Nedavno tega je v dnevniku POP TV v oddaji »24 ur Inšpektor« tekla resna razprava o vzdrževanju cest v naši državi. Slovenija po mnenju razpravljavcev sodi med države z visoko stopnjo razvejanosti vseh vrst cest tako po dolžini kot po njihovi strukturi – od lokalnih cest pa vse do avtocestnih križev. Tudi novi odsek, ki bo povezoval do sedaj »ignorirano« Koroško, tako bo na ta način bolje povezana s preostalo Slovenijo, posledično tudi z evropskim gospodarskim in kulturnim okoljem. V duhu vzdrževanja kvalitete celotnega cestnega omrežja, ki je vel iz razprav nastopajočih, sem začutil zadovoljstvo, seveda s prizvokom določene skepse, ki pa izhaja iz preteklih obdobij, ko tovrstne obljube niso bile izpeljane ne glede na to, kdo je dajal te obljube. Toda pustimo negativnosti, povezane z izgradnjo in vzdrževanjem cest, ki so se pokazale tako pri njihovem vzdrževanju kot tudi enormnemu prekoračevanju stroškov v primerjavi z načrtovanimi stroški zlasti pri gradnji avtocest, saj tovrstnih napak ni več možno popraviti.

Dotaknil pa se bom samo ene od prikazanih problematik v omenjeni oddaji in sicer problematike krožne avtocestne povezave okoli Ljubljane. Res je, da se v normalnih okoliščinah, kar seveda COVID-19 ni, v Ljubljano zgrinja veliko število avtomobilov praktično iz vseh slovenskih pokrajin, ki v pretežni meri prevažajo različne profile pisarniških delavcev na delovna mesta, locirana v Ljubljani.  Ne glede na to, da sem pred letom dni v enem od člankov na temo pokrajin omenil nekaj evidentnih podatkov, ki po eni strani odražajo centralizacijo v Sloveniji, po drugi strani pa pomenijo zanemarljiv odnos države (beri: vseh dosedanjih vlad) pri razvoju posameznih področij v primerjavi s centrom. Naj ob tem izpostavim nekaj naslednjih uradnih podatkov, in sicer:

• v Ljubljani je bilo v obdobju od 2015 do 2018 26,6 % vseh delovnih mest v Sloveniji. Na tovrstna delovna mesta sodijo tudi delovna mesta v t.i. paradržavnih institucijah, kar pomeni izjemno velik birokratski aparat. Naj bralce spomnim, da je bilo ob osamosvojitvi Slovenije v državnem aparatu zaposlenih nekaj več kot 7000 uslužbencev, sedaj pa je v tem aparatu zaposlenih 32.000 uslužbencev. V omenjeni oddaji je bilo tudi izpostavljeno, da se v Ljubljano dnevno pripelje 11.000 vozil več kot pred desetimi leti. Po svoje je torej razumljivo, da je zaradi tega vrsta zastojev slehernega delovnega dne na vseh vpadnicah v Ljubljano;

• podatki o migraciji delovne sile za leto 2018 govorijo, da v Ljubljano na delo dnevno prihaja okoli 90.000 prebivalcev, da se je od omenjenega leta od tega iz Prekmurja dnevno vozilo v Ljubljano 3.117 ljudi, da se je v tem obdobju iz Maribora vozilo v Ljubljano 9.960 prebivalcev. Pustimo ob strani, koliko se jih sedaj dnevno vozi v našo prestolnico iz preostalih pokrajin, vendar je dejstvo, da to potrjuje enormno centralizacijo, saj se na ta način centralizirajo tudi finančna sredstva, ki bi jih potrebovali pri svojem razvoju kraji in pokrajine iz preostalega dela Slovenije. Žal pri tem pogrešam odločno stališče okoljevarstvenikov, ki bi lahko postregli s konkretnimi podatki o onesnaževanju okolja z izpušnimi plini, obrabo pnevmatik ipd.;

• ko govorimo o razvoju posameznih pokrajin v Sloveniji, naj bralce spomnim na indeks razvojne ogroženosti, ki ga izračunava UMAR, vendar je v preteklosti o tem bilo malo napisanega, najbrž »skrivanje« teh podatkov ni slučaj. Namreč, razlike v omenjenem indeksu so izjemno visoke. Če npr. primerjamo indeks razvojne ogroženosti Ljubljane z okolico, ki je 36,2 s tovrstnim indeksom npr. za Prekmurje, vidimo, da je bil le-ta že leta 2017 163,8. Torej petkrat večja razvojna ogroženost v primerjavi z Ljubljano in okolico. Nekaj podobnega je z Zasavjem, in še bi lahko naštevali. Toda vse to je rezultat ignoriranja razvoja pokrajin izven centra države. Posledično pa lahko ugotovimo, da največ delovne sile odhaja na delo v Avstrijo prav iz Prekmurja in Štajerske,  le-teh je okoli 40.000;

• naj k problematiki centralizacije države opozorim tudi na enormno število novo nastalih paradržavnih institucij, ki ne morejo obstajati brez birokratskih kadrov. Zadnji podatek, ki mi je prišel v roke, je podatek o številu in vrsti najrazličnejših komisij, ki delujejo na državni ravni in se napajajo iz davkoplačevalskega denarja. Teh je namreč kar 274. Tudi to je zgovoren dokaz o rezultatih konstantne centralizacije Slovenije.

Že navedeni grobi podatki potrjujejo izjemno centralizacijo države, kar posledično vodi v izpostavljanje omenjene širitve cestnega obroča okoli Ljubljane ter s tem povezane izgradnje drugih dovoznih cest. Vse dosedanje vlade imajo izjemne »zasluge« za siromašenje slovenskih pokrajin na račun prestolnice z njenim ožjim okoljem. Skratka, namesto upoštevanja 143. člena Ustave RS, ki že od leta 1991 obvezuje vse dosedanje vlade, da organizirajo pokrajine in na tej osnovi prenesejo določene funkcije iz državne ravni na raven pokrajin, torej izvršijo decentralizacijo države, se dogaja prav obratno. Sedaj bomo na račun davkoplačevalcev financirali izgradnjo obvoznih kapacitet naše prestolnice namesto da bi denar usmerili v razvojne projekte pokrajin, seveda po njihovi predhodni ustanovitvi. To bi seveda omogočilo več delovnih mest in s tem večjo varnost državljanov v določeni pokrajini. Vse vlade, skupaj z Državnim zborom niso do sedaj pokazale nikakršnega sramu pred svojimi volivci, državljani, ki so jim na volitvah zaupali svoje glasove, v zahvalo pa konstantno doživljajo ignoranco, kar dokazujejo predvsem sprejeti zakoni, ki obidejo pokrajine in s tem decentralizacijo ter ponovno favorizirajo prestolnico. Pa ne samo omenjeni denar, temveč tudi različni drugi evropski in domači finančni viri preprosto pogosto ostajajo v prestolnici. Ne verjamete? Naj vas v to trditev prepriča podatek, ki ga je novinarka Rozmari Petek objavila v časniku Večer, dne 3. 10. 2019, in sicer: v letu 2016 je bilo npr. v Ljubljani 1,7 milijarde investicij, v Mariboru pa samo 216 milijonov evrov. Koliko drobtinic so šele dobile preostale pokrajine pa ni mogoče prikazati, ker le-teh preprosto še ni. In to je glavni razlog, da se centralizacija države še vedno nadaljuje in to na račun vseh šestih pokrajin (Gorenjske, Dolenjske, Koroške, Štajerske, Prekmurske  in Notranjsko-primorske). Za razliko od delovne skupine, ki je bila imenovana od Državnega sveta RS, le-ta je Slovenijo sesekljala na 12 pokrajin, pa sem vselej zagovarjal upoštevanje etničnih vidikov definiranja pokrajin in na tej osnovi so pokrajine, ki smo jih našteli, realne.

Naj ponovno poudarim, da so za omenjeno ignoranco razvoja pokrajin, po drugi strani pa so za enormno centralizacijo države krive praktično vse politične stranke (beri: predvsem Državni zbor), pri čemer dokazujejo, da jim je Ustava RS kaj malo mar, oziroma, da jih brigajo samo lastni strankarski interesi.

Ob koncu se sprašujem, kje je bil do lanskega leta Državni svet, ki bi naj z možnim vetom bedel nad zakonitostjo delovanja državnih organov, ki bi naj delovali na osnovi sprejetih zakonov, skladnih z Ustavo RS. Na tovrstne in še druge deviacije v naši družbi, kot je npr. korupcija, prodaja podjetij tujim lastnikom, prodaja blagovnih znamk tujcem, hlapčevstvo pred Brusljem ipd., konstantno že leta opozarja Sinteza KCD kot civilna družba, vendar je odziv vodilnih politikov omalovažujoč. Na koncu koncev se že sliši vaja mešanega pevskega zbora, ki bo zapel: Le vkup, le vkup uboga gmajna. Držimo pesti, da ostane le pri vaji.

zasl. prof. dr. Dušan Radonjič, Sinteza, 24.2.2021

Italija ima z upravljanjem države podobne težave kot Slovenija. Ima veliko političnih strank, ki težko oblikujejo stabilno vlado in tako se njene vlade še pogosteje menjajo kot pri nas. Posledica je slabo upravljanje države, ki se odraža v njenih gospodarskih problemih in veliki zadolženosti. Tako je bilo še včeraj, verjetno pa bo v prihodnje drugače, boljše. Tako vsaj pričakuje velik del Italijanov, za spremembo pa naj bi poskrbela nova vlada, ki jo je pred kratkim sestavil Mario Draghi, sicer ugledni finančnik.
V komentarju z gornji naslovom, ki ga je pripravila Saša Vidmajer, je veliko zanimivega o novem italijanskem premierju, pa tudi o težavah, ki se mu obetajo pri uresničevanju pričakovanj njegovih sodržavljanov. Njeni predstavitvi želim dodati nekaj svojih pogledov, pri čemer se bom omejil predvsem na tiste, ki jih je vredno jemati v obzir, ko presojamo slovenske politične razmere.
Najprej naj izpostavim enega osrednjih razlogov, zaradi katerih demokracija tako v Italiji kot pri nas ni zmožna države učinkovito upravljati. Gre za model oblikovanja vlade, poznan pod imenom koalicijska vlada, ki politiko razdeli v dva podobno velika bloka, koalicijo in opozicijo, ta pa zaradi njunih nasprotnih interesov objektivno nista sposobna države upravljati. Države s koalicijsko vlado se zato z izjemo onih, kjer prevladuje protestantska etika, slabo upravlja. Slednje pa ne velja za države, ki namesto običajne uporabljajo model velike koalicije; v Evropi ta čas tako ravnata le Nemčija in Švica.
Tudi Draghi je uspel vlado oblikovati po načelih velike koalicije in v njej sodelujejo vse politične stranke z izjemo ene, skrajno desne. Ta rešitev bo nedvomno veliko pripomogla k učinkovitosti njegove vlade. Tudi naša koalicija »kul« je bila mišljena kot velika koalicija, a žal v tem ni uspela.
Naslednji pogoj, da je vlada učinkovita, je to, da jo vodi oseba, ki ima uspešne izkušnje pri vodenju večjih sistemov. Novi Italijanski premier jih nedvomno ima, saj je uspešno vodil več velikih finančnih inštitucij, med drugim v letih 2011/19 tudi Evropsko centralno banke (ECB). Naša koalicija kul je glede tega zelo šibka in nedvomno je to bil osrednji razlog, da v parlamentu ni dobila zadostne podpore za zamenjavo sedanje vlade.
Aktualen je še en dejavnik, ki pomembno vpliva na upravljavsko učinkovitost vlade, to je etična naravnanost njenega vodje; če je namreč sicer dober vodja značajsko naklonjen avtoritarnosti in pohlepu ali je premalo dovzeten za socialne probleme družbe, se to kmalu odrazi v njegovih družbeno škodljivih ravnanjih. Te reference novega italijanskega premiera pa niso prav dobre. To, da je bil nekaj let eden čelnih mož ameriške družbe Golman Sachs, ki je primer pohlepnega ravnanja finančne oligarhije, namreč njegovemu etičnemu ugledu ni v prid. Kot član te družbe se je tudi neposredno izpostavil pri nerazumnem zadolževanju Grčije, ki je to državo kasneje skrajno prizadelo. Nenazadnje smo njegovo avtoritarno ravnanje v prid kapitala boleče občutili tudi Slovenci v letih 2012/13, ko smo predvsem po diktatu ECB, posredno torej Draghija, izvajali sanacijo naših bank; v tem primeru so namreč pohlevni domači izvajalci njegovih navodil ravnali za našo državo izjemno škodljivo in tudi pravno vprašljivo.
Kot guverner ECB je Draghi tja do leta 2014 vztrajal pri denarni politiki, ki je prednostno podpirala koristi finančnega kapitala. Za tem pa je prišlo do pomembne spremembe: namesto prejšnje politike zategovanja pasu je ECB pričela zadolževanje EU držav aktivno podpirati in je po letu 2015 v nakupe državnih obveznic sama vložila ogromna sredstva. Ta sprememba je evropskemu gospodarstvu in še posebno bolj zadolženim državam zelo koristila, najbolj pa prav Italiji. Odraz te politike je tudi najnovejši 750 mrd evrov težak finančni sklad, ki je namenjen obnovi od pandemije prizadetega evropskega gospodarstva; iz njega naj bi Italija prejela kar 209 mrd evrov (od tega več kot pol nepovratnih) in tudi na ta sredstva bo Draghi lahko dobro oprl svojo ekonomsko politiko.
Tja do leta 2014 je bil Draghi nedvomno eden bolj učinkovitih izvajalcev neoliberalnih usmeritev, ki splošne družbene interese izrazito podrejajo interesom kapitala. Kmalu za tem pa se je v vlogi guvernerja ECB promoviral z denarno politiko, ki vsaj prehodno EU veliko pomaga. Tudi spričo te njegove preobrazbe je pričakovati, da bo pod njegovim vodstvom Italija svoje krizne razmere uspela obvladati in bo tudi razvojno ponovno uspešno zaživela. Upajmo le, da njegova politična moč ne bo prešla v avtoritarizem, ki lahko hitro dobi značilnosti fašizma, do česar tudi Slovenci ne bi mogli biti brezbrižni.
Žal se Sloveniji ne obeta, da bo lahko svoje krizo upravljanja države tako elegantno razrešila, kot bo to očitno uspelo Italiji. Naša težava je predvsem izjemno opešan ugled politike in se zato za vodenje usposobljeni kadri z njo niso pripravljeni ukvarjati. To neugodno politično klimo bi lahko pomembno izboljšali z novo volilno zakonodajo, ki naj bi temeljito spodrezala korenine strankokraciji, to je zlorabi politike za uveljavljanje strankarskih in drugih koruptivnih interesov. Aktivno zavzemanje civilne družbe za demokratično prenovo volilne zakonodaje je zato ena od možnosti, na kateri je vredno delati.
Andrej Cetinski, Sinteza, 15.2.2021

– Svet SVS –

Velika večina državljanov Slovenije (preko 85 % vprašanih) se strinja, da je sedanji volilni sistem neustrezen, nedemokratičen in ne zagotavlja po Ustavi RS zagotovljene pravice volivcem, da bi imeli odločujoč vpliv na izvolitev svojih zastopnikov v Državni zbor. Sistem so uzurpirale politične stranke in povsem izničile možnost sodelovanja civilne družbe pri oblikovanju kandidacijskih list in vplivanja na volilne rezultate.
Leta smo poskušali prepričati politične stranke v resne pogovore o demokratični prenovi sedanje zakonodaje. Ustrezne pomoči nismo dobili niti v DZ niti pri predsedniku države, ki tvega, da bo njegov razpis za naslednje volitve pravno sporen oz. nelegitimen. Zato ustanavljamo »NACIONALNI SVET ZA DEMOKRATIČNO SPREMEMBO VOLILNEGA SISTEMA«. Vabimo te, da v njem sodeluješ in tako podpreš nujne demokratične spremembe. Član postaneš tako, da podpišeš »Pristopno izjavo« (če se strinjaš z načeli) in jo pošlješ na naslov: sinteza@t-2.net.
Zagotavljamo ti, da s tem ne sprejemaš nobenih dodatnih ali neopisanih obveznosti, pridobiš pa možnost, da si o poteku priprav novega volilnega sistema sproti obveščen/-a in da lahko soodločaš, kakšen naj bo ta sistem. Ko bodo to dovoljevale razmere, bomo v ta namen organizirali javne strokovne razprave.
Poleg posameznikov se lahko v Svet SVS včlanijo tudi organizirani subjekti (civilne pobude, inštituti, neparlamentarne stranke, nevladne organizacije, itd.)
Za Iniciativno skupino Programski svet SINTEZA-KCD

Kdo bo še pripravljen reševati banke, če bo kdaj spet potrebno.

Nekdanji viceguverner Banke Slovenije (BS), Darko Bohnec je pripravil obsežen članek, s katerim bralca prepričuje, kako pravno dosledno in tudi sicer učinkovito je tedanje vodstvo BS v letih 2013/14 usmerjalo sanacijo slovenskih bank.

V članku takrat močno vpleten človek poizkuša opravičevati zgrešeno politiko in poteze tako BS kot politične oblasti, kar samo pritrjuje dejstvu, da se pri nas še danes raje uklanjamo interesom predvsem tujega kapitala, namesto da bi se postavili na svoje noge.

Toda Andrej Cetinski nalije čistega vina.

Pod gornjim naslovom je Darko Bohnec, nekdanji viceguverner Banke Slovenije (BS), pripravil obsežen, ne prav lahko berljiv članek, s katerim bralca prepričuje, kako pravno dosledno in tudi sicer učinkovito je tedanje vodstvo BS v letih 2013/14 usmerjalo sanacijo slovenskih bank. Pristojnost BS naj bi v tem primeru bila, če Bohneca prav razumem, predvsem v skrbi za dosledno uresničevanje navodil, ki jih je Slovenija in še predvsem BS v zvezi s sanacijo bank prejela od Evropske centralne banke (ECB) in Evropske komisije (EK). To poslanstvo naj bi naša centralna banka učinkovito izvedla, s tem pa naj bi Sloveniji marsikaj slabega prihranila. Ta razlaga je eden, nedvomno legitimen pogled na sanacijo bank, ki pa verjetno marsikoga ne zadovoljuje, tudi mene ne. Zato bom v naslednjih vrsticah predstavil še drug pogled na ta problem, ki je vsaj meni bližji.
Sanacija bank, ki smo jo izvajali kar malo pozno po pojavu velike finančne krize v letu 2009, ne bi bila potrebna, če se Slovenija po letu 2004 ne bi nerazumno zadolževala v tujini. Zadolževale so se predvsem banke, v nemajhni kar s kratkoročnimi krediti. Bruto zunanji dolg države smo takrat uspeli v štirih letih povečati kar za 24 mrd evrov, kar je blizu 70% takratnega letnega BDP države. To početje kasneje ni povzročilo zgolj potrebe po sanaciji bank, pač pa je botrovalo tudi večini drugih težav, ki so nas prizadele po letu 2009. Zanj je predvsem odgovorna neprimerna ekonomska politika takratne vlade, dopustila pa ga je tudi denarna politika, ki so nam jo takrat že narekovali iz ECB, v BS pa so jo očitno sprejemali kot neoporečno. Drugače povedano, nemajhno odgovornost za to, da je bila zadnja sanacija bank sploh potrebna, bi morala prevzeti tudi BS.
Po izbruhu splošne finančne krize v letu 2009 je bilo potrebno tuje kredite pospešeno vračati, česar pa spričo finančnih težav njihovih komitentov, predvsem podjetij, slovenske banke same niso zmogle. Podjetja so bila namreč prezadolžena in veliko jih je celo propadlo. Bančno likvidnost je v teh zaostrenih razmerah nekaj časa kar uspešno reševala država s sredstvi, ki jih je pridobila z lastnin zadolževanjem v tujini. Ta politika razdolževanja bank pa ECB ni zadovoljevala in zato se je Slovenija po njenem nareku v letu 2013 lotila temeljite sanacije bančnega sistema. Neposredno jo je usmerjala BS, seveda strogo po navodilih, ki jih je prejemala iz tujine. Pri njenem izvajanju so bili interesi naše države močno zapostavljeni v korist tujega finančnega kapitala; prednostni cilj slednjega je slej ko prej bil ustvariti ustrezne razmere, da bo lahko v naslednjem koraku spodobno sanirane banke poceni prevzel. Zato je bilo potrebno v postopku sanacije njihov finančni položaj prikazati čim slabše, iz solastništva sicer večinsko državnih bank pa je bilo potrebno izločiti vse male delničarje in lastnike podrejenih obveznic, saj bi ti lahko hitre in ugodne nakupe slovenskih bank otežili; ta zaplemba je bila tako aktualna, da se je pri njeni izvedbi povsem neprikrito obšlo pravo in tako so bile zasežene tudi obveznice Banke Celje, čeprav za to ni bilo nobene pravne osnove.
Scenarij ekonomskega podrejanja Slovenije – za to je namreč očitno šlo pri divjem pred kriznem zadolževanju države v tujini – je tujemu kapitalu nedvomno odlično uspel. Pri tem se je lahko učinkovito opiral na slabo vodenje države , pa tudi vodstvo BS je poslušno sodelovalo. Gledano z vidika interesov Slovenije pa lahko med njegove pomembnejše rezultate uvrstimo naslednje: država je utrpela več milijardne finančne izgube; številna podjetja so propadla ali so bila tujcem poceni prodana, slovenske banke sedaj v celoti obvladuje tuji kapital, dve največji (NLB in NKBM) celo ameriški; pravna država je bila resno prizadeta, kar se odraža tudi v korupciji; Slovenija je razvojno splošno oslabljena.
Pred leti smo v slovenskem prevodu dobili knjigo ameriškega ekonomista J. Perkinsa z naslovom »Izpovedi ekonomskega morilca«, v kateri ta poleg drugega predstavlja tehniko, ki jo finančni kapital rad uporablja pri podrejanju držav, ki se jih šibko upravlja. Za njen uspeh je ključno, da se državo najprej v tujini krepko zadolži; ko je to doseženo, postane država ubogljiva in je ni več težko obvladati. Ta scenarij je bil očitno uporabljen tudi v primeru Slovenije. Kdo od domačih politikov in vodstva BS je bil še posebno zaslužen, da je projekt kapitalu dobro uspel, ni težko prepoznati.
Andrej Cetinski, Sinteza, 1.2.2021

Zavezništvo za demokratično in pravično Slovenijo se ponovno oglaša.

