Kdo profitira z zavajanjem?

Koga najbolj moti skrajševanje sodnih zaostankov?
Podatki Svetovne banke o trajanju reševanja gospodarskih zadev na slovenskih sodiščih kažejo, da so ta nedopustno počasna. A Svetovna banka operira s podatki, ki so očitno zavajajoči in ne odražajo dejanskega stanja. Komu takšna obravnava koristi? Gregor Strojin v prispevku objavljenem v Delu pravi: »Zavajajoče ocene škodijo predvsem slovenskemu gospodarstvu«.

Ob objavi lestvice Svetovne banke o globalni konkurenčnosti svetovnih gospodarstev je o reševanju gospodarskih sporov pisala tudi revija The Economist. Iz podatkov o času reševanja sporov naj bi izhajalo, da so v Evropi od slovenskih sodnikov, počasnejši le še grški. Slovenski komentatorji so objavo pospremili s preprostimi ocenami v ustaljenem slogu: »sodstvo uničuje podjetnike«.
Da je nekaj zelo narobe, kaže že malo podrobnejši pregled podatkov po letih, kjer se v podatkih Svetovne banke vrsto let zapored ponavljajo enaki rezultati. Pri gospodarskih sporih naj bi bil čas reševanja v letu 2009 1350 dni in do leta 2015 naj bi le minimalno padel (na 1270 dni). A neposredni podatki o dejanskih gospodarskih sporih kažejo radikalno drugačno sliko, saj je dejanski čas po istih merilih Svetovne banke v letu 2015 znašal zgolj 653 dni, oziroma le nekaj več kot polovico objavljenega in Slovenija se je na celotni lestvici v zadnjem letu povzpela z 51. na 29. mesto. Z rezultati, ki jih je predstavila Svetovna banka, se prav gotovo ne moremo sprijazniti, saj ima lahko takšna predstavitev izjemno škodljive posledice še zlasti za slovensko gospodarstvo. Od kod taka razlika?
Seveda lahko iščemo odgovor, da pač poročevalci vsako leto vračajo kar kopije starih vprašalnikov. Pa nas tak odgovor zadovolji? Pogledati bo treba tudi komu koristi ustaljen politični diskurz, ki neprestano in nesorazmerno opozarja na te neresnične in nerealne podatke. Simptomatično je, da je slovensko sodstvo imelo največji ugled in mir okoli leta 2000, ko je imelo daleč največje zaostanke in je delovalo najpočasneje. Ko je začelo intenzivneje opravljati svoje delo, je postajalo vedno večji trn v peti tistim, ki so neustrezno delovanje sistema izkoriščali, »zaupanje v sistem« pa je na osnovi očitkov in napadov začelo padati obratno-sorazmerno z večanjem njegove učinkovitosti.
Če si iskreno želimo sprememb, jih ne moremo graditi na napačnih predpostavkah(!). Potrebne so pravilne diagnoze. Naivno je pričakovati, da bodo te prišle od zunaj, prav tako kot je naivno kar brez razmisleka sprejemati vse zunanje nasvete.
Od tistih, ki brez ustreznega razmisleka ali ob zasledovanju lastnih interesov ponavljajo neresnične stereotipe, bi pa veljalo pričakovati, da se zavedajo posledic takega ravnanja za širšo družbo in gospodarstvo (bonitetne ocene, obrestne mere,… do konfliktov prebivalstva). Svetovni kapitalski trgi v naših notranjih sporih uživajo, saj vedo, da kar sam podcenjuješ in uničuješ, bodo lahko kupili še ceneje.
Povzetek pripravil Miroslav Marc, 7.3.2016

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.