Slovenija ima problem!

Dnevnik je pred dnevi (10.3.2018) objavil komentar z naslovom »Slovenija išče šefa delniške družbe«. Njegov avtor, Leon Magdalenc, obravnava v njem nadvse aktualen problem, ki ga imamo Slovenci, da namreč svoje države ne znamo upravljati. Zaradi tega smo njeni prebivalci močno prizadeti in če bomo pri sedanji praksi še dolgo vztrajali, bo nastalo škodo vse težje popravljati. Avtor ponuja tudi rešitev za to zadrego, njena osrednja vsebina pa je, da naj bi državo upravljali podobno, kot se upravlja velike delniške družbe, ki so v mnogočem upravljavsko celo bolj zahtevne od manjše države. Ideja je presenetljivo dobra, vendarle tako radikalna, da jo bo politika (pa tudi vsaj del stroke) preveč z lahkoto zavrnila. Sam se zato zavzemam za rešitev, ki je po učinkovitosti podobna, a ji je težje oporekati, ker se jo v praksi že dolgo uporablja in to zelo uspešno.
V mislih imam švicarski model oblikovanja vlade. Tudi ta vlada ima le 7 ministrov, ki jih predlaga po prejetih volilnih glasovih 5 najmočnejših strank (gre torej za uzakonjeno »veliko« koalicijo), naloge njenega predsednika pa opravlja eden od ministrov, vendar le z enoletnim mandatom. Prednosti te rešitve so predvsem: a)kolektivni vodstveni organ s 7 člani praviloma deluje učinkoviteje od številčno močnejših; b)vodje političnih strank niso motivirani sodelovati v vladi, v kateri ni prostora za avtokracijo in se jo tudi resno nadzira; zato dajejo pri izbiri njenih članov prednost osebam z ustreznimi menedžerskimi znanji in izkušnjami, s čimer dobi vlada značilnosti »tehnične« vlade c)parlament lahko vlado bistveno bolje nadzira kot v primeru običajne koalicijske vlade; d)rešitev spodbuja sporazumevanje in ne delitev družbe. Rešitev odločilno prispeva, da je Švica izjemno uspešna in socialno zgledno urejena država, ki kljub pestri nacionalni in verski sestavi skoraj ne pozna notranjih razprtij, s katerimi se sicer prav Slovenci tako močno obremenjujemo.
Pri nas se je parlamentarna demokracija izrodila v strankokracijo, to je v vladavino političnih strank, ki splošne interese države podreja interesom strank in njihovih klientelnih navezav, kar se med drugim odraža tudi v močni korupciji. Sedanja ureditev pa politiki očitno tako zelo ustreza, da se bo močno potrudila, da do njenih resnejših sprememb ne bi prišlo. Zato predlogi, o katerih razmišljamo v tem zapisu, za sedaj nimajo praktično nobenih obetov, da tudi v praksi zaživijo. Uspeh bo že, če vlada, ki jo bomo dobili po junijskih volitvah, ne bo slabša od sedanje, predvsem torej še bolj neoliberalno, to je v podporo osebnemu bogatenju in politični moči kapitala usmerjena. Če pa tudi na nekoliko daljši rok ne bo prišlo do resnih sprememb pri upravljanju države, jo bomo dobesedno zapravili. Da se to prepreči, je zmožna zagotoviti le še civilna družba, kar velja še predvsem za njene že delujoče širše organizacije, kot so sindikati, mladina in upokojenci.
S predlogom, ki ga navajam v gornjih vrsticah, sem se javno že nekajkrat oglasil, a s strani politike doslej nisem zaznal prav nobenega odziva. To niti ne preseneča: za to, da ohranjaš videz demokratičnosti, ideji, ki ji nisi naklonjen, v politiki ne gre javno nasprotovati, pač pa je primerneje, da jo ignoriraš in torej ravnaš, kot da je ni. Ta tehnika zavajanja javnosti je podobno učinkovita, kot tista, ki pravi, da desetkrat ponovljeno laž večina javnosti sprejme za resnico. Na te spretnosti kaže biti pozoren v naslednjih mesecih, saj se jih bo politika v tekmi za volilne glasove nedvomno spretno posluževala.
Andrej Cetinski, Sinteza, 10.3.2018

2 thoughts on “Slovenija ima problem!

  1. Boris Jež: »… Vsakemu poveljniku bi vest narekovala, naj zbere sile in jih začne usposabljati za vojsko, kot jo v resnici potrebujemo. Ali pa bomo po diktatu Nata še naprej zbirali fičnike za nove fatamorgane v bližnjevzhodnem pesku in se pustili do konca ožeti. Nenadoma smo v številnih svetovnih konfliktih, ne da bi se tega sploh zavedali in še se moramo zagovarjati, da Natu ne dajemo dovolj. Položaj je bizaren, saj nenadoma nimamo zaresne vojske ne zase ne za Nato. PRIZNATI SI BO TREBA, DA SEDANJA POLITIČNA ELITA NI DORASLA UPRAVLJANJU DRŽAVE…«.

  2. Zdravo!
    Ideje, ki jih kolega Andrej Cetinski že dlje časa ponavlja v svojih prispevkih so 100% prave.
    Vendar je, žal, glede na dosedanje (ne)odzivanje, malo upanja, da bi jih Slo srenja sploh razumela. Kaj šele, da bi jih odločevalska “elita” poskusila vpaljati v prakso. Saj bi s tem zavestno organizirala razmere, v katerih ne bi bilo več prostora za mešetarjenje njih 90% (po vsakih novih volitvah) nastopajočih in takoj odvisnih…. Ni ne znanja in ne poguma. Za enkrat.
    Toda,
    upanje umre zadnje!
    Zato gremo naprej!

    Tudi komentar B. Ježa v celoti drži!

    Milan Bajželj

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.