Varovanje zaupanja pred zlorabo in varovanje obljub v primeru kršitev veljata danes za temeljni vrednoti, ki ju ščiti kazensko pravo. Sestavni in nepogrešljivi del varovanja principov zaupanja in držanja obljub je kajpak kaznovanje. Pri naštetem Slovenija žal danes ne kotira ravno visoko. Celo vplivni strokovnjaki še tako očitne kršitve pravnih norm nemalokrat v javnosti razlagajo kot »zgolj« moralne spodrsljaje, češ da gre pač »za veliko svinjarijo, in ne za kaznivo dejanje«, vredno pregona…. Posledica takšnega razumevanja pravne države se izrodi v cinizem, ki se kaže v (ne)spoštovanju sodnih odločitev ali omalovaževanju sodnikov in državnih tožilcev… Tako smo v Sloveniji danes lahko priča lomljenju liberalno-permisivnih pravnih konceptov kot dediščini samoupravne družbe s primesmi mediteransko-katoliške lahkotnosti, ki pa so za tržno naravnano gospodarstvo povsem neustrezni. Pogoj za tržno gospodarstvo so namreč funkcionalne oblastne institucije, ki zagotavljajo sankcioniranje vsakršne zlorabe zaupanja in/ali kršitve pogodbenih obveznosti… Če bi pri teh pojavih resnično vzpostavili tako imenovano »ničelno toleranco«, bi se problem gospodarskega kriminala lahko v enem mandatu odpravil. Kajpak bi bilo treba prej nekaj investirati, vendar bi to zagotovo imelo dolgoročne pozitivne učinke – tako ekonomske, še bolj pa moralne, pa še nekaj zaupanja v pravno državo bi se povrnilo.
Predstavniška demokracija oziroma volitve bi morale poleg drugega biti tudi učinkovito sredstvo kaznovanja nesposobnih in korumpiranih političnih elit. Žal v Sloveniji ni tako, saj je vez med volivci in izvoljenimi predstavniki prekinjena. Volivci še vedno volijo pretežno stranke, in ne posameznikov. Poslanci potemtakem, če le izkazujejo lojalnost svoji stranki, praviloma niso kaznovani na naslednjih volitvah, če se, denimo, izneverijo zaupanju svojega volilnega okraja…. Sistem predstavniške demokracije naj bi bil namenjen nenehnemu soočanju alternativnih razvojnih zamisli, dejansko pa gledamo pajdašenje političnih strank povsem nasprotujočih si usmeritev, in to predvsem zaradi koristoljubja posameznih strankarskih veljakov, ne da bi jih zaradi tega doletela kazen volivcev… V tem smislu si je politična bratovščina edina v konceptih in metodah, pa naj gre za pobude, kot je Partnerstvo za razvoj ali Razvojna koalicija; obe sta se izkazali predvsem kot idejna podlaga za interesno razparceliranje Slovenije… Posledice odsotnosti pravne države in ustreznega sankcioniranja so tako na pravni kot na politični in moralni ravni. Če kršitev zaupanja ni kaznovana, lahko sporna ravnanja sčasoma postanejo celo etično sprejemljiva, njihovi storilci oziroma nosilci pa celo junaki.
Marko Zorman, Delo, 27.07.2011
“Novinarjeva naloga je spreminjati svet, vplivati na življenja vseh ljudi in na družbo kot tako.” (Dietmar Schantin)
“Tudi človek, ki želi biti imenovan na najnižji uradniški položaj, mora dostaviti potrdilo, da zoper njega ne poteka noben kazenski postopek. Za voljene funkcionarje pa ta omejitev ne velja.” (Žerdin)
“Prihodnost je možna le na moralnih temeljih.” (Hanžek)
“Demokracija pač ni sistem, ki bi deloval kar sam od sebe. Brez visokih demokratičnih standardov in brez doslednega nadzora se hitro spridi.” (Damjan Slabe)
Glej tudi…
Zaupanje in kaznovanje v pravu in politiki
Delo, 27.07.2011
Vsakodnevne javne lamentacije o umanjkanju pravne države, nedelovanju sodstva, plačilni nedisciplini, tajkunih, ki da lomastijo po Sloveniji, o stečajih, ki se nikoli ne končajo ne pravočasno ne učinkovito – vse našteto in še kaj pravzaprav odkriva zahtevo po doslednejšem in bolj rigoroznem kaznovanju.
Vendar se je z zavzemanjem za povečan obseg kaznovanja težko ogniti očitkom, da gre v resnici predvsem za sproščanje nizkih strasti, za primitivizem oziroma intelektualno podhranjenost ipd. Zato se tudi najbolj pronicljivi kritiki družbenih razmer raje previdno izognejo javnim zahtevam po ostrejši kaznovalni politiki.
Kaznovanje kot poroštvo za zaupanje in držanje obljub
Toda bistvo zahodne pravne tradicije z njej imanentnim hotenjem po razreševanju družbenih konfliktov, zagotavljanju stabilnosti in razvoju družbe je bilo vselej v tem, da je pogodbe treba spoštovati, zaupanje (za)ščititi in kršitelje teh načel kaznovati.
