BANČNA SANACIJA

Zakaj tako? – Zahtevamo odgovore!

1. Uvod
Gospodarski razvoj samostojne Slovenije je mogoče razdeliti v štiri izrazita razdobja. 1)Kratkemu razdobju tranzicije, v katerem smo sicer, tudi po nepotrebnem, izgubili dele gospodarstva, je sledilo desetletje uspešnega gospodarskega razvoja, v katerem smo se s povprečno in zelo enakomerno štiri odstotno rastjo brez večjih zunanjih in notranjih neravnotežij hitro približevali povprečni razvitosti EU in obenem ohranjali socialno državo. 2)Temu je med 2005 in 2008 sledilo razdobje »hazardiranja« z gospodarsko rastjo, ki jo je poganjalo kreditiranje, ki ga je omogočilo zadolževanje bank v tujini; neto zunanji dolg je od 0 narasel na 10 milijard evrov. Nenormalna rast kreditov po stopnjah prek 30 odstotkov letno je bila namenjena širjenju proizvodnje, nakupom podjetij in avanturam na področju nekdanje Jugoslavije ter nakupom vrednostnih papirjev doma in v tujini; banke, ki so bile po vstopu v EU in EMU soočene z neomejenimi količinami poceni denarja v evropskih bankah, so kredite dobesedno vsiljevale. Banka Slovenije, prezaposlena s pripravami na sprejem evra, je stala ob strani, Ministrstvo za finance pa je s svojimi ukrepi pregreto gospodarstvo dodatno spodbujalo. 3)Reakcije na krizo konec 2008 so bile povsem napačne; zaradi padca izvoza neizogiben padec gospodarske aktivnosti so še poglobile predvsem s popolno zaustavitvijo kreditiranja, ki mu je botroval politično všečen »pogrom tajkunov«; ki je uničeval podjetja krizo. BS se je namesto z reševanjem bank ukvarjala z njihovim uničevanjem ter z iskanjem krivcev in »krivcev«. 4)Pri tem je BS povsem spregledala svoj del odgovornosti za napake in zamude, ki so pripeljale do še vedno skrivnostne »sanacije« bančnega sistema, ki je slonela na napačnih številkah in napačnih predpostavkah. Cena za uspeh domače »trojke«, ki ji gre priznati, da se je izognila pravi »trojki«, je bila visoka: spisek za razprodajo petnajstih uspešnih podjetij. BS ostaja še naprej prepričana v pravilnost svojega delovanja, a ne zna ali pa ne more pojasniti ukrepov, ki jim je botrovala skupaj z Ministrstvom za finance predvsem v letu 2013. Krediti nefinančnemu sektorju se kljub prenosom slabih in »slabih« terjatev na DUTB še naprej zmanjšujejo, samo v zadnjem letu so se ob tri odstotni gospodarski rasti znižali za desetino.
2. Sanacija bank
Vse, kar kot državljani Slovenije zahtevamo, je pojasnitev dogajanj in predvsem razlogov za ravnanja denarne, izvršne in zakonodajne oblasti v letu 2013, ki jih lahko strnemo v nekaj vprašanj.
Zakaj je izvršna oblast dopustila, zakonodajna pa novembra 2013 sprejela usodno trinajsto spremembo Zakona o bančništvu, ki je formalno omogočila razlastitev domačih varčevalcev, ki so jo krojili uradniki EK, kar dokazujejo dopisovanja med 4. septembrom 2013 in 15. novembrom 2013? Ne obsojamo uradnikov MF, ki so se celo trudili oporekati, trdimo le, da bi za tolikšen poseg v slovenski pravni red vlada in BS morali zahtevati vsaj uradno stališče za finance pristojnega komisarja EK, da je bilo to neizogibno za odobritev »prepovedane« državne pomoči. Posebno še, ker smo priča sprenevedanju EK o tej zahtevi in ravnanju Ustavnega sodišča, ki se izogiba odločitvi z nepotrebnim spraševanjem o hierarhiji pravnih aktov EK in slovensko zakonodajo. Zakaj sta vlada in BS pristali na absurdno zahtevo, da morata NLB in NKBM, ki sta dobili »prepovedano« državno pomoč, krčiti obseg poslovanja? Zaradi njune poceni prodaje?
Kako je mogoče, da se je ocenjeni kapital v slovenskih bankah med septembrom in decembrom 2013 skrčil za 2.9 milijarde evrov; septembra je bil v vseh bankah pozitiven, decembra pa negativen. Kako je mogoče, da sta bili po podatkih evropskega regulatorja bank EBA (na njegovi spletni strani) obe naši največji banki NLB in NKBM še avgusta kapitalsko ustrezni, decembra pa sta imeli negativen kapital? Kako je mogoče, da je Factor banka po pregledu BS julija 2013 kot kapitalsko dovolj zdrava dobila dovoljenje BS, da prevzame KD banko, dva meseca pozneje pa jo je BS poslala v likvidacijo? Zakaj je BS zaradi »možnosti okužbe« istočasno likvidirala tudi Probanko, čeprav se v njej takrat ni dogajalo nič in čeprav je avgusta potencialnim kupcem banke dala čas, da se do konca septembra odločijo o nakupu? Je vse to mogoče pojasniti s spreminjanjem metodologij, oziroma, ali so metodologije prilagajali želenemu rezultatu ?
Zakaj BS ni zmotila približno 1.5 milijardna razlika med ocenama finančne luknje dveh tujih institucij, ki jih je morala najeti, da bi zagotovila nepristranskost ocen. Oliver Wyman je opravila »bottom-up«, Roland Berger pa »top-down« oceno; ta naj bi omogočala presojo prve. Za oboje je BS plačala kar nekaj milijonov, milijonske stroške pa so imele tudi banke, ki so morale stroške pokriti same. Razlika med 3.3 in 4.8 milijarde evrov je prevelika, da bi jo naročnik, ki je ocene drago plačal, kar spregledal.
Zakaj so bile brez prigovorov v stresnih testih uporabljene fantomske napovedi EK o slovenskem gospodarstvu, ki nimajo nič opraviti z realnostjo in ki ne vzdržijo nikakršnih statističnih testov. Ocene o več kot deset odstotnem skrčenju v treh letih, so nastale v času, ko si je slovensko gospodarstvo sredi 2013 že opomoglo in naslednja leta dosegalo povprečno 3 odstotno rast. BS je v prvi polovici leta sama izvedla stresne teste, ugotovljeno pomanjkanje kapitala pa je bilo bistveno manjše kot pri stresnih testih izvedenih jeseni. Pa še. EBA je do leta 2013 v svojih stresnih testih praviloma uporabljala dvoletno padanje ekonomije, v 2013 pa ga je povečala na 3 leta. Če bi v stresnih testih dvoletno padanje uporabili tudi pri nas, bi, na primer, NLB zadržala pozitiven kapital, če bi v stresnih testih drugod uporabili padanje takšnih razsežnosti kot v Sloveniji, bi povsod namesto bank ostale le še bančne luknje.
Zgoraj navedena vprašanja lahko strnemo v eno samo. Povsod si oblasti – denarne, izvršne in zakonodajne – prizadevajo reševati svoje banke in podjetja ter ščititi svoje državljane-vlagatelje; zakaj naše oblasti – denarna, izvršna in zakonodajna – raje uničujejo banke, razprodajajo podjetja in domačim vlagateljem jemljejo prihranke.
Za Programski svet SINTEZA-KCD, Jože Mencinger, 15.3.2016

4 odzivov na BANČNA SANACIJA

  1. Zahteve so eno, naznanila sumov kaznivih dejanj, pa so tisto, kar loci drzavo od banana republike. Terjati od sodstva, tozilstva, policije da opravi svoje delo je kljuc. Ko bo prvi bankir, dobesedno PRVI BANKIR v zaporu za nedolocen cas, se lahko zacne sanacija druzbenih odnosov. Vse ostalo je samo iluzija.

  2. Največja škoda, je bila narejena s tem, da so demokratične inštitucije dovolile (kaj dovolile zraven pomagale), da se je sprejela novela zakona o bančništvu, s katero se je uzakonilo: da pogodbe (prospekt obveznic) banke ne smejo spoštovati, da država lahko posameznikom odvzame lastnino (obveznice in delnice), da prizadeti nimajo pravice do sodnega varstva. S tem so bile eklatantno kršene temeljni postulati na katerih naj bi obstoječa ustavna ureditev in družbeni red stala: spoštovanje pogodb, neodtujljivost lastnine in pravna država. S tem se je teoretično odprta pot, da bodo v nekem bodočem času državni rubežniki lahko hodili po hišah in ljudem pobirali gospodinjske aparate, ki jih bodo potem na dražbi prodali za poplačilo državnih izdatkov. Žal tudi moja Solidarnost ni nikoli reagirala na to dejanje državne veleizdaje. Niti takrat, ko se je zakon pisal niti kdaj pozneje. Pa ja ne zato, ker je lastnik neke delnice, ali obveznice “razredi sovražnik”?

  3. Franc Žnidaršič

    V Demokratični stranki dela – DSD – podpiramo vprašanja, ki jih postavlja Sinteza, saj je zadnji čas, da se velika lumparija razkrinka, odgovorne pa sankcionira.

  4. POBUDA ZA REVIZIJO SANACIJE BANK – 23.3.2016
    Spoštovani predsednik Računskega sodišča, Na osnovi več mesečnega proučevanja podatkov o procesu sanacije slovenskih bank dajemo Računskemu sodišču pobudo, da opravi celovito revizijo sanacijskega procesa in ob tem oceni tudi odgovornost posameznih akterjev…. P7 – Sanacija bančnega sistema

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja