Miti o razprodaji podjetij

Čas je, da se nehamo neodgovorno igrati s prihodnostjo naslednjih rodov.

Kmet kot najemnik dolgoročno služi precej manj kot v primeru lastništva – in seveda ni lastnik, gospodar, ampak najemnik.

Čemu razklana slovenska družba pri predlagani razprodaji 15 podjetij, če strokovno lahko ocenimo posledice?
Gonilo razprodaje je neoliberalna usmeritev. Osnovne usmeritve so v privatizacijo, odprte globalne trge in deregulacijo, to je zmanjšanje vpliva države na trg, kjer naj bi delovala nevidna Smithova roka. Nekateri vodilni svetovni akademiki za nastanek zadnje svetovne krize dolžijo neoliberalizem (tudi to povzeto iz Wikipedije). Neoliberalizem navadno pozitivno vpliva na stabiliziranje poslovanja, poveča razslojevanje v družbi, zmanjša vlogo države, javni sektor in vpliv sindikatov ter zmanjša socialne komponente države. Znani nasprotniki neoliberalizma, na primer Stiglitz ali Chomsky, navajajo naslednje: globalizacija ukinja suverenost držav in nacij, odgovornost in transparentnost se zmanjšata zaradi zasebnih poslovnih skrivnosti, nekatere prej kakovostne državne storitve se poslabšajo, povečajo se izkoriščanja in zmanjšajo pravice državljanov, elite multinacionalnih korporacij prevzemajo oblast, zmanjšujejo suverenost držav in nacij, uničujejo srednji razred, povečujejo nezaposlenost in zmanjšujejo kakovost življenja.
Ameriški profesor Robert Waterman McChesney je napisal, da neoliberalizem središče družbenih dogajanj prenaša v nakupovalna središča in iz državljanov dela egoistične, dislocirane in demoralizirane potrošnike, potisnjene v socialno nemoč.
Neoliberalizem elite
Zakaj torej neoliberalizem v svetu, Evropi in Sloveniji napreduje? Veliko slabosti neoliberalizma, od povečane nezaposlenosti do zmanjševanja pravic državljanov, se očitno uresničuje in je na primer razvidna tudi pri predlogu novega »brezcarinskega« sporazuma z ZDA. Eden od razlogov za uvajanje neoliberalizma je najbrž to, da ni vse tako črno, kot se govori. Neoliberalizem morda prinaša rešitev za prenaseljenost planeta, saj uvaja darvinizem v trdi obliki, kjer ni prostora za revne, preprosto starševstvo ali otroštvo. Poleg tega poreže pokojnine in plače javnega sektorja, kar omogoča stabilizacijo proračuna – to pa je v bolj socialno ali demokratično (v demokraciji vlada ljudstvo prek izvoljenih predstavnikov, v neoliberalizmu elite) usmerjenih ekonomskih sistemih skoraj nemogoče zaradi hitrega staranja prebivalstva. Še več: za vsako (sub)optimalno poslovanje od podjetja do države je značilna od konkretnega primera odvisna izbira najboljšega ukrepa od neoliberalnega do socialnega. Vsak dober direktor je zato toliko neoliberalno (skrbi za denar) kot socialno (skrbi za zaposlene) usmerjen. Zato ideološko enostranski neoliberalisti ali zagovorniki centraliziranega gospodarstva drugega kot dolgoročno (!) slabega poslovanja ne morejo prinesti ne državi ne podjetju.
Slovenski neoliberalizem je še bolj rudimentalen, neposreden kot svetovni. Mrkaić je predlagal predelavo lipicancev v klobase, če ne bodo prinašali profita, slovenščina pa je bila zanj tako ali tako popolna izguba, ki bi jo bilo treba čim prej zradirati s planeta. Medtem ko so bili njegovi javni nastopi politično-ideološki, so bila njegova predavanja povsem korektna in strokovna. Podobno bi lahko trdili za sedanje vodilne neoliberaliste, na primer Turka (gradbenik-informatik), Šušteršiča, Mastena, Pezdirja itd., podpisane pod peticijo za privatizacijo podjetij.
Zanimiv je Jože P. Damijan, nekoč neoliberalno usmerjen ekonomist, ki je na podlagi finančnih analiz prikazal znane slabosti evropskega varčevalnega (oziroma neoliberalnega) reševanja krize. Pravi, da je slovenski proračun brez pretiranih obresti že izravnan in da je treba skleniti primerne dogovore s posojilodajalci ter spodbuditi investicije in razvoj. Podobno je Bole predstavil škodljive posledice tako Zujfa za časa Janše kot odsotnost pokojninske reforme za časa premiera Pahorja. Z drugimi besedami: Sloveniji škodi odsotnost dobrih reform in uvedene slabe reforme. Podobno ugotavlja tudi avtor tega prispevka v knjigi Slovence strižejo, v kateri opozarja na več (predvsem neoliberalnih) mitov z namenom obiranja slovenskih državljanov. Predsednik evropske komisije Barroso je uvedel neoliberalne usmeritve, kjer koli je bilo mogoče, umaknil se je le pred protesti množic, na primer pri privatizaciji vode, semen ali spleta. Posledično ima Evropa v zadnjem desetletju najslabšo gospodarsko rast od vseh celin! Tudi primerjava gospodarskih pokazateljev rasti z ZDA, od koder je kriza