VLADNA ANKETA IN KOMBINIRANI VOLILNI SISTEM

prof. dr. Ciril Ribičič
Vladna anketa o volilnem sistemu ne upošteva, da je odločilna dilema: ali za uresničitev ustavne določbe o odločilnem vplivu volivcev na izvolitev poslancev (80. člen) zadošča uvedba prednostnega glasu ali pa je smiselno uvesti kombinirani volilni sistem dveh glasov. V tem prispevku obravnavam razloge, ki govorijo za drugo rešitev, ki je dobila večjo podporo tudi na spletnem glasovanju konec prejšnjega leta (Ninamedija, n=700).
V kombiniranem sistemu sta oba glasova najpomembnejša. Na kaj mislim? S prvim glasom volivci dokončno izberejo 44 poslancev v enotah, ki pokrivajo celotno območje Slovenije. To pomeni, da nobenemu poslancu ni mogoče odvzeti mandata zaradi rezultatov na podlagi drugega glasu. Drugi glas je najpomembnejši zato, ker zagotavlja proporcionalno zastopanost političnih strank, ki so izpolnile volilni prag (4%), v celotni sestavi državnega zbora, česar rezultati na podlagi prvega glasu ne morejo ogroziti.
S prvim glasom se po sistemu, ki ga poznamo s predsedniških in županskih volitev, torej dvokrožno, izvoli po en poslanec v vsaki od 44 volilnih enot. Takšen poslanec ostaja predstavnik vsega ljudstva, vendar vzpostavlja tudi pristne vezi z volivci enote, v kateri je doma (domicil), ki jo dobro pozna in v kateri deluje njegova poslanska pisarna. Drugi glas je prednostni, podobno kot na evropskih volitvah. Z njim se določa koliko poslanskih sedežev pripade kakšni stranki ob strogem upoštevanju ustavnega načela sorazmernega predstavništva. To pomeni, da vsaki stranki pripadejo poslanski sedeži glede na dobljen delež prednostnih glasov, pri čemer so nekateri sedeži že zasedeni na podlagi prvega glasu.
Če kakšno od navedenih načel ni spoštovano, ne moremo govoriti o kombiniranem sistemu, temveč kvečjemu o paralelnem sistemu. Kdor se zavzema za možnost, da bi rezultati drugega glasu lahko razveljavili izvolitev posameznega kandidata s prvim glasom, se pravzaprav zavzema za sistem, ki predstavlja zgolj izboljšavo proporcionalnega volilnega sistema. Kdor pa se zavzema za to, da bi lahko prvi glas povzročil odstop od načela proporcionalnosti, dojema kombinirani sistem kot različico večinskega volilnega sistema. V slednjem primeru bi namreč lahko prišlo do osvojitve večine poslanskih sedežev (in osvojitve vlade) na podlagi manjšine glasov.
S takšno ureditvijo se kombinirajo prednosti večinskega in proporcionalnega volilnega sistema tako, da so izničene njune slabosti. Uvedena je izbira poslancev glede na osebne odlike kandidatov (kot prednost večinskega volilnega sistema), obenem pa se ne more zgoditi, da bi neka stranka ali koalicija z manjšino glasov osvojila večino poslanskih sedežev. To pomeni, da je strogo spoštovano načelo, da vsaki stranki v državnem zboru pripada toliko poslanskih sedežev kot ustreza deležu dobljenih glasov za njene kandidate (sorazmernost). Poleg tega je odpravljena slabost veljavnega proporcionalnega sistema, da je na volitvah v ospredju opredeljevanje volivcev do političnih strank, po novem pa bi s prednostnim glasom izbirali med strankami tako, da oddajo glas najboljšemu kandidatu tiste stranke, za katero hočejo glasovati (obvezni in absolutni prednostni glas).
V takšnem sistemu ostaja vloga političnih strank pomembna, saj določajo predvolilne programe, predlagajo kandidate in jih organizirano podpirajo, vpliv volivcev pa postaja odločilen pri izvolitvi poslancev izmed kandidatov političnih strank in neodvisnih kandidatov. Povedano drugače, nobena politična stranka zaradi sprememb volilnega sistema ne bo prikrajšana, res pa je, da bodo morda stranko v državnem zboru zastopali drugi poslanci kot si to želi trenutno vodstvo politične stranke. To je lahko neprijazno da aktualnega vodstva stranke, dolgoročno pa koristi tudi stranki. Težko je namreč v demokratični ureditvi zastopati stališče, da mora imeti član vodstva stranke, ki mu stranka itak zagotavlja vsestransko podporo, kakšno prednost pred drugimi kandidati iste stranke (relativni prednostni glas). Čim bolj stranka sledi stališčem volivcev, ki jo podpirajo, tem bolj uspešna in perspektivna je stranka.
