Javno pismo dveh predsednikov RS in slovenskih uglednih razumnikov:

Od začetka ruske agresije na Ukrajino mineva leto dni. Vsestransko podpiramo Ukrajino v njeni nesporni pravici do obrambe. Ukrajina je žrtev ruske agresije, ki je ni mogoče upravičiti. Vojna je terjala že na sto tisoče mrtvih, od tega dve tretjini na ukrajinski strani. Ukrajina postaja opustošena država.

Evropski državniki se, tako kot v prvi svetovni vojni, kot mesečniki prepuščajo toku, ki vodi v morebitno novo svetovno vojno. Nemška zunanja ministrica pravi, da smo v vojni z Rusijo. Predsednik vojaškega odbora Nata zagotavlja, da je skupina držav pod vodstvom ZDA pripravljena na neposredni spopad z Rusijo. Ob tem predsednik ZDA ocenjuje, da pomeni vojna v Ukrajini neposredno grožnjo atomskega »armagedona«. Zlovešča govorica atomske grožnje se sliši iz Moskve.

Ukrajina je žrtev posredniške vojne med dvema vodilnima jedrskima velesilama, Rusijo in ZDA, za vplivna območja. Nekoč sta bili obe na pravi strani zgodovine.

Težki ofenzivni tanki na ukrajinsko-ruski fronti še dodatno odpirajo nevarnost neposrednega spopada Rusije z Zahodom na naših, evropskih tleh. Ugibanje vojaških strokovnjakov, da do atomske vojne najverjetneje ne bo prišlo, ni nikakršno varnostno zagotovilo.
A kopičenje najsmrtonosnejših orožij Evropi ne bo prineslo miru in stabilnosti. V tej vojni smo poraženci vsi. Tudi državljani EU, ki prav tako plačujemo to vojno in njene posledice. Breme vojne bodo nosile še prihodnje generacije Evropejcev. Zato morajo pri odločitvi o koncu vojne sodelovati tudi evropske države.
Od vlad držav EU zahtevamo, da vzpostavijo novo, dolgoročno evropsko varnostno arhitekturo, ki bo izraz strateških interesov evropskih držav za njihovo aktivnejšo vlogo v svetu. Temeljiti mora na suverenosti, enakopravnosti in ob upoštevanju varnostnih interesov vseh držav. Tudi Rusije, ki ostaja, takšna ali drugačna, soseda EU tudi v prihodnje.
Pozivamo vlade EU, Nato in Rusko federacijo, da nadgradijo evropsko vzhodno politiko nekdanjega nemškega kanclerja Willyja Brandta, ki je naši celini prinesla več desetletij miru. Da se zavežejo k posodobitvi helsinške listine o miru in sodelovanju in njenemu spoštovanju.
Politična govorica o poražencih in zmagovalcih je v navzkrižju z govorico miru. V tej vojni ne more zmagati nobena stran. Končati jo je mogoče le za pogajalsko mizo. Pogajati se ne pomeni kapitulirati niti opravičevati rusko agresijo. Pogajati se pomeni odgovorno iskati rešitve in pristajati na odstopanja na obeh straneh s ciljem, da se prepreči še več mrtvih in stopnjevanje zla. Od vas, vlade držav Evropske unije, zveze Nato, Združenih držav Amerike in Ruske federacije zato pričakujemo, da vzpostavite zavezništvo za prekinitev bojev, za ustavitev nadaljnjega oboroževanja in za začetek pogajanj. Vaša odgovornost je tudi svet prihodnosti, mir, varnost in kljubovanje podnebnim spremembam! Je življenje naših otrok in njihovih potomcev v svetu brez strahu, v svetu, ki bo zagotavljal obstoj človeštva.

Vlade držav Evropske unije, zveze Nato, Združenih držav Amerike in Ruske federacije nimate mandata za vojno! Ne vodite je na pragove naših domov!

Ustavite vojno! Ustavite jo takoj! To moč imate. In to odgovornost!

Podpisniki:
Milan Kučan, Danilo Türk, Spomenka Hribar, Niko Toš, Ema Kugler, Uroš Lipušček, Miroslav Cerar, Miran Goslar, Marjan Šetinc, Boris Vezjak, Rado Bohinc, Slavko Splichal, Darko Štrajn, Vito Turk, Lucija Čok, Rudi Rizman, Vinko Dolenc, Svetlana Slapšak, Peter Čeferin, Ivo Daneu, Aurelio Juri, Andrej Cetinski, Jože Pirjevec, Maca Jogan, Božidar Flajšman, Danijel Rebolj, Polona Jamnik, Stane Pejovnik, Ivan Svetlik, Jure Zdovc, Maja Breznik, Zoran Janković, Saša Arsenovič, Ladislav Lipič, Franco Juri, Vesna Mikolič, Vlado Miheljak, Mihael Naglič, Drago Kos, Miloš Šonc, Zdravko Mlinar, Primož Šterbenc, Aleks Štakul, Bogomir Kovač, Milica Antić Gaber, Jožef Školč, Dušan Keber, Božo Repe, Tanja Rener, Stane Saksida, Mirjana Ule, Miroslav Gregorič, Silvo Devetak, Rado Riha, Emil Milan Pintar, Gorazd Kovačič, Mojca Drčar Murko, Jože Šušmelj, Jani Bavčer, Mitja Rotovnik, Boris Muževič, Polona Vetrih, Jože Mermal, Tone Vogrinc, Dušan Kumer, Rudi Zaman, Sonja Lokar, Bojan Križaj, Anton Rupnik, Slavko Pregl, Janez Winkler, Ivan Novak, Ivan Rudolf, Alenka Šelih, Bojko Bučar, Zvone Dragan, Martin Ivanič, Miloš Prosenc, Marjan Šiftar, Matjaž Kmecelj, Rudi Zavrl, …

Začnimo z retoričnimi vprašanji:

– je bilo sabotiranje sporazumov Minsk 1 in 2 skladno z »evropskimi vrednotami«, posledice izigravanja zavez pa naj rešuje EU?

– je nasilje nad ruskimi državljani v Ukrajini s strani neonacističnih formacij sprejemljivo? – takšne so v Evropi prepovedane, v Ukrajini imajo proste roke;

– je širitev NATO do praga Ruske federacije skladna z zavezami? – ob združenju Nemčij in razpadu Varšavskega pakta so takratni voditelji zahodnega sveta prisegali, da se NATO ne bo širil na Vzhod.

Ukrajinski predsednik Zelenski je pri obravnavi vseh treh jedrnih vprašanj popolnoma odpovedal. Prav po pobalinsko je izzival potrpljenje druge strani, zato je sokriv za eskalacijo konfliktnih stališč v vojno. Zdaj, ko vidi kam je pripeljal državo, želi vplesti vanjo še EU in NATO s pretvezo, da Ukrajina brani zahodni svet pred »barbarstvom«. EU mu naseda, saj se upravičeno čuti sokrivo za nastalo stanje; pred februarjem 2022 ni določila ultimativnih pogojev podpore Ukrajini, ki bi odvrnili potek dogodkov od zaostrovanja – kot da se ni zavedala kam to vodi. NATO, sprva zadržan, nenadoma pa kot bi bil nahujskan, obrne ploščo v floskulo, da ima vsaka država suvereno pravico do vstopanja v vojaške zveze.

Zgodovinski razvoj in globalne razsežnosti konflikta dokumentira Massimo Mazzuccio v videu »Ukrajina, druga resnica«, pomenljivo podnaslovljenem z »Assange Tribute«, namigom, da je bilo nekaj dokazov zbranih na hekerski način. Traja uro in 15 minut, podnapisi so v slovenščini. Vsebuje tudi poglavje Pokol v Odessi (49:27). Po ogledu ne zmoreš več simpatizirati s politiko »nedolžne« države, zlasti ko vidiš, kdo iz ozadja jo ohrabruje, pravzaprav ščuva. Povezava: https://www.bitchute.com/video/Y3TO5MMkZKCo/

Danes smo tam, kamor pripeljejo lahkomiselne, izzivalne, nastopaške politike. Mučno je gledati, kako z refleksom črede večina EU politikov vidi rešitev v vojaškem porazu Ruske federacije – naj stane kar hoče, magari jedrski spopad. EU poslabšuje zavoženo stanje s klicanjem k orožju; ko bi še lahko vplivala na preprečiltev eskalacije, pa je mencala med  tehtanjem interesov.

Ni videti rešitve, ker je v sedanji optiki nepredstavljiva. Ko so hujskaške alternative slabe bi morda učinkovale trde poteze, poučne za politične avanturiste:

1. – dokler je predsednik Ukrajine Zelenski, sokriv za vojno, EU in državljani pomagamo Ukrajini zgolj s humanitarno pomočjo;

2. – šele ko Zelenski odstopi, EU po presoji, ne pa samodejno prispeva obrambno orožje in se z novo oblastjo dogovarja o obnovi države;

3. – ozemeljske posledice »posebne operacije« ostajajo v poduk morebitnim naslednjim političnim hazarderjem.

Odnos do nasprotnic v vojni je orkestriran in slep za kompleksno resnico. Medtem vendarle kapljajo novi prispevki k razumevanju razmer (https://www.samozalozba.si/kratka-zgodovina-ukrajine/) s poglavjema »Začetek vojne v Donbasu« in »Koga v resnici podpiramo?«. Avtorica je v samozaložbi (povedno) objavila tudi prevod analize visokega oficirja Jacquesa Bauda, nekdanjega člana švicarske strateške obveščevalne službe (https://www.samozalozba.si/jacques-baud-vojaske-razmere-v-ukrajini-2/ ). Manipulirani smo vsi – z EU vred.

Konstruktiven odnos z Rusko federacijo je kmalu po izbruhu vojne opisala Spomenka Hribar v časopisu Delo: »Ukrajina, drugi pogled«. Doživela je omalovaževanje, čeprav je prav njena vizija vzpostavljanja novega odnosa EU do RF perspektivna.

Marko Apih

Pojasnilo avtorja: mnenje sem napisal oktobra ’22 in ga poslal Delu. Ker ni bilo objavljeno, sem kasneje vpisal odstavek z novimi relevantnimi podatki.