prišla, je presenetljivo močno v škodo EU. In spet se postavi vprašanje: kako so evropski voditelji lahko začeli strogo neoliberalno varčevanje v Grčiji in drugje v Evropi, čeprav so vodilni svetovni ekonomisti in številni domači strokovnjaki (tudi avtor tega prispevka) javno opozarjali, da bodo varčevalni ukrepi sprožili negativno spiralo in nepotrebno poglobitev krize? Podobno skrb vzbujajoče je opazovati neoliberalni načrt sedanje Cerarjeve vlade in ekonomskega ministra Mramorja, nesporno izvrstnega ekonomista. Gre za trdo varčevanje, pritiske na javni sektor, zmanjševanje sredstev za znanost (sredstva ARRS so s 180 milijonov menda padla na 110) in urgentno državno vodeno razprodajo podjetij.
Kratkoročno blagostanje
V ekonomiji najbrž ni vse jasno, kar na primer nakazuje razprava med Stiglitzem in Krugmanom, verjetno dvema najbolj znanima svetovnima ekonomistoma, obema nobelovcema, o vplivu prevelike neenakosti na podaljševanje krize. Strinjata pa se, da je neenakost med povzročitelji krize. Podobno (vsaj meni) ni jasno, ali privatizacija slovenskih gospodarskih podjetij škodi ali koristi Sloveniji. Po mojem strokovnem mnenju pa je strokovno zelo verjetno, da bo dirigirana prodaja 15 slovenskih podjetij tujcem (!) prinesla slovenskim državljanom in državljankam srednje- in dolgoročno veliko škodo.
Zanimiva je empirična in anketna primerjalna analiza učinka prodaje podjetij tujcem v Sloveniji in novo pridruženim državam EU – na primer hrvaške ali madžarske razprodaje podjetij. Čeprav so prodaje tujcem od odličnih (podjetje bi drugače propadlo oziroma se mu potem bistveno poveča poslovanje zaradi vključenosti v večji konzorcij) do katastrofalnih, je povprečen primer približno naslednji: država proda podjetje za sto milijonov, kar gotovo pripomore h kratkoročnemu blagostanju. Nato pa na leto iz države spolzi dvajset milijonov, v medijih pa zavajajoče pišejo, da je v resnici le deset milijonov. Po petih letih se tujemu kupcu nakup že izplača, po nadaljnjih petih letih je država (davkoplačevalci, torej žep vsakega državljana) že v izgubi za sto milijonov. Razprodaja podjetij se torej kratkoročno izplača, srednjeročno ne, dolgoročno pa je zelo slaba.
Zanimive so analogije s kmetijo ali posameznikom. Če na primer najemate avtomobil, namesto da bi ga kupili, ste prva leta finančno na boljšem. V seštevku pa plačate dvakrat več kot ob lastnem nakupu. Podobno kmet, ki proda obdelovalne površine, kot najemnik dolgoročno stalno služi precej manj kot v primeru lastništva – in seveda ni lastnik, gospodar, ampak najemnik. Poseben problem je sedanja kupnina, ki je zelo nizka, sredstva so namenjena pokrivanju minusov in se zato »omrtvijo«, poleg tega dajejo potuho politiki, da ne stabilizira razmer.
Dolgoročno slab zaslužek
Po drugi strani pa je to morda enkratna prilika, da razkrinkamo mite o srednjeročni smotrnosti prodaje podjetij tujcem (ponovno: učinek privatizacije domačim lastnikom je precej težje oceniti in vsaj meni ni vnaprej jasen). Po približno dveh letih se bo dalo empirično preveriti učinke razprodaje. Če podjetja ne bodo poslovala bistveno bolje kot danes, če se nezaposlenost in druge ključne komponente Slovenije ne bodo izboljšale bolj kot za plačano kupnino (prodaja na primer Telekoma za eno milijardo se še kako pozna v proračunu prvo leto), potem ne bodo mogli skriti odtekanja denarja iz Slovenije in posledično srednje- in dolgoročnega siromašenja.
Predlagam, da takoj nehamo z neodgovornim vodenjem države, javnega nastopanja in poučevanja zlasti na fakultetah. Če so moje napovedi napačne, ne bom več učil predmetov poslovne inteligence, poleg tega bom odstopil z vseh pozicij, kjer se strokovnost navezuje na nasprotovanje razprodaji. Po drugi strani pa je edino pošteno, da precej hujše posledice zadenejo tiste, ki (če) bodo kljub jasnim in preverljivim opozorilom stroke škodili davkoplačevalcem. Prominentni strokovni zagovorniki prodaje tujcem in politiki, ki so prisegli, da bodo delovali v dobro Slovenije, naj se zavežejo, da bodo v primeru tu predstavljenih slabih posledic prodaje tujcem odstopili z vseh javnih funkcij in predvsem iz javnega sektorja. Utemeljitev je naslednja: Če ravnatelj krši, na primer, pravilnik o maturi, če zdravnik stori napako, vsi odgovarjajo s kazenskimi sankcijami in seveda – morajo zapustiti javni sektor. To je razvidno iz definicije – zaposleni v javnem sektorju morajo služiti predvsem blagostanju Slovenije. Čas je, da se nehamo neodgovorno igrati s prihodnostjo naslednjih rodov.
Dr. Matjaž Gams, 30.1.2015

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja