Tranzit na transportnem koridorju: odprto morje – koprsko pristanišče – srednja Evropa mora prevzeti železnica, avtocest nismo gradili za tuje kamione.

Docent Matevž Rašković pravi: »Vprašanje drugega tira se je z zbiranjem podpisov za še en referendum sprevrglo iz strateškega projekta nacionalnega pomena v drugorazredno politično preigravanje. A tokrat ima ta vrtinec v kozarcu slovenske politike lahko zelo daljnosežnejše gospodarske posledice. Volivci tokrat ne bomo odločali o tem, kdaj naj bodo odprte trgovine ali koliko naj znaša RTV-prispevek. Odločalo se bo o najverjetneje najpomembnejšem strateškem na­cionalnem projektu od vstopa v EU. Z vidika slovenskega gospodarstva je vprašanje drugega tira in z njim povezanega razvoja Luke Koper veliko pomembnejše od, na primer, projekta TEŠ 6. Zakaj? Ker mednarodno poslovanje poganja skoraj 80 odstotkov slovenskega BDP!«.

20.7.2017 – docent Matevž Rašković: Ali se sploh zavedamo pomena Luke Koper?

15.6.2017 – prof. Jože P. Damjan – Kronologija javnih pozivov:

– Si lahko Janša privošči, da ne zbere 40,000 podpisov?

– Če bi bila vlada pametnejša, bi bil referendum o drugem tiru nepotreben

– Zakaj bom dal svoj podpis za referendum o zakonu o drugem tiru

– Želi vlada s korupcijskimi tveganjimi obremenjenim zakonom o drugem tiru tvegati referendum o svoji zaupnici?

– Še je čas, da se vlada izogne referendumu o drugem tiru

13.6.2017 – Drago Babič: Kako rešiti projekt Drugi tir pred njegovimi snovalci?

12.06.2017 – Jurij Šimac, Finance, Čudaški drugi tir. Namesto jasnih argumentov dobimo Cerarjevo cepetanje, da če drugega tira tokrat ne zgradimo, si ga Slovenci ne zaslužimo

Večina slovenskih intelektualcev se zaveda, da živimo v neki navidezni demokraciji. Vse vzvode oblasti in s tem urejevanja našega življenja imajo v rokah politične stranke. Te so skreirale, zakonodajo, ki popolnoma izključuje državljane iz možnosti vplivanja. V normalnih državah je referendum orodje, ki ga vlada uporabi takrat, ko se znajde v dilemi, kako se naj odloči o nečem, kar je za vse državljane pomembno. V Sloveniji vlade ne čutijo potrebe, da bi kaj povprašale svoje ljudstvo ali, da bi njemu prepustile odločitev o kakšnem bistvenem vprašanju. Zato pa so naši referendumi zgolj politično obračunavanje političnih strank opozicije s političnimi strankami koalicije. Referendumsko vprašanje je v tem obračunavanju nepomembno. Ljudje preprosto glasujejo za tisto stran, v kateri tabor pripadajo. To se je (in se bo) dogodilo tudi z referendumom o drugem tiru. – Ukradeni referendum.

Stvari so šle v zelo napačno smer!

Če je to smer sodobne demokracije po zahodno, je mene zelo strah za bodočnost mojih otrok! – J.P. Damijan

Privatizacija vlade in tiranija na delovnih mestih.

Medtem pa se je na trgu dela vsled privatizacija vladnih pooblastil zgodil prehod nazaj na zgodnji kapitalizem. Na tisti brezpravni iz prve polovice 19. stoletja, ki je pripeljal do številnih – krvavo zatrtih – delavskih uporov ter do Marxove kritike in Marx-Engelsovega komunističnega manifesta.