Volivci pogosto kritizirajo obstoječi volilni sistem, ker se v državnem zboru znajde kandidat, ki je dobil v volilnem okraju občutno manjšo podporo od kandidatov, ki niso bili izvoljeni. Vzrok je seveda v tem, da je kandidiral na listi manjše politične stranke. Drugi očitek volivcev je, da nastajajo sive lise, ko iz najmanj desetih (od 88) volilnih okrajev ni izvoljen za poslanca noben kandidat. Kaj takega se po uvedbi kombiniranega sistema ne bi moglo zgoditi, saj zagotavlja, da je v vsaki enoti izvoljen kandidat, ki je dobil večino veljavnih oddanih glasov.
Čestitam tistim političnim strankam, ki podpirajo uvedbo (obveznega in absolutnega) prednostnega glasu, kar zagotavlja, da volivec ne daje podpore listi stranke pavšalno, temveč tako, da na njej izbere kandidata, ki ga šteje za najboljšega. S tem se politična stranka odpoveduje odločanju o tem, kdo od kandidatov bo izvoljen. To dosežejo politične stranke tako, da dobijo kandidati, ki imajo močnejši položaj v politični stranki (vodilni kandidati) boljše volilne okraje kot drugi, podporni kandidati. Ob uvedbi prednostnega glasu pa se volilni okraji ukinjajo, izvolitev pa postane odvisna od števila prednostnih glasov. Politična stranka bo še vedno izbirala, katere kandidate bo predlagala in tudi določila njihov vrstni red na listi, ne bo pa več mogla dodatno privilegirati svojih vodilnih kandidatov. Volivci so na ta način na evropskih volitvah že večkrat dali prednost podpornim kandidatkam pred člani vodstev političnih strank in v nekaj primerih celo pred aktualnim predsednikom politične stranke. To je tisto, kar ustava imenuje odločilen vpliv volivcev pri izvolitvi poslancev. Prednostni glas namreč pomembno povečuje vpliv volivcev, ker ni več namenjen samo podpori politične stranke, temveč tudi izbiri med kandidati, ki jih stranka ponuja. To je lahko s stališča »politične varnosti« vodstev političnih strank in njihovih kandidatov neprijetno, je pa edino demokratično.
Prednostni glas izboljšuje demokratičnost volitev in povečuje vpliv volivcev, vendar ostaja na pol poti. Brez uvedbe prvega glasu ohranja volilni sistem pomembne slabosti. Eno sem že omenil: nastajanje sivih lis na zemljevidu Slovenije, iz katerih ni izvoljen noben kandidat. Nasprotniki uvedbe prednostnega glasu opozarjajo, da bodo na volitvah uspešnejši kandidati iz pokrajinskih središč pred kandidati s podeželja. Oboje razrešuje uvedba kombiniranega sistema, v katerem 44 izvoljenih poslancev pokriva celotno območje Slovenije. K temu dodatno prispeva predlog Sinteze, da mora imeti kandidat stalno prebivališče na območju volilne enote, v kateri kandidira. Zato bi uvedba kombiniranega sistema prispevala k zmanjševanju nasprotij med mestom in podeželjem, ki jih simbolizirajo protesti na kolesih in na traktorjih.
Pristaši kombiniranega volilnega sistema menimo, da zagotavlja personalizacijo volitev, ker v njem volivci izbirajo med kandidati glede na njihove odlike. Takšen učinek imata oba glasova, vendar ga ima drugi glas samo v primeru, če je obvezen in absoluten.
Če se reforma volilnega sistema zadovolji z uvedbo prednostnega glasu obstoji realna nevarnost, da bodo volitve postale še bolj nepregledne kot so. Danes se volivci pritožujejo, ker vsako stranko v volilnem okraju zastopa samo po en kandidat. Po uvedbi prednostnega glasu pa bo problem nasproten. Kandidatov za izvolitev poslancev na pokrajinski ravni bo na stotine, tako da bo na stenah glasovalnih kabin zmanjkalo prostora za objavo kandidatnih list. V kombiniranem sistemu bi bila samo polovica poslancev voljena na podlagi prednostnih glasov, zato bo preglednost volitev boljša.
To so razlogi, zaradi katerih bi bilo bolj demokratično uvesti volilni sistem, ki kombinira načelo sorazmernost s teritorialno zastopanostjo kot pa se zadovoljiti z uvedbo prednostnega glasu. Kombinirani sistem ni preveč zapleten za volivce, ki glasujejo s prvim glasom tako kot na predsedniških volitvah, s prednostnim glasom pa tako kot na evropskih volitvah. Predlagam oblikovanje skupine stotih izžrebanih volivcev, starejših od 16 let, ki naj povedo, ali je kombinirani sistem resnično prezahteven za povprečnega slovenskega volivca.

Nobena politična stranka zaradi sprememb volilnega sistema ne bo prikrajšana, res pa je, da bodo morda stranko v državnem zboru zastopali drugi poslanci, kot si želi trenutno vodstvo politične stranke.​

2 thoughts on “VLADNA ANKETA IN KOMBINIRANI VOLILNI SISTEM

  1. KAKO IZ KRIZE NEZAUPANJA V SEDANJI VOLILNI SISTEM?

    Odličen članek dr. Cirila Ribičiča, s katerim utemeljuje potrebo po uvedbi kombiniranega volilnega sistema (dr. Ciril Ribičič: Vladna anketa in kombiniran volilni sistem, Dnevnik, 1.7.2023) kar kliče k nadaljevanju njegovega razmišljanja. Ne le o pravnih vprašanjih kombiniranega sistema, ki ga predlaga, še mnogo bolj po socioloških analizah ozadij sedanjega sistema, o aktualni krizi zaupanja volivcev v ta sistem (in politične stranke) in možnem izhodu iz nje.
    Udeležba volivcev na volitvah v Državni zbor je v zadnjih dveh desetletjih kritično nizka. Izjema so bile sicer zadnje volitve, ki pa so bile zelo specifične, saj so pritegnile volivce z negativnim angažiranjem, torej z glasovanjem »proti« (proti Janezu Janši oz. nadaljevanju desničarske vladne koalicije, ki je prišla na oblast mimo volitev, ob skrajni politični nesposobnosti prejšnje levo-sredinske koalicije). Govorimo torej lahko o globokem nezaupanju volivcev do volitev in strank, ki te volitve (sedanji volilni sistem) obvladujejo in po mnenju večine volivcev tudi zlorabljajo. (O abstinenci glej tudi: Sandra Vrhovac, Volilna abstinenca, diplomsko delo, 2006).
    Volilna abstinenca je torej, če odštejemo ostale, manj pomembne dejavnike, prvenstveno izraz nezaupanja državljanov-volivcev v volilni sistem. Še več: v teh dveh desetletjih se je Slovenija znašla v nenavadni situaciji, ki jo druge družbe skoraj ne poznajo. Vselej, ko so se približevale redne volitve, je nezaupanje volivcev v obstoječe politične stranke na levem polju tako naraščalo, da se je začel odpirati prostor in potreba za ustanovitev nove, nekakšne »instant stranke«, ki bi v volivcih zbudila novo (za)upanje in interes in jih pritegnila na volitve. In res so na zadnjih štirih volitvah zmagale take stranke, ustanovljene tik pred volitvami. Zelo hitro pa se je izkazalo, da to ni prava rešitev in da se zgodba o nezaupanju ponavlja: te zmagovite stranke so, ko je zbledel čar njihovih predvolilnih obljub, zelo hitro zapravile zaupanje volivcev. Ker so volivci njihovo zmago dojeli kot neke vrste lastno samoprevaro, so nekatere teh strank hitro razpadle ali pa so bile »odplavljene« na naslednjih volitvah. Grozi ta nevarnost tudi zadnjim zmagovalcem, Gibanju Svoboda?
    Ta kratek uvod v polpreteklo zgodovino naših parlamentarnih volitev opozarja, da je nezaupanje volivcev (in državljanov) v sedanji sistem volitev in v politične stranke, ki ga obvladujejo, zelo globok. Temelji na dejstvu, da volivci v sedanjem sistemu dejansko nimamo odločilnega vpliva na to, kdo bo izvoljen, komu bo šel naš glas, ki ga oddamo na volišču. Še manj vpliva imamo na to, kdo bo sploh kandidiral, saj kandidate določijo obstoječe stranke na zaprtih sestankih. Prav tako ne moremo vplivati na to, kje bo kdo kandidiral, kar stranke spretno izrabljajo: člani njihovih vodstev kandidirajo v okrajih, kjer vladajo njihovi župani in/ali njihovi direktorji večjih podjetij, torej v tim. »zanesljivih okrajih«, kjer je zmaga strankarskim prvakom bolj ali manj zagotovljena.
    Volivci sedanjim volitvam in političnim strankam, ki jih očitno zlorabljajo, torej ne verjamemo več. Ne verjamemo, da je (bo) z naslednjimi volitvami, če bodo izvedene po sedanjem volilnem sistemu, mogoče karkoli spremeniti. Da bi presegli to nezaupanje, ki vse bolj destabilizira politično dogajanje (padanje vlad sredi mandata), je očitno treba bistveno spremeniti sedanji volilni sistem, omogočiti volivcem, da volimo kandidate, ne stranke, in civilni družbi, da se aktivno vključi v določanje teh kandidatov.
    Prav to predlaga tudi dr. Ciril Ribičič: spremeniti moramo sedanji volilni sistem. In spremeniti ga moramo tako, da bo:
    – Z uvedbo absolutnega in obveznega prednostnega glasu volivec dobil možnost, da glasuje za kandidata poimensko in da je izvoljen tisti kandidat, ki dobi največ glasov;
    – Zagotovljena možnost, da se polovico poslancev DZ voli direktno (po eden v vsakem od 44 volilnih okrajev), po večinskem dvokrožnem sistemu (kot danes volimo župane) in da kandidate pod enakimi pogoji kot politične stranke določijo tudi civilno-družbene skupine;
    – Zakon jasneje določil in uredil pravice, pristojnosti in odgovornosti poslancev ter opredelil tudi možnost njihovega odpoklica.
    Vse te bistvene novosti (in številne druge) prinaša predlog novega volilnega sistema, ki smo ga pripravili v SINTEZI-KCD in ki ga je dr. C. Ribičič povzel v svojem članku (dr. C. Ribičič je bil vodja delovne skupine, ki je ta predlog pripravila). Pripravili smo ga prepričanju, da je sprememba volilnega sistema edina pot k vračanju zaupanja državljanov v volitve in izvoljeno politično oblast. In v prepričanju, da morajo o volilnem sistemu odločati državljani na referendumu, ne politične stranke v medsebojnem mešetarjenju.
    Če politične stranke tega ne bodo sprejele, se bo sedanja kriza nezaupanja nedvomno nadaljevala in poglabljala, z njo pa tudi politična nestabilnost.

  2. Volilni sistem naj bo kombiniran z obveznim prednostnimi glasom. Tak sistem ima Nemcija

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja