Muzej osamosvojitve in/ali spomenik samostojnosti imata “uspešno impozantno” vsebino ?!
Tistega poznojunijskega dne leta 1991 sem bil neizmerno vesel.
Vendarle enkrat složni smo Slovenci ustvarili svojo državo, našo Slovenijo. Po več letih političnih prizadevanj, zborovanj, demonstracij, upiranja nekdanjim zveznim oblastem nam je uspelo. Kot eden smo glasovali na plebiscitu zanjo. Miličniki in teritorialci so v strnjenih vrstah trdno držali v rokah niti osamosvajanja mlade države.
Politika je bila enotna, da jo je bilo veselje gledati.
Takrat sem se spomnil zadnjega prizora v skoraj dokumentarnem filmu iz leta 1947 Na svoji zemlji. To je tisti prizor, ko stari Sova stisne k sebi vnuka in mu reče: »Glej, ti boš sedaj na svoji zemlji svoj gospod.« In upali smo ’91-tega, da bo tako. Vse je kazalo, da bo projekt uspešen. Imeli smo razvito gospodarstvo, saj se je naš BDP skoraj primerjal z avstrijskim. Imeli smo dobro šolstvo, univerze, zdravstvo dostopno vsem ljudem, zgrajene so bile avtoceste, železnice, letališča, Luka Koper … skratka, imeli smo vse za uspešno srednje razvito državo. Postali naj bi druga Švica. Potem se je pa začelo.
Namesto podatkov o drugi Švici sem recimo v ponedeljek v kolumni Ahmeda Burića (Dnevnik, 6. marca) prebral žalostno statistiko, da je letališče v Tuzli (BiH) prehitelo ljubljansko letališče po številu prepeljanih potnikov. Osupnilo me je. Ljubljansko letališče, ponos slovenskih letalcev in gospodarstva, danes zaostaja za skoraj nepoznanimi regijskimi letališči. Pa to ni res!
Brskal sem po statističnih podatkih in prebral, da tudi slovenskega ladjarja nimamo več, saj so vrli »podjetniki« že kmalu po osamosvojitvi, za prgišče dinarjev, prodali Splošno plovbo Piran Nemcem, češ da ni rentabilna. Halo! Še Albanci imajo svojo letalsko družbo in ladjarsko podjetje. Mi pa danes nismo niti pomorski narod, niti ne zmožni letalskega prometa. Bravo, prodajalci.
Brskal sem naprej. Tudi železarne in jeklarne, Jesenice, Štore, Ravne, niso več naše. So last nekih Rusov. Tudi Litostroja ni več, prodan je bil nekim ameriškim skladom, ostali drobci velikega podjetja pa so v privatnih rokah. Iskra, ponos Gorenjske, je menda turška. Berem naprej. Prodana je bila celotna prehranska veriga od Droge v Portorožu do Pomurke. Še vedno pomnim dedove besede, ko je dejal: »Te njive pa ne bomo prodali, od česa bomo pa živeli«? Tako trdno je stal na svoji zemlji moj ded, moder mož. Naši znani vrli osamosvojitveni gospodarstveniki pa so menili drugače. Fructal je v srbskih rokah, Kolinska je hrvaška, Mercator tudi. Radenska je češka, Sladkogorska tudi. Madžari so pokupili skoraj celotno rodovitno zemljo Prekmurja.
In to tisti Madžari, ki še za kruh niso imeli, na morje pa so se vozili v plastičnih trabantih. Celoten tovorni železniški promet je v čeških rokah. Na ugoden čas za prodajo pa čakajo še šole, zgrajene s samoprispevki. Teh je vsaj v Ljubljani 24. Tu je še nekaj deset zdravstvenih domov in domov za ostarele, prav tako zgrajenih s samoprispevki. Ne pozabimo avtomobilskih cest z vinjetami in ostalega dela železnic. Zlata jama je Slovenija, vam rečem. Državno premoženje, ki so ga prodajali, kljub izvoru v ‘komunizmu’, čudovito diši.
Osebno me boli, da je bil skoraj celoten pokojninski sklad leta 1993 uporabljen za upokojevanje miličnikov. V »zahvalo« miličnikom za levji delež v boju pri osamosvojitvi je to storil gospod Peterle, tisti Lojze, ki je danes predsednik edinih in pravih osamosvojiteljev, vsi drugi smo pa menda pisan ništrc, komunajzarji, levaki ipd.
Nisem mogel več brskati. Država, zgrajena na ruševinah druge svetovne vojne z odpovedovanjem, trudom in znojem dveh, treh generacij, je bila razprodana kot neka starinarnica. Seveda o kupninah nisem izvedel nič.
Nobeden nič ne ve, kje so denarji od teh kravjih kupčij. Nič se ne ve tudi o denarcih iz orožarske afere. Pa ni pozabljena. Čez sedem let pride vse na dan, verjemite.
Ampak ni še konec: nekateri akterji te trgovine in barantanja danes od nas z grožnjami in pretnjami zahtevajo, da si za nagrado zaslužijo še muzej, kjer bi se svetile njihove zasluge. Za katere zasluge že gre, prosim? Gre za ustvarjalce razdiralne politike in sovraštva do vsega, kar diši po prejšnjih časih. Lepo vas prosim, dajte že mir s trgovino, muzeji in podobnim, raje začnite prav delati.
Dušan Kaplan