Spoštovani!
Spodaj podpisane organizacije civilne družbe vam pišemo to pismo, da v njem izrazimo razočaranje nad tem, da je matični parlamentarni odbor zavrnil spremembe Zakona o SDH, s katerimi naj bi vsaj omejili (če že ne preprečili) številne škodljive prakse upravljanja z državnim premoženjem.
Novelo zakona smo pripravili zaradi večinskega prepričanja tako strokovne kot laične javnosti, da se z državnim premoženjem v SDH upravlja neodgovorno in neučinkovito. Nezaupanje v delovanje vodstva SDH in politike, ki to vodstvo podpira, je v javnosti izjemno veliko, izhaja pa iz opažanj, da to institucijo vodijo in blokirajo (enkrat prvo, drugič pa drugo) interesi političnih strank, zasebni načrti vodstva in z vodstvom povezanih oseb ter ideološki predsodki o nujnosti privatizacije ne glede na ceno. Primerov, ki to ilustrirajo, je veliko, navajamo jih le nekaj: prodaja NKBM in Heliosa po nekajkrat prenizki ceni, imenovanje v upravo oseb, ki v svojem življenju niso niti za en dan vodile organizacij, ki bi upravljale z vsaj približno enakim premoženjem kot SDH, politično kupčkanje z imenovanjem nadzornega sveta, zaradi katerega je ta že dalj časa nepopoln, menjave v nadzornih svetih uspešnih družb, kot sta Luka Koper in Krka, kjer so menjave, ob povsem nekredibilnih argumentih, očitno namenjene le zadovoljitvi ambicij nekaj posameznikov…
Osnutek novele Zakona o SDH, ki smo jo pripravili, smo ponudili v pregled več parlamentarnim strankam. Voljo, da zakon vložijo, so pokazali v poslanski skupini SD, ki je Zakon tudi vložila v proceduro. Besedilo novele sloni na dveh podlagah. Prva je zavedanje, da državno premoženje ne bi smelo biti namenjeno le izravnavanju proračuna, ampak razvoju države. To premoženje ni »vladno«, ampak državno. Zato upravljanje s tem premoženjem ni tako samoumevno, kot se to zdi politiki, pridržano zgolj vladi; v njegovo upravljanje je treba pritegniti tudi najpomembnejše organizacije civilne družbe. Druga podlaga je uspešna nemška praksa upravljanja velikih sistemov, saj tam v nadzornih svetih velikih družb sedi pol predstavnikov kapitala in pol predstavnikov dela (ne zgolj zaposleni v družbi), število članov pa je (zaradi zagotavljanja različnih strokovnosti in omejevanja klientelističnih praks) nekajkrat večje kot pri nas.
Parlamentarni odbor je novelo zavrnil, podprli so jo le poslanci SD. Zgodilo se je, česar smo se bali od vsega začetka: da bodo politične stranke spet poskrbele le za svoje ozke politične interese in ohranile neokrnjen vpliv, ki ga imajo na kadrovsko sestavo vodstva SDH. Da bodo stvari šle po tej poti, se je dokončno potrdilo z mnenjem, ki so ga o noveli zakona spisali v vladi. Sicer kar dolgo mnenje vsebuje le 1 razlog za nasprotovanje zakonu. Menda naj bi zakon nasprotoval načelu neodvisnosti SDH in njegovih organov. Člani nadzornega sveta – tako vlada – morajo delovati neodvisno, člani, ki jih bodo predlagali drugi predlagatelji (in ne vlada oz. finančni minister) pa bodo delovali v interesu svojih predlagateljev. Skratka – vlada trdi, da člani, ki so politično izbrani, delujejo neodvisno od svojih predlagateljev, člani, ki bi jih predlagali ZDUS, sindikati in Mladinski svet pa bi delovali po navodilih teh organizacij! Argument je težko označiti drugače, kot za povsem neresen.
Državno in tudi privatno premoženje, s katerim upravljamo slovenski državljani, slovenska podjetja in slovenska država je – potem, ko smo se z vstopom v evro območje odpovedali monetarni politiki, s podpisom fiskalnega pakta pa večjemu delu fiskalne politike – eden zadnjih vzvodov naše suverenosti. Če bo vlada s podcenjenimi prodajami in klientelnim interesom prirejenim upravljanjem zapravila državno premoženje, ga bodo težko obdržali – kaj šele povečali – tudi državljani in podjetja. Ravnanje političnih strank, ki to spregledujejo zgolj zato, da ohranijo vzvode kadrovskega mešetarjenja v SDH, ocenjujemo kot skrajno neodgovorno.
Pričakujemo, da tega opozorila, ki ga izrekamo kot predstavniki največjih organizacij civilne družbe, ne boste preslišali! Pričakujemo, da boste takoj, še pred volitvami, uzakonili prepotrebne spremembe pri upravljanju državnega premoženja.
Ljubljana, 15.7.2017
S spoštovanjem,
– Zveza Društev Upokojencev Slovenije
– Zveza Svobodnih Sindikatov Slovenije
– Mladinski Svet Slovenije
– Koalicija Civilne Družbe Sinteza

Ne nasedajmo lažnim učenjakom, ki so pokorni kapitalu.
Vsi smo odgovorni za trajnostno rabo narave, ker je to pogoj za trajnost življenja.

Ohranjena narava je osnovni pogoj za naše življenje ter za obstoj in razvoj še vseh bodočih rodov v našem okolju in na planetu. V zadnjih desetletjih so se močno spremenile razmere v naravi zaradi klimatskih sprememb, naraščanja prebivalstva ter nerazumne rabe naravnih virov. Zaskrbljujoče so razmere predvsem zato, ker pri nas in v svetu ne upoštevamo načela o vzdržni ali trajnostni rabi narave zaradi interesov kapitala, ki zahteva dobiček za vsako ceno pri izkoriščanju narave in ljudi.

Pred vsem svetom in pred nami so nujne spremembe, da bo človeštvo preživelo v tretjem tisočletju. Zato je nuno, da se poenotimo, na katerih etičnih načelih bomo gradili družbo prihodnosti, ki bo pravična do ljudi in narave, da bi s tem preprečili spore in vojne, ker že sedanje razmere grozijo s katastrofo za vse živo na tem planetu.

Na podlagi takih ugotovitev so izoblikovani predlogi za spoštovanje zakonov narave v našem okolju, ki smo jih predstavili na srečanju pod simbolnim geslom ZGRADIMO ZELENE MOSTOVE! Seveda moramo zgraditi mostove predvsem med ljudmi, med večino in elito.
  

Zapis mag. Janeza Černača: 
Vsi smo odgovorni za trajnost življenja

državnozborskem smetišču(!)

Slovenci svoje skupno premoženje tako slabo upravljamo, da si s tem spodkopavamo enega od ključnih temeljev državnosti, a žal naša politika tega noče razumeti in daje posebnim interesom prednost pred državnimi. V tem se naše upravljanje države bistveno razlikuje od tega, kako s svojo državo ravnajo Nemci.
Velika večina premoženja je v upravljanju SDH, a ob sedanjem načinu upravljanja ima Slovenija nemajhno škodo. O tem, kako nenavadno deluje SDH, zvemo že kar iz dnevnega časopisja. SDH je pri madžarski svetovalni hiši naročil študiji: prva naj bi pokazala, da notranji procesi v Luki Koper ne delujejo dobro, druga pa naj bi pokazala, da se tudi Krki obetajo razvojni problemi. V obeh primerih so avtorji kar na podlagi javno dostopnih podatkov pritrdili naročnikovim »pričakovanjem«. Čeprav je očitno, da takih študij ne gre jemati resno, je uprava SDH z njima utemeljila zamenjave NS Luke Koper in Krke. To dogajanje dopušča domnevo, da se v teh – sicer uspešnih družbah – obetajo spremembe, morda celo to, da bosta prepuščeni tujemu kapitalu.
Civilna družba (Zveza sindikatov, Zveza upokojencev, Mladinski svet in Sinteza – koalicija civilne družbe) je že pred dvema letoma sprožila iniciativo, da se sistem upravljanja SDH izboljša, še predvsem tako, da se pri oblikovanju njegovega NS na primeren način uporabi uspešne nemške izkušnje. Pobudi sta se pridružili dve koalicijski strani (SD, DESUS) in oblikovana je bila posebna delovna skupina z nalogo, da pripravi predlog ustreznih dopolnitev veljavnega Zakona o SDH. Skupina je nalogo že lani opravila in pred nekaj meseci je bila novela vložena v parlamentarno razpravo in sprejem. Vodja poslanske skupine SMC je javnost še istega dne obvestila, da njena stranka predloga ne podpira. Dne 29.6.2017 je parlamentarni Odbor za finance predlog v celoti zavrnil. Na seji Odbora ga je zagovarjala le stranka SD, ob načelni podpori tudi ZL, medtem, ko mu je poleg SMC nasprotovala tudi stranka DESUS.
Cerar in Erjavec, prvaka strank SMC in DESUS, torej menita, da pri upravljanju SDH niso potrebne spremembe. Ne glede na to, ali ju zavajajo svetovalci, ali pa jima sedanja ureditev osebno ustreza, si ne zaslužita ocene, da dobro opravljata odgovorno nalogo, ki so jima jo na zadnjih volitvah zaupali volivci. Upajmo, da volivci te napake na prihodnjih volitvah ne bomo ponovili; tudi zato ne, ker imajo organizacije sindikatov, upokojencev in mladih dovolj možnosti, da svoje člane informirajo, kako sta Cerar in Erjavec preprečila za državo pomembno sistemsko spremembo.

Andrej Cetinski:  Vlada z upravljanjem državnega premoženja zapravlja državo – 5.7.2017 Jože Mencinger:  SDH, DUTB, ETIKA IN POLITIKA (Novela SDH) – 10.6.2017
Uradni list: Transparentno upravljanje javnega premoženja; mit ali realnost? – 21.6.2017
Odbor za finance in monetarno politiko DZ-RS: Zapisnik 40. seje – 29.6.2017

Civilna fronta Vstala Primorska – Vstani Slovenija, 1.7.2017

Evropska pravila to dovoljujejo

Dva tedna po tem, ko so evropski bančni regulatorji ugotovili, da španska BPE »propada oziroma bo verjetno propadla«, so enako ugotovili še za italijanski Veneto Banca in Banca Popolare di Vicenza. A evropska komisija je reševanje BPE odobrila zato, ker je vse njene obveznosti razen podrejenega dolga prevzela zasebna Banco Santander, reševanje obeh italijanskih bank pa je odobrila kljub temu, da bo kar 17 milijard evrov prispevala italijanska država, pa še »podrejence« bodo spet poplačevali.
Ni se še povsem posušilo črnilo na 7. junija razglašeni ugotovitvi evropske centralne banke (ECB), da španska Banco Popular Español (BPE) »propada oziroma bo verjetno propadla«, ko je ECB v nedeljo enako razglasila še za italijanski Veneto Banca in Banca Popolare di Vicenza (BPVi).
Preberi članek Tadeja Kotnika

Ob vseh dogajanjih z Drugim tirom in Luko Koper kaže, da se ponovno odpirajo tudi razmišljanja v zvezi z oblikovanjem logističnega holdinga. Glede na to, da se več kot polovica tovora Luke Koper pripelje ali odpelje po železnici in da menda tudi Slovenske železnice polovico tovornega prometa realizirajo s tovorom iz Luke, imajo takšne ideje vsekakor svojo logiko. Seveda pa je pri takšni povezavi v ozadju še veliko drugih vidikov in interesov. Ob tem ni odveč pogledati nekaj bilancah skritih podatkov in kaj bi pomenila povezava Slovenskih železnic in Luke Koper?

Preberi vse!

Rezultati SDHjevega upravljanja so zelo borni.

