Zakaj avtokracija ogroža demokracijo

Avtokracija in demokracija sta dva modela upravljanja države. Osrednja razlika med njima je v nadzoru vrhnje politične oblasti: demokracija obravnava ta nadzor – izvajajo ga predvsem parlament, sodna oblast ter od politike neodvisna javna občila – za osrednjo sestavino njene politične ureditve, avtokracija pa ga v celoti zavrača in si zato v primerih, ko se dokoplje do politične oblasti, demokratične organe nadzora tudi prednostno podredi. Razlike v sprejemanju nadzora oblasti pa generirajo še vrsto drugih razlik med obema modeloma upravljanja, zaradi katerih je večina prebivalstva demokraciji veliko bolj naklonjena kot avtokraciji. Slednje velja predvsem ob predpostavki, da demokracija normalno deluje, kar pa v zadnjih letih ni več splošen pojav.
Za demokracijo se namreč ugotavlja, da je v krizi in jo zato njena konkurenca, to je avtokratsko vladanje, vse bolj ogroža. Njena obolelost se predvsem odraža v njeni vse slabši sposobnosti, da učinkovito in demokratično upravlja državo V Sloveniji imamo s tem že več let resne težave in te se vse bolj stopnjujejo. Povzroča jih več dejavnikov, predvsem pa naslednji:
Nespoštovanje demokratičnih vrednot. Za osrednje vrednote veljajo poštenost, enakopravnost in solidarnost, te pa se – pa ne zgolj pri nas – vse manj spoštuje, na veljavi pa so pridobile neoliberalne vrednote (pohlep, laž, zavračanje solidarnosti…….). Njihovo nespoštovanje se najbolj prepričljivo odraža v korupciji, ki jo z vse manj zadržki prakticirajo tudi vse naše politike.
Vodenje vlade. Gre za zahtevno delo s širokimi pristojnostmi, ki odločilno vpliva na življenje države. Dobro ga lahko opravlja le etično neoporečna oseba z znanjem in uspešnimi izkušnjami iz vodenja večjih družbenih sistemov. Te usmeritve naša politična ureditev ne upošteva. Vlado namreč oblikujemo po modelu običajne koalicije in ji predseduje vodja stranke z največjo volilno podporo, ta pa je največkrat brez relevantnih vodstvenih znanj in izkušenj. Pa še ene zadeve ne gre prezreti. Z oblikovanjem koalicijske vlade se politiko razdeli v dva nasprotna pola (koalicijo in opozicijo), ta delitev pa deluje kot eden močnejših generatorjev razdvojenosti same politike in posledično tudi prebivalstva, predvsem pa močno otežuje demokratično upravljanje države.
Problem oblikovanja in vodenja vlade so doslej najbolje razrešili v Švici. Njihova ureditev je zasnovana na veliki koaliciji petih najmočnejših strank, torej levih in desnih, vladne posle pa se prepušča ustrezno usposobljenim osebam, katerih ravnanja politika primerno nadzira. Tudi Italija ima ta čas učinkovito vlado: odlikovala jo je velika koalicija neskrajnih levih in desnih strank, vodi jo pa nestrankarska oseba z bogatimi vodstvenimi izkušnjami.
Nadzor vladajoče politike. Med temeljnimi pogoji, da vlada dobro deluje, je njen učinkovit nadzor. Osrednjo vlogo naj bi pri tem imel parlament, da je ta v tej vlogi učinkovit, pa mora biti zadoščeno predvsem dvema pogojema: 1. poslanci morajo prednostno delovati v prid njihovih volivcev, slednji pa naj jih tudi ustrezno nadzirajo; 2.poslanci ne smejo biti odvisni od vlade. Nobenega od teh pogojev naša politična ureditev ne izpolnjuje in to je naslednji pomemben dejavnik, zaradi katerega je upravljanje naše države neučinkovito. Za njegovo sanacijo potrebujemo predvsem ustrezen volilni zakon; predlog takega zakona je pravkar pripravila skupina nepolitičnih izvedencev, ki pa ga politične stranke žal zavračajo.
Soupravljanje. Soupravljanje je še ena pomembna sestavina demokratičnega upravljanja družbenih zadev. Aktualno je predvsem na dveh področjih, to je pri upravljanju podjetij ter upravljanju zavodov in drugih organizacij javnega sektorja. Soupravljanje ima Slovenija že ves čas sistemsko urejeno na način, ki veliko bolj kot demokraciji ustreza kapitalu (ko gre za podjetja) oziroma avtoritarni vladavini, ko gre za podjetja v državni lasti in javni sektor.
To, kar navajamo zgoraj, opravičuje oceno, da ima Slovenija demokratično upravljanje države sistemsko povsem neprimerno urejeno. Ob taki ureditvi države ni mogoče učinkovito upravljati in to njeni dosedanji razvojni dosežki tudi potrjujejo. Podobne težave, kot jih imamo pri nas z demokracijo, imajo tudi v številnih drugih državah. Še najmanj velja to za protestantske države, verjetno predvsem zato, ker je njihova prevladujoča etika manj dovzetna za neoliberalne vrednote (pohlep, laž, …..).
Spričo slabe upravljavske učinkovitosti demokracije se močno povečuje konkurenčnost avtoritarnih oblik vladavine, v vzhodni Evropi in pri nas tudi ob podpori katoliške Cerkve. Demokratični svet je zato pred resno dilemo: ali se bo demokracijo temeljito sistemsko prenovilo in se jo usposobilo za učinkovito upravljanje države, ali pa se bo to upravljanje prepustilo avtoritarnim vladavinam; tem vsaj v začetnem obdobju ne bo težko državo upravljati vsaj tako dobro, kot to zmore obolela demokracija, bodo pa v nadaljevanju državi za gotovo povzročile veliko slabega. S to dilemo se v zaostreni obliki ta čas srečuje tudi Slovenija, kako se bomo bomo glede nje opredelili, pa bo veliko več znanega že po aprilskih volitvah. Brez »novega« obraza, ki bo volivce prepričal, da kot vodja zadovoljuje kriterije in podpira sistemske spremembe, navedene v tem zapisu, se bomo aktualne avtoritarne vladavine težko znebili.
Andrej Cetinski, Sinteza

3 thoughts on “Zakaj avtokracija ogroža demokracijo

  1. Andrej,
    Dober zapis, ki pojasnjuje, zakaj je demokracija za vse ljudi boljša od avtokracije. Vendar ne opozoriš, zakaj v zadnjem času demokracija izgublja v primerjavi z avtokracijo. Eden od ključnih vzrokov je res, da si kapital prisvaja vedno več področij, na katerih je njegov vpliv prevladujoč. Klasično področje je ekonomija (podjetja), kjer je ekonomska demokracija v izrazitem nazadovanju, participacije zaposlenih (delavcev) v upravljanju je vedno manj, kljub zakonskim rešitvam, ki jo omogočajo. Tudi v politiki, ki naj bi bila osnovno polje demokracije, je vpliv in moč kapitala vedno večja, na primerih nekaterih vzhodno evropskih avtokracij (Madžarska, Poljska, tudi pri nas) vidimo, da se uveljavlja t. im. “iliberalna demokracija”, ki v bistvu pomeni, da se avtokrati povzpnejo na oblast preko vsaj na videz demokratičnih volitev.
    Da se to lahko zgodi, pa je potrebna velika pasivnost volilnega telesa (in pasivnost sindikatov v podjetjih), ki se običajno izraža z nizko volilno udeležbo. Ko enkrat pade volilna udeležba na okoli ali celo pod polovico vseh volilnih upravičencev (ali članstvo v sindikatih), kar se dogaja v zadnjih letih tudi pri nas, ni za pričakovati, da bo imelo ljudstvo (demos) kakšen pomemben vpliv na izvršno oblast. Večkrat navajaš kot zgled švicarsko politično ureditev, ki pa deluje dobro zato, ker se ljudje zavedajo svoje odgovornosti in se volitev in referendumov udeležujejo v višjem odstotku, kot drugje. Enostavno povedano, brez udeležbe demosa ni demokracije, prazen politični prostor pa zavzemajo razni ljudje močne volje.
    Torej je osnovni pogoj, da demokracija deluje, večja udeležba volivcev na volitvah in drugih oblikah neposredne demokracije. Kako to doseči, je pravi izziv. Mogoče tako, da bi bila udeležba na volitvah nagrajevana, recimo s kakšnim bonom/vavčerjem, kar je zadnje čase v modi? Koristi od več demokracije bi nedvomno odtehtale stroške, pa še gospodarstvo bi pospeševali (na primer, da bi talali turistične ali kulturniške bone po 100 eur).

  2. Biti ali ne biti
    1. Ohranitev svobodnih volitev
    Svobodne volitve, ki se jih državljani udeležijo ali pa tudi ne, so politično varovalo zdravja političnega sistema. Danes nam le 50% udeležba na volitvah kaže, da naš politični sistem resno boleha.
    2. Zvišati udeležbo volivcev na volitvah…
    … z izvedenimi spremembami političnega sistema. Če bodo prave se bo volitev udeleževalo vse več volivcev, če bodo napačne, bo teh vse manj in potrebne bodo nove spremembe.
    Za spremljanje stanja demokracije in vzroke abstinence dela volivcev je potrebno imenovati neodvisen organ sestavljen iz predstavnikov družbenih gibanj in strokovnjakov, ki demokratična gibanja preučujejo.
    3.Upoštevati cca 50% volivcev, ki abstinirajo volitve.
    Rabimo ustavno določilo, da volitve uspejo in so legitimne, če se jih udeleži najmanj 66% volivcev.
    Če udeležba volivcev na volitvah ni zadostna pripišimo krivdo političnim strankam, ki pravih problemov državljanov ne naslavljajo kaj šele, da bi jih reševale. Zapišimo v ustavo, da po volitvah brez kvoruma vlogo DZ za eno leto prevzame Državni svet, ki imenuje tehnično strokovno vlado omejeno na tehnično plat vladanja. Ideološke teme so izključene.
    Po enem letu se volitve ponovijo.
    Ob ponovnem nedoseganju predpisanega volilnega kvoruma se mandat tehnični vladi in DS podaljša za 4 leta. DZ v tem času postane odprto mesto enakopravnega parlamentiranja političnih strank in civilnih združenj za pripravo političnih programov na naslednjih volitvah.
    4. Možnost volivcev za odpoklic poslancev sredi mandata
    Volivci prejmejo na volitvah potrdilo katerega poslanca so volili. Če med mandatom z delom voljenega poslanca niso zadovoljni posredujejo umik svojega glasu volilni komisiji, ki umike glasov za posameznega poslanca javno objavlja. Ko poslancu odpove zaupanje 66% državljanov, ki so ga volili, mu mandat takoj preneha.
    5.Omejitev delovanja političnih strank na DZ
    Predsednikom parlamentarnih strank, njihovim namestnikom, sekretarjem in najožjemu vrhu strank vključno s poslanci DZ se ustavno prepove delovati ali sodelovati v vladi, sodstvu, nadzornih svetih ali upravah državnih podjetij.
    Vodjem političnih strank se volitev ni potrebno udeleževati. Če stranka pride v parlament je vodja takšne stranke avtomatsko imenovan za poslanca DZ. Dokler je stranka v parlamentu je predsednik stranke poslanec v DZ in ima trajni mandat. Volivci ga ne volijo neposredno, zato mu poslanskega mandata ne morejo odvzeti.
    6. Profesionalizacija vlade
    Vlado in ministrstva morajo voditi strokovnjaki s področja, seveda s primerno plačo in benifikacijami, ki bodo dovolj privlačne, da se za to odločijo najboljši. Lahko so navadni člani političnih strank vendar je njihova odgovornost delovanja v vladi izključno strokovna in ne politična.
    7. Preizkus
    Volivci lahko vsak trenutek posežejo v aktualna politična dogajanja tako, da umaknejo volilni glas »svojemu« poslancu in postanejo aktivni subjekti političnega odločanja.
    Izvajanje funkcij države postane strogo ločena na politični del v DZ in strokovni del; vlada, sodstvo, javna podjetja. S tem se morebitna kontaminacija demokratičnega sistema zmanjša na mejo možnega.
    8. Postopek izvedbe
    Veliko je bilo storjenega z objavami razmišljanj, kot jih objavlja g. Cetinski- praviloma brez ustreznega odmeva ali kritike. Kljub temu nas je vse več, ki nujni obnovi demokracije v družbi pritrjujemo. Če malce pomislim, bi kot avtorja takega dokumenta ali vsaj podpisnika z veseljem podprl filozofa Mladena Dolarja v družbi maloštevilnih neomadeževanih strokovnjakov, ki jim državljani- kot edinim -še verjamemo in zaupamo. Ko je ideja s podpisi skupine mislecev objavljena postane predmet javne diskusije. Snežna kepa od katere pričakujemo plaz je vržena. Od tu naprej dogodki potekajo po inerciji, ki je ni več mogoče zaustaviti. Smer je jasna, gre le še za vprašanje časa.
    9. Povzetek
    Rabimo spremembo temeljnega političnega sistema, kar se da doseči z minimalnimi popravki ustave.
    Rabimo strokovno vlado in politiko, ki jo bo nadzorovala po merilih strokovne uspešnosti ob doslednem spoštovanju zakonov in odločitev politike sprejete v DZ.
    In končno; na vrhu nadzorne verige naj bodo volivci z nadzorom in vzvodi zamenjave izvoljenih politikov v DZ!
    Boris Jazbec

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja