Predsednikom RS, DZ, DS in vlade republike Slovenije;
Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport;
Direktoratu za šport;
Olimpijskemu komiteju;
Kulturnim in športnim asociacijam.

Prosimo, preberite in se zamislite-!

Tudi v SINTEZI-KCD odločno obsojamo rusko intervencijo na Ukrajino, ki se je spremenila v umazano in nasilno vojno!
Toda hkrati ne razumemo odločitve športnih zvez, klubov in funkcionarjev, še manj pa kulturnih asociacij in ustanov, ki so se odločile za izključevanje ruskih umetnikov in športnikov iz mednarodnega sodelovanja in tekmovanj. So res ruski umetniki in športniki do te mere »krivi« za vojno v Ukrajini, da jih je treba izključiti iz mednarodnega dogajanja? Ali niso prav te zveze desetletja oznanjale in prakticirale načelo, da ne gre mešati kulture in športa s politiko? Zakaj naenkrat uveljavljate povsem nasprotno, pravno nevzdržno in moralno zavržno dejanje »kolektivne odgovornosti in krivde«? Kaj zahtevate od ruskih umetnikov in športnikov – da se vključijo v politiko in organizirajo puč proti Putinu?! Koliko so vredne kolajne in odličja, ki jih dosegajo ostali športniki samo zato, ker ste izključili ruske in beloruske, jutri pa mogoče še kitajske in še druge športnike?
Zakaj nismo tako ravnali ob agresiji »koalicije voljnih« na Irak? Ali drugače: ali ni skrajno dvolično, da države EU (Nemčija, Italija, Belgija, … tudi Slovenija) še vedno kupujejo plin in nafto od Rusije, s čemer Putin financira vojno v Ukrajini, hkrati pa izključujejo ruske umetnike in športnike, celo tiste, ki proti tej vojni sami javno protestirajo?
Načelo kolektivne krivde je skrajno nemoralno in v sodobnem svetu nesprejemljivo, zato zahtevamo, da Slovenija preneha s to dvoličnostjo in pokaže vsaj nekaj dostojanstva in razumevanja do ruskih umetnikov in športnikov, ki za to vojno niso ne odgovorni ne krivi.

V SINTEZI-KCD SE SRAMUJEMO ODNOSA SLOVENSKE POLITIKE DO NJIH!

Za SINTEZO-KCD:
Emil Milan Pintar, Rado Bohinc, Dušan Keber, Tjaša Zorc, Jože Dular, Peter Glavič, Vojko Starovič, Sašo Murtič, Zvone Dragan, Vlado Pogorevčnik, Igor Koršič
in številni drugi člani, podporniki in somišljeniki SINTEZE-KCD

Pravzaprav se uporablja tudi lepši izraz dvoličnost. Pomeni pa človeka, ki se dela drugačnega – boljšega, kot dejansko je in tistega, ki skriva svoje namene. Hinavščino se povezuje tudi z neiskrenim, tudi brezobzirnim ravnanjem, vedenjem in govorjenjem. Ta kratek opis pojma je nujen za razumevanje avtoritet, ki to niso, političnih elit, in različnih uglednežev, lahko bi celo rekel že snobov, ki veliko dajo nase in na svoj ugled. A vendar je ta samopodoba navedenih največkrat lažna in tako neresnična, da kar boli. Pravzaprav gre po malem že za patološko oz. bolezensko narcisoidnost, ki dobiva na veljavi. Še posebej pred volitvami, ko skušajo politiki z všečnimi potezami in govorjenjem prikriti svoja nesprejemljiva, velikokrat tudi pokvarjena ravnanja, ki imajo trajne negativne posledice za vse nas.
Ponedeljkov intervju Marcela Štefančiča v Studiu City s predsednikom države Borutom Pahorjem je bil vzorčen primer samovšečnega in prepotentnega zavajanja novinarja in nas gledalcev. S strani predsednika seveda. To, da se izogiba poštenim in jasnim stališčem na vprašanja, kaže omenjeno hinavščino, ki je očitno dobila »domovinsko pravico« v medsebojnih odnosih med ljudmi. In zakaj? Zato, ker lahko tako ravna!
Enaka ali še večja hinavščina je izražena tudi s strani politikov v parlamentu oz. vladi, ki pojejo besedo, izdajo svoje volivce in program, se brezsramno pajdašijo med seboj, ker vidijo očitno le svoj lastni interes, ne pa interes ljudi oz. državljanov.
Preveč je primerov, da bi človek opisal vse, a hkrati je le potrebno konkretizirati imena in priimke, ki so izstopali v preteklosti in sedanjosti. Ne zaradi nekih zamer in poudarjanja napak, temveč zaradi integritete teh oblastnikov, ki odločajo o našem življenju.
Hinavščina je pravzaprav lep izraz za lastnost tistih, ki so postavljali žico na meji, in povzročili ne le smrt gluhoneme deklice ter številnih drugih, drugačnih beguncev, temveč tudi sprejeli azilno politiko, ki je daleč od humanistike. Smo že skoraj pozabili na imena in priimke, ki so za to »zaslužni,« kot so dr. Miro Cerar, mag. Vesna Gjerkeš Žnidar, Andreja Katič in drugi.
Ali pa na izjave, da se Slovenija brani v Afganistanu in je zato opravičljivo angažiranje Slovenske vojske v tej državi. Dr. Anton Grizold, dr. Ljubica Jelušič, Karl Erjavec in drugi so nas prepričevali o potrebnosti takšnega angažiranja.
Danes se ponovno nekatera imena pojavljajo z namenom opravičevanja takratnih ravnanj, ali pa so kot »strokovnjaki« angažirani pri razlaganju situacije doma in v svetu.
Zopet je lep prikaz hinavščine trenutne Janševe oblastne garniture, ki prednjači v zavajanju oz. spretnem laganju. Tako glede tretiranja beguncev iz Ukrajini in drugih dežel, kot tisoče drugih zadev. Tega je pravzaprav toliko, da bi človek moral Lažnivega Kljukca razglasiti za poštenjaka v primerjavi z odločujočimi slovenskimi politiki. Izpostavljena imena kot so Janez Janša, Igor Zorčič, Aleš Hojs, Janja Sluga, dr. Aleksandra Pivec, Matej Tonin, Gregor Perič, in številna druga neimenovana, si velja zapomniti. Pred časom sem sicer napisal, da bi bilo potrebno imena trenutne oblastne garniture od predsednika države, do vseh ministrov in članov parlamenta ter Državnega sveta trajno vklesati na kakšno mesto. Mogoče najboljše na spravaški spomenik sredi Ljubljane, kot dokaz »uspešne« politike in dosežene »demokracije« in sprave. Zraven pa bi spadalo še kakšno škofovsko ali kardinalsko ime.
Skratka: hinavščino je potrebno obsoditi tako, da politikov in podpornikov, ki so nas pripeljali v današnjo situacijo doma in v svetu, ne bomo več volili. Ne bomo jih poveličevali in ne dopustili njihovega dosedanjega hinavskega ravnanja. Ne zaslužijo si besede »spoštovani!«
Vsekakor so njihove »napake« v oblastnem ravnanju enostavno politično in človeško neodpustljive. Kazensko pa, no ja, marsikaj bi lahko presodilo kakšno sodišče.
Miloš Šonc, Grosuplje

Srna Mandič je 12.03.2022 v SP Dela objavila članek o stanju demokracije pri nas in nerazumevanju naših političnih strank le-te. Med drugim pravi »Demokracija je starodaven izum, ki pa ima svoje sodobne nadgradnje. Vredno je razmišljati o njih in jih uvajati v življenje.«  Članek

***

V aprilu bomo imeli volitve, ki bodo odločilno vplivale na to, kako bomo svojo državo v prihodnje upravljali, demokratično ali avtokratsko.

