Vlado Miheljak v Mladinini kolumni, ki jo je naslovil Dvojajčna dvojčka, analizira in primerja slovensko levico in desnico. Sestavek začne: »Desnica mi je na neki sprevržen način všeč. No, je pretežno odvratna, a visoko predvidljiva in stanovitna. Levica mi ni všeč. Je sicer pretežno simpatična, a popolnoma nepredvidljiva in nestanovitna. Pri desnici veš, kaj lahko pričakuješ od nje, in to tudi praviloma dobiš. Neredko v dvojni porciji. Pri levici tudi veš, kaj lahko pričakuješ od nje, in tega praviloma ne dobiš. Desnica praviloma izpolni pričakovanja, tudi tista najbolj negativna; levica jih praviloma ne izpolni…« Več:
In Milan Bajželj mu replicira:
Vlado Miheljak, kot običajno, tudi v tem prispevku odlično komentira aktualne politično strankarske razmere pri nas. Ne strinjam se le z zaključkom. Oziroma bolje, upam, želim si…,da v tem zaključku nima prav.
Po mojem mnenju ni bila »največja napaka IDS oziroma ZL, da se je prebila v parlament«. In, da »če hoče preseči parlamentarna pravila in aritmetiko, bo to morala storiti zunaj parlamenta.« Preboj ZL v parlament je bil lep uspeh. Z vsemi »nastavljenimi« posebnostmi ZL. Koalicija treh strank plus še posebej 4. skupina. Komplicirano, ampak uspeh je bil.
Napačno pa je bilo, da se ključni akterji takoj po volitvah niso potrudili, da bi še poglobili in organizacijsko še okrepili skupno organizacijo (ZL) tako, da bi še naprej krepili identiteto posameznih strank in 4. skupine.
Ni res, da te stranke in 4. skupina med seboj niso kompatibilni. Zelo so lahko kompatibilni. Tako programsko, kot generacijsko itd. Res pa je, da je tako strukturo težje uspešno upravljati in voditi na način, da bo sodelovanje boljše in skupni rezultati (na volitvah itd.) še boljši.
Torej gre za vprašanje sposobnosti sodelovanja in vodenja k skupnim ciljem, ne pa za »kompliciranost sodelovanja«, kot sporočajo nekateri aktualni prvaki in prvakinje ZL.
Je nekaterim združevanje na silo izhod v sili?
Upam, da je možno nadaljevanje tako, da sicer lahko pride do združitve strank in 4. skupine v eno novo stranko, vendar na način, da se naprej razvijajo identitete posameznih akterjev. Če to ni možno, potem morajo ti akterji nadaljevati s koalicijo in njeno nadaljnjo izgradnjo. Vsakodnevno, načrtno in zelo organizirano. Ne šele z nekakšno koalicijo v sili pred naslednjimi volitvami.
Vodilni posamezniki, ki ves problem vidijo v tem, da je »usklajevanje prekomplicirano«, pa morajo spoznati, da gre sicer res za zahteven proces, vendar pa, da je uspešnost sodelovanja v tem procesu stvar sposobnosti ključnih akterjev za sodelovanje.
Ali morda kdo misli, da je sedanjo strankokratsko parlamentarno demokracijo mogoče nadgraditi (izboljšati!) na enostaven način?
In, če ni mogoče, da se »komplicirano sodelovanje« nadomesti z ambicioznim in uspešnim sodelovanjem k novim ciljem ZL, potem ima pač Vlado Miheljak ponovno in v celoti prav.

Prispevek, ki ga je pod gornjim naslovom objavil F. Drenovec, prepričljivo odslikava razmere, v katerih je Slovenija. Za večino njenega prebivalstva je danes slabše, kot je bilo pred desetimi leti, še bolj pa zaskrbljuje, da se nam v prihodnje ne obeta nič boljšega, prej nasprotno. Osrednji krivec za to neveselo zgodbo je vse bolj neoliberalno upravljanje države. Ta tip upravljanja namreč državo prednostno izrablja za zadovoljevanje interesov bogatih, glavne žrtve takega ravnanja pa so socialna in pravna država ter njena splošna ekonomska učinkovitost. Namesto neoliberalnega potrebujemo torej drugačno upravljanje države, to je tako, ki se bo odlikovalo po učinkovitosti in poštenosti, usmerjeno pa bo v zadovoljevanje interesov večine prebivalstva. V Evropi smo v drugi polovici prejšnjega stoletja tako državo že poznali.
Spremembe v upravljanju države, ki jih potrebujemo, najlažje izvedejo socialno naravnane politične, intelektualne in ekonomske elite. Te smo pred desetimi leti še imeli, a so po Drenovcu do te mere poniknile, da danes z njimi ne gre več računati in prav zato naj bi bil naš prihodnji razvoj vse prej kot obetaven. Sam verjamem, da še vedno lahko izvedemo spremembe, ki se bodo odrazile v drugačnem, to je bolj kvalitetnem upravljanju države. Za ta namen potrebujemo predvsem drugačne sistemske rešitve v politični ureditvi, konkretno najbolj naslednje tri:
1. Nov volilni sistem, ki bo omejil sedanjo moč vodij političnih strank, da odločilno vplivajo na to, kdo bo stranko zastopal v parlamentu, in to moč prenesel na volivce. Predlog za to potrebnega zakona je pripravljen – njegova vsebina se zgleduje po dobri nemški praksi – in že nekaj let v parlamentu čaka na sprejem, vendar politične elite zgledno skrbijo, da se to ne zgodi.
2. Spremembe v sistemu upravljanja državnega premoženja. Aktualni sistem je eden najšibkejših členov naše družbeno-ekonomske ureditve, saj resno zmanjšuje ekonomsko učinkovitost državnega premoženja, spodbuja in omogoča različna zelo škodljiva koruptivna ravnanja, zaradi njega pa trpi tudi suverenost države. Vse poskuse, da bi to upravljanje uredili recimo po nemškem vzoru, je politika doslej preprečila, slej ko prej predvsem zato, ker sedanja ureditev še kako ustreza nekaterim domačim in tudi tujim interesnim navezam, saj jim omogoča hitro bogatenje.
3. Spremembe v sistemu oblikovanja vlade. Sedanja ureditev, poznana kot »koalicijska« vlada, je problematična pa tudi zgodovinsko preživeta. Bistveno boljša rešitev je »velika« koalicija, ki jo na primer že več desetletij uspešno prakticira sosednja Avstrija, zadnje čase pa tudi Nemčija. Še učinkovitejši je tip velike koalicije, ki ga uporablja Švica in ta verjetno bolje od vsega drugega, kar danes pozna svet, zadovoljuje potrebe po demokratičnem in učinkovitem vodenju države. Razum nam torej veleva, da na mesto sedanjega modela oblikovanja vlade uvedemo rešitve, ki so se drugod že izkazale za bistveno boljše.
Če bi bili pred desetimi leti uvedli gornje sistemske spremembe, Slovenija zagotovo ne bi bila v tako klavrnem stanju, kot nam jo slika Drenovec. Da tega nismo storili, je pomemben uspeh neoliberalizma, saj se šibka država, torej njeno slabo upravljanje, uvršča med osrednje pogoje za njegovo prevlado. Uspeh so mu omogočile politične elite, pri čemer je nemajhno vlogo s svojo ideološko zmedenostjo, neenotnostjo in pasivnostjo odigrala prav politična levica.
Ni pa še vse izgubljeno. Še vedno namreč ni prepozno, da namesto z vedno novimi strankami upravljanje države okrepimo s sistemskimi spremembami, ki dobro podpirajo njeno učinkovito, etično in socialno delovanje. To naj bi bila ta čas prednostna naloga levo usmerjene politike tudi zato, ker nam sicer grozi, da se bo sedanja neoliberalna prevlada razvila v novodobni fašizem. V teh aktivnostih naj bi levo politiko učinkovito podpirala tudi civilna družba; še predvsem velja to za dve njeni veliki organizaciji, to sta zvezi sindikatov in upokojencev.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 25.3.2016

priporoča: privatizacijo, izboljšanje poslovnega okolja, fiskalno konsolidacijo in strukturne reforme

Zaradi ukrepov v preteklih letih se je gospodarska slika Slovenije izboljšala, a naloga še zdaleč ni končana. Za spopadanje z ekonomskimi izzivi bo treba ukrepe pogumno nadaljevati, so prišli v Ljubljano sporočit predstavniki evropske komisije.
Gospodarstvo predloge Bruslja podpira
Z Gospodarske zbornice Slovenije so sporočili, da gospodarstvo številne predloge evropske komisije podpira, sploh potrebo po znižanju visoke stopnje administrativnih obremenitev in izboljšanju delovanja javne uprave, kar po nepotrebnem odvrača domače in tuje investitorje. “Nekateri poudarki poročila EK so standardni za vse države in se omenjajo že nekaj časa, kot je denimo potreba po večji vzdržnosti pokojninskega in zdravstvenega sistema. Tu si ne smemo zatiskati oči, saj je Slovenija označena kot država z enim največjih tveganj za fiskalno vzdržnost med vsemi državami članicami. Poleg tega sistem dolgotrajne oskrbe ni sistemsko urejen ter nima opredeljenih virov financiranja,” dodajajo.
Bruselj v poročilu predlaga Sloveniji nadaljevanje privatizacije, fiskalne konsolidacije, prestrukturiranja bančnega sektorja in podjetij ter izboljšanje poslovnega okolja, pokojninsko in zdravstveno reformo ter reformo trga dela. »Za ukrepanje je nujen politični pogum bolj kot prej, saj ljudje pravijo, da ni več krize. A ni še vse narejeno,« je poudaril István P. Székely iz evropske komisije.
Minister za finance Dušan Mramor je obljubil več ukrepov za prestrukturiranje bank in podjetij, izboljšanje poslovnega okolja, krepitev fiskalne stabilnosti in strukturne reforme. Državni sekretar na ministrstvu za delo Peter Pogačar pa je napovedal, da bodo aprila predstavili belo knjigo o dolgoročni vzdržnosti pokojninskega sistema in paket ukrepov na trgu dela.
Številne predloge evropske komisije gospodarstvo podpira, so poudarili na Gospodarski zbornici Slovenije. Generalni direktor GZS Samo Hribar Milič je poudaril: »Za krepitev gospodarske rasti potrebujemo sistemski trojček ukrepov: zagon investicij; davčno razbremenitev dela; odgovorno politiko javnih financ.« Marjan Batagelj, predsednik upravnega odbora Postojnske jame, pa je opozoril, da je končno treba ukrepati: »Nenehno analizirano in razpravljamo o tem, kaj je treba narediti, a se nič ne zgodi.«
Bela knjiga o pokojninah pred predstavitvijo
Slovenija ima malo zasebnih naložb, veliko podjetij v državni lasti, tveganje javnofinančne vzdržnosti je največje med vsemi članicami Evropske unije, v poslovnem okolju so še vedno ovire, so nekatere pomanjkljivosti, na katere opozarja evropska komisija.
V Bruslju priznavajo, da je Slovenija naredila mnogo pozitivnih ukrepov, ki so jo pomaknili od roba bankrota v gospodarsko rast, ki je ena najvišjih v Evropski uniji. »Letošnja makroekonomska analiza je zelo pozitivna. A zdaj ni časa za počitek ali samozadovoljstvo. Ugodne makroekonomske razmere je treba izkoristiti za nadaljnje strukturne ukrepe,« je danes komentiral vodja predstavništva evropske komisije v Sloveniji Zoran Stančič.
István P. Székely, ki je v generalnem direktoratu evropske komisije za gospodarske in denarne zadeve pristojen za Slovenijo, je opozoril na nizko stopnjo tujih neposrednih investicij v Sloveniji: »Veliko je treba narediti za izboljšanje poslovnega okolja, saj so ovire še vedno velike. Podjetniki bodo izboljšanje nagradili z investicijami.« Poudaril je tudi nujnost privatizacije in nadaljnje fiskalne konsolidacije. Ker bo lanski primanjkljaj – po zagotovilih finančnega ministrstva – zagotovo pod tremi odstotki BDP, bo za Slovenijo končan postopek čezmernega primanjkljaja, a to je po mnenju iz Bruslja samo prvi korak na poti k fiskalni vzdržnosti. »Slovenija se med vsemi državami članicami srečuje z največjim tveganjem za fiskalno vzdržnost,« je opozoril Székely in poudaril nujnost pokojninske in zdravstvene reforme. Prebivalstvo se v Sloveniji stara hitreje kot v večini držav članic, kar pomeni večje stroške za pokojnine, dolgotrajno oskrbo in zdravstvo ter manj zaposlenih, ki bodo prispevali v sistem.
Mramor: Evropska priporočila podlaga za ukrepanje
»Kako naj se odzovem na poročilo, ki je tako pozitivno?« se je na predstavljene ugotovitve odzval finančni minister Dušan Mramor in poročilo komisije označil za zelo dobro podlago za aktivnosti, ki jih je treba še izvesti. Minister je obljubil nadaljnjo privatizacijo in konsolidacijo bančnega sistema, davčno razbremenitev dela, zmanjševanje administrativnih bremen na davčnem in gradbenem področju, postopno odpravo strukturnega primanjkljaja, zdravstveno reformo, reformo visokega šolstva in posodobitev javne uprave.
