Slovenci s svojimi nenasitnimi željami kažemo nezanimanje za usodo države. In hkrati povsem nerealno ločevanje teh želja od položaja države z njeno zelo veliko zadolžitvijo in nesposobnostjo samovzdrževanja. Kajti kljub varčevanju vladi zmanjka v proračunu za enostavno delovanje državnega uradništva in obveznosti do zdravstvene in pokojninske blagajne dve milijardi evrov, kar povzroča novo zadolževanje. Država zato ni stabilna, ampak na poti samouničujočega plazu. Potreben je globok rez, kar pomeni, da mora shajati s prihodki, in pika…. Paradoks je, da ljudi ne skrbi čedalje slabša konkurenčnost podjetij. Ta osupljiva neozaveščenost kaže na veliko neznanje o kapitalističnem zahodnem poslovnem svetu in na še vedno čvrsto zasidrano samoupravno socialistično prepričanje o vsemogočni državi kot brezmejnem viru denarja. Vzročne povezave med »njihovim« državnim denarjem in gospodarstvom ne vidijo. V gospodarstvu vidijo samo delovna mesta, ne pa prihodka, ki je cilj poslovanja in ki ga pogojuje trg; in samo uspešno poslovanje polni državno blagajno za potrebe prebivalstva. … Ljudje povsod vidijo plenilske mafije. Javne uradnike imajo za parazite, ki ne delajo ali počnejo neumnosti, ki jih morajo že čez nekaj tednov popravljati. Ljudje mislijo, da bi morali zmanjšati njihovo število, ker se je birokracija z neučinkovitimi agencijami in upravami povečala čez vsako razumno mero, plače uradnikov pa znižati pod plače v gospodarstvu po vzoru Zahoda… Tudi sindikatom ljudje ne zaupajo več. Njihove pretirane zahteve ogrožajo državo, ker povzročajo zlome podjetij in povečujejo brezposelnost… Civilnim pobudam ljudje zelo zaupajo, pojmujejo jih kot zadnji branik proti skorumpiranim vladnim uradnikom.
Kako povrniti zaupanje ljudi na predkrizno raven? Kako jih prepričati, da so njihove želje brezupne? Da bodo realno in brez prisile ocenjevali reforme, ki so nujne zaradi prihodnosti?…. Kakšni vladi bi ljudje zaupali? Ljudje si želijo vlado: ki deluje brez afer; katere ministri nimajo podjetij z naročili države; ki pred javnostjo ne skriva in ne olepšuje ničesar; ki zmanjšuje, in ne povečuje zadolžitev države; ki takoj kaznuje vsako napako pri vodenju državnih podjetij; ki zamenjuje kompromitirani tranzicijski politični razred, ker je pomagal pri plenjenju podjetij; ki zatira ilegalno delovanje lobijev; ki razbija kartele in monopole vseh vrst elit; ki podpira medije kot pse čuvaje demokracije; ki pušča sodstvu in tožilstvu samostojno delovanje pri reviziji tranzicijskega ropa s sankcijami odgovornih in zaplembi premoženja nelegalno pridobljenih koristi; ki odproda vsako svoje podjetje, ki ne dosega stopnje dobička, običajne za panogo.
Če bo vlada dosledno in brezkompromisno upoštevala koristi države kot edinega merila za svoje odločitve, si bo zagotovo povrnila zaupanje javnosti.
Dr. Marko Kos, Delo, 12.10.2011