prinaša rešitev za prenaseljenost planeta, saj uvaja darvinizem v trdi obliki, kjer ni prostora za revne, preprosto starševstvo ali otroštvo. Poleg tega poreže pokojnine in plače javnega sektorja, kar omogoča stabilizacijo proračuna – to pa je v bolj socialno ali demokratično (v demokraciji vlada ljudstvo prek izvoljenih predstavnikov, v neoliberalizmu elite) usmerjenih ekonomskih sistemih skoraj nemogoče zaradi hitrega staranja prebivalstva. Še več: za vsako (sub)optimalno poslovanje od podjetja do države je značilna od konkretnega primera odvisna izbira najboljšega ukrepa od neoliberalnega do socialnega. Vsak dober direktor je zato toliko neoliberalno (skrbi za denar) kot socialno (skrbi za zaposlene) usmerjen. Zato ideološko enostranski neoliberalisti ali zagovorniki centraliziranega gospodarstva drugega kot dolgoročno (!) slabega poslovanja ne morejo prinesti ne državi ne podjetju.
Slovenski neoliberalizem je še bolj rudimentalen, neposreden kot svetovni. Mrkaić je predlagal predelavo lipicancev v klobase, če ne bodo prinašali profita, slovenščina pa je bila zanj tako ali tako popolna izguba, ki bi jo bilo treba čim prej zradirati s planeta. Medtem ko so bili njegovi javni nastopi politično-ideološki, so bila njegova predavanja povsem korektna in strokovna. Podobno bi lahko trdili za sedanje vodilne neoliberaliste, na primer Turka (gradbenik-informatik), Šušteršiča, Mastena, Pezdirja itd., podpisane pod peticijo za privatizacijo podjetij.
Zanimiv je Jože P. Damijan, nekoč neoliberalno usmerjen ekonomist, ki je na podlagi finančnih analiz prikazal znane slabosti evropskega varčevalnega (oziroma neoliberalnega) reševanja krize. Pravi, da je slovenski proračun brez pretiranih obresti že izravnan in da je treba skleniti primerne dogovore s posojilodajalci ter spodbuditi investicije in razvoj. Podobno je Bole predstavil škodljive posledice tako Zujfa za časa Janše kot odsotnost pokojninske reforme za časa premiera Pahorja. Z drugimi besedami: Sloveniji škodi odsotnost dobrih reform in uvedene slabe reforme. Podobno ugotavlja tudi avtor tega prispevka v knjigi Slovence strižejo, v kateri opozarja na več (predvsem neoliberalnih) mitov z namenom obiranja slovenskih državljanov. Predsednik evropske komisije Barroso je uvedel neoliberalne usmeritve, kjer koli je bilo mogoče, umaknil se je le pred protesti množic, na primer pri privatizaciji vode, semen ali spleta. Posledično ima Evropa v zadnjem desetletju najslabšo gospodarsko rast od vseh celin! Tudi primerjava gospodarskih pokazateljev rasti z ZDA, od koder je kriza prišla, je presenetljivo močno v škodo EU. In spet se postavi vprašanje: kako so evropski voditelji lahko začeli strogo neoliberalno varčevanje v Grčiji in drugje v Evropi, čeprav so vodilni svetovni ekonomisti in številni domači strokovnjaki (tudi avtor tega prispevka) javno opozarjali, da bodo varčevalni ukrepi sprožili negativno spiralo in nepotrebno poglobitev krize? Podobno skrb vzbujajoče je opazovati neoliberalni načrt sedanje Cerarjeve vlade in ekonomskega ministra Mramorja, nesporno izvrstnega ekonomista. Gre za trdo varčevanje, pritiske na javni sektor, zmanjševanje sredstev za znanost (sredstva ARRS so s 180 milijonov menda padla na 110) in urgentno državno vodeno razprodajo podjetij.
Kratkoročno blagostanje
V ekonomiji najbrž ni vse jasno, kar na primer nakazuje razprava med Stiglitzem in Krugmanom, verjetno dvema najbolj znanima svetovnima ekonomistoma, obema nobelovcema, o vplivu prevelike neenakosti na podaljševanje krize. Strinjata pa se, da je neenakost med povzročitelji krize. Podobno (vsaj meni) ni jasno, ali privatizacija slovenskih gospodarskih podjetij škodi ali koristi Sloveniji. Po mojem strokovnem mnenju pa je strokovno zelo verjetno, da bo dirigirana prodaja 15 slovenskih podjetij tujcem (!) prinesla slovenskim državljanom in državljankam srednje- in dolgoročno veliko škodo.
Zanimiva je empirična in anketna primerjalna analiza učinka prodaje podjetij tujcem v Sloveniji in novo pridruženim državam EU – na primer hrvaške ali madžarske razprodaje podjetij. Čeprav so prodaje tujcem od odličnih (podjetje bi drugače propadlo oziroma se mu potem bistveno poveča poslovanje zaradi vključenosti v večji konzorcij) do katastrofalnih, je povprečen primer približno naslednji: država proda podjetje za sto milijonov, kar gotovo pripomore h kratkoročnemu blagostanju. Nato pa na leto iz države spolzi dvajset milijonov, v medijih pa zavajajoče pišejo, da je v resnici le deset milijonov. Po petih letih se tujemu kupcu nakup že izplača, po nadaljnjih petih letih je država (davkoplačevalci, torej žep vsakega državljana) že v izgubi za sto milijonov. Razprodaja podjetij se torej kratkoročno izplača, srednjeročno ne, dolgoročno pa je zelo slaba.
Zanimive so analogije s kmetijo ali posameznikom. Če na primer najemate avtomobil, namesto da bi ga kupili, ste prva leta finančno na boljšem. V seštevku pa plačate dvakrat več kot ob lastnem nakupu. Podobno kmet, ki proda obdelovalne površine, kot najemnik dolgoročno stalno služi precej manj kot v primeru lastništva – in seveda ni lastnik, gospodar, ampak najemnik. Poseben problem je sedanja kupnina, ki je zelo nizka, sredstva so namenjena pokrivanju minusov in se zato »omrtvijo«, poleg tega dajejo potuho politiki, da ne stabilizira razmer.
Dolgoročno slab zaslužek
Po drugi strani pa je to morda enkratna prilika, da razkrinkamo mite o srednjeročni smotrnosti prodaje podjetij tujcem (ponovno: učinek privatizacije domačim lastnikom je precej težje oceniti in vsaj meni ni vnaprej jasen). Po približno dveh letih se bo dalo empirično preveriti učinke razprodaje. Če podjetja ne bodo poslovala bistveno bolje kot danes, če se nezaposlenost in druge ključne komponente Slovenije ne bodo izboljšale bolj kot za plačano kupnino (prodaja na primer Telekoma za eno milijardo se še kako pozna v proračunu prvo leto), potem ne bodo mogli skriti odtekanja denarja iz Slovenije in posledično srednje- in dolgoročnega siromašenja.
Predlagam, da takoj nehamo z neodgovornim vodenjem države, javnega nastopanja in poučevanja zlasti na fakultetah. Če so moje napovedi napačne, ne bom več učil predmetov poslovne inteligence, poleg tega bom odstopil z vseh pozicij, kjer se strokovnost navezuje na nasprotovanje razprodaji. Po drugi strani pa je edino pošteno, da precej hujše posledice zadenejo tiste, ki (če) bodo kljub jasnim in preverljivim opozorilom stroke škodili davkoplačevalcem. Prominentni strokovni zagovorniki prodaje tujcem in politiki, ki so prisegli, da bodo delovali v dobro Slovenije, naj se zavežejo, da bodo v primeru tu predstavljenih slabih posledic prodaje tujcem odstopili z vseh javnih funkcij in predvsem iz javnega sektorja. Utemeljitev je naslednja: Če ravnatelj krši, na primer, pravilnik o maturi, če zdravnik stori napako, vsi odgovarjajo s kazenskimi sankcijami in seveda – morajo zapustiti javni sektor. To je razvidno iz definicije – zaposleni v javnem sektorju morajo služiti predvsem blagostanju Slovenije. Čas je, da se nehamo neodgovorno igrati s prihodnostjo naslednjih rodov.
Dr. Matjaž Gams, 30.1.2015

Pot do odvisnega gospodarstva

Privatizacija ne rešuje proračunskih težav, gospodarstvo pa postane bolj odvisno od tujine in ranljivejše.
Medtem ko so se v srednje- in vzhodnoevropskih državah vendarle začeli zavedati, kaj res prinaša privatizacija in gospodarska rast, ki jo spodbujajo tuje naložbe, se je Slovenija zaradi pritiskov evropske komisije odločila za pospešeno privatizacijo. Zaradi privatizacij, pri katerih ima prednost tuji kapital, se bo Slovenija začela razvijati tako, da bo postajala vse bolj obrobna in odvisna država.
Slovenija je bila na širšem območju vzhodne Evrope edina država, v kateri je po pridružitvi Evropski uniji preživel velik del podjetij v državni in domači lasti. To se je zgodilo zaradi močnih interesov slovenskih predelovalnih dejavnosti, močnih pritiskov sindikatov in zaradi politike, ki je zagovarjala ohranitev gospodarske samostojnosti tudi v razmerah povezovanja držav Evropske unije. Državne banke so bile tiste, ki so omogočile financiranje podjetij v domači lasti. Slovenske predelovalne dejavnosti so bile na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja v zelo ugodnem položaju, ker je bila proizvodnja razmeroma dobro prilagojena novim razmeram, poleg tega je Slovenija že v času Jugoslavije veliko izvažala v zahodno Evropo. Do leta 2004 je ekonomska politika zavestno podpirala (domače) predelovalne dejavnosti. Ukrepi, namenjeni spodbujanju neposrednih tujih naložb, so bili ustrezno prilagojeni. Blag nadzor kapitalskih tokov je več let onemogočal rast vrednosti slovenske valute. Politika deviznega tečaja, ki je preprečevala poceni uvoz in zagotavljala, da so bile cene slovenskih izvoznih izdelkov konkurenčne, je podpirala predelovalne dejavnosti, poleg tega je omogočila višanje plač. V nasprotju z drugimi državami v regiji se je Slovenija v tistem obdobju izognila visokim primanjkljajem tekočega računa. Položaj slovenske vlade pri pogajanjih o pridružitvi se je tako okrepil in pomagal ohraniti samostojno oblikovanje državne politike.
Po pridružitvi Evropski uniji leta 2004 in sestavi desne vladne koalicije pod vodstvom premiera Janeza Janše se je končalo obdobje koherentne politike in možnosti za samostojno oblikovanje državne politike so sčasoma izginile. V državo je začelo pritekati zelo veliko kapitala. K temu so pripomogle tudi napovedi o tem, da se bo Slovenija pridružila evrskemu območju. Državne in zasebne banke v Sloveniji so s tujimi kapitalskimi pritoki hitro ponujale vse več posojil – tako gospodinjstvom kot podjetjem. Rasti je začel velik nepremičninski in posojilni balon. Ne Janševa vlada ne slovenska centralna banka nista storili nič, da bi ustavili posojilno manijo.
Izkušnje višegrajske skupine
Po letu 2008 je bilo treba plačati račun za takšno nepremišljeno početje. Zaradi globalne krize je kapital nehal pritekati v državo. Baloni so počili. Številna gradbena podjetja so bankrotirala. Slovenija je zdaj pravzaprav poseben primer, saj morajo predvsem podjetja nositi breme prezadolženosti. Banke imajo veliko slabih dolgov. Zaradi državne podpore bankam v težavah se je javni dolg zelo povečal. Evropska komisija in vlade najpomembnejših držav članic EU izkoriščajo krizo za to, da lahko dosežejo nekaj, česar niso mogle med pridruževanjem Slovenije Evropski uniji: množično privatizacijo v korist tujega kapitala. Toda visoki dolgovi v podjetjih omogočajo tudi drugačen pristop. Država bi lahko pomagala prezadolženim podjetjem, ki so se pravzaprav sposobna obdržati pri življenju, v zameno za državni delež v podjetjih.
V državah višegrajske skupine (Češka, Madžarska, Poljska, Slovaška) so začeli odločno izvajati privatizacijo in podpirati neposredne tuje naložbe na začetku pogajanj o pridružitvi Evropski uniji konec devetdesetih let. Madžarska se je zaradi visokega zunanjega dolga odločila razvijati na podlagi neposrednih tujih naložb že v zgodnjih devetdesetih letih. Tuji kapital je kupil dobičkonosno infrastrukturo in privatizirane banke ter veliko vlagal v izvozno usmerjene predelovalne dejavnosti. Pred privatizacijo takratnih javnih ponudnikov infrastrukturnih storitev in po njej so pogosto množično odpuščali. Hrvaški Telekom, denimo, je odpustil polovico svojih zaposlenih, potem ko ga je prevzel Deutsche Telekom (ki zdaj namerava prevzeti Telekom Slovenije). Na številnih področjih (denimo pri poštnih ali železniških storitvah) privatizirana infrastrukturna podjetja največkrat zmanjšajo obseg svojih storitev na podeželju, saj so storitve tam dražje in manj dobičkonosne. Prednostne naloge vlagateljev morda ne podpirajo gospodarskega razvoja in ne upoštevajo socialnih potreb. O vprašanjih, povezanih z naložbami, se, denimo, prepirata slovaška vlada in italijansko energetsko podjetje ENEL. Privatizacija dobičkonosnih javnih podjetij dolgoročno škodi proračunu, ker imajo od dobička koristi zasebni lastniki, ne pa država. Občasno se med privatizacijo pojavi tudi korupcija. Deutsche Telekom in njegova madžarska podružnica, denimo, sta morala plačati več kot 95 milijonov ameriških dolarjev, potem ko so ZDA sprožile kazensko in civilno preiskavo o podkupovanju vladnih uradnikov v Makedoniji in Črni gori.
Tuje banke so skoraj popolnoma prevzele bančništvo na Češkem in Slovaškem ter močno prevladujejo na Madžarskem in Poljskem. Pred privatizacijo je država prevzela slabe dolgove, če je bilo med posojili zelo veliko slabih posojil. V obdobju pred krizo so sicer hitro dodeljevali vse več posojil, vendar banke na Češkem, Poljskem in Slovaškem leta 2008 še niso bile zelo ranljive. Toda od pred kratkim je mogoče sklepati, da se na Slovaškem povečuje nepremičninski balon (slovaška centralna banka je zato uvedla ostrejša pravila o dodeljevanju posojil). Zaradi tujega zasebnega lastništva banke na Madžarskem niso bile nič odpornejše proti krizi. Pred krizo so množično dodeljevale devizna posojila. Po začetku krize in razvrednotenju forinta so se prejemniki deviznih posojil in banke hitro znašli v hudih težavah. Madžarska je bila prva država članica EU, ki je leta 2008 zaprosila za posojilo Mednarodnega denarnega sklada in bila ena od držav, ki jo je sedanja kriza najhuje prizadela. Na Poljskem je država vsaj delno obdržala bančništvo. Zaradi sedanje krize so na Poljskem začeli razpravljati o tem, da bi začeli dodeljevati več javnih razvojnih posojil. Kako pomembna so javna posojila in javne naložbe pri boju proti krizi, priznavajo celo nekateri zagovorniki liberalne politike na Poljskem.
Selitev dobička v tujino
V državah višegrajske skupine tuji kapital prevladuje pri izvozno usmerjenih predelovalnih dejavnostih. Privabile so ga nizke plače in nizki davki. Zdi se, da je tehnologija pri teh dejavnostih na razmeroma visoki ravni. Vendar so v države višegrajske skupine preselili samo nekatere dele proizvodne verige in pri proizvodnih procesih pogosto ne potrebujejo visokokvalificiranih delavcev. Za raziskave in razvoj večinoma še vedno skrbijo v matičnih državah. Za raziskave in razvoj najmanj namenijo na Slovaškem in Poljskem, kjer delež sredstev, namenjenih zanje, ne dosega niti enega odstotka BDP. Industrija je močno odvisna od uvožene tehnologije, domače inovacije nimajo omembe vredne vloge, to dokazuje tudi majhno število patentov. Leta 2008 objavljena »zelena knjiga« o raziskavah in inovacijah na Češkem razkriva, da je Češka ena od držav članic Evropske unije z najmanj prijavljenimi patenti pri uradu Združenih držav za patente in blagovne znamke. Težav zaradi zelo slabo razvitega področja inovacij in raziskav se vse bolj zavedajo tudi ekonomisti v tej regiji. Zaradi krize, ki je razkrila ranljivost skrajno izvozno usmerjenega gospodarstva pod tujim nadzorom, so se v teh državah vsaj začeli pogovarjati o pomanjkljivostih predelovalnih dejavnosti, ki jih podpirajo predvsem neposredne tuje naložbe. Slovaški ekonomist Vladimir Baláž, denimo, je pred kratkim ugotavljal, da slovaški model predelovalnih dejavnosti, ki temelji na nizkih plačah in nizkih davkih, dolgoročno »ni vzdržen«.
Zaradi neposrednih tujih naložb se dobiček seli v tujino, kjer imajo vlagatelji svoj sedež, zlasti v drugi razvojni stopnji. Zaradi nakazovanja visokih dobičkov v tujino sta Češka in Madžarska državi z enim od najvišjih primanjkljajev v bilanci prihodkov v Evropski uniji. Na Češkem je primanjkljaj v prihodkovni bilanci leta 2012 znašal izjemno visokih 7,4 odstotka BDP. Na Madžarskem je znašal 5,4 odstotka, na Poljskem 4,3 odstotka, na Slovaškem pa zmernejših 2,4 odstotka. Selitev dobička v tujino močno izčrpava gospodarstva držav višegrajske skupine. Češka vlada je pred kratkim sestavila dokument, v katerem kritično obravnava nakazovanje visokih dobičkov v tujino in zagovarja dolgoročno razvojno strategijo, ki bo manj odvisna od neposrednih tujih naložb.
Omejitve v samostojni državni politiki
V Sloveniji je primanjkljaj v prihodkovni bilanci še vedno nizek (1,1 odstotka leta 2012). Toda s prodajo podjetij tujim družbam se bo bilanca prihodkov gotovo poslabšala. Neposredne tuje naložbe v storitvenih dejavnostih, denimo telekomunikacijah, ponavadi niso udeležene pri izvozu in zato izčrpavajo tekoči račun. Primanjkljaji tekočega računa se morajo financirati s pritoki kapitala iz tujine in omejujejo možnosti za oblikovanje samostojne državne politike.
Zaradi privatizacijske politike slovenske vlade bo slovensko gospodarstvo postalo bolj odvisno od tujine in ranljivejše. Privatizacija ne rešuje proračunskih težav in vnaprej je mogoče napovedati, da bo škodila tekočemu računu. Zaradi razmeroma močnejše proizvodne strukture je Slovenija verjetno v boljšem položaju pri pogajanjih z evropsko komisijo kakor večina vlad sredozemskih držav v evrskem območju. Vendar se zdi, da ni pripravljena izkoristiti obstoječih možnosti, ki jih ima na voljo njena politika.
V Sloveniji odločneje nasprotujejo privatizacijski politiki, kakor se je to dogajalo v državah višegrajske skupine. Upajmo, da se bodo naučili iz slabih izkušenj drugih držav. Izkušnje, ki so jih pridobile te države, se ne nanašajo samo na velikost javnega sektorja, ampak tudi na njegovo kakovost. Treba se je demokratično dogovoriti o strateški viziji za javna podjetja in jo nato uresničiti.
Joachim Becker, izredni profesor na dunajski ekonomsko-poslovni fakulteti, nekdanji gostujoči profesor na Univerzi na Dunaju in Univerzi v Buenos Airesu

.

VSE O JAVNI TRIBUNI, PETICIJI, …

NE RAZPRODAJA, TEMVEČ BOLJ RAZUMNO UPRAVLJANJE