Slovenija je v resni krizi. Deloma je posledica zunanjih vplivov, pretežno pa smo zanjo krivi sami. Pa ne mi vsi, občani, pač pa predvsem izbranci, ki nam vodijo državo. Neposredno je za njeno vodenje najbolj odgovorna vlada, posredno pa parlament. Odgovornost ali bolje krivda slednjega je dvojna; najprej je v tem, ker vladanje prepušča osebam, ki temu poslu niso dorasle, in drugič je v tem, ker vlade ne nadzira ustrezno in ob njeni neučinkovitosti ne ukrepa, kot bi bilo nujno. Ali so torej za krizo predvsem krivi poslanci, ki sedijo v parlamentu? Odgovor je: ne, niso ti največ krivi! Kriva je sistemska ureditev, po kateri oblikujemo parlament in urejamo njegovo delovanje, torej tudi oblikovanje in nadziranje vlade. Pa tudi to še ni uporaben odgovor. Sistemsko ureditev, če ta ni dobra, je namreč potrebno spremeniti in zato so za krizo krivi predvsem politiki, ki bi za potrebne sistemske spremembe morali poskrbeti, pa tega ne storijo ali pa jih celo preprečujejo.
Ena ključnih sestavin sistemske ureditve, o kateri govorimo, je volilna zakonodaja. O njej je pisal že Emil Milan Pintar. Po njegovem ima sedanji volilni sistem resne pomanjkljivosti, katerih posledice so, kot jih sam dojemam, predvsem te:
1. Sedaj volilnega glasu ne dajemo konkretnemu poslancu, pač pa stranki, ključno besedo pri odločitvi, kdo bo stranko zastopal v parlamentu, pa ima njen vodja. Poslanec je zato pomembno odvisen od vodje stranke, to pa daje slednjemu veliko politično moč. Vse to močno spominja na razmere v prejšnjem političnem sistemu, le da imamo sedaj namesto z eno opravka z več političnimi strankami, pri čemer je večina moči koncentrirana v rokah dveh oziroma ta čas treh vodij strank.
2. Zaradi odvisnosti poslancev od vodij strank deluje parlament kot glasovalni stroj, ki daje odločitvam vodij strank formalno legitimnost in videz demokratičnosti. Parlament tako svojih temeljnih funkcij sploh ne opravlja, rezultat pa je izjemno neučinkovito upravljanje države. Ta deluje zato v vse več pogledih slabše, kot je v prejšnjem samoupravnem sistemu; slednje velja še predvsem za korupcijo, ki nam uničuje najbolj vitalna tkiva družbe.
Kar zadovoljivo se da gornje napake sanirati s spremembo volilnega sistema. Po nemškem vzoru so strokovnjaki pripravili predlog novega volilnega sistema, ki po mnenju mnogih zadovoljivo razrešuje težave, ki jih omenjam. Po moji oceni je prednost predloga predvsem ta, da jemlje vodjem političnih strank velik del politične moči in jo prenaša na poslance, ti pa naj bi bili neprimerno bolj kot doslej za svoje delo odgovorni volivcem. Kratko povzeto: z uveljavitvijo predlaganega kombiniranega volilnega sistema bi pogoje za učinkovito in demokratično upravljanje države bistveno izboljšali, to pa bi bil tudi prvi učinkoviti ukrep za obvladovanje sedanje krize.
Kaj naj bi prednostno storili, se torej ve. Žal pa tega ob sedanji »demokratični« ureditvi ni mogoče uresničiti brez privolitve vodij treh najmočnejših političnih strank, to je Bratuškove, Lukšiča in Janše. Ti trije sicer načeloma ne nasprotujejo spremembi volilnega sistema, vendar se vsak zavzema za »lastno« rešitev, vse pa so veliko slabše od te, ki jo v svojem prispevku predstavlja Pintar in se je v desetletnih nemških izkušnjah dobro izkazala. Slednjo, torej »nemško« rešitev, podpira tudi spodoben del civilne družbe. Tako je Zveza društev upokojencev že marca lani na podlagi 5.700 podpisov volivcev v parlamentarno proceduro vložila predlog novega volilnega zakona, a ga je politika doslej povsem ignorirala in tudi v naprej se mu obeta podobno.
Enkratno priliko, da za državo naredi nekaj koristnega in pomaga, da pride do razumne spremembe volilnega sistema, ima predsednik države Pahor. Pred časom je že napovedal, da se namerava za to zavzeti, vendar od njega žal ne gre veliko pričakovati. Pahor namreč ni državnik, ki bi se bil pripravljen javno izpostaviti v korist ukrepom, za katere mu v naprej ne bodo prikimali ključni strankarski veljaki.
Najbolj verjetno je torej, da do prepotrebne spremembe volilnega sistema, s katero bi, kot rečeno, omejili politično moč strankarskih veljakov in v urejanje družbenih razmerij vnesli več demokracije, vsaj za sedaj ne bo prišlo. Pogoji za to bodo očitno dozoreli šele po tem, ko se bo kriza do te mere zaostrila, da se bo narod sedanji politiki množično uprl.
Andrej Cetinski
Za razcvet demokracije bi bilo potrebno pa še kaj več kot sprememba volilnega sistema. Tudi to in res je kar piše v članku. Dodati je potrebno še odpoklice EU in SLO poslancev, županov,.. Spremeniti bi morali tudi ustavo, ki so jo lani dokončno izmaličili po meri strankarske volje,.. Spremeniti bi morali velik del zakonodaje,..
Demokracija je preživeta. Zdaj govorimo EkoSocializmu.
Dr. Miro Cerar: “Oslabili smo sami sebe! Če povzamem: Slovenci se ne moremo izogniti vpetosti v svetovne tokove, tudi manipulativne. Naša velika težava je v tem, da smo sami sebe oslabili do te mere, da nimamo več mednarodnega ugleda ter nobene finančne in ekonomske moči – tako smo postali izvrsten plen. V takem položaju si prisiljen popuščati interesom tistih, ki naj bi ti pomagali. S tem pa je žal pogosto tako, da se pomoč sprva kaže kot nekaj zelo dobrega, vendar to v resnici ni – tako se preobleče zlo: najprej ti ponudi roko, ko jo zagrabiš in ji začneš zaupati, pa se izkaže, da je v ozadju neki drug namen. Govorim o velikih posojilih, ki jih države dobijo, da bi si opomogle, pri čemer ta posojila najpogosteje končajo v rokah nekaterih interesnih skupin, bankirjev, političnih strank. In kaj se nato zgodi? Država iz manjše zadolženosti pada v čedalje večjo, posledica vsega pa je kriza, v kateri nekateri posamezniki in skupine hudo obogatijo, ljudstvo postane še siromašnejše, država je pa na kolenih. Teren je nato pripravljen za to, da tisti, ki so posodili denar, nastopijo s svojimi pravimi interesi! In kar naenkrat postaneš država, v katero želijo prenesti kako svojo umazano industrijo ali umazane odpadke, ali pa ustanovijo na tvojem ozemlju kako vojaško bazo z jedrskim orožjem.”