BSSSS

O bančni luknji in razvojni perspektivi

Glavni izvršni direktor KD Group in dolgoletni bančnik Aljoša Tomaž v pogovoru z novinarko Majo Grgič predstavi pogled poklicnega profesionalca na potek bančne sanacije:
Parlament bi za bančno luknjo moral preiskovati samega sebe
Kolo v Ljubljani, 9. decembra 2015 [motivi,kolesa,kraja,revšèina]

Na intervju se je odzval tudi član Sinteze, tudi poklicni finančnik, ki pojasnjuje:
V letu 2013 smo v Sloveniji izvedli sanacijo državnih bank, ki je državo tako zelo zaznamovala, da po njej »nič več ni tako, kot je bilo«. Pomeni namreč zaključni del več let trajajočega procesa, s katero se je samozavestna, finančno stabilna in hitro razvijajoča Slovenija spremenila v državo, ki deluje po scenarijih, ki mu jih posredno piše tuji finančni kapital v skladu s svojo pohlepno naravo. Začetek te operacije sega v obdobje 2004/08, ko se je Slovenija na veliko zadolževala v tujini in se je njen skupni bruto zunanji dolg v nekaj letih povečal za 24 milijard evrov. V letu 2009 je sledila kriza, ko je bilo potrebno te dolgove pospešeno vračati, kar je neposredno najprej najbolj prizadelo banke, te pa so se reševale tako, da so od gospodarstva, ki je že zaradi krize zašlo v velike likvidnostne težave, terjale pospešeno vračanje kreditov. Tako početje je povzročilo propad številnih podjetij, v bankah pa se je zaradi tega nagrmadilo veliko slabih kreditov. Tako zaostreno finančno krizo gospodarstva je lahko uspešno razreševala le država, prednostno prav s sanacijo bank. Te se je Slovenija nekoliko pozno lotila, vendar ne po modelu garantnih shem, za katerega A. Tomaž v svojem intervjuju, pravi, da bi bil daleč najbolj racionalen, pač pa po modelu, ki nam ga je vsilila EU in je bil za nas tako škodljiv, da si zasluži poimenovanje »operacija kolonialne narave«.
Osrednji cilj nam vsiljene sanacije državnih bank je očitno bil, da se tujemu finančnemu kapitalu omogočiti izjemne zaslužke, državo pa oslabi in se jo spremeni v poslušno izvajalko tujih, še predvsem nemških interesov. V okviru njene uresničitve se je od Slovenije zahtevalo predvsem troje; a)vrednotenje slabih bančnih kreditov izvedejo revizijske hiše, ki nam jih tujina določi; b)slabe kredite se prenese na »slabo banko«, ki jih pospešeno proda; c)kapitalsko sanirane banke se v kratkih rokih prodati. V skladu s to usmeritvijo so bili slabi bančni krediti razvrednoteni veliko bol, kot je bilo objektivno potrebno, kar je močno povečalo bančne izgube z naslednjimi »želenimi« učinki:
– Država se je morala zaradi sanacije bank v tujini prekomerno zadolžiti po visokih obrestnih merah, kar ji danes povzroča velike težave in lepo prispeva k njeni ubogljivosti.
– Dobički, ki se jih dosega s kupovanjem in preprodajo slabih bančnih kreditov od »slabe« banke, so še mnogo višji. Te dobičke pretežno pobira tujina.
– Nizko vrednotenje slabih bančnih kreditov je bilo opravičilo za popolno nacionalizacijo bank ter izbris malih delničarjev in podrejencev, kar sedaj omogoča, da jih poslušna država po nareku odproda. (Potencialni dobički pri teh nakupih so še posebno visoki zato, ker imajo banke danes preveč kapitala in zelo ugodno strukturo naložb – obilo državnih obveznic, ki so v bilancah vrednotene precej nižje od njihove tržne vrednoti – država pa je prisiljena v prodajo ob najbolj neprimernem času. Ocenjuje se, da bo ameriški sklad Apollo, nedavni kupec naše NKBM, z njeno prodajo iztržil vsaj trikrat toliko, kot je zanjo plačal.)
Sanacija slovenskih državnih bank je z vidika njenih scenaristov (tujih interesov) nedvomno odlično uspela. Veliko zaslugo za to imajo poleg guvernerja NBS naši predsedniki vlade in finančni ministri, ki so po letu 2012 pa vse do danes učinkovito skrbeli, da je vse teklo in še teče tako, kot želijo v tujini, parlament pa to početje brez zdržkov podpira. Pa še nekaj je odločilno pripomoglo k uspehu operacije, to je vodstvo EU in njene centralne banke. Vodstvo EU in ECB nikoli ne bi smeli vsiljevati rešitev s tako kolonialno naravo, kot je primer naše sanacije bank. Ob takem vodenju EU in ob vlogi, ki si jo je pri tem prisvojila Nemčija, niti ne preseneča, da ta povezava na škodo večine Evropejcev razpada.
K zapisu tega komentarja me je spodbudil Aljoša Tomaž s tem, kar je povedal v intervjuju z gornjim naslovom in naj zapisano prispeva k razumevanju samega naslova. Tomaž je sicer tudi v tem primeru potrdil, da se uvršča med ne prav številne bančnike, ki bi jih vladajoča politika morala vpreči v kreiranje razvojnih smeri države, a žal za to še ne vidi potrebe.
Andrej Cetinski, Sinteza, 3.9.2016

1 thoughts on “O bančni luknji in razvojni perspektivi

  1. >Na intervju g. Aljoša Tomaža se je preko službe za odnose z javnostjo odzvala tudi Banka Slovenije. Zapis Bojane Leskovar, vodja službe v pismih bralcev SP. – http://www.sinteza.co/wp-content/uploads/2016/09/Komentar220-B.Luknja-Aljoša-Bojana-14.pdf
    >Na zapis Banke Slovenije se je odzval Miroslav Marc: Zgodba, kot jo vztrajno ponavlja BS, je spričo javno dostopnih podatkov nevzdržna. BS se kratkim in jasnim odgovorom na nekaj ključnih vprašanj ter zunanje, poštene revizije otepa kot hudič križa. – http://www.sinteza.co/wp-content/uploads/2016/09/Komentar220-SP-Aljoša-MM-aaa.pdf

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja