2. Demokracija in država

Neposredna demokracija, volilni sistem, politični sistem, civilna družba

Novinarska konferenca ZSSS, ZDUS in SINTEZA

Sindikati, upokojenci in Sinteza želijo boljše upravljanje

Ljubljana, 28. decembra (STA): V Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), Zvezi društev upokojencev Slovenije (ZDUS) ter Koaliciji civilne družbe za prenovo (SINTEZA) so prepričani, da je v Sloveniji treba spremeniti upravljanje državnih gospodarskih družb, da ne bi bilo usmerjeno samo v razprodajo premoženja. Med drugim predlagajo spremembo zakona o SDH.
Za izhodišče predlogov so predstavniki omenjenih organizacij vzeli hipotezo, da Slovenija ni razvojno uspešna, kot osrednji razlog pa navajajo neučinkovito upravljanje države zaradi pomanjkanja strategije, upravljavskega monopola vladajoče politike in neustrezne organizacije upravljanja Slovenskega državnega holdinga (SDH) in Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB). Država je po njihovem mnenju manj konkurenčna, privatizacija pa neučinkovita. Zato predlagajo preureditev upravljanja, reorganizacijo SDH in DUTB ter spodbujanje lastništva zaposlenih.
“Spremembe naj bi zagotavljale, da bi se pri upravljanju tega velikega premoženja uveljavljali ne samo interesi finančnikov in kapitala ampak tudi drugih. Gre za upravljanje, ki naj zagotavlja širše družbene interese,” je ob današnji novinarski konferenci poudaril predsednik ZSSS Dušan Semolič.
Pri predlogih so po njegovih besedah sledili takšnim, ki so že uveljavljeni tudi drugod, denimo v Nemčiji. “Tam sta v nadzornih svetih družb delo in kapital pri odločitvah kar enakomerno vključena.” Kot je še pojasnil Semolič, takšna sestava nadzornih svetov deluje pozitivno, “kajti ne smemo gledati samo na kupnino in dobičke kot kriterij upravljanja. Uveljavljati je treba tudi interese zaposlenih, razvoj, ki bo ohranil delovna mesta, ter razvoj, ki bo odpiral tudi nova delovna mesta”.
Med drugim bi zakon o SDH spremenili tako, da bi o metodi prodaje odločal nadzorni svet in ne več uprava, saj bi se tako po prepričanju predlagateljev zagotovila poglobljena razprava o ciljih prodaje in načinu implementacije teh ciljev.
Andrej Cetinski iz Sinteze je ob tem poudaril, da si je tako “nesrečne rešitve, kot jih imamo v Sloveniji, težko zamisliti”. Izrazito naj bi bile namreč prilagojene potrebam hitre razprodaje državnega premoženja in potrebam služenja interesom kapitala. “Posledice slabega upravljanja državnega premoženja Slovenija drago plačuje … Celotno gospodarstvo bo dolgoročno trpelo zaradi napak z upravljanjem,” je še poudaril.
Predlagatelji s spremembami ne želijo ukiniti SDH in DUTB, ampak okrepiti nadzorna sveta, da bosta sestavljena iz “predstavnikov dela, predstavnikov kapitala in različnih slojev prebivalstva, ki razmišljajo na različne načine”, je pojasnil ekonomist Jože Mencinger.
Po predlogu bi imel nadzorni svet SDH med drugim tako predstavnike delodajalcev, sindikatov in upokojencev. Slednji so se predlogom po besedah podpredsednik Zdusa Janeza Sušnika pridružili, ker “vidimo, da upokojenci na svojih pravicah … močno izgubljamo”. “Ne terjamo samo pokojnin, k predlogom smo pristopili, da bi spodbujali tudi aktivnosti za boljši gospodarski položaj. Če se ta ne bo izboljšal, tudi pokojnin ne moremo pričakovati,” je še poudaril.

Poročilo na TVS: Sindikati za delavce v nadzornih svetih

Posnetek novinarske konference “Boljše upravljanje državnih gospodarskih družb”:
– Dušan Semolič, ZSSS:  OTVORITEV
– Andrej Cetinski, SINTEZA: “Upravljanje in privatizacija po nemškem zgledu
– Jože Mencinger, SINTEZA: Ne ukiniti SDH in DUTB, ampak okrepiti NS
– Janez Sušnik, ZDUS: Brez izboljšanja gospodarskega položaja ne bo pokojnin
– Dušan Semolič, ZSSS:  ZAKLJUČEK
– Nekaj odgovorov na vprašanja novinarjev: zakonodaja in struktura NS.

Veš, premier, svoj dolg?

Brez spremembe načina izbire politične elite ne moremo pričakovati družbenih sprememb

Potrebujemo volilni sistem, ki bo pozornost volivcev najprej usmeril na že dokazane sposobnosti in dosežke ter lastnosti kandidatov, tako samostojnih kot strankarskih, in šele nato na zgolj napisane programe list in političnih strank, pravi prof. dr. Miran Mihelčič in sprašuje predsednika vlade: se še spomnite, kaj ste o volilnem sistemu zapisali v koalicijski pogodbi?