Državni sekretar na ministrstvu za delo Peter Pogačar se je strinjal, da je staranje prebivalstva ključno tveganje za dolgoročno vzdržnost javnih financ v Sloveniji: »Zavedamo se, da bo potreben celovit pristop k temu demografskemu izzivu ne le na področju pokojninskega sistema, ampak tudi na področju zdravstva, dolgotrajne oskrbe in na trgu dela.« Ministrstvo bo aprila predstavilo nabor ukrepov za dvig zaposlenosti starejših in zmanjšanje njihove dolgotrajne brezposelnosti, hkrati pa bodo predstavili belo knjigo o dolgoročni vzdržnosti pokojninskega sistema: »Zgolj dvigovanje upokojitvene starosti ne bo zadostovalo, če se bomo hkrati spopadali z majhnim deležem starejših na trgu dela. Z belo knjigo pa želimo širši javnosti ponuditi predloge možnih ukrepov za zagotovitev dolgoročne vzdržnosti pokojninskega sistema in primernih pokojnin. V beli knjigi bodo opredeljene možne rešitve glede financiranja pokojnin, kako zagotoviti primerne pokojnine in kakšna bo dolgoročna vloga drugega stebra.«
GZS: Treba je omejiti apetite javnega sektorja
Z Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) so sporočili, da številne predloge evropske komisije podpirajo, predvsem znižanje visoke stopnje administrativnih obremenitev in izboljšanje delovanja javne uprave, kar po nepotrebnem odvrača domače in tuje investitorje.
Ob tem opozarjajo: »Slovenija je še vedno država, ki zahteva poglobljen pregled. Čeprav bomo prešli iz korektivnega dela v preventivni del, to ne pomeni, da so poti za večje plače javnih uslužbencev odprte. Letos naj bi se gospodarska rast umirila, zato opozarjamo, da je treba omejiti apetite javnega sektorja po zvišanju mase in višine plač.« Generalni direktor GZS je poudaril, da Slovenija za krepitev gospodarske rasti potrebuje »sistemsko trojico ukrepov: nov zagon investicij, davčno razbremenitev dela in odgovorno politiko javnih financ«.
Profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti Sašo Polanec je dejal, da razmere pri delovni in pokojninski zakonodaji »niso tako akutne«. Po njegovem mnenju je potrebna nadaljnja razdolžitev gospodarstva: »V tem procesu lahko banke na pameten način zmanjšajo obseg danih kreditov, ki je bil prej prevelik. Težava je bila zlasti koncentracija posojil v določene velike investicije, ki niso imele dobrih ocen neto dodanih vrednosti projektov. Pot za rast se odpre, takoj ko delaš nekaj inovativnega, novega, ko dviguješ produktivnost. Takšne trende je bilo že zaznati. Rast z izvozom je edina smiselna, dokler se gospodinjstva ne razdolžijo ali, bolje, dokler se jim ne povečajo razpoložljivi dohodki. Za zadnje pa moramo več ustvarjati.« Polanec pri tem vidi vlogo države, ki lahko pomaga z odpravo nesmiselnih administrativnih okvir. Poleg tega tudi državno lastništvo v mnogih primerih ni učinkovito, zlasti v bančnem sektorju. Sedanje upravljanje z državnim premoženjem je zgolj »simptomatika starih lobijev, ki poskušajo ohraniti nadzor nad denarnimi tokovi. Ker jim gre zgolj za kontrolo, s tem uničujejo produktivnost in zmanjšujejo dohodke.«
Nejc Gole, 04.03.2016

Bančna luknja in sporna kadrovanja v SDH in NLB

Postopno razkrivanje omrežja, ki obvladuje državno premoženje.
To so ljudje z imeni in priimki, z obrazom in masko, s čudno etiko in brez socialna inteligence.
Vlada nas vodi v brezno lobijev, ki obvladujejo celotni sektor, celotno državno premoženje.

Povzeto po RTV Odmevih in Slovenskih novicah, 23. in 27.2.2016:
Kako hitro je lahko v majhni državi krog sklenjen, smo lahko videli v torek, ko so iz Istrabenza sporočili, da so za člana uprave imenovali Mateja Narata, ki je soodgovoren za petmilijardno bančno luknjo. Imenovali so ga »na podlagi izkušenj na področju turistične dejavnosti, področju projektov dezinvestiranja, optimizacije dela strokovnih služb, izkušenj s področja konsolidacije, internacionalizacije in brandiranja«.
V nadzornem svetu Istrabenza sedi tudi Janko Gedrih, ki je novi prvi nadzornik NLB. Prav tu je svoj čas kot član uprave sedel tudi Narat, bil je celo predsednik kreditnega odbora banke, ki je podeljevala tako imenovane slabe kredite. Kot dolgoletni član je bil soodgovoren za slabo poslovanje banke, zoper njega pa teče tudi najmanj en sodni postopek. Obtožen je dodeljevanja posojila Simoni Dimic in njenemu očetu. Do novembra lani je vodil Savo, pred leti pa je hotel tudi v Abanko, vendar ni dobil licence.
Da so bančniki milijone podeljevali prek političnih in prijateljskih zvez, ni več skrivnost, in prav zaradi tega je v slovenskem bančnem sistemu nastala tako velika luknja – največ je k temu prispeval prav NLB, – reševati pa jo moramo davkoplačevalci.
Sicer pa Narat ni edini, ki kljub sumljivi preteklosti rotira s položaja na položaj. Leta 2004 je upravo NLB prevzel Marjan Kramar, poleg njega so sedeli Andrej Hazabet, Borut Stanič, Alojz Jamnik, Narat in Miran Vičič. Kramarja je leta 2009 zamenjal Draško Veselinovič, v čigar upravi so bili Narat, Vičič, Jamnik, Claude Deroose in David Benedek. Veselinovič je po 72 dneh odstopil zaradi podaljšanja 150-milijonskega posojila Infond Holdingu, septembra istega leta pa je na njegov stolček sedel Božo Jašovič. V njegovi upravi so bili še Marko Jazbec, Benedek, Robert Kleindienst ter Deroose. Bančni sistem je prvič beležil izgubo leta 2010, trenda padanja pa ni bilo več mogoče ustaviti. Po dveh letih je Jašovič odstopil zaradi nasprotovanja politike prodaji Mercatorja.
In danes? Veselinovič, ki ga v vlogi obtoženca vabijo na sodišče, je predsednik uprave Slovenskega gospodarskega in raziskovalnega združenja v Bruslju, Narat se je moral odpovedati stolčku v Istrabenzu, Marko Jazbec pa je predsednik uprave SDH in tako upravlja celotno državno premoženje.
Nepovezani poslanec Bojan Dobovšek je v Odmevih povedal, da bi v zvezi s tem lahko več naredili pri samih finančnih postopkih, saj imata Furs ter računsko sodišče veliko pooblastil. »Ti ljudje so zaslužili dodaten denar in to se jim na premoženju tudi pozna,« je prepričan Dobovšek, ki meni, da bi bilo treba to premoženje odvzeti in narediti nekakšno črno listo. Po njegovem ni dovolj sodelovanja med institucijami, ki bi morale konkretneje ukrepati, poleg tega ni dovolj ljudi, ki bi bili dovolj izobraženi za tovrstne dejavnosti. »To je negiranje vsega, kar smo v Sloveniji delali zadnja leta in kar se je obljubljalo: transparentnost in karierni sistem ljudi, ki bodo dosegali najvišje položaje, in to, da bodo dobro plačani tisti, ki so dobro delali do zdaj,« je povedal. Danes je to ravno obratno. Če namreč pogledamo kariero teh ljudi, lahko vidimo, da so v kazenskih postopkih, nimajo licenc in so »izpostavljeni v teh neformalnih mrežah, ki obvladujejo celotni finančni sektor«. Nadzorni sveti bi morali za svoje postopke in imenovanja odgovarjati. Postavljanje ljudi na ta mesta tem ljudem omogoča, da tako obvladujejo celotni sistem, s tem pa tudi državo. Ti ljudje imajo za seboj ljudi, ki jih bodo vedno podprli in jih postavili na neki drug položaj. »Zato, da boš tiho, da ne boš povedal, kaj je bilo narobe, kam je izginil denar in podobno,« je našteval Dobovšek.
V parlamentu imamo dve težavi: a)slabe zakone, ki so sprejeti pod vplivom vlade, in b)vladi s svojim glasovalnim strojem omogoča, da na pomembne položaje nastavlja takšne ljudi. Premier Miro Cerar pa s svojim ravnanjem celo »normalizira deviantna ravnanja.«