so izrazito neskladne z javno znanimi in uradno dokumentiranimi dejstvi, a brez samokritičnega pogleda nazaj in brez priznanja storjenih napak, velike škode povzročene slovenskim razvojnim interesom ne bo možno začeti sanirati. Banka Slovenije bi že zaradi močno omajane verodostojnosti in prepotrebne avtoritete morala priznati svoj del odgovornosti. A tega guverner v svojem intervjuju ne stori, raje se huduje nad kritikami, ki so jih deležni.

Dva objavljena komentarja na stališča in izjave guvernerja BS v intervjuju, objavljenem v Sobotni prilogi časnika Delo dne 4. junija 2016.
Miroslav Marc:
Žal guverner v intervjuju ne pojasni ključne napake pri procesu bančne sanacije, ki je bila zagrešena pri hipotetičnem vrednotenju aktive bank. Ocenjevalci, ki so med drugim za pregled 8 bank Sloveniji zaračunali enako kot so Španiji za pregled 47 bank, so v nasprotju z zakonodajo in računovodskimi standardi ‘izničili’ kapital bank in nato globoko podcenjene terjatve prenesli na ‘slabo banko’. Primer: Ko je bila borzna cena delnic Letrike 33 evrov, so jih vrednotili na 10,5 evra in jih prenesli na ‘slabo banko’, ki jih je čez pol leta prodala Mahleju po 67,1 evra. Razlika je za 9 milijonov evrov poslabšala poslovni rezultat banke in za toliko umetno znižala njeno premoženje. Vrednotenje so izvedli zunanji svetovalci, a ob polnem sodelovanju Banke Slovenija. Guverner se v intervjuju izgovarja na zunanja (EU in EBRD) navodila, a v neposredni soseščini imamo povsem drugačne zglede. Avstrija je razlastitev Hypo banke zavrnila in njihovo ustavno sodišče je zavrnitev potrdilo.
Nekaj stvari je še mogoče popraviti, a brez samokritičnega pogleda nazaj in brez priznanja storjenih napak, ne bo šlo. Banka Slovenije bo nekoč morala priznati svoj del odgovornosti. A tega guverner v tokratnem intervjuju, žal, še ne stori. – celoten tekst komentarja
Tadej Kotnik:
Guverner dr. Boštjan Jazbec je v intervjuju podal dve izvajanji, ki sta izrazito neskladni z javno znanimi in uradno dokumentiranimi dejstvi.
Guverner je zatrdil: “Najdite koga, ki je v zadnjem četrtletju 2013 predvideval, da bo v Sloveniji že v prvem četrtletju 2014 zaznati pozitivno gospodarsko rast in okrevanje gospodarstva. Zdaj biti pameten za nazaj je preprosto.”
Nikomur ni treba biti “pameten za nazaj”, saj so bili ti podatki, ki so v izrazitem neskladju z guvernerjevim izvajanjem, v zadnjem četrtletju 2013 javno znani, objavljala sta jih tako Statistični urad RS kot Evropski statistični urad. Seveda so vodilni v BS s podatki o gospodarskih gibanjih seznanjani sproti, torej še mnogo pred javnimi poročili statističnih uradov. Da se je obdobje upadanja BDP, torej negativne gospodarske rasti, v Sloveniji končalo že v prvi polovici leta 2013, je takrat BS dobro vedela.
Guverner BS je v istem intervjuju zatrdil tudi: “In karkoli je povezano z določenimi poplačili podrejencev v drugih državah, je nujno vezano na zasebne pobude – tako kot v Italiji – in nikakor ne na račun davkoplačevalcev.”
Zakonska uredba, s katero so odškodnine za izbrisane podrejene obveznice prejšnji mesec uredili v Italiji je uradni pravni akt Republike Italije in očitno ne zasebna pobuda, poleg tega je Republika Italija tudi solastnica več bank vplačnic v sklad, iz katerega bodo črpana sredstva za izplačila odškodnin. Tudi v Avstriji bodo za odškodnine za izbrisane podrejene obveznice sredstva črpali iz proračuna, in enako velja za odškodnine, o katerih se te dni usklajuje vlada na Cipru. – celoten tekst komentarja

Leto 2013 bo ostalo zapisano v gospodarsko zgodovino Slovenije.