Leto dni mineva, od kar traja vojna v Ukrajini. Škoda, ki jo povzroča, niso zgolj številna izgubljena življenja, 8 milijonov razseljenega ukrajinskega prebivalstva in neizmerno materialno opustošenje Ukrajine. Veliko škodo ima zaradi nje tudi Evropa, kar njeno prebivalstvo za sedaj boleče zaznava predvsem pri energetski oskrbi, prav ta pa bo močno prizadela tudi njen prihodnji gospodarski razvoj. Pa to ni vse. Ukrajinska vojna povzroča namreč Evropi tudi veliko moralno škodo, ki se za sedaj odraža predvsem v sovraštvu do ruskega naroda, ki ga politika nerazumno spodbuja, očitno v skladu s spoznanji, da sovraštvo politična zavezništva bolj utrjuje kot lepa beseda To bo sobivanje evropskih narodov, še posebno v okviru Ukrajine, v prihodnje močno otežilo in posledično bo Evropa vsestransko prizadeta. In še naslednjega ne gre prezreti. Svetu se obetajo izjemne težave zaradi ekološke krize. Ta nas že ogroža in pri njenem obvladovanju in sanaciji njenih posledic bi bilo danes bolj kot kdaj prej potrebno, da se države povezujejo in usklajeno delujejo. Namesto tega smo z ukrajinsko morijo že naredili prve korake v smeri nove svetovne vojne, ki utegne, če je pravočasno ne zaustavimo, resno ogroziti prihodnost sedanje civilizacije.
Nekatere države pa imajo od vojne v Ukrajini tudi koristi, kar velja predvsem za Kitajsko in ZDA. Kitajska si bo v prihodnje s koriščenjem bogatih naravnih zalog Rusije lahko bistveno izboljšala oskrbo z energenti in tudi nekaterimi drugimi surovinami. Poleg tega si bo ob podpori Rusije lahko utrdila svoj vodilni položaj med državami, ki se vse bolj povezano zoperstavljajo ameriški hegemoniji. ZDA vojna koristi predvsem ekonomsko; njihova tudi sicer močna vojna industrija je po lanskem februarju zacvetela, še več pa si lahko obetajo od tega, da bo vojna oslabila prihodnji razvoj in konkurenčnost evropskega gospodarstva. Za ZDA, katerih primat v svetovni politiki je resno ogrožen, ni nepomembno tudi to, da so sedaj odnosi med EU in Rusijo zelo sovražni, to pa naj bi jim tudi v prihodnje zagotavljajo, da bo EU poslušno sledila njihovi politiki.
Vojna v Ukrajini je nedvomno velika tragedija, ki je in bo tudi v prihodnje daleč najbolj prizadela Ukrajino, poleg nje pa predvsem EU. Zato je težko razumeti, zakaj politika EU tako dosledno vztraja pri usmeritvi, da je potrebno Rusijo v tej vojni poraziti, kar je tudi sicer skrajno vprašljiv cilj. Verjetno je to njeno ravnanje predvsem posledica tega, da nekritično sledi usmeritvam ZDA. Tako ravna že ves čas po letu 2014, ko so se v Ukrajini pričele dogajati stvari, ki so lani eskalirale v vojno. O tem se sicer v javnosti malo govori, je pa zadevo potrebno poznati in upoštevati, ko se išče poti, kako vojno končati.
V letu 2014 je namreč v Ukrajini politično oblast z državnim udarom prevzela skupina ljudi, ki je pričela rusko govoreče prebivalce – tako je takrat govorilo okoli 40% Ukrajincev – obravnavati nenaklonjeno, celo sovražno. To je izzvalo državljanko vojno, ki se jo je poskušalo pomiriti s sporazumi, z imenom Minsk. Te sta poleg Ukrajine in Rusije podpisali tudi Nemčija in Francija. Drugi od sporazumov, to je Minsk 2, je določal predvsem dvoje: državljanko vojno naj bi se takoj končalo, Ukrajina pa naj bi s spremembo ustave ruskemu prebivalstvu zagotovila običajne demokratične pravice. Žal Ukrajina teh obvez ni spoštovala, celo nasprotno, svoje nasilje nad rusko govorečim prebivalstvom je še zaostrila. Če bi ravnala, kot se je zavezala, in tudi sicer Rusiji ne bi grozila s svojo vključitvijo v Nato, se lani februarja ruska agresija, ki je nesporno skrajno zavrženo in obsojana vredno dejanje, verjetno ne bi bila zgodila. Sovražno in izzivalno ravnanje ukrajinskih oblasti do Rusije so podpirale ZDA, manj odkrito pa tudi EU. Tako je bivša nemška kanclerka javnosti šele pred kratkim zaupala, da sta bila za zahodno politiko sporazuma Minsk predvsem taktično sredstvo, s katerim se je Ukrajini pomagalo pridobiti potreben čas, da se primerno usposobi za spopad z Rusijo.
Sporazuma Minsk in vse, kar se je dogajalo v povezavi z njima, podpirata dve upoštevanja vredni mnenji. Najprej to, da se je pri urejanju razmer v Ukrajini pokazalo, da tudi zahodna politika ni ravno verodostojen pogodbeni partner, kar vsem nam izjemno škodi. Še bolj pa nam škodi to, da EU nekritično sledi usmeritvam ZDA. Zato bi bilo razumno, da politične oblasti v EU, pa tudi v Sloveniji, spremenijo svojo politiko do vojne v Ukrajini: namesto da to morijo podpirajo, naj se aktivno zavzamejo za to, da se jo s pogajanji kolikor mogoče hitro konča. Žal pa so obeti, da se bo to prav kmalu zgodilo, zelo skromni. To izhaja tudi iz izjave našega premiera Goloba, ki jo je dal na nedavnem zunanjepolitičnem posvetu na Brdu. Med drugim je povedal naslednje: “Razmere v Ukrajini, ruska agresija in naša popolna pripravljenost prisluhniti ukrajinskim interesom je nekaj, o čemer se ne pogajamo. Naj nihče niti ne razmišlja, da bi poskušal solirati«. Priznati moram, da to politiko težko razumem, nedvomno pa je zelo škodljiva, pa ne zgolj za našo državo.
Andrej Cetinski, Ljubljana

Pred enim letom so slovenski mediji poročali o stališčih nekaterih katoliških duhovnikov do žensk. Navajali so izjave:

–        »Ženske so lahko srečne samo, če rojevajo otroke«,

–        »Izrojena je vsaka oblika zaposlitve ženske izven doma«;

–        »Ženska, ki želi kariero, naj vsaj ostane samska«;

–        »Dekleta bi morale biti deležne posebne vzgoje v ločenih oddelkih že v osnovnih šolah, kjer bi jih naučili gospodinjskih stvari, šivanja, likanja, vsega, karkoli pač pride prav na tem področju.«

–        In podobno.

Pa to niso izjave nekih zavrtih »tercialskih« duhovnikov. Ne, to so izjave in stališča gimnazijskih profesorjev, ki učijo in vzgajajo katoliško mladino.

Ne sprašujemo se, koliko škode naredi tak profesor šolajoči mladini. Tudi, kako je danes v Sloveniji to mogoče, je znano: za takim profesorjem čvrsto stoji cerkvena hierarhija s škofom na čelu. Presenetljiva je pasivnost medijev: pred letom dni je le nekaj medijev objavilo bežno novičko. Na primer:

–        ‘Ženske v vrhunskem športu preprosto nimajo kaj iskati’ – 24ur.com

–        krščanski fundamentalisti | Mariborinfo.com

–        Izjave, ki šokirajo: ”Ženske v vrhunskem športu preprosto nimajo …

Sprašujemo se, v čem se razlikuje iranski ali afganistanski verski skrajnež od slovenskega, da so enih polni mediji, o drugih pa nič-?

Od kje taki visoke cene elektrike?
Kako, da so na trgu tako različne cene za popolnoma enak produkt, ki se ne razlikuje niti po kakovosti, niti uporabnosti!?
Kakorkoli obračamo bilančne podatke je bila stroškovna cena proizvodnje elektrike v domačih elektrarnah lani višja “le” za tretjino. Le zakaj so računi za elektriko višji tudi za petkrat ali celo več?
Ali je razlog v tem, da smo velik del elektrike prodali mednarodnim trgovcem vnaprej po nižjih cenah sedaj pa jo moramo uvažati po bistveno višjih cenah?
Kdo torej kuje ogromne dobičke?
Če bi država, ki je že itak večinska lastnica, organizacijsko povezala vsa elektroenergetska podjetja, se nam sploh ne bi bilo potrebno ukvarjati z državno pomočjo zaradi nenormalno visokih cen elektrike.

Bine Kordež: Od kje cena 300 eur za MWh

Grega Repovž v MLADINI:

Stavkajoči so sporočilo poslali vladi in politiki … dovolj je izigravanja prebivalcev, dovolj je sistemskega izigravanja, dovolj je izigravanja javnih sredstev, vemo, vidimo, čutimo.

Civilna družba je poslala zelo jasno sporočilo tudi političnim strankam, ki so z njeno pomočjo prišle do moči v tej državi: da se namreč ne namerava zadovoljiti z odstranitvijo avtoritarne oblasti oziroma Janeza Janše, da namerava ostati aktivna tudi zdaj, ko so na oblasti novi, ter da naj se z njo tudi nova oblast nikar ne šali in jo poskuša izigrati z morebitno nadaljnjo privatizacijo zdravstva. In upati gre, da je premier Robert Golob razumel sporočilo.

Shod civilne družbe je bil zelo pomemben: s tem je dejansko v zdravstvo, v ta preplet interesov, vstopil nov igralec. In to je javnost, ki je bila doslej vedno odrinjena na rob dogajanja. Ta javnost ima zdaj zelo jasne zahteve in poglede. In že zdaj je pokazala svojo moč in enotnost.

G. Repovž: Opozorilo oblasti

Kakovost življena ljudi je močno odvisna od upravljanja njihove države. Uporabljata se dva tipa tega upravljanja, to sta demokratično in avtokratsko upravljanje. Osrednja razlika med njima je v njuni ciljni usmerjenosti: demokracija naj bi prednostno zadovoljevala interese večine, avtokracija pa interese avtokratske oblasti in družbenih elit, na katere se ta oblast opira. Večino držav se upravlja demokratično, a žal vse manj učinkovito. Dejavnikov, od katerih zavisi učinkovitost demokracije, je sicer več, osrednjo vlogo pa ima očitno etika. Demokratično upravljanje mora namreč prednostno spoštovati temeljne človekove vrednote, še predvsem poštenost, resnico, solidarnost in zavračanje sovraštva, saj se sicer hitro kvari in izrodi. Pojavne oblike njihovega nespoštovanja so predvsem korupcija, lažniva politika in spodbujanje nasprotij v družbi, vse našteto pa učinkovitost upravljanje močno slabi.
Tako neetičnega ravnanja politike, kot smo mu v demokratičnih državah priča danes, verjetno še ni bilo. Spodbuja ga predvsem ideologija neoliberalizma z njeno osrednjo usmeritvijo, da je svoboden trg sposoben učinkovito razreševati večino družbenih problemov. Tej usmeritvi se je zadnja desetletja demokracija vse bolj prilagajala in tako danes njeno upravljanje prednostno zadovoljuje interese kapitala, seveda v škodo večine. Predvsem pa je upravljavsko vse manj učinkovita, vsled česar neoliberalni kapitalizem vse težje tekmuje z drugimi kapitalizmi, predvsem kitajskim. Pri tej degeneraciji demokracije je osrednjo vlogo odigrala etika: na veljavi so namreč izgubljale prej omenjene demokratične vrednote, krepila pa se je uporaba neoliberalnih vrednot (pohlep, laž, zavračanje solidarnosti, spodbujanje sovraštva …).
Še en dejavnik je veliko pripomogel k gornji preobrazbi demokracije, to je njena neprimerna sistemska ureditev. Ta namreč močno olajšuje nespoštovanje demokratičnih vrednot. V Sloveniji velja to predvsem za aktualni volilni sistem, model oblikovanja vlade, ki ga uporabljamo, in pa za zakonodajo, ki ureja politično kadrovanje v javnem sektorju. Z ustrezno spremembo te ureditve bi lahko etičnost politike bistveno izboljšali in s tem tudi povečali učinkovitost upravljanja države, a žal neoliberalna politika tovrstnim spremembam ni naklonjena.
Osrednji politični in družbeni problem v Evropi je danes vojna v Ukrajini. Tudi to morijo je v nemajhni meri izzvalo prav nespoštovanje demokratičnih vrednot. Oglejmo si, kako se je to dogajalo. V Ukrajini je bil leta 2014 izveden državni udar, po katerem je politično oblast prevzela skupina ljudi, ki je bila izrazito nenaklonjena ruskemu prebivalstvu, ki živi v Ukrajini. To je izzvalo odpor prizadetega prebivalstva, ki se je razvil v državljansko vojno. Evropske države, predvsem Nemčija in Francija, so se zavzele za njeno prenehanje in rezultat teh aktivnosti sta bila dva sporazuma z imenom Minsk, ki so ga poleg Ukrajine in Rusije podpisali tudi Nemčija in Francija. Sporazum Minsk 2 je sprte strani zavezal, da takoj prekineta z državljansko vojno, Ukrajino pa tudi, da spremeni svojo ustavo in ruskemu prebivalstvu zagotovi običajne demokratične pravice. Žal se nič od tega ni zgodilo, pač pa je ukrajinska politika sovražno obravnavo ruskega prebivalstva še zaostrila. In zakaj tako ravnanje? To nam je pred kratkim pojasnila tudi ena od podpisnic sporazumov Minsk, to je takratna nemška kanclerka. Tako sedaj vemo, da sta zahodni državi sporazuma Minsk podpisali s figo v žepu, saj sta z njima predvsem želeli Ukrajini zagotoviti potreben čas, da se usposobi za vojaški obračun z Rusijo. Politika zahoda do Rusije je bila torej v obravnavanem primeru izrazito neetična in jo zato lahko štejemo za enega osrednjih vzrokov, da je do sedanje vojne v Ukrajini sploh prišlo. Še bolj zaskrbljujoče pa je to: s politiko, ki ji ne gre verjeti, je težko sklepati zavezujoče sporazume in tako so tudi obeti, da bo Ukrajinsko morijo možno končati za pogajalsko mizo, vse manj verjetni.
Svet že ogroža resna ekološka kriza. Pri njenem obvladovanju in sanaciji njenih posledic bi bilo danes bolj kot kadarkoli prej potrebno, da se države sveta povezujejo in usklajeno delujejo. Namesto tega zahodna neoliberalna politika vse bolj spodbuja sovraštvo do dela sveta, za katerega meni, da ogroža njegovo sedaj še prevladujočo ekonomsko in politično moč. To njeno ravnanje ni le nerazumno, pač pa je tudi skrajno neetično, torej nedemokratično.
Andrej Cetinski, Ljubljana, 10.1.2023

Dr. Mateja Kožuh Novak, upokojena ginekologinja, javno pismo kolegom zdravnikom, objavljeno v MLADINI, 3.1.2023

– Bi morala politika zdravnikom res priznati, da je kriva za razpad slovenskega zdravstva?

– Zakaj vodi slovensko politiko kapital? Ker ima dovolj denarja, da pošilja vsak dan v parlament, torej k ljudem, ki smo jim zaupali odločanje o življenju naše družbe, pravnike, lobiste, tudi podkupovalce in izterjevalce.

Spoštovani kolegi.
Težko sem napisala ‘spoštovani’ po vsem tem, kar doživljamo te dni prebivalci Slovenije z našim zdravstvom. A vem, da vas je mnogo predanih svojim pacientom, da si zaslužite naše spoštovanje, četudi ste tudi vi sokrivi za sedanje stanje v javnem zdravstvu. Prav poziv vaših kolegov, ki jim dopuščate, da vas potiskajo s svojimi izjavami in početjem v blato pohlepa in samopašnosti, me je spodbudil, da napišem to pismo.
Privatizacija slovenskega zdravstva se je začela takoj po tako imenovani ‘demokratizaciji’ slovenske družbe, ki jo najbolj označuje ropanje vsega, kar je spravila skupaj slovenska družba v desetletjih po drugi svetovni vojni. In tega ni bilo malo. Slovenski zdravstveni sistem je bil tedaj vzor vsem tedanjim zahodnim sosedom, saj smo z izjemnim izboljšanjem zdravja prebivalstva po drugi svetovni vojni dokazovali, da se da z javnim, široko razpredenim, vsem dostopnim zdravstvenim sistemom, z bistveno manj sredstvi, kot so jih v zdravstvene sisteme vlagale zahodne družbe, veliko narediti.
Bo kapitalsko elito v zdravstvu upor prebivalstva streznil?
Nikoli ne bom pozabila posmehovanja enega od sedanjih liderjev rušenja slovenskega zdravstva, tedaj mladega , nadebudnega zdravnika Marka Bitenca, besedam kanadskega zdravstvenega ministra na srečanju evropskih zdravstvenih ministrov v Ljubljani leta 1996, ki je opozoril je kolege iz vzhodne Evrope: ‘Privatizacija zdravstva prenese breme zdravstvenega varstva od bogatih na revne. ‘
Ne samo mnogim požrtvovalnim in predanim zdravstvenim delavcem, tudi mnogim politikom se moramo zahvaliti, da javni zdravstveni sistem v Sloveniji ni razpadel hitreje. Vaša zahteva, dragi kolegi, da naj politika prizna, da je kriva za razpad slovenskega zdravstva, in ne vi, ne drži.
Zakaj vodi slovensko politiko kapital? Ker ima dovolj denarja, da pošilja vsak dan v parlament, torej k ljudem, ki smo jim zaupali odločanje o življenju naše družbe, pravnike, lobiste, tudi podkupovalce in izterjevalce. Slovenski zdravstveni eliti, to je gospodom profesorjem in hudo spoštovanim specialistom, ki so se v ‘demokraciji’ zbrali v zdravniški zbornici, niso potrebni advokati in podkupovalci, da dosežejo, kar so si zastavili. Njihovi lobisti so kar njihovi pacienti, poslanci sami in njihove družine, katerih odvisnost od svojih storitev brez sramu izkoriščajo. Res je, tudi v socializmu se je to dogajalo, a tedaj so vplivni zdravniki svoje paciente zlasti med politiki uporabljali zato, da se je sistem hitreje moderniziral, da smo hitreje dobivali moderne načine zdravljenja svojih pacientov.
Slovenski zdravstveni eliti, to je gospodom profesorjem in hudo spoštovanim specialistom, ki so se v ‘demokraciji’ zbrali v zdravniški zbornici, niso potrebni advokati in podkupovalci, da dosežejo, kar so si zastavili. Njihovi lobisti so kar njihovi pacienti, poslanci sami in njihove družine, katerih odvisnost od svojih storitev brez sramu izkoriščajo.
Razen desnice, ki po moji oceni ves čas podpira privatizacijo, so jo vse druge stranke doslej bolj ali manj uspešno zavirale. Ste se kdaj vprašali, zakaj je v zadnjih dvajsetih letih propadel vsaj poizkus modernizacije javnega zdravstvenega sistema, zakaj kljub številnim poizkusom še nismo uspeli ukiniti dodatnega zdravstvenega zavarovanja? Vrh slovenskega zdravništva razdira javni zdravstveni sistem v sodelovanju s kapitalom. Le kako bi se lahko zdravniški eliti upiral možgansko in etično vedno bolj osiromašeni parlament? S tem, ko so voditelji političnih strank s spremembami volilnega sistema uspeli v parlamentu zadržati najbolj ubogljive, upogljive in koristoljubne poslance, so prispevale k razpadu zdravstvenega sistema tudi stranke, ki so se ves čas borile proti privatizaciji zdravstva.
Če ni mogel vsiliti svojega ministra, če ga ni mogel prisiliti k poslušnosti, če ni mogel zbrati dovolj poslancev za podporo privatizaciji ali pa če ni imel dovolj vpliva na predsednika vlade, je zdravniški vrh zlorabil tudi svoje vedno bolj obremenjene kolege v javnem zdravstvu in v njihovem imenu grozil s stavkami in jih organiziral. Tu, požrtvovalni in preobremenjeni kolegi, je vaša sokrivda pri razpadanju javnega zdravstva. Ko ste tiho, dovoljujete, da vas vrh slovenskega zdravništva terorizira z grožnjami odvzema licence, da vam meče s svojim početjem drobtinice, sami si pa z denarjem, ki vedno bolj odteka iz zdravstvenih blagajn k privatnikom, kopičijo bogastvo in oblast. Ali res mislite, da je Fides organiziral sedanjo stavko zato, ker bodo trikrat, štirikrat (pre)plačani vrhunski specialisti dobili le 100 € mesečno višjo plačo? Stavko organizirajo zato, da pokažejo neposlušnim politikom, da se z zdravniško elito ni dobro igrati, da jim nihče ne bo vsiljeval svojih idej in jih poizkušal nadzorovati.
Pretekla pandemija je potegnila z gigantskega okostnjaka slovenskega zdravstva še zadnja oblačila. Koliko politikov se zaveda, da je slovenski zdravstveni sistem največja tovarna v državi? Koliko imamo strokovnjakov v Sloveniji, ki znajo voditi velike, razvejane sisteme? V zdravstvu jih vsekakor nimamo, zlasti ne med slovenskimi zdravniki. Zato bi ti nikoli ne smeli voditi zdravstvenega ministrstva. V tujini vzgajajo delavce za vodenje velikih zdravstvenih sistemov v šolah javnega zdravja (public health schools). Seveda ne samo zdravnikov, tudi pravnike, ekonomiste, medicinske sestre … Slovenska medicinska fakulteta tega do danes ni spoznala, katedra za javno zdravje, ki v razvitih državah vzgaja bodoče zdravstvene analitike in odločevalce, je gospodom profesorjem, ki odločajo, nepotrebni privesek. Ali je kdo od njih sploh pomislil, kje je bila narejena prva napaka pri soočanju z epidemijo kovida? Inštitut za varovanje zdravja, kljub temu, da ima na mejah z Italijo dve enoti, v Kopru in Gorici, ki bi morali spremljati epidemiološko sliko v sosednjih državah, v č asu, ko so se ljudje odpravljali na zimske počitnice, ni posvaril naših prebivalcev, naj ne hodijo smučat v Italijo.
