Vladavina prava je dragocena. Toda ne sme biti neskončno draga.

Ali je to dobro ali slabo ne bomo zanesljivo vedeli nikoli, saj bi to lahko izvedeli le tako, da bi vzeli kakih deset enakih Slovenij, zgradili v vsaki drugo traso ob drugem času in potem stvar opazovali kakih sto let. Kljub temu se osebno nagibam k mnenju, da je to slabo.
Proga od Maribora do Trsta je preživela toliko držav, da je težko reči koliko jih je sploh bilo. Zgradilo jo je Avstrijsko cesarstvo, ki se je preoblikovalo v Avstro-Ogrsko, iz te se je izvila Država Slovencev, Hrvatov in Srbov (razen Primorske, ki so jo okupirali Italijani), ki se je združila s Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, ta se je preoblikovala v Kraljevino Jugoslavijo; le-to sta razkosali Kraljevina Italija in Tretji rajh s pomagači, na nastalih ruševinah so komunisti postavili FLRJ, ki je postala SFRJ, od katere se je nato Slovenija osamosvojila, zato da zdaj živi (in trpi) v EU. Kot vidimo so železnice trajnejše od vladarjev in se uspešno upirajo vojnam, saboterjem, premikanju meja in pisanju novih ustav. Posledično se tudi skoraj vedno izplačajo, tudi če so preplačane, le čaka se dalj.
Verjetno se sprašujete, kaj ima s tem cerkev? No, vrhovno sodišče je referendum razveljavilo zaradi »nepravilnosti«. Vlada je namreč ljudstvu predstavila le prednosti gradnje, ne pa tudi tveganj. To je bilo v skladu z zakonom, a ta zakon je ustavno sodišče naknadno spoznalo za neustavnega. Če vlada sodeluje v referendumski kampanji, mora biti uravnotežena in predstavljati argumente za in proti zakonu, ker je vlada pač predstavnica vsega ljudstva. Zveni povsem logično. Državni denar je denar vseh. Ljudje imajo različna mnenja. Če se državni denar troši za razširjanje in utrjevanje mnenj, naj se torej da vsem ali nikomur. Toda pri vsaj treh referendumih (oploditev z biomedicinsko pomočjo, družinski zakonik ena in dva) so bili argumenti proti zakonu večinoma, če že ne prvenstveno; nestrpnost, vraževernost, laž, besnenje in sovraštvo.
Nekoč, verjetno kaj kmalu, se bo znova pojavilo kaj, kar bo cerkvi in ta desnim dvignilo pritisk. Spolna vzgoja v šolah; posvojitve za geje; predpisovanje jutranje tabletke; Romi; pravice priseljencev, muslimanov; pač nekaj, jih bo razburilo in skupina vedno glasnejših, vedno bolj odkačenih in včasih pretepaško razpoloženih anti-davčnih, anti-vladnih, anti-cepilnih, anti-kučanskih, anti-migrantskih, anti-homo, anti-trans pro-referendumskih aktivistov (kot je duhovito pokazal Vlado Miheljak je skupina le ena in to vedno istih) bo krenila v akcijo in zahtevala referendum.
Zahteva bo verjetno pristala na ustavnem sodišču. Med ljudmi, ki so tekom mojega, še ne ravno dolgega življenja, sodili na tej ustanovi lahko najdete bradača, ki zliva nestrpnost po vsakomur, ki ni bel moški nad 40 (B. Zupančič), malteškega viteza (Šturm), reinkarnacijo viktorjanskega snoba (Zobec) ter seveda več Janševih sopotnikov (Jambrek, Petrič, Jaklič…)
Če bo referendum dovoljen, bo imela vlada na izbiro, da se iz kampanje povsem umakne ali pa da enakovredno predstavlja argumente obeh strani. V primeru nesojenega družinskega zakonika bi vlada tako morala poudarjati pravico do enakosti vseh ljudi na eni strani in božjo jezo nad geji na drugi. Morala bi govoriti, da zakon nikomur nič ne jemlje, a nekaterim daje (argument a la Mesec) in hkrati da bo zakon uničil zakonsko zvezo in vodil v spolne zlorabe otrok (argument a la Primc). Da uporabim najskrajnejši možni primer. Nasprotniki zakona so trdili, da v šole uvaja teorijo spola (laž). Zagovorniki zakona so trdili, da izobraževalnih ustanov sploh ne omenja (resnica). Kaj naj bi v takem primeru storila vlada? Strinjati se z obema stranema je norost. Molčati in mirno poslušati laž je greh. Govoriti resnico pomeni biti pristranski, s čimer se odpre možnost za pritožbo na vrhovno sodišče in razveljavitev rezultata.
Če povzamemo: Ustavnemu sodišču republike Slovenije je z navidez povsem logično odločitvijo uspel srh vzbujajoč poseg: sedanjo in prihodnje vlade je vkovalo v situacijo, kjer bodo morale pred Primci, Kozjeki, Šiški, Likovičkami, Janšo, ljubljanskim nadškofom in podobnimi tiči in tikami preprosto poklekniti in molčati ali pa jim aktivno pomagati. Boj zoper vsako konservativno referendumsko pobudo bo torej odvisen bodisi od levih nevladnikov, ki za tovrstne boje nimajo ne kadrov, ne denarja in pogosto niti dovolj domišljije in discipline ali pa od pameti vrhovnih sodnikov, ki bo razumela, da kjer pravih argumentov ni, ne-širjenje lažnih in lažnivih ne more biti referendumska nepravilnost. Toda kar nekaj vrhovnih sodnikov je nekdanjih ali bodočih ustavnih sodnikov (glej zgoraj).
Sem mar edini, ki vidi tukaj nekaj zelo, zelo nevarnega? Če da, sem torej nor jaz ali vsi ostali?
Vladavina prava ne velja za eno najpomembnejših civilizacijskih izumov brez vzroka. Majati ali rušiti jo, je huda stvar, ki bo številnim prizadejala veliko škode. Toda tudi živeti v njej očitno dela škodo. Nazadnjaki živijo v vseh državah in v vseh krajih. V Sloveniji jih ni kaj posebej več kot drugod, dejansko smo v marsikaterem smislu med bolj progresivnimi skupnostmi. Toda že večkrat v bližnji preteklosti so vladarji prava podprli nazadnjake, s čimer je vladavina prava podprla nazadnjaštvo. Ostali s(m)o to gledali, ne tiho, ampak večinoma spoštljivo in mirno, ker je pravna država pač dragocena. Če prav razumem in predvidevam implikacije odločitev, ki so vodile k razveljavitvi referenduma o drugem tiru, potem je vladavina prava storila velikanski korak k vladavini nazadnjaških kričačev, sovražnogovorcev, nestrpnih pridigarjev in zasmehovalcev. Kdaj in kje, če sploh kdaj, bo postavljena železna cesta med Koprom in Divačo me trenutno ne briga posebej. Od železnih rok cerkve in desničarjev pa smo imeli stoletja večinoma škodo.
Vladavina prava je dragocena. Toda ne sme biti neskončno draga.
Jure Aleksejev, Za misli, 15.3.2018

Deset let po začetku naše finančne krize je vprašanje Kdo je kriv za bančno luknjo? še vedno ali znova aktualno.
Jože P. Damijan ponovno razkriva neizprosna dejstva in identificira glavne krivce.

Zanimivo je, da skoraj deset let po izbruhu finančne krize v Sloveniji še vedno straši fantom bančne luknje. Problem je le, da se temu fantomu dodaja pridih misterioznosti in zarote. A stvari so relativno preproste, le številke je treba pogledati. Za številkami pa so tudi imena in odgovornosti zanje.
Bilanca stanja slovenskega bančnega sistema, 2002-2008 (v mlr. EUR):

Kot lahko vidimo v tabeli, se je »kreditni ples« začel po letu 2004. V letih 2002 – 2004 je bilančna vsota celotnega bančnega sistema dosegala le dobrih 85% BDP, kar je bistveno pod EU povprečjem. »Ples« se je začel z letom 2005. Tako se je med letoma 2004 in 2008 obseg bilančne vsote slovenskih bank kar podvojil. Povečal se je za 23.8 milijarde evrov ali povprečno za 6 milijard evrov letno. In od kod so prišle te silne milijarde? V glavnem z medbančnim kreditiranjem, skoraj 12 milijard evrov od tujih bank.
Slovenski kreditni bum se je torej zgodil v obdobju zgolj štirih let (2005 – 2008). Zakaj je prišlo do tega »kreditnega plesa«? Za pojasnitev ni treba posegati v nobeno ezoteriko ali na polje teorij zarot. Kreditnega buma niso sprožili “strici” ali “nadnaravne sile«. Pač pa se je kreditni bum sprožil zaradi kombinacije dejavnikov…
Pojdi na prispevek!