Pod naslovom “V Telekomu ni prostora za dejavnosti z izguboje” je Delo objavilo obširen intervju z Nado Drobne Popovič (Popovič), članico uprave Slovenskega državnega holdinga (SDH). Popovič pravi v njem med drugim tudi naslednje, citiram.«Mislim, da je SDH svojo nalogo doslej izjemno uspešno opravil, rezultati upravljanja se izboljšujejo, čista dobičkonosnost portfelja in ostali kazalniki prav tako«. Ta ocena je precej drugačna od tega, kako zunanji, bolj kritični opazovalci ocenjujemo delovanje SDH. Med take uvrščam tudi sebe in zato naj kratko predstavim nekoliko drugačen pogled na SDH, kot nam ga ponuja Popovič.
Najprej naj omenim, da vključuje SDH tako številna in po dejavnostih tako različna podjetja, da podobnega »kolosa« v svetu skoraj ne bomo našli. Enkratni smo v tem primeru slej ko prej zato, ker smo pred leti (v času druge Janševe-leta 2012) SDH ustanovili prednostno z namenom, da državno premoženje čim hitreje razprodamo, ne pa zaradi njegovega učinkovitega upravljanja. Temu smo prilagodili tudi njegov nadzorni svet (NS), to je upravljavski organ, ki sprejema ključne odločitve, od katerih je odvisna uspešnost poslovnega sistema. NS SDH ima po zakonu pet članov – dejansko jih ima že lep čas zgolj tri – in če njegovo velikost in sestavo primerjamo z nadzornim svetom večjih nemških podjetij, kaj hitro dojamemo, da ob sedanjem NS SDH nima dobrih obetov, da bo dolgoročno lahko uspešno posloval. Že zgolj to poraja dvome v ocene o njegovem izjemno uspešnem poslovanju, s katerimi nam je postregla Popovič.
Oceno o uspešnem SDH utemeljuje Popovič predvsem s podatkom, da se dobiček podjetij, ki jih SDH soupravlja, zadnje leta povečuje. O tej spremembi ne gre dvomiti, saj velja enaka ocena za celotno slovensko gospodarstvo, sam pa zasluge za ta splošni napredek pripisujem predvsem ugodnim tržnim razmeram v Evropi, učinkovitemu menedžiranju naših podjetij, ne nazadnje pa tudi temu, da naši politiki primanjkuje časa, da bi se resneje ukvarjala z gospodarstvom. Ker sta NS SDH in njegova uprava predvsem podaljšana roka politike, ,je torej upravičeno dvomiti, da sta kaj velikega pripomogla, da se donosnost podjetij iz sestave SDH izboljšuje.
SDH pa izvaja tudi aktivnosti, v katerih se ravnanja njegovega NS ter uprave odločilno odražajo in od teh je nedvomno osrednja razprodaja državnega premoženja. V tej aktivnosti beleži SDH resnično »izjemne« rezultate, o katerih pa Popovič v intervjuju ne govori, saj se z njimi res ne kaže hvaliti. Naj spomnim na tri, v javnosti najbolj prepoznane polomije zadnjih let, to so prodaje Heliosa, ljubljanskega letališča in mariborske banke. Še posebno ponižujoče za nas je SDH ravnal s prodajo letališča, saj je bila v tem primeru »privatizacija« izvedena tako, da letališče sedaj namesto slovenske posredno upravlja nemška država.
Še en pomemben privatizacijski »uspeh« nam SDH ta čas pripravlja, to je prodajo NLB, naše največje banke. Veljavna strategija upravljanja z državnim premoženjem ga sicer zavezuje, da banko proda tako, da bo država še vedno v njej zadržala primeren lastniški delež (25%), ostalo lastništvo pa naj bo razpršeno, kar naj bi zagotovilo njeno uspešnejše upravljanje. predvsem pa tudi to, da NLB ostane samostojna banka s sedežem v Ljubljani. Ta rešitev pa veliki nemški banki, ki SDH svetuje pri prodaji NLB , ne ustreza, saj tujim finančnim skladom preprečuje, da bi se z NLB podobno omastili, kot se je sklad Apollo z mariborsko banko. Trenutne zaplete pri prodaji NLB je zato možno razumeti kot početje s ciljem, da Slovenija način prodaje NLB prilagodi interesom tujega kapitala. Če je ta domneva pravilna, nam SDH tudi v tem primeru dokazuje, da zna dobrohotno prisluhniti tujim kapitalskim interesom, seveda v škodo domačih.
O tem, da upravljanje SDH ni dobro, skoraj ne gre dvomiti. To resno zagato je mogoče zadovoljivo razrešiti z drugačno sestavo njegovega NS, pri čemer se lahko zgledujemo kar pri nemškem Fraportu, ki upravlja tudi ljubljansko letališče. (Njegov NS ima 20 članov, od katerih jih pol zastopa interese zaposlenih in neodvisnih sindikatov). Predlog dopolnitve Zakona o SDH, ki naj bi ta problem urejal, je bil ob sodelovanju dveh koalicijskih strank pripravljen že pred enim letom, a mu vlada ni pripravljena dati potrebne podpore. Kaj je v ozadju tega, za državo škodljivega mencanja, lahko zgolj ugibamo.
Andrej Cetinski, Sinteza, 15.6.2017