Izkazalo se je, da na tako obširno in grozno epidemijo ni pripravljena nobena država, zato je vsaka reševala svoje prebivalstvo, kot je vedela in znala. Povsod so delali napake, povsod so se mrhovinarji krepili na račun stisk sistemov in prebivalstva.
Velik pritisk bolnikov s kovidom na zdravstveni sistem je bil velika preizkušnja tako za zdravstvene delavce kot za prebivalstvo. Že tako obremenjeni bolnišnični zdravniki zaradi popoldanskega dela svojih predstavnikov pri privatnikih, so komaj zdržali naval bolnikov. Koliko privatnikov je odpovedalo ambulante, ki so jih vodili njihovi kolegi dvoživke, ker so morali zaradi pritiska kovidnih bolnikov ti pomagati v domačih organizacijah? Upam, da je kdo to analiziral. Pričakovala bi, da se je število privatnih ambulant v tem času povečalo, saj so tisti, ki niso mogli do specialista in so imeli denar, poiskali privatnika.
Koliko privatnikov je odpovedalo ambulante, ki so jih vodili njihovi kolegi dvoživke, ker so morali zaradi pritiska kovidnih bolnikov ti pomagati v domačih organizacijah? Upam, da je kdo to analiziral. Pričakovala bi, da se je število privatnih ambulant v tem času povečalo, saj so tisti, ki niso mogli do specialista in so imeli denar, poiskali privatnika.
Nedvomno so bolniki s kovidom preobremenili zdravstvene delavce na primarni ravni, zaradi primarnega kontakta s kovidnimi bolniki se je povečala tudi obolevnost in absentizem zdravstvenega osebja. Vsekakor je primarni sistem postal za ostale paciente vedno bolj nedostopen. Medtem, ko so bili ljudje, ki so preživeli hud kovid, bolniškemu kadru neizmerno hvaležni, so bili zdravstveni delavci na primarni ravni tarča vse večje nejevolje čakajočih in nemočnih ostalih pacientov. Ali je bil to vzrok za pospešeno odhajanje zdravnikov iz primarnega zdravstvenega varstva? Kam so šli? Ali se je naenkrat upokojilo toliko zdravnikov , da je nastala luknja? V tujino jih je odšlo preklemansko malo, zdravnikov v razvitem svetu nikjer ne pričakujejo z odprtimi rokami. Kdo je kriv za premajhno število študentov medicine in družinskih zdravnikov? Politika? Vsak minister za zdravje ima ob sebi posvetovalno telo, sestavljeno iz vrhunskih zdravnikov. Politiki potrjujejo programe, ki jih napišejo zdravniki. Ali sploh kdo načrtuje število študentov medicine dolgoročno? Ali narašča število študentov medicine vzporedno s staranjem prebivalstva? Mimogrede, tudi to načrtovanje je v razvitem svetu delo strokovnjakov na institucijah javnega zdravja. Kdo načrtuje program izobraževanja mladih zdravnikov? Ali veste, da mora specializant družinske medicine kar dve leti specializacije delati v bolnišnici? Je to res potrebno? Koliko časa morajo specializanti bolnišničnih strok delati na nivoju primarnega varstva? Če sem prav videla na internetu, niti enega meseca.
V času epidemije gradijo zavarovalnice bolnišnico, sem prebrala. Dejansko bi morala država v času zadnje epidemije vsem trem zavarovalnicam, ki tržijo dopolnilno zavarovanje, pobrati vse presežke in jih vložiti v javni zdravstveni sistem. Kdo se upa narediti to mogočnim zavarovalnicam? Če se je predsednik Golob upal to narediti Petrolu in naredil je prav, lahko naredi to še mnogo bolj upravičeno zavarovalnicam, ki se že dolgo igrajo z našim denarjem. Zavarovalnice nedvomno (so)financirajo privatno zdravstvo. Koliko so one sokrive za prehod družinskih zdravnikov iz javnega v privatno zdravstvo? Kako je mogoče, da politiki dovolijo zavarovalnicam tržiti dostop do zdravnika preko vrste? Ali ustava to dopušča? Kdo bo postavil to vprašanje ustavnim sodnikom?
Vsekakor bi se moral tako zdravniški vrh kot tudi vsi ostali zdravniki zelo zamisliti nad vsemi temi dejstvi. Ali je vredno izgubiti zaupanje pacientov in ugled stroke v slovenski družbi za to, da se sončiš v senci slovenskih milijonarjev, da se lahko pelješ na počitnice v Savdsko Arabijo ali na Florido? Je res vredna limuzina več kot nasmešek in zaupanje v očeh hvaležnega pacienta? So bogati, ki plačujejo slovensko zdravniško elito, sploh kdaj hvaležni?
Ali je vredno izgubiti zaupanje pacientov in ugled stroke v slovenski družbi za to, da se sončiš v senci slovenskih milijonarjev, da se lahko pelješ na počitnice v Savdsko Arabijo ali na Florido? Je res vredna limuzina več kot nasmešek in zaupanje v očeh hvaležnega pacienta? So bogati, ki plačujejo slovensko zdravniško elito, sploh kdaj hvaležni?
Za razpad javnega sistema smo sokrivi seveda tudi mi, prizadeta javnost, ker smo predolgo zaupali tistim, ki so vodili in usmerjali zdravstveni sistem in se premalo in prepozno oglašali. Moja generacija, državljansko premalo osveščena, mnogi obremenjeni s prikazovanjem sistema, ki smo ga zgradili, kot hudičeve tvorbe komunizma, pa tudi zato, ker zdravstvo potrebujemo mnogo bolj kot mlajše generacije, smo premalokrat in premalo glasno opozarjali na to, kaj se dogaja, tudi zato, ker je sistem kljub temu, da so mu načrtno rušili temelje, kar deloval. Izjemno sem vesela mladih generacij, ki niso podlegle zlorabljanju zaupljivosti prebivalstva in so se pričele upirati. Bo kapitalsko elito v zdravstvu upor prebivalstva streznil?
Zagata na primarnem varstvu je dokaj hitro rešljiva. Vsi mladi zdravniki morajo po obveznem stažu najmanj eno leto delati na primarnem nivoju. Vsi zdravniki morajo dojeti, kako pomembno je imeti učinkovit sistem na primerni ravni, za bolnike, za ves sekundarni in terciarni sektor v zdravstvu in za politike. Ko jih bodo kolegi prenehali zaničevati, bo tudi zanimanje za poklic družinskega zdravnika zrastlo. Upam, da so že vsi specializanti družinske medicine, ki so trenutno na dvoletnem stažu v, bolnišnicah, prekinili specializacijo in se vrnili v domačo organizacijo. Kdo je pristojen za take odločitve? Za dolgoročno kadrovsko rešitev v medicini pa potrebujemo dolgoročen načrt dviganja števila vpisov na Medicinsko fakulteto in načrt razporejanja specializantov po strokah. Teh načrtov ni za zaupati organizaciji, kjer so zbrani tisti, ki jim je več do dobičkov kot do pacientov. Taki zavirajo povečevanje števila zdravnikov. Ob vsem tem pa bo treba tudi temeljito razmisliti, kaj ponuditi medicinskim sestram, ki nam jih pa res pobira zahodna Evropa.
Dragi zapostavljeni preobremenjeni kolegi v zdravstvu, pridružite se nam 10. januarja na protestu, dokažite, da ste z nami in ne proti nam.

Komentar z gornjim naslovom je pripravila Barbara Kramžar, dopisnica Dela v ZDA. Če jo prav razumem, naj bi imela Ukrajina prav v tem času lepo priložnost, da se ob pomoči ZDA in EU vojaško primerno usposobi, da bo jutri lahko dokončno obračunala z ruskim agresorjem. Pomembno naj bi bilo še, da tudi mi Slovenci ne prezremo, da je, citiram, »ukrajinski predsednik Zelenski branilec vsega, kar je drago prebivalcem zahodnih demokracij«. Temu mnenju, tako prvemu kot drugemu, žal ne morem pritrditi, kar bom poskušal pojasniti v naslednjih vrsticah.
Začnem naj s posebnostmi Ukrajine, o katerih podporniki Zelenskega dosledno molčijo. Osrednja je njena narodna sestava, ki se odraža v tem, da približno 40 % njenega prebivalstva uporablja ruščino kot pogovorni jezik, v njenih vzhodnih pokrajinah pa je tudi večina prebivalstva ruske narodnosti. Ta jezikovna pestrost demokratični državi ne sme povzročati težav, v Ukrajini pa je to velik problem. Leta 2014 je namreč njeno oblast nasilno prevzela politika, ki Ruse in ruščino obravnava z metodami, ki jih najbolje opredelimo z besedo »fašizem«. Tej politiki se je rusko prebivalstvo vzhodnih predelov države takoj uprlo: polotok Krim je zapustil Ukrajino in se priključil ruski državi, pokrajini Lugansk in Doneck pa sta se uprli vojaško, kar je v državi izzvalo državljansko vojno.
Državljanska vojna v Ukrajini je bila za ostalo Evropo moteča, za njeno dokončanje pa sta se predvsem zavzeli Nemčija in Francija. Rezultat teh aktivnosti sta bila dva sporazuma, Minsk 1 in Minsk 2, ki sta ju podpisali tudi Ukrajina in Rusija. Minsk 2 je določal predvsem dvoje: takojšnjo prekinitev državljanske vojne in spremembo ustave Ukrajine, ki naj bi upornima pokrajinama Lugansk in Doneck zagotovila politično avtonomijo skladno z običajnimi demokratičnimi standardi. Žal ukrajinska politična oblast tega sporazuma ni spoštovala in je svojo nasilno obravnavo rusko govorečega prebivalstva celo zaostrila. Pri tem je imela polno podporo ZDA, ki so v Ukrajini tudi ob podpori njene obsežne korupcije našle obilo priložnosti za uveljavljanje svojih ekonomskih in tudi političnih interesov.
Ruska agresija na Ukrajino si nedvomno zasluži obsodbo. Ne gre pa prezreti, da je bila v veliki meri izzvana in do nje ne bi prišlo, če bi Ukrajinska politika spoštovala svoje obveze iz sporazuma Minsk 2; tega pa ni počela tudi zato, ker je tako njeno ravnanje ustrezalo interesom ZDA. Pravkar povedano govori v prid mnenju, da je sedanja morija v Ukrajini velika politična napaka njenih ključnih akterjev, to so predvsem ZDA in Rusija. Politiki teh dveh držav imata možnost, da se to tragedijo s pogajanji hitro zaključi, saj z obeti, da bo Ukrajina Rusijo vojaško porazila, ne gre računati. Vsebinsko izhodišče za pogajanja bi lahko bil kar v letu 2015 sklenjeni sporazum Minsk 2. Da tega ne storijo, je več razlogov, eden pomembnih je nedvomno tudi politika EU do vojne v Ukrajini.
Na letošnjem Blejskem forumu je predsednica evropske komisije srž njene politike do Ukrajine predstavila z enim samim kratkim stavkom. Dejala je: »Ukrajina mora v tej vojni zmagati« in si s to izjavo prislužila bogat aplavz. Politika EU v tem primeru slepo sledi usmeritvam in interesom ZDA, njene članice pa bodo zaradi tega razvojno izjemno prizadete. O tem je ekonomist Jože P. Damijan v petek 23.decembra v Dnevniku objavil aktualen komentar, iz katerega povzemam dve mnenji. O politiki EU do vojne v Ukrajini pravi naslednje: »Odziv EU na vojno v Ukrajini je bil katastrofalno slab. Namesto da bi se evropska komisija takoj na začetku vojne angažirala za takojšnja pogajanja in čim hitrejšo sklenitev premirja, je iz te vojne naredila vseevropski energetski in inflacijski šok. Namesto da bi Ukrajino obvarovale pred morijo in uničenjem infrastrukture in gospodarstva, so evropske države še dodatno spodbujale kolaps njenega gospodarstva in popolno uničenje te države«. O posledicah, ki jih bo zaradi takega ravnanja utrpelo evropsko gospodarstvo, pa pravi Damijan naslednje: «Zaradi strateško povsem napačnega odziva na ukrajinsko vojno, bo Evropa izgubila milijone delovnih mest v industriji, pridobile pa bodo Kitajska in ZDA, ki so sposobne svojim gospodarstvom zagotoviti dovolj energentov in to po ustrezno nižjih cenah kot Evropa«.
Naj ta zapis zaključim z naslednjo mislijo: najboljša ura se Ukrajini obeta šele takrat, ko bo tudi evropska politika spoznala, da je ukrajinsko morijo možno končati le s pogajanjem.
Andrej Cetinski, Ljubljana, december, 2022

KONEC PREHODNEGA OBDOBJA
Čas je za drugačen, bolj odrasel, pristop pri upravljanju naše, ne več tako mlade, države.

CIVILNA DRUŽBA ZAHTEVA TEMELJITO DRUŽBENO PRENOVO
Sodelavci gibanja Sinteza se močno veselimo aktivnost množice podobnih organizacij civilne družbe, ki so zaživela v zadnjih letih. Naše spoznanje, že več kot pred enajstimi leti, je bilo, da Slovenija potrebuje temeljito družbeno prenovo.
Sistem upravljanja države ni dober. Spremembe so nujne.
Naloga civilne družbe je stalna kontrola nad delovanjem političnih strank, saj brez nadzora ne deluje noben sistem. Glas ljudstva – Dokumentarni film.

VKLJUČUJOČA DRUŽBA
Če hočemo postati bolj vključujoča družba, potem moramo doseči, da se na volitvah in referendumih premagani del volilnega telesa ne bo čutil spregledanega, odvečnega in diskriminiranega. Deklaracije niso dovolj. Zagotoviti je treba enakopraven državljanski položaj vsem posameznicam in posameznikom, ne glede na njihovo politično in drugo pripadnost ali osebno okoliščino. Zmagovalci in poraženci.

GIBANJE SINTEZA
V letih delovanja imamo za sabo kar nekaj uspešnih aktivnosti. Naj navedemo samo dve: 1)Revizija TEŠ-6 (Zahvala Računskega sodišča: Vaše sporočilo bo računsko sodišče obravnavalo kot pobudo za izvedbo revizije; in 2)Civilni nadzor projekta Drugi tir: Ustanovitev PSCN (Projektni svet za civilni nadzor nad izvajanjem projekta izgradnje drugega tira železniške proge Divača–Koper). Sklep vlade.

NACIONALNI SVET ZA DEMOKRATIČNO SPREMEMBO VOLILNEGA SISTEMA
Ključen je nov volilni sistem, ki mora bistveno okrepiti vpliv volivcev na sestavo parlamenta in omočiti nadzor vlade.

GRE ZA DOLGOROČEN PROCES, KI SE MORA ZAČETI TAKOJ
Nov volilni sistem mora privesti do drugačnega obnašanja političnih strank, ki morajo v prvi vrsti pridobiti bolj kompetentne kadre. Zato na predsednika vlade, dr. Goloba naslavljamo javni poziv, da izpolni predvolilno obljubo o demokratizaciji volilnega sistema.