Dnevnik je pred dnevi (10.3.2018) objavil komentar z naslovom »Slovenija išče šefa delniške družbe«. Njegov avtor, Leon Magdalenc, obravnava v njem nadvse aktualen problem, ki ga imamo Slovenci, da namreč svoje države ne znamo upravljati. Zaradi tega smo njeni prebivalci močno prizadeti in če bomo pri sedanji praksi še dolgo vztrajali, bo nastalo škodo vse težje popravljati. Avtor ponuja tudi rešitev za to zadrego, njena osrednja vsebina pa je, da naj bi državo upravljali podobno, kot se upravlja velike delniške družbe, ki so v mnogočem upravljavsko celo bolj zahtevne od manjše države. Ideja je presenetljivo dobra, vendarle tako radikalna, da jo bo politika (pa tudi vsaj del stroke) preveč z lahkoto zavrnila. Sam se zato zavzemam za rešitev, ki je po učinkovitosti podobna, a ji je težje oporekati, ker se jo v praksi že dolgo uporablja in to zelo uspešno.
V mislih imam švicarski model oblikovanja vlade. Tudi ta vlada ima le 7 ministrov, ki jih predlaga po prejetih volilnih glasovih 5 najmočnejših strank (gre torej za uzakonjeno »veliko« koalicijo), naloge njenega predsednika pa opravlja eden od ministrov, vendar le z enoletnim mandatom. Prednosti te rešitve so predvsem: a)kolektivni vodstveni organ s 7 člani praviloma deluje učinkoviteje od številčno močnejših; b)vodje političnih strank niso motivirani sodelovati v vladi, v kateri ni prostora za avtokracijo in se jo tudi resno nadzira; zato dajejo pri izbiri njenih članov prednost osebam z ustreznimi menedžerskimi znanji in izkušnjami, s čimer dobi vlada značilnosti »tehnične« vlade c)parlament lahko vlado bistveno bolje nadzira kot v primeru običajne koalicijske vlade; d)rešitev spodbuja sporazumevanje in ne delitev družbe. Rešitev odločilno prispeva, da je Švica izjemno uspešna in socialno zgledno urejena država, ki kljub pestri nacionalni in verski sestavi skoraj ne pozna notranjih razprtij, s katerimi se sicer prav Slovenci tako močno obremenjujemo.
Pri nas se je parlamentarna demokracija izrodila v strankokracijo, to je v vladavino političnih strank, ki splošne interese države podreja interesom strank in njihovih klientelnih navezav, kar se med drugim odraža tudi v močni korupciji. Sedanja ureditev pa politiki očitno tako zelo ustreza, da se bo močno potrudila, da do njenih resnejših sprememb ne bi prišlo. Zato predlogi, o katerih razmišljamo v tem zapisu, za sedaj nimajo praktično nobenih obetov, da tudi v praksi zaživijo. Uspeh bo že, če vlada, ki jo bomo dobili po junijskih volitvah, ne bo slabša od sedanje, predvsem torej še bolj neoliberalno, to je v podporo osebnemu bogatenju in politični moči kapitala usmerjena. Če pa tudi na nekoliko daljši rok ne bo prišlo do resnih sprememb pri upravljanju države, jo bomo dobesedno zapravili. Da se to prepreči, je zmožna zagotoviti le še civilna družba, kar velja še predvsem za njene že delujoče širše organizacije, kot so sindikati, mladina in upokojenci.
S predlogom, ki ga navajam v gornjih vrsticah, sem se javno že nekajkrat oglasil, a s strani politike doslej nisem zaznal prav nobenega odziva. To niti ne preseneča: za to, da ohranjaš videz demokratičnosti, ideji, ki ji nisi naklonjen, v politiki ne gre javno nasprotovati, pač pa je primerneje, da jo ignoriraš in torej ravnaš, kot da je ni. Ta tehnika zavajanja javnosti je podobno učinkovita, kot tista, ki pravi, da desetkrat ponovljeno laž večina javnosti sprejme za resnico. Na te spretnosti kaže biti pozoren v naslednjih mesecih, saj se jih bo politika v tekmi za volilne glasove nedvomno spretno posluževala.
Andrej Cetinski, Sinteza, 10.3.2018

Z razvojnimi vprašanji, težavami in dilemami se Slovenija neuspešno sooča že drugo desetletje.

V SINTEZI smo trdno prepričani, da je eden osnovnih razlogov prav negativna kadrovska selekcija, ki jo omogoča neustrezna volilna zakonodaja in posledično neustrezno oblikovanje in delovanje vlad. Zato smo se odločili, da se v letošnje predvolilno dogajanje vključimo intenzivno, kot aktiven in organiziran deležnik civilne družbe. Naš cilj je, da po svojih močeh prispevamo k boljšemu oblikovanju (pred)volilnih programov in h kvalitetnejšemu izboru kandidatov za poslance DZ, pa tudi k usmerjanju volivcev h kandidatom, ki po našem mnenju predstavljajo pozitiven izbor glede na razvojne izzive Slovenije. Ker nas pri tem ne vodi nobena ideološka opredelitev, temveč predvsem ustreznost programov in verodostojnost njihovih nosilcev, smo iz preštevilnih odprtih vprašanj izbrali nekaj ključnih področij, v odnosu do katerih se kaže pripravljenost kandidatov in vlagateljev volilnih list, da se odločneje lotijo temeljnih problemov našega razvoja.
Očitno je namreč, da sedanji volilni sistem ne omogoča, da bi izvolili poslance, ki bi bili spravljivejši in bolj konstruktivni navznoter ter bistveno odločnejši navzven, zlasti do institucij EU, kamor smo vse bolj vpeti, kot država pa vse pogosteje obravnavani neenakopravno.
Izredno nizka stopnja zaupanja državljanov v politične stranke, predvsem pa hitro padajoča udeležba na volitvah, opozarjata, da civilna družba zahteva spremembe in drugačno delovanje političnih strank ter zakonodajne in izvršilne sfere. Nadaljevanje dosedanje prakse, ki povečuje odtujenost in prepad med oblastjo in ljudstvom, prav gotovo ni dobra perspektiva za Slovenijo.

Nekaj prispevkov uglednih Slovencev, ki utemeljujejo potrebo po globoki preobrazbi slovenske razvojne politike in elit, ki bodo to preobrazbo izpeljale.

Cvetka Selšek, bančnica: »Za nami je 20 let izgubljenih priložnosti«
Največja izgubljena priložnost je gotovo povezana s kapitalom. Vzporedno z odpiranjem vrat tujcem, bi morali razvijati slovenski kapital. Namesto da bi slovenski kapital pametno krepili, smo le dopustili divje privatizacije, ki so požrle veliko denarja in povzročile veliko krizo….
Morda je res prišel čas za spremembo volilnega sistema, saj obstoječi ni dal ustreznih rezultatov. To je za Slovenijo slabo. V obstoječih razmerah se dejansko ne da nič dogovoriti in nič pametnega spremeniti.

Lojze Sočan, profesor: »Gospodarski razvoj zahteva spremembo odločevalskih elit«
Dosedanje strankarsko-finančne elite so zavrgle temeljne vrednote, zavirale strateške cilje in sprejemale napačne razvojne odločitve.
Odprava korupcije, neracionalnosti in neučinkovitosti države bi zagotovila največji delež sredstev za približanje slovenskih plač konkurenčnim državam.

Franček Drenovec, bančni analitik: »Pasti ponovne zlorabe gospodarske rasti«
Upajmo, da sedanja konjunktura ne prinaša le novega obdobja pohlepa in norosti naših kapitalističnih elit. Eno tako izkušnjo že imamo izpred dobrega desetletja. Tudi takrat je vlada »podprla kapital« z zniževanjem davkov (in gradila z enormnimi dobički za vse sodelujoče avtocestni križ, pa Teš 6, zdaj Tir 2 …). Rezultat vseh tedanjih elitnih bakanalij je bil propad kapitala, povečanje revščine in zasebni dolg, ki ga je morala prevzeti država in ki zdaj zmanjšuje slovensko javno porabo zaradi obresti vsako leto za milijardo evrov. In kako to, da jih še ni strah? Če bo sedanja konjunktura zlorabljena vsaj delno tako, kot je bila prejšnja, zdaj že drugič zapored, ko se za večino ljudi prejšnja kriza sploh še ni polegla, je namreč izid predvidljiv: izid socialne implozije, potem eksplozije, potem …

Matjaž Gams, profesor poslovne inteligence in inteligentnih sistemov: »V primežu politokracije«
Gotovo je sedanja politična ureditev Slovenije manj demokratična in manj strokovna, kot so si zamislili snovalci Slovenije. …v frizerkinih očeh je bilo videti, da me je kot profesorja in strokovnjaka spoštovala, kot politika me bo bistveno manj.
Nekaj receptov za izboljšave je na dlani: volilni sistem je treba spremeniti, oživiti je treba protikorupcijsko komisijo, prenoviti je treba pravni sistem, birokracijo je treba minimizirati,… dati možnost stroki, da prek državnega sveta onemogoči pretirano nestrokovne, škodljive ali koruptivne poteze….

Andrej Cetinski, finančnik: »Replika na V primežu politokracije«
Državljani neposredno izvolimo stranko, o osebi, ki bo stranko zastopala v parlamentu, pa ne odločamo volivci pač pa strankino vodstvo. V vladavini političnih strank (politokracija oz. strankokracija) vlade strokovno niso močne, vladajo brez pravega nadzora in ustvarjajo okolje, ki je ugodno za razvoj klientelizma in korupcije, kar se odraža v neučinkovitem upravljanju države.