17. februarja 2020 smo objavili pismo pod naslovom Obvarujmo občutljivo slovensko demokracijo pred avtoritarno oblastjo! Pismo je podpisalo 150 slovenskih akademikov. 28. oktobra 2020 smo objavili javni poziv Državnemu zboru RS, da zaustavi zlorabljanje epidemije za pospešeno izvajanje ideoloških in strankarsko motiviranih projektov vlade. Poziv je do 16. novembra 2020 podpisalo 11.331 posameznikov in preko 50 kolektivnih organizacij.
V obeh dokumentih smo izrazili resno zaskrbljenost spričo tedanjih političnih dogovorov ob nastajanju in delovanju Janševe koalicije, saj smo menili, da lahko državo hitro popeljejo v krog tistih držav članic Evropske unije, ki so danes na črnem seznamu kršiteljic temeljnih načel varovanja demokracije, pravne države, neodvisnosti medijev in človekovih pravic.
Od takrat do danes množica dejanj najvišjih predstavnikov vlade in vladajoče koalicije dokazuje, da je bila naša zaskrbljenost upravičena. Ta dejanja se tako kopičijo, da vsa niti ne prodrejo več do javnosti, kar je nedvomno tudi namen oblasti. Za primer navajamo dogodke enega samega dne: 25. januarja 2021.
Predsednik Vlade RS Janez Ivan Janša v parlamentarni proceduri postavljanja poslanskih vprašanj poslancu opozicije Mihi Kordišu ni odgovoril na legitimno vprašanje o osebnih povezavah predsednika z osebo, ki je dokazano vpletena v različne kriminalne združbe, ob tem ko je predsednikov davčni svetovalec. Namesto odgovora je bil poslanec deležen arogantne in poniglave diskvalifikacije, da je psihiatrični bolnik, ki potrebuje urgentno obravnavo v »njegovi kliniki v Avstraliji«.
Predsednik Državnega zbora Igor Zorčič je na zahtevo, da zaščiti poslanca pred verbalnimi izpadi predsednika vlade, odgovoril, da njegova naloga ni ščititi posameznih poslancev, pač pa parlament. Da si predsednik Državnega zbora ni drznil predsednika vlade opozoriti na nesprejemljivo vedenje v parlamentu, kaj šele zahtevati opravičilo poslancu, ponovno dokazuje popolno odvisnost poslancev koalicije od stranke SDS in njenega vodje, pa tudi, da je parlament v celoti postal orodje izvrševanja avtoritarne oblasti v rokah predsednika vlade. To trditev potrjuje tudi njegova nepripravljenost, da bi razrešili vprašanje tajnega glasovanja, kadar poslanec ne more iz objektivnih razlogov ali višje sile prisostvovati seji DZ.
Istega dne je minister za notranje zadeve Aleš Hojs v Državnem zboru »pojasnil«, da so policisti ob zavarovanju rušenja prostorov tovarne ROG delovali tako dobro, da jih lahko samo pohvali za njihovo delo. Ne obsojamo policistov, saj so dobili navodila, da morajo pokazati grobo silo. Namen je nedvoumen: prestrašiti ne samo protestnike in mimoidoče opazovalce na ulici, ampak pokazati vsem državljanom, da je uporaba sile s pomočjo »robokopov« postala ustaljena praksa. Mrak policijskega nasilja in policijske ure pada na Slovenijo.
Zvečer istega dne je predsednik vlade ob imenovanju koalicijskega kandidata za glavnega direktorja RTV Slovenija po vzoru svojega najpriljubljenejšega vzornika Trumpa tvitnil, da upa, da bo »nova metla popravila lažnivo poročanje« na RTV Slovenija.
Dan kasneje se je predsednik vlade v Trumpovem slogu arogantno znesel celo nad Ustavnim sodiščem, ker je do končne odločitve zadržalo določbo protikoronskega zakona o podaljšanju akreditacij visokošolskim zavodom, s katero je vlada ob asistenci parlamenta koruptivno »pomagala« Novi univerzi dr. Petra Jambreka.
Seveda ta dejanja niso nič novega; priča smo jim vsak dan!
Namesto učinkovitega, ljudem prijaznega in solidarnega reševanja zdravstvene krize ob pandemiji COVID 19 predsednik vlade, njegova stranka in vladna koalicija s širjenjem in spodbujanjem sovražnega govora ter pred javnostjo skritimi rabotami vodijo Slovenijo v avtoritarno nadzorovano družbo. Na noben naš poziv ni bilo odgovora iz Državnega zbora.
Tudi sedaj ne pričakujemo, da se bodo predstavniki sedanje oblasti opravičili in spremenili svoja ravnanja, saj je že dolgo očitno, da je vse njihovo delovanje podrejeno dolgoročnemu prilaščanju oblasti in spreminjanju Slovenije v nedemokratično in avtoritarno nadzorovano družbo.
Naše pismo je namenjeno slovenski javnosti in poslancem Državnega zbora in predstavlja apel, da je takemu stanju nujno treba narediti konec.
Odgovor imajo v rokah poslanci, ki se očitno ne zavedajo, da ga imamo tudi državljani in državljanke Slovenije.
To besedilo je napisala delovna skupina Zavezništva za demokratično in pravično Slovenijo, ki ga sestavljajo Forum za demokracijo, Odbor za pravično in solidarno družbo, Alternativna akademija in Gibanje za družbeno odgovornost v sestavi (po abecedi): dr. Rado Bohinc, dr. Božo Flajšman, dr. Spomenka Hribar, dr. Dušan Keber, dr. Jože Mencinger, dr. Vlado Miheljak, dr. Stane Pejovnik, dr. Rado Riha, dr. Rudi Rizman, dr. Blaž Rozman, dr. Renata Salecl, dr. Boris Sket, dr. Slavko Splichal, dr. Ivan Svetlik, dr. Darko Štrajn, dr. Niko Toš, dr. Vito Turk, in dr. Boris Vezjak.

Demokracija je model upravljanja države. Od kar je propadel kapitalizmu konkurenčni socializem in se je pričelo tudi pri upravljanju države vse bolj uporabljati neoliberalne vrednote (pohlep, laž, zavračanje solidarnosti,..), demokracija vse slabše deluje. Da je z njo nekaj močno narobe, se sicer že nekaj časa ve, na izjemno resnost tega problema pa so svet opozorila dogajanja, ki smo jih pretekle tedne spremljali v povezavi z volitvami v ZDA.

Tudi izkušnje, ki jih imamo doma, v Sloveniji, nedvomno kažejo, da nam demokracija slabo deluje. Kje vse naj bi se nam z njo zatikalo, je zelo pregledno in vsebinsko bogato zapisal Mirko Vintar v članku z naslovom »Neznosna lahkost vladanja« (Dnevnikov  Objektiv, 15.1.2021). Članek zaključuje z naslednjo mislijo, citiram: Vprašanje vseh vprašanj je torej, kdaj bomo dosegli dno (ne)sposobnosti upravljanja države……Kakšne »pandemije« nas bodo še morale doleteti, da bo končno tudi naša državna politika doumela, da žal ni del rešitve, pač pa že dolgo jedro problema te države?

Na gornje vprašanje bom skušal sam odgovoriti, nekoliko širše. Predvsem menim, da zaman pričakujemo, da bo politika »spregledala« in resneje spremenila svoja ravnanja v korist večine državljanov. Njeno početje je namreč povsem normalen odraz široke uporabe neoliberalnih vrednot, ki jo dopušča in celo spodbuja naš sedanji model upravljanja države. Osrednji sestavini le tega sta volilni sistem ter model oblikovanja vlade. Aktualni volilni sistem namreč ne spoštuje temeljnih demokratičnih načel, zato pa toliko bolje podpira bohotenje strankokracije, to je vladavino političnih strank, ki je prednostno usmerjena v zadovoljevanje strankarskih  in podobnih interesov. Potrebno bi ga bilo torej spremeniti, nemški volilni sistem pa pri tem lahko uporabimo kot primer dobre rešitve. Civilna družba se za te spremembe že vrsto let zavzema, a žal povsem brez uspeha. Morda bomo na zahtevo ustavnega sodišča nekaj popravkov volilne zakonodaje vendarle doživeli, a smo lahko prepričani, da ti strankokracije ne bodo resneje prizadeli in nam zato demokracija tudi v naprej ne bo nič bolje delovala.

Nič manj kot slab volilni sistemnam demokracijo obremenjuje model oblikovanja vlade, ki ga uporabljamo. Gre za »koalicijsko« vlado, ki parlament in celotno politiko razdeli na dva približno enako močna in nasprotna tabora (koalicijo in opozicijo), njuna medsebojna nasprotovanja in skrb za lastne interese pa ju tako zaposlujejo, da za resno upravljanje države ne ostaja več veliko časa in moči. Tudi tega ne gre prezreti, da model koalicijske vlade ne slabi le upravljanja države, pač paveliko prispeva,  da smo Slovenci kot narod vse bolj razdvojeni. Ne bi smeli dvomiti o tem, da namesto modela vlade, ki politiko deli, akutno potrebujemo model, ki politiko zavezuje k dogovarjanju in skupnemu delovanju v korist večine. Tak model ni iluzija, saj v praksi obstoja in daje odlične rezultate; uporablja ga Švica in ta večnacionalna in versko heterogena država se mora v veliki meri prav njemu zahvaliti za svojo vsesplošno uspešnost. Če bo odvisna od sedanje politike, ima sprememba modela oblikovanja vlade seveda še manj možnosti, da bo uspela, kot to že zaznavamo pri volilnem zakonu.

Obolela, torej upravljavsko povsem neučinkovita demokracija, ustvarja ugodno okolje  za uveljavljanje avtoritarnih oblik vladanja, ki se  v nemajhni meri zgledujejo po fašizmu prejšnjega stoletja. To potrjujejo dogajanja v več evropskih državah in tudi Slovenija je prav v tem času tej nevarnosti močno izpostavljena. Še pred dobrim mesecem je kazalo, da bomo nadaljnje utrjevanje te izjemno problematične politične usmeritve lahko preprečili s projektom »kul«, to je koalicijo, ki deloma popravlja slabosti običajne koalicije. Žal pa so izgledi, da bo projekt uspel, vse manj obetavni. V Sloveniji se nam torej obeta, da bomo demokracijo povsem opustili – formalno sicer ne, pač pa po vsebini – in jo nadomestili z  vodenjem države po zgledu sosednje Madžarske. Vse bolj je prisotno spoznanje, da se bomo tej nesreči lahko izognili le v primeru, če nam bo vodenje demokratično usmerjene politike prevzela nova, močna voditeljska oseba, ki tudi etično ni vprašljiva. Da je med nami kar nekaj ljudi, ki so za to zahtevno delo dovolj usposobljeni, ne gre dvomiti, a jih v politiki za sedaj ni, kar niti ne preseneča.

Prednostni cilj, za katerega se je vredno zavzemati, torej ta čas v Sloveniji ni zdravljenje obolele demokracije, pač pa storiti vse potrebno, da tako, kakršna pač je, zavarujemo pred totalitarizmom. Šele za tem naj bi se lotili njene temeljite prenove, saj nam sicer tudi v prihodnje ne bo sposobna zagotoviti učinkovitega upravljanja države. Žal je uresničitev tega scenarija predvsem odvisna od tega, če se bo kdo od naših rojakov, ki bi nam znal vlado dobro voditi, še pravočasno odločil, da se te zahtevne naloge tudi loti.

Andrej Cetinski, Sinteza, 20.1.2021

 Stekel je projekt »Ustanovitev Nacionalnega sveta za demokratično prenovo volilne zakonodaje«.

V SINTEZI-KCD smo se celotno leto 2020 neuspešno trudili, da bi politične stranke, poslance in Predsednika države prepričali, da je treba volilno zakonodajo temeljito demokratizirati. Zato smo se odločili, da povabimo sorodne subjekte civilne družbe (CD) k skupni ustanovitvi »Nacionalnega sveta za demokratično prenovo volilne zakonodaje«. V torek, 12. januarja se je na prvi seji sestala Iniciativna skupina in določila programske smernice za pospešeno nadaljevanje priprav za ustanovitev Sveta, predvideno za februar. Potrjen je tudi osnutek poteka celotnega »Projekta NSVZ«.

.

Ker bi želeli, da pri tej prenovi volilne zakonodaje sodeluje čim več aktivnih državljanov, vas vabimo, da odgovorite na naslednji vprašanji:

1. Podpirate predlog, da bi bila udeležba na volitvah v DZ za državljane obvezna?
2. Podpirate predlog, da bi uzakonili možnost odpoklica poslanca?
   

Tiste, ki želite sodelovati, prosimo, da odgovore (z dodatno obrazložitvijo ali brez) pošljete na e-naslov : sinteza@t-2.net .

.

Vsak glas šteje!

Izjemen pogled na družbena in ekonomska dogajanja aktivnega sopotnika v intervjuju za Mladino.

Dobre, objektivne ocene o preteklih dogajanjih so nujna podlaga za uspešno načrtovanje bodočnosti.

INTERVJU

Vabilo v skupen projekt: »Nacionalni svet za demokratično prenovo volilne zakonodaje«.

Spoštovani,
Izteka se še eno leto, ko se na področju prenove volilne zakonodaje ni ničesar spremenilo. Ne samo, da se politične stranke, vlada, Državni zbor, Državni svet in Predsednik republike Slovenije niso uspeli dogovoriti za prenovo te zakonodaje, čeprav je več kot 85 % državljanov prepričanih, da sedanja ni ustrezna – storili so vse, da se nobena ideja, noben predlog za spremembo ni mogel razviti v resno razpravo in morebiten dogovor. Toliko o njihovem spoštovanju suverenosti naroda in o tem, da je Slovenija demokratična družba.
V SINTEZI-KCD smo v preteklem letu obiskali vodstva praktično vseh političnih strank, DZ, DS in seveda tudi Predsednika države. V teh razgovorih nam je postalo jasno, da se imenovani ne žele, ne morejo oz. da se niso pripravljeni dogovoriti niti za skupno delovno ekspertsko skupino. Tako nam, če želimo stvari premakniti v smeri demokratizacije naše družbe, ki jo duši vse večja strankokracija, ostane zgolj možnost, da tako skupino, ki bo pripravila nov predlog Zakona o volitvah v DZ (in spremljajočo zakonodajo), ustanovimo aktivisti raznih subjektov civilne družbe.
Odločili smo se, da vas povabimo v skupen projekt oblikovanja take skupine, ki smo jo delovno poimenovali »Nacionalni svet za demokratično prenovo volilne zakonodaje«. Če ste pripravljeni enakopravno sodelovati v tem projektu, vas prosimo, da imenujete svojega predstavnika v Organizacijski odbor, ki bo pripravil vse potrebno za ustanovitev oz. imenovanje Nacionalnega sveta. Da bi bolje predstavili našo zamisel, vam v prilogi pošiljamo prvo skico projekta v 7 korakih, ki poleg vsebinske opredelitve podaja tudi časovnico celotnega projekta.
Vse, ki se boste odzvali na to naše povabilo, bomo v drugem tednu naslednjega leta povabili na vsebinski dogovor, ki bo morda moral potekati v obliki tele-konference (TK). Vendar smo prepričani, da nas to ne bo ustavilo in da se bomo realizacije tega projekta lahko lotili v začrtanih okvirih.
Ob tem vam in vašim sodelavcem želimo uspešno delo v prihajajočem letu, osebno pa veliko zdravja in zadovoljstva.
Predsedujoči SINTEZE-KCD Emil Milan Pintar in Sekretar Miroslav Marc

.

Volilni sistem (prvič) – Kako zlomiti strankarsko alianso proti volivcem? in – komentarji.

Spomenka se sprašuje: Če bo Janša vodil vlado do  rednih volitev, bodo to morda po uvedbi demokracije prve s strani vlade protežirane, strankarsko pristranske volitve?

Politične stranke, ki so sedaj v opoziciji, so bile še pred dobrega pol leta v poziciji. Te iste stranke vodijo isti ljudje, ki so takratno vlado zapravili. Ta-isti ljudje, ki ne zaupajo J. P. Damijanu, Erjavca pa sploh ne marajo, se že prepirajo, minister česa bi kdo bil…

.

Spomenka Hribar: SE  ZGODOVINA PONAVLJA?

Vabljeni h komentiranju(!)