Odziv Vita Šoukala, Sinteza, 24.12.2015:
Ob 25. obletnici slovenskega plebiscita še enkrat prebiram prepričljiv prispevek dr. Mirana Mihelčiča o neustreznosti našega volilnega sistema (po »začasnem« zakonu iz leta 1992!?), ki povzroča popolno prevlado »strankokracije« in tako onemogoča zamenjavo (neustrezne) politične elite in boljše kadrovske selekcije. »Brez sprememb načina izbora naše politične elite ne moremo pričakovati ustreznih družbenih sprememb.« Avtor prispevka se ob tem spominja dane zaveze predsednika vlade Cerarja o spremembi volilnega sistema – v sprejeti koalicijski pogodbi.
Na dan obletnice plebiscita (23.12.) opazim v Delu velik naslov »Sedanjost kvari lesk plebiscitarne odločitve«. Ta »sedanjost« pomeni »razpad zaupanja v sistem demokratične strankokracije (katerega steber je prav volilni sistem), »način samozaposlovanja naše politične elite in pozneje političnih prijateljev te elite«, slabo delujoč pravosodni sitem in (posledično) veliko korupcijo.
V programski skupini Sinteza – KCD opozarjamo že kar nekaj let na nujnost bistvenih sprememb volilnega sistema. Zavzemamo se za »kombinirani politični sistem« (po nemškem vzoru dobro deluje že 60 let!), ki ponuja dva glasova za vsakega volivca volilnega okraja: enega za stranko in drugega za želenega posameznika iz njegovega okraja. Predlog je bil s podporo 5.700 glasov že pred skoraj dvema letoma dan v državno zborsko proceduro (!?), kjer »čaka na Godota«. Očitno nobeni politični stranki ne odgovarja kakršnakoli bistvena sprememba volilnega zakona iz daljnega leta 1992!?
Če ne bomo pravočasno spremenili volilnega sistema, bodo rezultati obstoječe strankokracije še naprej strašljivi. Slovenija bo še naprej »na drsalnici navzdol«, saj bodo ekonomski, politični, socialni… rezultati še slabši. Rezultat prevlade vsepričujoče slabe politike je situacija, kjer znano »Petrovo pravilo« (vsak napreduje do nivoja svoje nesposobnosti) ne drži – pri nas drži »Petrova bližnjica« – saj ta politika omogoča, da so nesposobni celo že na nižjih nivojih.
Apeliram na državno zborske poslance (ki so po ustavi avtonomne osebe) in na predsednika vlade, da omogočijo čimprejšnjo bistveno spremembo volilnega sistema. Pred vami je težka odgovornost, če tega ne boste storili.
»Hic Rhodus, hic salta!« ;  Vito Šoukal, Sinteza

Poziv za pričetek postopka oblikovanja in uveljavitve novega volilnega sistema

Številni strokovnjaki in praktično celotna civilna družba se zavedamo, da naš sistem volitev v Državni zbor ni dober in ne ustreza potrebam sedanjosti. Slovenijo vodi v svojevrstno strankokracijo in v negativno kadrovsko selekcijo. Volivci se na to odzivamo s poglobljenim nezaupanjem v vse politične stranke, s pasivnostjo in bojkotiranjem volitev. Vse to na stežaj odpira vrata različnim interesnim manipulacijam in razkroju pravnega reda.
Tega se v strankah zavedate, zato ste v koalicijski dogovor zapisali, da bo ena od prioritet sedanje vlade tudi sprememba volilnega sistema. Zdaj je skrajni čas, da se tega lotimo, saj volilnega sistema ni mogoče spreminjati zadnje mesece pred volitvami.
Spoštovani g Predsednik Vlade RS, pozivamo vas, da takoj(!) pričnete s postopkom oblikovanja in uveljavitve novega volilnega sistema.

Sinteza, 24.12.2015

Tihi pianist, SDH IN DUTB

Dr. Jože Mencinger je v Pravni Praksi objavil spodnji, kratek, a poučen članek o slovenskih “privatizacijah” in o “normalnem” upravljanju podjetij v polni ali delni državni lasti.
V Pravno Prakso pišem že nekaj časa. Ne gre za donosen posel, a kolumno se piše, ker se avtorju zdi, da ima bralcem kaj povedati. Lahko je ne preberejo, lahko jo preberejo in se z njo strinjajo, ali pa jo preberejo in se z njo ne strinjajo. Če je ne preberejo, je pisanje podobno igranju klavirja v kakšni bolj »nobel« restavraciji ali preddverju hotela, ki mora biti dovolj tiho, da se pri jedi ali pogovoru ne sliši. Če se z mnenjem vsi strinjajo, ni mnogo bolje; igranje se sliši, a nikogar ne moti. Igranje je smiselno le, če poslušalce moti, oziroma če se bralci kolumne z mnenjem ne strinjajo. Tu imam problem. Poskusi spodbuditi pravnike k temu, da bi ugovarjali, so neuspešni; vse kaže, da sem »tihi pianist«, ki pa upa, da ga bo kdo poslušal, če bo skladbo zaigral še enkrat, malo drugače in v bolj primerni uri. O »privatizaciji« na primer ob zdajšnjih zapletih v Slovenskem državnem holdingu (SDH) in Družbi za upravljanje terjatev (DUTB) ter ob že izvršenih nedavnih prodajah in še bolj ob napovedanih razprodajah v 2016.
Privatizacije Sloveniji niso prinesle pričakovanega povečanja učinkovitosti, pravičnosti in tudi niso prispevale k politični demokraciji, kar naj bi bil njihov cilj. Prva, certifikatska, ki je ustvarila 2 milijona »kapitalistov«, je bila le na prvi pogled pravična, a takoj je bilo jasno, da 60 odstotkov novih »kapitalistov«, ki so svoje certifikate prinesli pidom, ker drugje ni bilo prostora, ne bo dobilo nič. Večina tistih, ki so jih lahko prinesli drugam, pa je proizvodno premoženje hitro spreminjala v potrošno, zato privatizacija podjetjem ni prinašala novega kapitala ampak jih je izčrpavala. Tajkunske privatizacije v razdobju hazardiranja pa so s krizo in neumnimi reakcijami politike in bank nanjo prinesle uničenja podjetij, njihovo poceni prodajo tujcem ali ponovno nacionalizacijo potem, ko so jih njihovi začasni privatni lastniki že precej uničili. Lastniški delež države v gospodarskih družbah na različnih področjih gospodarstva zato ostaja velik, in se je »reševanja« bank celo močno povečal.
Za upravljanje podjetij v polni ali delni državni lasti imamo dve upravljavski družbi: Slovenski državni holding (SDH) in Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB). SDH in DUTB naj bi zaupane jima gospodarske družbe upravljali skladno s Strategijo upravljanja državnih gospodarskih družb (Strategija) in v dolgoročno korist vsem državljanom Slovenije. Obenem pa naj bi preprečili vtikanje politike v gospodarstvo, kar je sicer le nesmiselno sprenevedanje; politika se ne more odreči odgovornosti za delovanje celotnega gospodarstva, mora pa se odreči poenostavljanju z zahtevanim donosom kot merilom uspešnosti posameznih družb v državni lasti. Za razliko od privatnega lastnika, ki ga zanima donosnost njegove družbe, so za državo pomembnejši učinki, ki jih družba ima na celotno gospodarstvo. SDH in DUTB sta bili ustanovljeni iz različnih razlogov in v različnih okoliščinah; a obe upravljavski družbi dejansko le razprodajata premoženje, kar naj bi pospešeno počeli še naprej. To je pravzaprav razumljivo; na njihovem čelu so finančniki; finančnike in računovodje pa stranski učinki in dolgoročne posledice ne zanimajo. Uspešni so, če nekaj, kar je vredno 100, a so dobili za 30, prodajo za 40. A ker ju skupaj s strategijo imamo, ju ne gre rušiti, smiselno pa je spremeniti njun pomen in delovanje.
Da bi se dobremu upravljanju državnih gospodarskih družb približali, je prav, da se pomen SDH in DUTB kaže tudi v velikosti in sestavi njunih organov upravljanja; njuna nadzorna sveta je treba razširiti s predstavniki različnih poklicev in slojev družbe, ki predstavljajo »živo« (sindikati) in »minulo« (upokojenci) delo ter s predstavniki kapitala (izvršna oblasti in »delodajalska« združenja). V nadzornem svetu morajo biti ugledni državljani, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja v slovenski družbi in ki niso odvisni od političnih strank; ugled jim daje trdnost in odpornost proti političnim manipulacijam. Pri tem je mogoče uporabiti izkušnje drugih držav, na primer Nemčije, kjer so nadzorni sveti velikih družb, ki so deloma v državni lasti, veliki in sestavljeni iz enakega števila predstavnikov dela in kapitala. Takšna ureditev v SDH in DUTB naj bi pripeljala tudi do podobne ureditve tudi v drugih gospodarskih družbah v državni ali delni državni lasti, ter posredno tudi do drugačnih pogledov na njihovo privatizacijo in upravljanje. Se pa mudi, če sprememb ne bo hitro, bodo odveč, saj ne bo kaj upravljati.
Vsem, ki ste prebrali do konca, želim vse dobro in veliko dela v prihodnjem letu.
Jože Mencinger, Sinteza, 19.12.2015

Elite so za razvoj ključne

Katere prevladujejo v Sloveniji, povezovalne ali plenilske?

Pod gornjim naslovom je prof. Lojze Sočan pripravil aktualen prispevek, v katerem bralcu ponuja zanimivo razlago, zakaj Slovenija razvojno ni tako uspešna, kot bi objektivno lahko bila. Naš osredji problem naj bi bil v upravljanju države, saj tudi izkušnje drugih držav prepričljivo dokazujejo, da so razvojno res uspešne le tiste, ki se jih učinkovito upravlja in so sočasno socialno spodobno urejene. Pri nas žal to upravljanje že ves čas, od kar imamo svojo državo, ne izpolnjuje pričakovanj državljanov. O tem, zakaj je tako, bom v naslednjih vrsticah predstavil nekaj svojih pogledov.
Ključne upravljavske aktivnosti države opravljata podobno kot drugod po svetu tudi pri nas vlada in parlament: vlada naj bi državne posle operativno vodila, parlament pa naj bi jo pri tem nadziral in tudi podpiral. Težave pa se prično že takoj pri sestavljanju vlade. Po naši ureditvi je to praviloma pristojnost vodje politične stranke, ki je dobila na volitvah največ glasov, ta pa vanjo povabi še sorodne stranke, tako da ima taka koalicija v parlamentu zagotovljeno podporo vsaj dobre polovice poslanskih glasov. Ta, formalno povsem demokratična ureditev, je v resnici vse prej kot primerna. Naj navedem njene slabosti, ki zaslužijo pozornost:
– Upravljanje večjih družbeno-ekonomskih sistemov, kar država je, zahteva bogata upravljavska znanja, po katerih pa se politiki ravno ne odlikujejo. Koalicijske vlade zato praviloma niso prav dobro usposobljene za izjemno zahtevno delo, ki naj bi ga opravile. Taka, po znanju manj usposobljena vodstva, se rada tudi odrekajo strokovni pomoči neodvisnih svetovalcev, zaradi česar je kvaliteta njihovega dela še toliko slabša.
– Upravljanje države mora biti strateško, torej usmerjeno v uresničevanje ključnih razvojnih, praviloma dolgoročnih ciljev, ki zadovoljujejo interese večine prebivalstva. Koalicijska vlada takih ciljev objektivno niti opredeliti ne more, saj si zanje ne more zagotoviti podpore opozicije. Državo zato že ves čas upravljamo brez pravih razvojnih ciljev, tako upravljanje pa spominja na ladjo, ki v viharnem vremenu pluje brez kompasa.
– Učinkovit nadzor vlade, ki naj bi ga izvajal parlament, je pogoj za to, da je upravljanje lahko učinkovito.. Te pomembne naloge naš parlament skoraj da ne opravlja, saj ravna njegov opozicijski del po načelu »čim slabše dela vlada, toliko bolje za nas«, koalicijski poslanci pa delovanju vlade praviloma brez zadržkov pritrjujejo, pa četudi je to neprimerno. To neučinkovitost parlamenta v nemajhni meri podpira tudi vse prej kot primeren volilni sistem, ki ga imamo
– Ob slabem vladanju tudi državna uprava ne more biti učinkovita. Še več. Neučinkovite vlade ustvarjajo ob neučinkoviti državni upravi ugodno okolje za razmah številnih oblik korupcije, kar upravljanje države še dodatno močno obremenjuje, in tudi to se nam na veliko dogaja.
Običajna koalicijska vlada je preživeta sistemska rešitev, od katere si skoraj ne smemo obetati učinkovitega upravljanja,. Boljša rešitev je »velika koalicija«, ob kateri vlado oblikujejo največje stranke obeh osrednjih političnih usmeritev, to je leve in desne. Te možnosti se uspešno poslužuje sosednja Avstrija, v zadnjih letih tudi Nemčija. Še boljša je varianta velike koalicije, ob kateri koalicijske stranke oblikujejo »ekspertno«, to je tehnično vlado. Pa še eno dobro rešitev se v Evropi uporablja, konkretno v Švici. Tu ima vlada le 7 ministrov, od katerih dve največji parlamentarni stranki predlagata po dva ministra, po velikosti naslednje tri stranke pa po enega. Naloge predsednika vlade opravlja eden od ministrov, vendar le z enoletnim mandatom. Spričo take sestave so švicarske vlade praviloma visoko usposobljene in izvajajo politiko, ki zadovoljivo odraža interese večine prebivalstva.
Obeti, da nam bo uspelo upravljanje države izboljšati, ne da bi najprej opustili sedanjo ureditev oblikovanja in nadzora koalicijske vlade, so majhni. Ta prepotrebna sprememba pa prenekaterim političnim in še predvsem kapitalskim navezam še zdaleč ne ustreza, saj neučinkovito upravljanje države krepi njihovo ekonomsko pa tudi politično moč. Do dobrih sprememb bo zato lahko prišlo le v primeru, če jih bo izsilila dobro organizirana civilna družba.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 6.11.2015

Pot v 3. svetovno vojno

Ta kratek film morate videti, da boste dojeli, kdo upravlja naš svet in razumeli, kako je bila Slovenija pripeljana v situacijo, ko je morala (seveda ob pomoči notranjih nemoralnežev) obljubiti razprodajo vsega vrednega premoženja po likvidacijskih cenah in za ta namen ustanoviti holding in slabo banko – vse pod kamuflažnim nazivom »PRIVATIZACIJA«.
Komentar182-PetroDolar-2dBerite tudi naslednja dva prispevka:
1) Dr. Bogomir Kovač: DUTB Roparska institucija
DUTB in SDH imata skupne lastnosti: prepozna in napačna diagnoza krize, skrajno površna priprava in izvedba reševalnih institucij, ter problematično korporativno upravljanje in vodenje.
2)Dr.Maks Tajnikar: Še je čas, likvidirajmo slabo banko
Če je uspeh neko stvar vredno 100 evrov, ki vam jo je nekdo odstopil za 30 evrov, prodati za 35 evrov, potem pač…!!!

Pa še tretjega:
Anton Komat: Bodite budni
»Medtem ko Evropo preplavljajo valovi tujcev, se v ozadju plete katastrofalen scenarij globalnega totalitarizma korporacij. Resnično zaudarja po fašizmu. Ali čutite železno pest na tilniku?«

France Bučar, 1923 – 2015

.

  Umrl je France Bučar, izjemno inteligenten, visoko izobražen in globoko pošten humanist z vizijo državnika.

»Ne spadam v nobeno shemo, resnično ne. Poglejte, intelektualec ne spada v nobeno tako stranko, kjer bi moral marširati, kot šefi ukazujejo. Ustvarjam si svoje mnenje in poglede, in če ne ustrezajo političnim shemam, pač hodim po svoje.«

Slovenski javni dolg

Maja Breznik in Rastko Močnik sta uredila knjigo »Javni dolg: Kdo komu dolguje«. Knjiga jasno in poljudno, vendar strokovno korektno, prikazuje, kako je prišlo do sedanje velike zadolženosti in kako bi jo bilo mogoče odpraviti, ne da bi pri tem žrtvovali vseh družbenih pridobitev zadnjih stoletji. Knjiga je zbirka prispevkov avtorjev iz več držav, tudi iz Slovenije. Izpostavljamo celovit in strokovno argumentiran prispevek, kompetentnega in družbeno angažiranega Frančka Drenovca o nastanku slovenskega javnega dolga.
Franček Drenovec: NASTANEK SLOVENSKEGA JAVNEGA DOLGA