Za Sintezo uredil Miroslav Marc, 5.3.2018

Neučinkovit nadzor nad porabo denarja v slovenski javni upravi

Poročilo Računskega sodišča (RS) »Učinkovitost ureditve financiranja in delovanja javnih agencij in skladov« se nanaša na učinkovitost ureditve financiranja in delovanja javnih agencij in skladov, katerih ustanoviteljica je država. Na osnovi splošne ugotovitve, da ureditev financiranja in delovanja v letih 2012 in 2013 ni zagotavljala učinkovitega delovanja – omogočala je preveč izjem; tudi zaradi področnih predpisov; ter široke možnosti za samovoljo vodstev – je RS v letu 2015 poslalo svoje inšpektorje v 23 javnih agencij in skladov. Te so nato obljubile bolj »spodobno« delovanje, postavitev »merljivih, dosegljivih, pomembnih in časovno opredeljenih ciljev« in celo ukinitev kakšne institucije. Sprašujem Računsko sodišče in/ali Ministrstvo za javno upravo o dejanskih rezultatih glede na dane obljube?
Še slabša je slika novih in novih »komisij in delovnih teles« (seznam iz leta 2014 je kazal 274 takšnih institucij ?!?), ki jih je ustanovila vlada oz. njena ministrstva. Vse te »komisije, odbori, sveti, delovne skupine…« imajo svojega vodjo, sekretarja, podsekretarja in druge javne uslužbence višjega ranga…
In še slabša je slika »svetovalcev vlade«, ki po pogodbah svetujejo vsem mogočim vladnim institucijam. Zadnji seznam, ki je prispel na moj PC (»Vladni svetovalci v slovenistanu«), kaže astronomske vsote izplačanega denarja (do 636.092 EUR v letu ?), ki so ga prejeli posamezni »svetovalci« za svoje pogodbeno delo. Zaželen je «uradni«, javni pregled prihodkov vseh, ki so »svetili« v letu 2017!

Ustanavljanje novih in novih institucij, bogato najemanje najrazličnejših svetovalcev me je vzpodbudilo, da si spet zastavim nekaj vprašanj:
1) Po kakšnem zakonu ali kakšnem drugem pravnem aktu lahko nekdo (kdo in kdaj?) ustanovi javno agencijo, javni sklad, »komisijo« (ali drugo delovno telo) oz. jo ukine? Ali pa najame svetovalca, ki ga potrebuje pri svojem delu?
2) Koliko dodatnega proračunskega denarja je dovoljeno za funkcioniranje vseh mnogih institucij in plačevanje raznih svetovalcev? Koliko dodatnih ljudi je v njih tako ali drugače vključenih, bodisi kot zaposleni, zunanji sodelavci, pogodbeniki?
3) Kdo nadzira njihovo delo, kdo jim določa njihov program dela in kdo ocenjuje uspešnost (ali neuspešnost) njihovega dela, kdo jim dovoli njihovo kadrovsko zasedbo? Komu morajo letno poročati o svojem delu in financiranju?
4) Kdo določa plače v »komisijah, odborih, svetih, delovnih skupinah«, njihovim vodjem, pomočnikom… in kdo vse nadzira njihovo učinkovitost? (Nihče?) Kdo določi višino pogodb za svojega svetovalca?
5) Kdo v vladi (Ministrstvo za javno upravo?) bo naredil celovito analizo teh institucij in nato predlagal morda tudi kakšno ukinitev? Kako je z naročanjem zunanjih storitev »svetovalcev«, ali so tu kje kakšne omejitve, ali pa lahko to vsakdo počne po svoji lastni presoji?

Obveščen človek lahko razmišlja o tem, koliko javnih sredstev bi lahko prihranili v državnem proračunu!? Pa tudi o tem, da bodo »kukavice« po letošnjih volitvah verjetno spet odlagale svoje odvečne kadre v obstoječa ali nova »gnezda«?
Vito Šoukal, Sinteza, 28.2.2018

Ne morem iz svoje srbeče kože, da se ne bi malce poigral s črkami in emotikoni, zato sem prvotni naslov Davos za (ne)pravično upravljanje s človeštvom skrajšal v Da, vos … Besedica da je kajpak pritrdilni prislov, vos pa je vsaka od poroženelih kožnih gub v obliki plošče s cevastim osrednjim delom in resastim robom, viseča s trdega neba nekaterih kitov, skozi katero cedi vodo, da bi prišel do morske hrane. Poanta te čudaške zoološke uverture naj služi kot lansirna rampa za sledeče provokativno vprašanje: ali je Davos predvsem letno zbirališče jate gigantskih kitov mobydickov, ki zaradi lastne lakomnosti precejajo gmoto planetarnega prebivalstva v lasten milijardni nektar, ali pa si lahko v prihodnosti nadejamo, da bo naš status bistveno boljši od nevidnega, dasiravno silno hranljivega planktona?
Lesketajoče in navidezno romantično zasneženo mondeno švicarsko smučarsko središče je letošnjega januarja zopet tradicionalno gostilo najvplivnejše ljudi s celega planeta. Za nekaj dni se je prelevilo v prestižno prizorišče koketnih sestankov politikov, gospodarstvenikov in akademikov na 48. Svetovnemu gospodarskemu forumu. Letos je bilo menda okoli 3000 gostov, med njimi 70 voditeljev držav, po več kot petnajstletni “odsotnosti” slovenskih voditeljev pa je po dr. Janezu Drnovšku na forumu zopet sodeloval tudi slovenski premier dr. Miro Cerar. Poznavalci so napovedovali epski spopad dveh konceptov, Trumpovega izolacionističnega in Macronovo-Merklovega globalističnega in družbeno odgovornega, toda povprečen človek lahko ob vsem tem blišču s temno bilderbergovsko senco močno podvomi, da je denarju, kapitalu in kriptovalutam sploh kaj mar za lačne, žejne, revne, prebegle, trpinčene ali kako drugače ugonobljene v zatrtem človekovem dostojanstvu…
……..
Verjetno malokdo poišče pomoč zaradi zasvojenosti z denarjem, čeprav je mnogo hujša od zasužnjenosti z oblastjo, slavo, hvalisanjem, alkoholom, drogami, igralništvom, internetom in seksom, ker je največkrat njihova mračna pogonska sila. Imamo sploh kakšne dovolj modre in sočutne zdravnike za zdravljenje družbene (j)etike, hrematizma in neoliberalizma? Seveda, na srečo jih je vse več, za sedaj bolj ali manj skrite v raznoterih pojavnih oblikah civilne družbe, ki bo morala prej kot slej evolucijsko prerasti strankokracijo in ustvariti prenovljeno demokracijo, tako kot je homeopatija vse bolj komplementarna konservativni medicini. Naj navedem tri primere pozitivne prakse, ki vzbujajo upanje: Sinteza – Koalicija civilne družbe za prenovo, Gibanje Svetovni etos Slovenija in Gibanje za družbeno odgovornost, ki je na našo družbeno vest pribilo deset zahtev za družbeno odgovornost, in sicer do prihodnjih rodov, starejših in bolnih, do dela (za postopno odpravo prekarnosti), za vrnitev družbene veljave delu, do podjetništva, korporacijskega upravljanja, javnega premoženja, javnega upravljanja, zunanje in varnostne politike ter do zgodovine…
……..
V Davosu se za nekatere cedita med in mleko, za ostale pa se še naprej razkraja tretjerazredna človečanska usoda, ki s težavo pronica skozi gosto stkano kapitalsko tkanino. Ko bodo civilnodružbena gibanja dosegla kritično maso, se bosta morala tudi gospodarstvo in politika ukloniti pristni pravični ekonomiji in dodobra spremeniti na bolje za vse, drugače se bodo zanamci spominjali vseh dosedanjih revolucij zgolj po nekolikanj nemirnih in občasno nasilnih protestnih shodih, v primerjavi s planetarno družbeno kataklizmo, ki se utegne dogoditi v bližnji prihodnosti. Ali kot pravi Gržan, svet potrebuje eksistencialno in duhovno revolucijo, ki bo vodila iz norosti v novost, iz mrakobnosti v svetlobo, od zločestega hrematizma k prenovi globalne identitete in posledično ureditve v znamenju ekonomije kot skrbi za skupno dobro. Dozorel je čas, ko je za preživetje civilizacije nujen le en kapital – Kapital Človečnosti.
Celoten članek!

Mnenje, da se je socializem kot družbeno-ekonomski sistem potrdil kot povsem neprimeren, danes splošno prevladuje. Pri tem se praviloma spregleda, da smo v prejšnjem stoletju poznali dva tipa socializma. Enega je primerno poimenovati sovjetski socializem, drugega, pomembno drugačnega, pa samoupravni socializem; slednjega je razvijala Jugoslavija in je bil ob koncu prejšnjega stoletja opuščen sočasno s sovjetskim. Propadle socializme je nasledil kapitalizem, ki se v praksi tudi pojavlja v več izvedenkah, modelih. Aktualni so predvsem trije taki modeli: neoliberalni kapitalizem, ki so ga v najbolj čisti obliki razvile ZDA; socialno-tržno gospodarstvo, s katerim se predvsem ponašajo skandinavske države, večino njegovih prednosti pa pozna tudi nemški kapitalizem; kitajski tip kapitalizma, ki sicer formalno močno omejuje demokracijo, a se potrjuje po izjemnih razvojnih uspehih.
O alternativah za kapitalizem se danes skoraj ne sliši. V svetu vse bolj prevladuje njegova neoliberalna izvedenka, ki pa je ne gre sprejeti kot neproblematično in dolgoročno rešitev. Ta namreč generira resne gospodarske krize, ki se jih vse težje obvladuje tudi zaradi socialnih razlik, ki jih povzroča, reševanje le teh pa se za sedaj preprosto odlaga v prihodnost. Zato ne bo presenečenje, če bodo tudi ZDA v naslednjih desetih letih zašle v tako resne gospodarske in družbene težave, da se bodo morale odreči temeljnim usmeritvam neoliberalizma (podrejanje države interesom kapitala, čim več prostega trga, šibka socialna država, nizki davki ).
Za uspešno odpravo sistemskih slabosti sodobnega kapitalizma je koristno le te dovolj dobro prepoznati. Pri tem nam je lahko v pomoč analiza, katere vsebina je primerjava prednosti in slabosti poznanih družbeno-ekonomskih sistemov. Beri analizo Andreja Cetinski.

Spoštovana Jure Leben, MzI in Metod Dragonja, 2TDK
Pošiljamo vama Stališče Programskega sveta SINTEZE-KCD o gradnji železniške povezave Divača – Koper, ki smo ga oblikovali po pogovorih s predstavniki 2TDK in Slovenskih železnic, upoštevali pa smo tudi nekatera stališča drugih subjektov CD, ki se obračajo na nas s svojimi vprašanji, predlogi in zahtevami.
Posebej pa želimo izpostaviti tri aktivnosti, ki so po naše trenutno na kritični poti izvajanja projekta:
1.  Projekt se lahko izvaja z ali brez spornega Zakona;
2. Med potencialne so-investicijske partnerje bi bilo smiselno pritegniti tudi Slovenske železnice in Luko Koper, ki jih bo sicer udeležba tretjega poslovno najbolj prizadela;
3. Izjemnega pomena je hitra pridobitev soglasja MOPa (ARSO) in gradbeno dovoljenje za vse tunele v polnem profilu.

Zadeva: Stališče Sinteze-KCD o gradnji železniške povezave Divača-Koper

V normalnih družbah so nacionalni cilji praviloma pred interesi in cilji posameznih političnih strank. V strankokracijah pa razne politične stranke svoj prioritetni interes, priti na oblast, postavljajo pred nacionalne cilje. Še več, pogosto prav pomembne nacionalne projekte uporabljajo za svoje politične igre, jih s tem jemljejo za talce svojih parcialnih interesov in zavirajo njihovo realizacijo. Ocenjujemo, da se to dogaja tudi s projektom »Drugi tir«.
V SINTEZI-KCD ponovno opozarjamo vse pristojne, da je takojšen pričetek gradnje nove dvotirne železniške povezave med Divačo in Koprom projekt primarnega nacionalnega interesa tako z gospodarskega kot z okoljevarstvenega vidika. To je navsezadnje potrdil tudi referendum, na katerem so državljani Slovenije, ki so se ga udeležili, projekt prepričljivo podprli.
Če so medtem nekatera določila referendumske zakonodaje kvalificirana kot ustavno sporna, to po našem mnenju projekta izgradnje nove dvotirne železniške povezave slovenskega pristanišča z zaledjem ne zadeva in ga ne sme zavreti.
V SINTEZI-KCD smo prepričani, da je vlada RS sposobna in dolžna takoj začeti z gradnjo te železniške infrastrukture, z ali brez spornega zakona, torej na klasičen način, tako, da gradnjo vodi njen pristojni organ. Pri tem mora gradnja potekati po principih, h katerim se je vlada zavezala z javnimi obljubami: da bo to gradnja dvotirne proge, da bo potekala po revidiranem finančnem programu, da jo bo vodila transparentno in da noben morebitni soinvestitor z udeležbo pri sofinanciranju projekta ne bo pridobil izrednih finančnih oz. upravljavskih bonitet ali prednosti na škodo slovenskih operaterjev, obenem pa bo zagotovila ustrezen strokovni in javni nadzor izvajanja projekta.
V SINTEZI-KCD zato pozivamo vse odgovorne institucije in vse državljane, da omogočijo in podprejo čim hitrejši začetek izvajanja tega nacionalno tako pomembnega projekta ter vlado, da v skladu z javno podanimi zavezami gradnjo čimprej začne transparentno izvajati.
Programski svet SINTEZA-KCD, 7.2.2018

Nevarnosti terorizma in pranja denarja ter kako razkrinkati društva, ki to počno.

Pralce denarja in financerje terorizma je treba najti in kar najstrožje kaznovati. Te dni so pri Ajpesu zagnali še en register-lovilnik, na katerega se bodo lepili nepridipravi. Tudi na tisoče slovenskih društev je dobilo poziv, da v Registru, izpolnijo vse potrebno. Tako bomo z Registrom dejanskih lastnikov zadali (skoraj) smrtni udarec terorizmu. Brez financ terorizem pač ne more preživeti.

Marko Radmilovič,  SEZNAM  DRUŠTEV,  KI  FINANCIRAJO  TERORIZEM

Dušan Hrček, nekdanji direktor Hidrometeorološkega zavoda RS in vodja urada Svetovne meteorološke organizacije za Evropo v daljšem članku z naslovom Neodgovorno bi bilo zamuditi priložnost za spremembe, ki vodijo družbo v blaginjo govori tudi o:

Potrebi po prenovljeni ustavi
Ustava zagotavlja državljanom veliko pravic. Ko je treba pravice uresničevati, se rado zaplete, saj ni poskrbljeno za mehanizme, ki naj bi omogočali njihovo uresničevanje. V volilnem času končno prihajajo v ospredje razprave o razvojnih vprašanjih, o naši prihodnosti. Svež veter je zavel v sindikatih in gospodarski zbornici. Srečna okoliščina izida predsedniških volitev je, da imamo po daljšem času predsednika, ki začenja svoj drugi, zadnji mandat. Zaradi tega se bo lahko neobremenjeno posvetil zagonu celovite prenove ustave na osnovi jasne vizije ravnotežja v družbi, vključno s pravico predsednika države do ustavnega veta. Koliko je Slovenija izgubila, ker predsednik države nima ustavne pravice poseči proti ukrepom, ki so državljanom hudo kratili človekove pravice?! Z okrepitvijo pristojnosti ima predsednik odgovornost, ki pritiče edinemu neposredno izvoljenemu politiku v vrhu demokratične države. Ustvarjalno sodelovanje vseh dejavnikov na poti trajnostnega razvoja vodi tudi v pomiritev nasprotij iz preteklosti. Ob prenovi ustave gre tudi za izboljšanje volilnega sistema in ustanovitev pokrajin, kar bo v pomoč pri doseganju razvojnih ciljev. Predsednik države formalno ni predlagatelj sprememb ustave. S svojo avtoriteto pa je nepogrešljiv za začetek in nemoten potek procesa, ki vodi do trdnejših temeljev za delovanje in razvoj države.

Uresničevanju vizije ravnotežja v državi
Za Slovenijo velja, da je skozi stoletja oblikovala pot sonaravnega ali trajno uravnoteženega razvoja. Če sledimo tej hvalevredni usmeritvi, ki dobiva vse večji pomen tudi v svetu, je vizija (cilj) razvoja Slovenije lahko le ena: ravnotežje v družbi in okolju. To je vizija za leto 2050 in še daleč naprej. Nikakor ne gre za uravnilovko. Ne gre tudi za to, da bomo ravnotežje kdaj dosegli. Gre, podobno kot v naravi, za nenehen proces vzpostavljanja ravnotežja, saj obstajajo dejavniki, ki delujejo v nasprotni smeri, tako v naravi kot v družbi.

Prednostih, ki so hkrati tudi razvojne priložnosti
Prva je prebivalstvo, dobro izobraženo, ustvarjalno, inovativno, pripravljeno na vzajemno pomoč in prostovoljno delo. Druga prednost je izredna pokrajinska in podnebna raznolikost, raznolikost tipov tal in biotska raznovrstnost. Tretja prednost je lega sredi Evrope, obenem pa na vratih Balkana in s tem križišču pomembnih evropskih poti. Ozemlje Slovenije predstavlja stik kar štirih evropskih kulturnih prostorov: slovanskega, romanskega, germanskega in madžarskega. Bogastvo različnosti, zgoščeno v prostoru, je izvrstna priložnost za mednarodne vzorčne projekte sonaravnega razvoja.

Volitve v državni zbor leta 2018 so enkratna priložnost
Trdega prehoda v demokracijo v Sloveniji ni bilo. Kljub temu so se pojavili znaki anarhije in korupcije, ki še obstajajo. Vnema za lastninjenje družbenega premoženja je pač prevladala nad vnemo za postavitev trdnega razvojnega okvira države. Vsekakor so glavne niti odločanja v rokah poslancev DZ.
Ključno je torej, da volivci prebudimo interes strank in bodočih poslancev za resnične spremembe. Volitve v državni zbor leta 2018 so enkratna priložnost za predstavitev različnih poti do izbranega cilja – nenehen proces vzpostavljanja ravnotežja v družbi in okolju. To pa zahteva tudi prenovo ustavnih kategorij, kot so vloga predsednika in civilne družbe, volilni sistem in upravljanje države ter njenega premoženja, ustanovitev pokrajin, ipd.

Po članku Dušana Hrček priredil Miroslav Marc, Sinteza, 23.1.2018