Šele pravna tradicija, ki se je začela razvijati nekje od 12. stoletja dalje s koncepti vladavine prava, vzpostavljanjem posebnega pravniškega, to je sodniškega poklica – kar naj bi varovalo pridobljene pravne vrednote –, ustanavljanjem pravnih fakultet, nastajanjem posebne pravne literature ter ritualiziranjem sodnih postopkov kot simbolom objektivnosti pravnega postopka (glej v Harold J. Berman: Law and Revolution), je s francosko buržoazno revolucijo dobrih 600 let pozneje omogočila nastajanje demokracije in vzpostavljanje (ekonomske) svobode. Ali, kakor je nekje zapisal sociolog Max Weber, šele visoko razviti in racionalni pravni inštituti lahko določijo pogoje za nastanek kapitalističnega podjetja, ki brez pravne zaslombe ne more delovati.
Sestavni in nepogrešljivi del te tradicije, ki je zasnovala oblastne ustanove in pravne zakonike, pa je tudi kaznovanje. Svoje korenine ima že v krščanskih desetih zapovedih, sistemu greha in pokore, kar so kanonisti utemeljevali kot princip pogodbene odgovornosti – da je potemtakem kršitev obljube grešno dejanje, greh.
Varovanje zaupanja pred zlorabo in varovanje obljub v primeru kršitev veljata danes za temeljni vrednoti, ki ju ščiti kazensko pravo, denimo, ko gre za varovanje delničarjev, ki zaupajo svoje premoženje v upravljanje direktorjem, zlorabo položaja ali varovanje pogodbenih obljub (goljufij) ipd. Sestavni in nepogrešljivi del varovanja principov zaupanja in držanja obljub je kajpak kaznovanje.
Pri naštetem Slovenija žal danes ne kotira ravno visoko. Celo vplivni strokovnjaki še tako očitne kršitve pravnih norm nemalokrat v javnosti razlagajo kot »zgolj« moralne spodrsljaje, češ da gre pač »za veliko svinjarijo, in ne za kaznivo dejanje«, vredno pregona.
Še tako visoka instanca, kakršna je vrhovno sodišče, s primerom pred nekaj leti sprejete odločitve v zvezi s takrat znanim politikom (R.), v kateri navaja, da je tudi »pravna zmota« lahko razlog za izključitev kazenske odgovornosti, v marsičem simbolizira zlom pravne tradicije.
Storilec, ki se pri pojasnjevanju svojega dejanja »zanese« na pravni nasvet strokovnjaka, naj torej ne bi kazensko odgovarjal! (Kakor v zgodnjem srednjem veku, ko je bilo storilcu dovolj najti dva ugledneža, ki sta potem izpovedovala o njegovi nedolžnosti).
Posledica takšnega razumevanja pravne države se izrodi v cinizem, ki se kaže v (ne)spoštovanju sodnih odločitev ali omalovaževanju sodnikov in državnih tožilcev v primerih preganjanja oziroma obsodilne razsodbe »naših«, in ne »njihovih«.
Delež odgovornosti za takšen odnos nosijo tudi teoretiki, saj so cele generacije pravnikov poučevali, da naj bi kaznovanje kot produkt razredne družbe dolgoročno menda odmrlo. (Pre)številne generacije sodnikov in tožilcev se je torej, gledano z današnjega vidika, učilo na zmotnih principih.
Zato se ni čuditi, da za kriminalna dejanja v gospodarstvu sodišča tako pogosto dosojajo pogojne kazni ali storilce celo oprostijo. Nemara bi se jim, glede na njihovo staro ideološko obarvano izobrazbo, izrekanje kazni zdelo kot nekaj neprimernega.
Tako smo v Sloveniji danes lahko priča lomljenju liberalno-permisivnih pravnih konceptov kot dediščini samoupravne družbe s primesmi mediteransko-katoliške lahkotnosti, ki pa so za tržno naravnano gospodarstvo povsem neustrezni.
Pogoj za tržno gospodarstvo so namreč funkcionalne oblastne institucije, ki zagotavljajo sankcioniranje vsakršne zlorabe zaupanja in/ali kršitve pogodbenih obveznosti.
UPNIKI SE UTAPLJAJO, DOLŽNIKI ZAŠČITENI
Neustreznost sedanjih pravnih konceptov se kaže tudi v vsakdanji praksi – denimo v primerih izvršilnega postopka pri uveljavljanju izpolnitve obveznosti, ko se dolžnika ščiti do zadnjega diha, medtem ko se upnik lahko celo utaplja v dolgovih.
Na področju konkurenčnega prava pa je vladavina monopolov velikih korporacij tako rekoč neprebojna (spomnimo se težav z dogovarjanjem elektro in bančnih kartelov). Prizadevanje oškodovancev pri dokazovanju ekonomsko-finančne škode pa dostikrat spominja na misijo nemogoče.
Če bi pri teh pojavih resnično vzpostavili tako imenovano »ničelno toleranco«, bi se problem gospodarskega kriminala lahko v enem mandatu odpravil. Kajpak bi bilo treba prej nekaj investirati, vendar bi to zagotovo imelo dolgoročne pozitivne učinke – tako ekonomske, še bolj pa moralne, pa še nekaj zaupanja v pravno državo bi se povrnilo.
Čeprav bi danes težko našli koga, ki se ne bi zavzemal za retoriko, kakršna je, denimo, prizadevanje za prevlado pravne države ali dosledno preganjanje storilcev ipd., pa se je težko izogniti precej frustrirajočemu občutku, da za storilce sprevrženih dejanj – čeprav se kazniva dejanja in zloraba zaupanja deklarativno prezirajo – v družbeni skupnosti ni prav veliko, ali celo sploh ni, negativnih posledic. Vsaj če presojamo, kako pogosto jih gostijo množična občila in kako jih prikazuje množična pop kultura.
Tu pa naletimo na politiko ali, bolje, na njeno odsotnost.
Na težave z zaupanjem ne naletimo samo na pravnem, ampak še pogosteje na političnem polju. Predstavniška demokracija kot politična svoboščina se je vzpostavila prav prek zaupanja v nosilce oblasti, katerih legitimnost se potrjuje (tudi) v javnem mnenju, od koder prav tako izvira za demokracijo neprecenljiva pomembnost neodvisnih in samostojnih medijev.
Tako se je ob francoski revoluciji pojavil koncept vladavine javnega mnenja (tako imenovani public opinion), v Angliji pa public spirit (duh javnosti) kot vir legitimnosti katerekoli oblasti, ki se preverja na parlamentarnih volitvah. Ignoriranje javnega mnenja naj bi za politike imelo negativne posledice, in sicer kot kaznovanje politične oblasti, ki se pokaže na volitvah.
V politiki oziroma demokratičnih sistemih sta ohranjanje zaupanja in dosledno uveljavljanje sistema kaznovanja še posebno pomembna, saj lahko pripomoreta k preprečevanju širjenja populizma oziroma vladavine ulične drhali.
Sistemi za preprečevanje delovanja plenilskih združb
Predstavniška demokracija oziroma volitve bi morale poleg drugega biti tudi učinkovito sredstvo kaznovanja nesposobnih in korumpiranih političnih elit.
Žal v Sloveniji ni tako, saj je vez med državljani volivci in izvoljenimi predstavniki prekinjena.
Volivci še vedno volijo pretežno stranke, in ne posameznikov.
Poslanci potemtakem, če le izkazujejo lojalnost svoji stranki, praviloma niso kaznovani na naslednjih volitvah, če se, denimo, izneverijo zaupanju svojega volilnega okraja.
Če je bilo ob nastanku samostojne Slovenije favoriziranje strank z uvedbo proporcionalnega volilnega sistema morda še koristno, bodisi zaradi nestabilnih političnih razmer bodisi zaradi mogoče polarizacije političnega prostora, pa je dominacija strankarskih aparatov v volilnem sistemu danes odločilna ovira pri uvajanju nujnih družbenih reform.
Proporcionalni volilni sistem se tako kaže, kot da bi bil pisan na kožo mediokritetam oziroma negativni politični selekciji.
Tako pač Slovenijo obvladujejo skupine za plenjenje države, bodisi z levega bodisi z desnega političnega polja. V tem smislu si je politična bratovščina edina v konceptih in metodah, pa naj gre za pobude, kot je Partnerstvo za razvoj ali Razvojna koalicija; obe sta se izkazali predvsem kot idejna podlaga za interesno razparceliranje Slovenije. V nekaterih skrajnih konsekvencah sta se, tako ena kot druga, operativno izrodili v gospodarsko-kriminalne združbe (ki se oblikujejo v sistemih javnih naročil državnih podjetij ali pa v paradržavnih podjetjih, kjer smo priča sistematičnemu zlorabljanju zaupanja).
Sistem predstavniške demokracije naj bi bil namenjen nenehnemu soočanju alternativnih razvojnih zamisli, dejansko pa (bolj ali manj nemočno) gledamo pajdašenje političnih strank povsem nasprotujočih si usmeritev, in to predvsem zaradi koristoljubja posameznih strankarskih veljakov, ne da bi jih zaradi tega doletela kazen volivcev.
Posledice odsotnosti pravne države in ustreznega sankcioniranja so tako na pravni kot na politični in moralni ravni.
Če kršitev zaupanja ni kaznovana, lahko sporna ravnanja sčasoma postanejo celo etično sprejemljiva, njihovi storilci oziroma nosilci pa celo junaki.
ZAUPANJE IN KAZNOVANJE V PRAVU IN POLITIKI
Če kršitev zaupanja ni kaznovana, lahko sporna ravnanja sčasoma postanejo celo etično sprejemljiva, njihovi storilci oziroma nosilci pa celo junaki.
Delo, 27.07.2011
Marko Zorman, odvetnik in publicist
http://www.sinteza.co/zaupanje-in-kaznovanje-v-pravu-in-politiki