Naj začnem z vprašanjem Pankrtov izpred štiridesetih let: “Kdo so ti ljudje? Kdo je tist, k’ mi lahko govori, kva lohk mislim, kva lohk vem, kva lohk’ delam, kva lohk smem?”

Takrat so bili ena stranka in skoraj enoumni mediji. A Slovenija je bila še ‘moja dežela’. Danes je strank na pretek, mislimo, govorimo, smemo lahko, kar hočemo, a enoumja ni konec, ‘Slovenija, moja dežela’ pa je avstrijsko geslo.
Odločitev vlade, da NLB-ja še ne bo prodala, bi morala veljati za normalno, saj bi bila prodaja ob kupnini, trikrat manjši od dokapitalizacije, še ena velika kraja po NKBM-ju, Heliosu, itd. A za poptelevizije, vsakršne koristolovce in lažne domoljube je to smrtni greh. Skupaj s t. i. Banko Slovenije enoumno navijajo za prodajo čim prej, za vsako ceno, samo da ni našega nacionalnega interesa, ampak tuj in evrokratski. Kdo so ti ljudje, ki diktirajo takšno javno zavest? Matej Bor bi jim verjetno rekel “raztrganci”.
Na drugi strani hoče koalicija civilne družbe Sinteza omiliti škodo, ki jo delata slaba banka in SDH, in to tako, da bi v njunem upravljanju sodelovali predstavniki upokojencev, sindikatov, mladine, podobno kot v velikih podjetjih v Nemčiji. A naša vlada noče o tem ničesar slišati, v medijih v lasti kapitala in politike pa tudi nič, zato pa toliko več prikrivanja evropskih dvojnih meril in navijanja za privatizacijo.
In še huje bo: kajti celo v domovini kapitalizma je pravkar od mrtvih vstal levi laburist Corbyn. Njegovi programi so zgolj socialno dostojni in odgovorni do večine, do mladih, prihodnosti, torej socialnodemokratični, a so ga tudi pri nas mediji zmerjali s skrajnežem.
Kdo so ti ljudje? Ob vse bolj praznem prazniku državnosti se to lahko vprašamo vsi, kajti navsezadnje smo tudi mi ti ljudje: mi volimo, mi verjamemo zaslonom ali pa ne, mi dopuščamo, da nas zavajajo, razprodajajo in uničujejo skupno dobro. In okolje in pravičnost.
Igor Vidmar, Studio City
12.6.2017 – Posnetek kolumne Igorja Vidmarja  (od 3.10 do 5.35 minute)