V Programski skupini SINTEZE-KCD teče, poleg drugih, tudi projekt, kako v Sloveniji izboljšati upravljanje z državno lastnino. Sestavni del tega usodnega vprašanja je tudi vprašanje upravljanja bančnega sistema, ali če problematiko zožimo – skoraj neverjetna zgodba o poteku sanacije bank.
Odločitev, da je treba banke sanirati, nato zmanjševati obseg njihovih aktivnosti in jih nazadnje prodati, je bila sprejeta v čudnih, še vedno ne povsem razjasnjenih dogajanjih. Formalne odgovore poznamo. Po njih naj bi bilo vse “transparentno”. A še vedno ostaja neodgovorjeno, zakaj so oblasti ravnale tako, kot so? Zakaj niso “transparentno” ravnale drugače? Zakaj niso ukrepale, kot so oblasti v drugih državah? Npr. Avstrija je razlastitev zavrnila, saj bi sicer uničila kapitalski trg – gospodarstvo in država ne bi imela več domačega vira za financiranje razvoja.
Sanacija bančnega sistema je potekala in še poteka na način, ki nedvomno škoduje slovenskim razvojnim interesom. Nekaj stvari je še mogoče popraviti, a brez samokritičnega pogleda nazaj in brez priznanja storjenih napak to ne bo možno. Potrebno pa je RAZUMETI, kaj se je v resnici dogajalo, s kakšnimi dilemami in pritiski so se odločevalci srečevali, da se PREPREČI podobno katastrofalno ravnanje, kadarkoli v bodoče.

Naši eksperti o procesu bančne sanacije:
Prof. dr. Jože Mencinger – Bo kdaj konec leta 2013?
»Čemu sredi leta 2016 ukvarjanje z letom 2013? Razlog je enostaven. Leto 2013 bo zapisano v gospodarsko zgodovino Slovenije kot eno najbolj nenavadnih. Kdo bo lahko rekel, da gre za nepotrebno pogrevanje dogajanjih, ki jih ni mogoče spremeniti. Pa ni tako….«
Zasl. Prof. dr. Peter Glavič – Prodaja Nove KBM
»NKBM je dokončno prodana finančnemu skladu Apollo iz ameriške davčne oaze. Neposredni lastnik NKBM je torej poštni predal, lani ustanovljeno podjetje, brez zaposlenih in z 12.500 evri osnovnega kapitala. Take norosti ni storila nobena država EU.« … Primer razvrednotenja: »Ko je bila borzna cena delnic Letrike, s katerimi je bil zavarovan kredit, 33 evrov, so jih vrednotili na 10,5 evra, nato so delnice prenesli na ‘slabo banko’ in jih čez pol leta prodali nemškemu Mahleju po 67,1 evra (po 6,4-kratni ceni-!). Razlika je za 9 milijoni evrov povečala izgubo banke in za toliko se je znižalo njeno premoženje(?!).«

Nekaj citatov (AB, DM, JŠ) s Komentarji Sinteze (KS):
Alenka Bratušek:
AB1: »Kriza bančnega sistema v RS se je reševala več let. Marca 2013, ko sem prevzela vodenje Vlade RS, je bilo stanje bančnega sistema takšno, da je ogrožalo ne samo banke in ne samo nekaterih slovenskih podjetij, ogrožena je bila slovenska suverenost, pred vrati je čakala t.i. »trojka«, mediji (slovenski in tuji) pa so tekmovali v ugibanjih, kdaj bomo prisiljeni prositi za pomoč.«
KS: Niso bile vse banke v enakem položaju. Gorenjska banka se je rešila sama, čeprav je Banka Slovenije zahtevala 328 milijonov evrov dokapitalizacije. Tudi Celjska banka in NKBM bi se, če bi jim pustili čas. Glede na baaselska pravila je NKBM imela zadostno kapitalsko ustreznost, a Vlada in Banka Slovenije tega nista spoštovali.
AB2: »Slovenija je kot članica EU dolžna spoštovati pravo, ki definira delovanje EU. Tako so državne pomoči področje, ki je v izključni pristojnosti Evropske komisije. Državna pomoč pomeni izkrivljanje konkurence na trgu, s tem pa poseg v temeljno pravico EU – prost pretok kapitala. Dokapitalizacija banke oz. sanacija banke pa je državna pomoč, ki jo pred njeno realizacijo mora odobriti Evropska komisijo«
KS: Konkurenco izkrivlja diktirani ukrep, ki zahteva zmanjševanje dejavnosti slovenskih bank na račun tujih podružnic. Za državo in državljane tako škodljivih navodil Evropske komisije ne izpolnjuje nobena članica EU, prej poskrbi, da takih navodil ni.
AB3: »Ob zaprosilu za dodelitev državne pomoči smo tako morali izvesti neodvisno oceno stanja bančnega sistema. Evropska komisija je od vlade in Banke Slovenije zahtevala angažiranje neodvisnih cenilcev za ponovno izvedbo stresnih testov in pregledov kakovosti sredstev bank. Skrbni pregled je nadzoroval usmerjevalni odbor, ki so ga sestavljali predstavniki Banke Slovenije, Ministrstva za finance in opazovalci iz Evropske komisije, Evropske centralne banke in Evropskega bančnega organa.«
KS: Zakaj Evropska komisija ni verjela ocenam in stresnim testom Banke Slovenije, objavljenim maja 2013? Zakaj so oblasti pristale na metodologijo in izhodiščne podatke, ki so bili povsem nerealni? Res samo zato, da so izpolnile zahteve po razlastitvi imetnikov delnic in podrejenih obveznic? Zakaj nismo ravnali tako kot v drugih državah, npr. Avstrijci pri Hypo banki ali tako kot je minister Mramor uspel znižati izpostavljenost Slovenije proti Grčiji na normalno raven? Zakaj je Slovenijo pregled 8 bank stal enako kot Španijo pregled 47 bank. Zakaj je vlada državnemu zboru predlagala sprejetje novele zakona o bančništvu s tako strahotno škodljivimi posledicami?