Sledi kratek povzetek:
Skupni slovenski zunanji dolg je tik pred krizo dosegel 40 milijard evrov ali skoraj 110 odstotkov BDP! Na to raven ga je spravilo eksplozivno zunanje zadolževanje bank od leta 2005 naprej. Slovensko dolžniško krizo je sprožil ta (bančno-poslovni) dolg in ne javni dolg, ki se je napihnil šele po bančnem zlomu, ko je zunanji dolg bank morala prevzemati država (z dokapitaliziranjem bank in prevzemanjem njihovih slabih aktiv ter z dolgotrajnim kompenziranjem posledic bančne krize). Čezmerno zadolževanje je nastalo pred krizo, v bankah in za razumevanje javnega dolga je treba razumeti nastajanje bančnega dolga(!).
V zadnjih treh letih pred krizo je naraščalo domače posojanje bank trikrat hitreje od BDP. Že prvo leto bi moral biti sprožen alarm. Vendar so bili tako vladni kot opozicijski ekonomisti brez pripomb. Finančni minister je bil argentinski državljan in vlada je imela podporo »mladih ekonomistov«. Politične stranke tudi niso imele pripomb in prav tako ne Centralna banka, ki je sicer zadolžena za nadzor bank in finančne stabilnosti. Obseg posojil se je v treh letih podvojil – Dodatno k povečevanju nominalnega BDP za slabe 3 milijarde evrov letno je v državo vsako leto priteklo (preko bank!) še za 5 milijard tujih kreditov. Jeseni leta 2008 se je balon razpočil.
Kam se je trošilo?
V javnosti se je nekako uveljavilo mnenje, da je bančne kredite požrlo financiranje privatizacije. Neposrednih podatkov o tem ni, a proces je bil v resnici precej bolj kompleksen. Panožna usmerjenost posojanja ne kaže posebno velikega deleža za holdinge in podobne finančne združbe. Velik delež kaže na trgovska podjetja in še večji na gradbeništvo in nepremičninarstvo, pa tudi na stanovanjska posojila prebivalstvu, medtem ko so se posojila industriji nekoliko bolj povečala šele v zadnjem letu, ko so se začele težave z izvozom. Druga značilnost je, da so banke financirale veliko ekspanzijo tehnološko in komercialno neintenzivnih panog, usmerjenih na domači trg. Financirale so jo z direktnim posojanjem podjetjem in s financiranjem k njim obrnjenega povpraševanja. Na to ekspanzijo je bilo pripeto privatiziranje. Slovenski domači trg je, upoštevajoč dano raven produktivnosti in dohodkov, bil bolj ali manj zasičen in ambicije novih kapitalistov bi bile smiselne samo, če bi absurdna rast kreditov in s tem zunanjega dolga trajala večno. Seveda ni.
Slovenska zgodba je bila predvsem »makroekonomsko-politična«.
Degeneracija je stekla, ko je v državo pritekal kredit. Ampak to se ne bi zgodilo, če ne bi bilo polne institucionalne in politične podpore. Ustavno in zakonsko predpisana dolžna dejanja so opustili v vodstvih državnih bank, v vladi in v centralni banki.
Slovenski zlom je bil zlom novega, v prejšnjih letih na hitro skupaj sklanfanega kapitalističnega razreda (v katerega sodi seveda tudi njegovo politično zastopstvo). Novi razred ni bil zanič zato, ker je bil kapitalističen ali privaten. Bil je gnil, zanikrn, primitiven in skorumpiran. Ampak takrat smo ga dobili in od takrat ga imamo, skupaj z njegovim dolgom, ki nam ga je v samo nekaj letih nakopal na naše glave več, kakor vsi drugi pred njim v vsej prejšnji slovenski zgodovini. Seveda so krivi tudi tuji posojilodajalci in njihove »mednarodne« institucije, ki so se zavedali naraščajoče tveganosti, a se niso odzvali, saj njihove strategije vključujejo tudi (zanje) zelo privlačne scenarije dolžniških zlomov. Morda je bil to njihov namen že prav od vsega začetka. A Slovenija je imela pravna in ekonomska sredstva, da se zaščiti. Pritiski iz tujine so bili močni, a ne tako, da se jim ne bi dalo upreti. Če imaš državo, imaš sredstva in imaš legitimnost. V naši novi neoliberalni paradigmi pa je država že odveč…
Pomembno in poučno pa je, da sta primitivna provincialna grabežljivost in požrešnost v Sloveniji zajeli le naše ravnokar izvaljene »tranzicijske elite« ne pa tudi »ljudstva«. Stopnja zadolženosti slovenskih gospodinjstev je zelo nizka, in v primerjavi s procesi v drugih delih evropske periferije je bilo v Sloveniji zaradi iracionalnega ravnanja (zadolževanja) zelo malo družinskih bankrotov (z deložacijami itn.). To je treba vedeti. Naš globok civilizacijski zlom ni splošen; ima natančno določeno lokacijo.
Zgodbo sklenimo s hitrim pregledom trenutnega stanja.
Že vsaj dve leti so razmere »v gospodarstvu« spet odlične, saj ustvarjajo banke, podjetja in premožnejši deli prebivalstva spet velike profite in drugo t. i. varčevanje, ki krepko presega primanjkljaj države. Ker je domače realno investiranje na najnižji ravni v vsej poosamosvojitveni statistični zgodovini (t. j. od leta 1995), potujejo presežki pretežno v tujino, delno za razdolževanje, delno pa kar tako, za vse mogoče finančne naložbe in transferje. Leta 2014 so ti tokovi predstavljali že kar 8 odstotkov BDP, kar pomeni, da ta delež ustvarjenega BDP ni financiral domače porabe ali investiranja.
»Slovensko gospodarstvo« se je torej po letih krize in z velikansko državno pomočjo že uredilo in konsolidiralo. Visoka brezposelnost in podivjana fleksibilnost trga dela sta zatrli rast stroškov dela, ki lepo zaostaja za povprečno evropsko; dobički so odlični in davki nanje med najnižjimi v Evropi. Državo, državne institucije, državne banke in državna podjetja »vodijo« v glavnem isti ljudje, ki so jih že prej. Ideologi establišmenta so isti. V predkrizni degeneraciji sestavljena ureditev se je utrdila v novem, vsaj na videz trdnem ravnovesju: na za Slovenijo mizerni ravni produktivnosti in BDP, sramotno visoki brezposelnosti in mizernih dohodkih prebivalstva ter dinamiki, ki je za Slovenijo prav tako zgolj mizerna. Nima smisla pojasnjevati, zakaj bo čez čas spet počilo.
Povzetek pripravil: Miroslav Marc, Sinteza, oktober, 2015

TAKE EU NOČEMO!

REVNE ČLANICE EU POSTAJAJO KOLONIJE BOGATIH!