Dušan Mramor:
DM: »Pristojnost Evropske unije glede urejanja državne pomoči je njena izključna pristojnost. Evropska unija ima namreč izključno pristojnost glede urejanja vprašanj, ki so povezana s konkurenco. Sledeč naslovu VI. pogodbe, ki ureja skupna pravila o konkurenci, obdavčitvi in približevanju zakonodaje, spada pravica Evropske unije, da ureja državne pomoči, v okvir izključne pristojnosti urejanja konkurence. Navedeno je posledica dejstva, da vsaka državna pomoč izkrivlja konkurenco, saj prejemnika pomoči postavi v ugodnejši položaj, kot je položaj subjektov, ki takšne pomoči niso prejeli«
KS: Takšno razmišljanje očitno velja samo za Slovenijo. Celo Evropska komisija v Sporočilu z dne 1.8.2013 v točki 45 državam dovoljuje, da ravnajo drugače, če bi »izvajanje ukrepov ogrozilo finančno stabilnost in povzročilo nesorazmerne rezultate«. In za »nesorazmerne rezultate« vsekakor gre, saj se je prodajna cena državnih bank znižala na desetino vrednosti. Italijanska, španska, portugalska, grška, ciprska in irska vlade so predlagale drugačne rešitve in Evropska komisija je vse odobrila.

Janez Šušteršič:
JŠ1: V zvezi z bančno sanacijo smo v času mojega mandata pripravili zakon o DUTB in spremembe zakona o bančništvu (na predlog BS), ki pa, kolikor se spomnim, še niso vsebovale podlag za izbris podrejencev… Glede navedenega in tudi drugih odločitev v mojem mandatu ni bilo nobenih pritiskov. Nihče iz Bruslja, Frankfurta, Gregorčičeve, Šubičeve, Murgel, Trstenjakove itd. nam ni napisal členov zakona, niti od nas zahteval, da sprejmemo nekaj točno določenega in nam zagrozil s sankcijami, če tega ne bomo naredili. Je bil pa seveda pritisk splošne ekonomske situacije – glede na informacije o njej in na oceno posledic takšnih ali drugačnih odločitev smo se odločili, kot se nam je glede na to zdelo najbolj pametno in izvedljivo…..
KS: Žalostno je, da minister ne ve, kaj je predlagal vladi in Državnemu zboru. Naj ga spomnimo: gre za »pokritje preteklih izgub banke v breme imetnikov delnic in podrejenih upnikov«. Pa ja ne bomo naslednjič slišali, da je mimo ministrove vednosti te ukrepe predlagal državni sekretar, ki si ga je minister izbral med uslužbenci Evropske centralne banke.
JŠ2: Glede vaše raziskave: prav imate, da se z distanco stvari lahko vidijo drugače, jaz bi recimo danes NLB mirno poslal v stečaj.
KS: Ta izjava kaže integriteto ministra za finance in vso bedo ter globino negativne kadrovske selekcije…

Četrt stoletja zataknjeni v podedovani »srednjeindustrijski« družbi.
Pod gornjim naslovom je Franček Drenovec objavil analizo razvoja Slovenije v letih, ko imamo svojo državo. Pri presoji razvojne uspešnosti daje prednost kriteriju »produktivnost dela«, izraženi z BDP po zaposlenem. Naj poskušam kratko povzeti, kako sam dojemam njegovo razlago:
– Sodeč po produktivnosti dela smo tja do leta 2003 razvojno zadovoljivo napredovali, po tem letu pa Slovenija pravega razvoja ni več sposobna uresničevati. V zadnjih dveh letih sicer beležimo gospodarsko rast, ki jo poganja okrepljena konkurenčnost gospodarstva. Žal pa slednja ne temelji na povečani produktivnosti, pač pa predvsem na nizki ceni dela in zato z njo kot dejavnikom razvoja dolgoročno ne gre računati.
– V delitvi ustvarjenega BDP je pri nas v zadnjih letih na sploh prišlo do pomembnih sprememb v škodo dela in v korist kapitala. Te spremembe se odražajo tudi v strukturi potrošnje: poraba gospodinjstev se je zmanjšala in je še vedno nižja, kot je bila pred krizo, poraba kapitala pa je danes veliko manj usmerjena v investicije (torej v rast produktivnosti) in veliko bolj v razne finančne aktivnosti, še predvsem pa vse večji prihranki bogatih (kapitala) v velikem obsegu odtekajo v tujino.
– Osrednji vzrok naše razvojne neuspešnosti je v neučinkovitem upravljanju države. Splošna spoznanja namreč nedvoumno dokazujejo, da so za produktiven napredek družbe ključne domišljene in učinkovito izvajane državne politike. Takih politik pa žal pri nas praktično ne poznamo. Tudi tisto, kar smo do leta 2003 že imeli, smo po tem letu v duhu neoliberalnega učenja pospešeno opuščali, ključne pristojnosti države pa si vse bolj prilaščajo sedaj že močno razvite interesne (kapitalske) naveze, neredko vodene iz tujine. Pomembna sestavina tega procesa je tudi usihanje pravne države, krepitev korupcije in vse manj učinkovito delovanje javnega sektorja, še predvsem državne uprave.
Kako prav ima Drenovec, ta čas prepričljivo kaže to, kako ravna država v povezavi z drugim tirom Divača-Koper. Izgradnja tega tira je za Slovenijo brez dvoma strateško izjemno pomembna, naš minister za infrastrukturo pa se je projekta lotil na način, da s svojim ravnanjem vse bolj potrjuje domneve, da deluje v interesu tujine in ne svoje države. Verjetno smo ena redkih držav v razvitem svetu, ki svoja ključna razvojna vprašanja razrešuje povsem neodgovorno, politika spričo svoje arogance pa javnosti tega niti ne prikriva več.
Zaradi slabega upravljanja države si Slovenci tudi v naprej ne moremo obetati uspešnega razvoja. Te akutne težave nam namreč ne uspe pozdraviti zaradi neprimerne sistemske ureditve, po kateri »demokratično« izbiramo ljudi, ki nas naj vodijo, pa tudi zato, ker delovanje teh ljudi ni podvrženo prepotrebnemu nadzoru. Ker te vprašljive ureditve naša politika zlepa ne bo pripravljena spremeniti, nam preostaja zgolj upanje, da nam bo usoda naklonjena in bomo po naslednjih volitvah vendarle dobili premiera, ki bo pošten in bo imel potrebna vodstvena znanja. Ta bi morda še uspel Slovenijo izvleči iz razvojnih zadreg, ki nam jih razkriva Drenovec, čeprav veliko strateških napak, ki se jih dela, ne bo mogoče popraviti.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 5.6.2016

Naša infrastruktura zaostaja
Infrastruktura je naš vsakdanji nujni življenjski spremljevalec, gospodarska (prometna, prostorska, energetska, telekomunikacijska) in družbena (intelektualna, izobraževalna, raziskovalna, kulturna). Kot pri zdravju se je zavedamo šele, če in ko zataji. Odkar imamo državo nismo uspeli izdelati strategije glede ureditve infrastrukture zato je danes infrastruktura eden glavnih problemov Slovenije.
Kot je pokazala empirična analiza, Slovenija po razvitosti gospodarske zaostaja bistveno bolj kot v splošni razvitosti. A glede na ugodni geografski položaj in razpoložljive vire bi morala infrastruktura biti konkurenčna prednost. V razmerah ponovno grozeče globalne recesije je lahko prav gradnja nove in obnova obstoječe infrastrukture del rešitve, in ne del problema Slovenije.
Zakaj prav infrastruktura?
Izziv slovenskim nosilcem odločanja je, kako zaustaviti gospodarsko zaostajanje. Ob grožnji naslednje globalne recesije velja ukrepati preventivno in ne ex-post, kot pri zadnji globalni recesiji, ko je Slovenija izgubila desetletje. Najprimernejši ukrep so investicije v infrastrukturo, saj na mikroravni prispevajo k povečanju konkurenčnosti naših podjetij in neposrednemu dvigu standarda prebivalstva, na mezzoravni k oživitvi hirajočega gradbeništva in nanj navezanih drugih sektorjev, na makroravni pa k okrepitvi končnega povpraševanja za bistveno hitrejšo rast BDP.
Zgodovinska izkušnja
V prvem desetletju samostojnosti so slovensko gospodarsko aktivnost odločilno pomagale zaganjati infrastrukturne investicije – gradnja avtocestnega križa, ob vseh siceršnjih problemih v zvezi z s tem.
Kam investirati?
Iz opravljene teoretične, normativne in empirične analize izhaja usmeritev: investirati v izboljšanje kakovosti železniške infrastrukture, tudi v povezavi z Luko Koper; izboljšati cestno povezavo obmejnih regij s centrom države; pospešeno investirati v energetsko infrastrukturo, v zmanjševanje onesnaževanja z ogljikovim in žveplovim dioksidom; ter v opremo v telekomunikacijah.
Gradnja nove infrastrukture je nujna prioriteta Slovenije iz treh razlogov: prvič, zaradi njenega neposrednega pozitivnega učinka boljše infrastrukture na gospodarsko rast in standard ljudi; drugič za oživljenje gradbeništva in nanj navezanih gospodarskih sektorjev; in tretjič, tudi posredno kot ukrep ekonomske politike za povečanje končnega povpraševanja in s tem rasti BDP in standarda.
Kdo naj bo lastnik?
Nekateri so za zasebno lastnino infrastrukture, drugi pravijo, da bi to bilo katastrofa. V različnih vedah, kot so tehnika, pravo, ekonomija, politične vede,… se razpravlja o odlikah ali zasebne kontrole ali odprtega dostopa do infrastrukture. Na strani zasebne kontrole je močna ekonomska teorija zasebnega reda prek trga z minimalnim vpletanjem vlade. Na strani odprtega pristopa je klic po zaščiti skupnega. Infrastruktura je po svoji naravi neprava javna dobrina, zato njeno odrivanje zgolj v sfero zasebnega družbeno ni le neustrezno, ampak škodljivo.
Gre za osnovno vprašanje, ali je mogoče druge uporabnike izključiti iz uporabe infrastrukture. Zato sodobni razvoj govori o tretji obliki lastništva, ki ni niti javno niti zasebno, temveč skupna last.
Kdo naj financira in kako?
Finančnih virov za gradnjo infrastrukture je dovolj. Konkretno gre za:
• Uspešno politiko črpanja finančnih sredstev EU,
• Javno-zasebno partnerstvo je možnost, a ob posebni zaščiti pred zlorabami,
• Tujih kreditov kot vira ne kaže zanemariti, dokler so donosi na slovenske obveznice rekordno nizki,
• Pomemben multilateralni financer je lahko Evropska investicijska banka – EIB,
• Finančni sektor v Sloveniji bi moral prispevati k financiranju gradnje in obnove infrastrukture. Ustaviti bi bilo treba pretirano omejevanje bank pri kreditiranju. Pomemben financer bi morale postati tudi zavarovalnice, investicijski in pokojninski skladi,
• In končno ter ključno: vlada bi morala odstopiti od pretiranega zategovanja pasu in nameniti del proračunskih sredstev za infrastrukturo, dajati bi morala tudi določene garancije za podeljevanje infrastrukturnih posojil za projekte, za katerimi trdno stoji. Pri izboru investicijskih projektov bi poleg ekonomskega morala Vlada upoštevati še politične, socialne, ekološke, etnične kriterije.
Igra pozitivne vsote
Na investicije v infrastrukturo kot ključno gospodarsko usmeritev opozarjajo povsod. Za Slovenijo so pomembne tudi kot zdravilo proti ponovnemu padcu v letargijo, v gospodarski in družbeni pesimizem. Prinesle bodo namreč:
• izboljšano prometno, energijsko in telekomunikacijsko omrežje za konkurenčnejše domače gospodarstvo, posebno blue chipe, in izboljšani standard ljudi,
• povrnitev v življenje nekoč pretirano napihnjenega in sedaj hirajočega gradbeništva in nanj navezanih gospodarskih sektorjev,
• hitrejšo gospodarsko rast, ki bo zmanjšala brezposelnost in namesto nadaljnjega zaostajanja bodo prispevale k približevanju Slovenije najrazvitejšim državam.
Prof. dr. Franjo Štiblar, maj 2016

Dejan Steinbuch pravi: Za Slovenijo je edini preživetveni recept velika koalicija med obema tradicionalnima političnima in ideološkima taboroma, saj volilni sistem druge oziroma tretje možnosti enostavno ne dopušča.
V zadnjih letih je postalo jasno, da slovenska politika obeh ideoloških predznakov, zlasti pa vodilne tri ali štiri stranke, nikoli ne bodo mogle pozitivno vplivati na razvoj Slovenije, saj so del problema, nikakor pa ne rešitev. Na zadnjih volitvah je slavil profesor s stranko, ki sploh ni imela programa, v njej pa razen predsednika ni bilo kaj prida novih obrazov. Toda tudi tokrat se dejansko ni zgodilo nič, kar bi prekinilo z ustaljenimi vzorci in paradržavnemu omrežju onemogočilo nadaljevanje plenilske prakse. Zaradi tega utegnejo biti naslednje volitve odločilne za nadaljnji razvoj Slovenije, kajti zaradi našega samouničujočega volilnega sistema bomo priseljeni iskati rešitve drugje.
Morda čez dve leti še ne bo potreben popoln zlom sistema, če se bo prebudila tudi notranja opozicija v strankah in zahtevala menjave v vodstvih. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da nihče od obstoječih strankarskih šefov ne more biti več politično aktiven. Vsi ti ljudje so kompromitirani in mednarodno povsem ignorirani. Rešitev se glasi: velika koalicija in tretji človek za premierja. A za formiranje velike koalicije bo torej najprej potrebno preoblikovanje na obeh bregovih; levica išče model, ki bi ohranil njeno socialno noto in obenem nevtraliziral levi radikalizem, desnica pa čaka na čas po Janši. Dlje ko se bo etablirana politika obotavljala, večja je možnost, da se pojavi kak populist z dovolj debelo denarnico, da si postopoma kupi toliko vpliva in družbene pomembnosti, da bo po receptu Donalda Trumpa zlezel na politični vrh. In to skozi sprednja vrata, vsem na očeh, vendar zaradi paralizirane in šokirane etablirane politične elite praktično neustavljiv.
Velika koalicija in tretji človek za premierja

Etična drža je temeljni pogoj dolgoročnega uspeha: ustvarja podlago za spoštovanje in zaupanje, združuje raznolike ljudi v skupni cilj in ustvarja delovno klimo, v kateri je veselje delati. Gibanje Svetovni etos Slovenije je bilo ustanovljeno, da krepi in razvija etične vrednote v družbi. Tokratna okrogla miza je raziskovala razmerje med etiko in gospodarstvom, etiko in uspehom, predvsem pa postavila v ospredje človeka – bistvo vsake skupnosti.

Sogovorniki so uspešni posamezniki, spoštovani tako zaradi svojih delovnih dosežkov kot zaradi pretanjenega etičnega čuta:
• Marjan Batagelj, predsednik upravnega odbora Postojnske jame.
• Ivo Boscarol, ustanovitelj, lastnik in direktor mednarodno uspešnega podjetja Pipistrel.
• dr. Branko Korže, katedra za management in organizacijo Ekonomske f. v Ljubljani.
• Metka Penko Natlačen, samostojna pravna svetovalka v Pravni službi Gospodarske zbornice Slovenije.
• P. Silvo Šinkovec, psiholog, defektolog in teolog, član gibanja Svetovni etos Slovenija.
Moderator:
Prof. Marko Pavliha, prodekan za raziskovalno in razvojno delo in predstojnik pravne katedre, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za pomorstvo in promet , eden od ustanovnih člankov gibanja Svetovni etos Slovenija.

Posnetek okrogle mize o ustvarjanju etičnega gospodarstva.