Emil Milan Pintar v argumentiranem prispevku odstira težave »ugrabljene EU« in slovenske »članske ujetosti« in pri tem ugotovi, da Slovenija potrebuje novo evropsko politiko in novo razvojno strategijo.
Samo iz dobička prodanih (izsiljeno »privatiziranih«) podjetij v novih članicah EU se v bogate letno pretaka kar 3-8% DBP teh revnejših držav. Vendar plenjenje sega tudi na druga področja: v infrastrukturo, v telekomunikacije, v bančništvo in nacionalne finance v celoti, predvsem pa v kadrovske resurse teh revnejših držav.
Zaradi navedenih dejstev, ki se jih zaveda vse več ljudi, se je EU znašla v težavah in zaupanje vanjo hitro upada. Način, kako je EU »reševala« grško razvojno tragedijo, je verjetno tudi eurofilom dokončno razkril, da odločujočim akterjem v EU sploh ne gre za Grčijo in Grke, temveč zgolj za zaščito svojih terjatev ter usposobitev Grčije za vračanje dolgov in za nadaljnje zadolževanje. To so znana dejstva, ki pa sama ne dajo odgovora na vprašanja, zakaj se je to zgodilo in KAJ STORITI, da si EU povrne zaupanje vsaj do te mere, da bi njene institucije lahko funkcionirale in da bi države članice sprejete dogovore, odločitve in ukrepe spoštovale in izvajale. Če se to ne bo zgodilo dovolj hitro, bo EU kmalu postala mrtev okostnjak neuspešnega povezovanja. Prevladal bo brutalni egoizem korporacijskega kapitala in človekove pravice bodo le mokre sanje večine Evropejcev.
Zveličavni projekti kot npr. »javno – zasebno partnerstvo« so navadna past za male članice. Poglejmo slovenski primer drugega tira Divača – Koper. Popolnoma jasno je, da tak dolgoročno strateški projekt ne more dobiti privatnega investitorja (glej tudi: Pred sto leti so znali). Zasebnega partnerja bo dobil le v primeru, da Slovenske železnice »prodamo« npr. nemškemu Deutsche Bahn. In prav to je prava vsebina te »mišnice za male članice«: na eni strani pretežen del investicijskih sredstev EU legalno usmeriti v projekte v bogatih članicah, ki edine lahko zagotovijo pogoje zasebnega partnerstva, na drugi pa posredno prisiliti male članice v prodajo svojih podjetij in novo zadolževanje.
Prepoznanje te roparske narave nove EU nas seveda ne sme voditi v iskanje poti, da bi se odrekli članstvu v EU. Taka odločitev bi bila tudi zaradi »globalizacije« enostavno nesmiselna!
Zgornje spoznanje je zelo pomembno za našo novo razvojno strategijo in tudi našo evropsko politiko.
Slovenija mora (do)sedanjo gospodarsko politiko »razprodaje« (lažno poimenovano »privatizacija«) hitro nadgraditi z agresivno politiko gospodarske internacionalizacije. Pogoj za to novo gospodarsko razvojno strategijo pa ne tiči v finančnih, temveč v upravljavskih paradigmah. Zato je s spremembo zakonodaje treba ustvariti preglednost in enoznačno definirati odgovornost uprav in nadzornih svetov, za uspešno gospodarjenje pa je odgovorna vsakokratna vlada. Konflikt med interesom kapitala (dobiček) in interesom dela (plače), oba izrazito kratkoročne narave, je treba po nemškem vzoru presekati tako, da bodo v razširjenem NS prisotni nosilci kapitala, dela in dolgoročnega javnega interesa.
Pri oblikovanju nove evropske politike pa moramo spet začeti pri volilnem sistemu, saj tudi tu poslanci kot da zasledujejo predvsem interese »svojih« strank, ne pa Slovenije.
Povzetek pripravil Miroslav Marc, SINTEZA, 5.10.2015

Zakaj je Slovenija »zataknjena« in kako iz te zadrege

Pred kratkim (2.10.2015) je Maks Tajnikar v Objektivu objavil daljši prispevek, v katerem kritično obravnava razvojno politiko Slovenije. V njem ugotavlja poleg drugega tudi to (citiram): »Slovenija, ne le njeno gospodarstvo, pač pa družba kot celota, je zataknjena«. Konkretno se to po njegovem kaže tako, da danes ne bi znali zgraditi Cankarjevega doma, UKC ali nuklearke, med tem ko smo v prejšnjem »partijskem« režimu to znali. In zakaj ta razlika? Tajnikar pravi, da zato, ker smo prej imeli učinkovito državo, »danes pa take države ni več, saj je njen vpliv razvodenel, to pa ima za posledico neuspešnost celotne družbe«.
O tem, da je država, ki se jo učinkovito in pošteno vodi v interesu večine njenega prebivalstva, temeljni pogoj za uspešnost in zadovoljstvo družbe, ne gre dvomiti. (Neoliberalni verniki menijo sicer drugače). Naša država ni taka in glede tega lahko Tajnikarju brez zadržkov pritrdimo. Po njegovem je med osrednjimi razlogi za to v neustreznem upravljanju državnega premoženja. Da je to upravljanje res vse prej kot primerno, ne gre dvomiti. Pa vendarle, slabega upravljanja državnega premoženja nam ni nihče od zunaj vsilil, pač pa je zgolj ena od posledic tega, da svoje države na sploh ne upravljamo dobro. O tem, kaj je s tem upravljanjem narobe, želim nekaj več povedati v naslednjih vrsticah. Pa tudi o tem, kako lahko večino tega, kar nam danes povzroča težave, nadomestimo z rešitvami, ki se drugod potrjujejo kot uspešne.
Država je sistem, ki naj optimalno zadovoljuje interese njenih državljanov, in kot vsak delujoči sistem jo je potrebno upravljati. Splošne izkušnje dokazujejo, da mora biti za učinkovito upravljanje države zadoščeno dvema temeljnima pogojema: a)država potrebuje sposobno in pošteno vodstvo, to je vlado; b)vlado je potrebno učinkovito nadzirati; ta zahtevna in odgovorna vloga je zaupana parlamentu, ki vlado tudi imenuje. Očitno ima pri zagotavljanju učinkovitega upravljanja države osrednjo vlogo parlament in zato je upravičena domneva, da je poreklo težav, ki jih imamo pri upravljanju države, v delovanju parlamenta. Poglejmo, kaj naj bi bilo pri njem narobe.
Kot rečeno, ima parlament dve temeljni funkciji: imenuje vlado in nadzira njeno delovanje. Način oblikovanja vlade mu predpisuje ustava, ta pa daje prednost rešitvi, poznani z imenom »koalicijska vlada«. Njena osrednja vsebina je v naslednjem: a)politična stranka, ki dobi na volitvah največ glasov, povabi k sodelovanju v vladi še eno ali celo več programsko sorodnih strank, tako da ima tako oblikovana koalicija vsaj dobrih 50% poslanskih glasov; b)vodja stranke, ki je na volitvah zmagala, pripravi predlog sestave vlade, ki jo bo sam vodil, koalicijski poslanci pa ta predlog praviloma brez zadržkov potrdijo. Ves postopek oblikovanja vlade je vprašljiv, predvsem zaradi naslednjega:
– Postopek praviloma ne zagotavlja potrebne strokovne usposobljenosti vlade. To, da stranka s prejetimi 30% oddanih volilnih glasov zmaga, namreč še zdaleč ni jamstvo, da je njen vodja tudi dejansko usposobljen opravljati zahtevno delo predsednika vlade.. Posledica: v Sloveniji nam vlado praviloma vodijo ljudje, ki tega ne bi smeli delati, saj za to niso dovolj usposobljeni. Podobno velja za velik del njenih članov, to je ministrov.
– Vlada upravlja državo v skladu s politiko, ki ustreza usmeritvam koalicijskih strank in torej ne upošteva usmeritev opozicije. Z vidika interesov večine prebivalstva taka politika ni optimalna in zato družbo razdvaja, namesto da bi jo povezovala. Njena slabost je tudi to, da se ob naslednjih volitvam praviloma povsem spremeni. Še posebno pa je problematično, da ob koalicijskih vladah Slovenija tudi v prihodnje ne more pričakovati, da ji bo uspelo oblikovati razumno dolgoročno razvojno politiko in zato smo kot barka, ki po razburkanem morju pluje brez kompasa..
– Svoje vlade koalicijske stranke ne nadzorujejo in praviloma delujejo kot glasovalni stroj, ki pridno potrjuje vse, kar vlada parlamentu predlaga. Vlado torej nadzoruje le opozicijski del parlamenta, a je pri tem vse prej kot učinkovit, vsaj iz dveh razlogov. Eden je ta, da imamo volilni sistem, ki dobro skrbi za to, da v parlamentu ni prav veliko poslancev, ki so za izvajanje kvalitetnega nadzora tudi strokovno usposobljeni in motivirani. Drugi razlog pa je, da je nadzor, ki ga izvaja opozicija, ciljno usmerjen v nabiranje političnih točk in pridobivanje naklonjenosti volivcev, manj pa v krepitev učinkovitega upravljanja države. Za naše vlade torej parlamentarni nadzor ne predstavlja resnejše omejitve oziroma spodbude, že zgolj to pa je poroštvo za njihovo omejeno učinkovitost.
Sam sem prepričan, da bo Slovenija še naprej »zataknjena«, kot temu pravi Tajnikar, če v svoji politični ureditvi ne bo izvedla sprememb s ciljem, da odpravi ali vsaj omili pravkar naštete slabosti. Aktualni sta predvsem dve taki spremembi. Z eno je mišljen nov volilni sistem, ki bi naj pripomogel, da bodo v parlamentu sedeli ljudje, ki so za to delo primerno usposobljeni in so tudi izbrani po volji volivcev, ne pa prednostno po volji šefov političnih strank. Volilno ureditev, ki tem zahtevam dokaj dobro ustreza, imajo Nemci in po tem vzoru je skupina strokovnjakov že pred leti pripravila predlog novega volilnega zakona, Zveza društev upokojencev pa je zbrala potrebne podpise volivcev, da se ga je v parlamentu lahko vložilo v postopek sprejemanja. V tem postopku žal ni uspel, za kar so poskrbeli strankarski veljaki; po svoje to ne preseneča, saj se da razumeti, da ima v njihovem sistemu vrednot osebna politična moč prednost pred splošnimi interesi državljanov.
Druga, še bolj aktualna sprememba v politični ureditvi je ta, da se sedanji postopek oblikovanja koalicijske vlade spremeni. Omeniti velja tri, v praksi že preizkušene rešitve za ta problem. Ena je velika koalicija. Pri njej gre za to, da koalicijo sklepata dve najmočnejši politični stranki, ena z levega in druga z desnega političnega pola. Taka koalicija odpravi ali vsaj omili znaten tel slabosti, ki spremljajo običajno koalicijo, z njo pa imajo največ izkušenj v sosednji Avstriji ter v Nemčiji. Menim, da ni pretirano reči, da je ekonomska uspešnost in socialna stabilnost Avstrije predvsem odraz tega, da se to državo učinkovito upravlja, največ zaslug za to pa imajo prav njene vlade, zasnovane na velikih koalicijah.
Žal velika koalicija za Slovenijo ni uporabna, saj na nobenem od političnih polov nimamo dovolj močne stranke, ki bi lahko bila partner v taki koaliciji. Pred kratkim je sicer skupina politično aktivnih državljanov, pretežno Janševih podpornikov, Cerarja in Janšo javno pozvala, da skupaj oblikujeta veliko koalicijo, vendar bo skoraj zanesljivo ostalo le pri predlogu.
Naslednja, v praksi poznana rešitev za probleme, zaradi katerih so koalicijske vlade omejeno upravljavsko učinkovite, je tehnična vlada. Pri tej se sestavo vlade praviloma zaupa človeku, ki dokazljivo zna voditi velike sisteme in se mu tudi dopusti, da si ministrsko ekipo več ali manj oblikuje po lastni presoji. Rešitev je dobra, celo odlična, a se jo žal le malo uporablja. Vodilni politiki ji namreč niso naklonjeni in zato poskrbijo, da ne zaživi, razen v res izjemnih okoliščinah. V Sloveniji se je o tehnični vladi resneje razmišljajo v letu 2012, ko takratnemu zmagovalcu na volitvah (Zoranu Jankoviću) ni uspelo sestaviti koalicijske vlade, a se je potem našlo drugo rešitev.
Tretja omembe vredna alternativa za koalicijsko vlado je švicarski model oblikovanja vlade. Ta vlada ima le 7 članov (naša 17), kar je po splošnih izkušnjah optimalna številka za učinkovito timsko vodenje. Večje parlamentarne stranke imenujejo v vlado po dva ministra, manjše po enega. Funkcijo njenega predsednika opravlja eden od ministrov, vendar traja njegov mandat le eno leto, kar mu otežuje, da bi se lahko oblastniško odebelil. Tako oblikovana vlada ima vse prednosti tehnične vlade in zato pri njej skoraj ne bomo zaznali prej naštetih slabosti, ki so značilne za naše koalicijske vlade. Če upoštevamo še zgledno federalno ureditev Švice in široke možnosti, ki jih imajo njeni državljani, da z referendumi omejujejo neprimerna ravnanja politike, je kar težko oporekati oceni, da je Švica država, ki se jo najbolj učinkovito pa tudi demokratično upravlja. Zato ne preseneča, da je tudi ekonomsko izjemno oziroma najbolj uspešna, kar se med drugim odraža v njeni povprečni plači; ta je več kot enkrat večja od nemške in petkrat večja od slovenske. In če se še vprašamo, zakaj Slovenija ni Švica, je odgovor na dlani: zato, ker vztrajamo pri pohabljeni politični ureditvi in zavračamo možnosti, da se pri upravljanju države zgledujemo po Švici.
Naj povzamem: upravljanje države je najpomembnejši dejavnik uspešnejši družbe. Svojo državo upravljamo Slovenci vse prej kot dobro in plačujemo za to neodgovornost tudi vse višjo ceno. Kaj bi bilo potrebno spremeniti, vemo. Pa tega zlepa ne bomo storili, saj to strukturam, ki imajo (neposredno ali posredno) politično moč, preprosto ne ustreza. Kako omehčati ali vsaj obiti ta nasprotovanja prepotrebnim spremembam pri upravljanju države, je zato izziv, ki se ga je vredno resno lotiti. Če bomo s tem še naprej odlašali, nam bodo vnuki upravičeno očitali, da smo jim državo zapravili.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 5.10.2015

Pismo mojemu predsedniku

Predlog za uvedbo letnega “Poročila o stanju države”

Veliko držav je uveljavilo prakso (nekatere pa so jo celo uzakonile), da predsednik države ali vlade enkrat letno »stopi pred ljudi« in poda ljudstvu nekakšno poročilo o svojem delovanju in širšem dogajanju v preteklem letu. Zavedajo se namreč, da so izvoljeni predstavniki ljudstva in da so moralno zavezani poročati o svojem delu in svojem videnju ključnih dogodkov doma in v svetu.
Seveda pa tako »letno poročilo o stanju države« pomeni mnogo več kot zgolj izpolnjevanje neke protokolarne moralne obveze. Je oblika neposrednega komuniciranja izvoljenega suverena z ljudstvom, ki lahko bistveno krepi medsebojno zaupanje in verodostojnost vlade. Ta pa je v vsakem sistemu eden osnovnih pogojev za njeno normalno delovanje.
Verodostojnost slovenske vlade, pa tudi drugih političnih institucij (Državnega zbora, Državnega sveta, Predsednika države, Ustavnega sodišča) je že nekaj mandatov močno omajana, kar nedvomno dodatno oziroma povratno negativno vpliva na počutje ljudi. Vse analize tega stanja kažejo, da državljani pogrešamo in potrebujemo ustrezno, z vedenjem in dejanji utemeljeno, avtoriteto izvoljenega posameznika in najvišjih državnih institucij. Brez nje se mnogi počutijo, kot da živijo v nekakšnem »interregnumu«, ali, bolje rečeno, v »brezvladju«. Ljudje smo preobremenjeni s posamičnimi informacijami, naša občila pa ne čutijo potrebe ali ne zmorejo intelektualnega napora, da bi najpomembnejše dogodke, (o katerih običajno tendenciozno poročajo), smiselno in objektivno povezala in jih predstavila v smiselnem širšem kontekstu in svetovni politični konstelaciji. Nobenega dvoma ni, da državljani potrebujemo tako celovito sliko, da se v svetu, ki se hitro spreminja, ne bi počutili zgubljene ali celo zapuščene.
Zato vas, spoštovani gospod Predsednik vlade Miro Cerar, da izberete enega od pomembnih datumov, ki prihajajo (npr. Dan osamosvojitve), stopite pred ljudi, jim predstavite svoje delo v preteklem letu, jim predstavite svoje videnje sveta in Slovenije v njem in razgrnete svoje načrte za v prihodnje. To bi morali storiti tako, da bi bilo komuniciranje z ljudmi neposredno, brez vmesnega člena medijev. Ljudem bi omogočili, da vam vnaprej pošljejo svoja vprašanja (kot to stori Putin) ali da bi vprašanja zastavljali neposredno, v živo. Seveda bi bilo smiselno, da bi bili novinarji pri tem izvzeti.
Vaša vlada je v prvem letu svojega mandata naredila kar nekaj stvari, ki jih ljudje odobravamo in cenimo. Predvsem je to umiritev gospodarskih napetosti, obogatena z nekaterimi pozitivnimi trendi razvoja, ki je nujno potrebna tistim, ki svoje delovanje, zlasti na gospodarskem področju, načrtujemo. Potrebna pa je tudi za splošno počutje ljudi in to je danes boljše, kot kadarkoli v zadnjih sedmih letih, čeprav mnoge pestijo hude materialne stiske in vsakdanje tegobe. Toda vsaj luč na koncu predora je spet mogoče videti in rotimo vas, da je ne upihnete s prevelikim popuščanjem posameznim, bolje organiziranim skupinam (npr. zdravnikov, univerzitetnih učiteljev, dela javnih uslužbencev ali finančno-razprodajnih lobijev).
Na drugi strani pa ljudje vaši vladi očitajo predvsem štiri stvari:
– prvič, da se spreneveda ob nezadovoljstvu ljudi z dano ravnijo demokracije (slab volilni sistem in manjši vpliv ljudi, da z referendumom odločajo o vsebinah, za katere bi zbrali dovolj, npr. 50.000 podpisov),
– drugič, da se ne zna dovolj odločno postaviti za slovenske interese v Bruslju;
– tretjič, da očitno nima potrebne moči, da bi razčistila nekatere očitne grozljive nečednosti in nesposobnosti, kot so anarhija v zdravstvu ali DUTB ali TEŠ 6;
– četrtič, da ni sposobna odločneje, predvsem pa hitreje, uveljaviti politične in kazenske odgovornosti, kar je bil ključni poudarek vašega volilnega programa ter konkretizirati odgovornost članov vlade za uspešno upravljanje države in njenega premoženja.
Prav o teh stvareh bi morali spregovoriti pred ljudmi, saj nam o teh problemih občila poročajo izrazito »aferaško«, pogosto zavedena v promocijo nekega parcialnega interesa. Prepričani smo, da bi tak »nagovor ljudstvu države« bistveno izboljšal položaj in oceno vaše vlade in ustvaril med ljudmi prepotrebno pozitivno energijo. Brez te je upanja manj in življenje še mnogo težje.
Na ta naš predlog pričakujemo pisni odgovor.
Emil Milan Pintar, SINTEZA-KCD, 6.10.2015