Pod gornjim naslovom je Tomaž Mastnak objavil zapis, v katerem obravnava izjemno aktualen problem, to je slabitev demokracije in krepitev avtoritarnih oblik vladanja. Njegovi razlagi se v večjem delu pridružujem, pogrešam pa v njej nekatera pojasnila pa tudi razmislek o tem, kako sanirati obravnavane družbene probleme. Nekaj tega, kar po mojem manjka, bom v naslednjih vrsticah sam zapisal. Da me bo lažje razumeti, bom kratko povzel tudi osrednjo vsebino Mastnakove razlage, kakor jo sam dojemam. Za naslednje naj bi šlo:
– Liberalizem naj bi bil danes, tako Mastnak, v resni krizi, čemur tudi sam pritrjujem. Pri tem z liberalizmom razumem v svetu prevladujoča družbeno-ekonomska usmeritev, ki se predvsem zavzema za svoboden trg in šibko državo z malo sociale in nizkimi davki.
– O tem, zakaj sedanja kriza liberalizma, Mastnak ne pove veliko. Po mojem jo predvsem povzroča Kitajska. Ta je namreč pred nekaj desetletji uvedla tržno gospodarstvo, ki ga kot država aktivno usmerja in podpira, vzdržuje pa tudi spodobno socialno politiko. Njen družbeni model se torej bistveno razlikuje od liberalnega in je tudi razvojno bolj učinkovit. Liberalni kapitalizem tako danes na številnih področjih težko konkurira kitajskemu, njegova idejna zasnova (šibka država) pa je postala močno vprašljiva.
– Mastnak ugotavlja, da liberalizem svojo krizo zdaj sam neposredno rešuje in to z diktaturo. V podkrepitev tega mnenja še ta njegov citat: »Medtem ko so pred sto leti reševanje zahodne civilizacije prepustili fašizmu, so zdaj fašizem inkorporirali. Liberalizem se preobrača v totalitarizem, ne da bi prenehal biti liberalizem«. Te ocene so zelo radikalne, v nemajhni meri pa ustrezajo dejanskim razmeram. Zaradi boljšega razumevanja jih je primerno nekoliko dopolniti, predvsem pa je potreben razmislek o alternativi za totalitarizem, s katerim svoje zadrege rešuje liberalizem. O tem več v naslednjih vrsticah.
Kitajska izkušnja prepričljivo dokazuje, da so temeljne usmeritve liberalizma napačne, saj je tržno gospodarstvo ob šibki državi razvojno vse manj uspešno. Rešitev je torej v močni državi, ki se jo učinkovito upravlja. Za njeno upravljanje se ponujata dva modela, eden je avtoritaren, drugi pa demokratičen. Temeljna razlika med njima je v tem, da demokratičen model kot svojo ključno sestavino zagovarja učinkovit nadzor vlade (izvajalci nadzora: parlament, sodna oblast, od politike neodvisna javna občila,….), totalitarni model pa tak nadzor kategorično zavrača. Ta razlika generira številne druge razlike med modeloma, zaradi katerih je večina ljudi demokraciji bolj naklonjena kot avtokraciji, medtem ko slednja ustreza kapitalu, katoliški cerkvi in osebam, ki so značajsko naklonjene sovraštvu do drugačnih.
Demokracija je žal danes v številnih državah v krizi, tudi v Sloveniji. Med njene povzročitelje je smiselno vsaj pri nas uvrstiti predvsem dva dejavnika: preživeli model oblikovanja vlade ter neprimerno volilno zakonodajo. Te sistemske slabosti so doslej liberalizmu ustrezale, saj so slabile moč države in zato ni bil naklonjen njihovi odpravi. Sedaj pa je soočen s spoznanjem, da brez močne države v prihodnje ne bo šlo. Pri tem pa se pojavlja dilema, kako jo upravljati, demokratično ali avtokratsko. Kot rečeno, je večina sicer bolj naklonjena demokraciji, a je ta sedaj upravljavsko tako oslabela, da bo z njo težko zadovoljiti potrebe po učinkoviti državi. To je eden osrednjih problemov sodobne družbe, ki ga je možno razrešiti le s sistemsko prenovo demokracije s ciljem, da se njeno upravljavsko učinkovitost bistveno poveča in prilagodi današnjim potrebam. Če se v tem ne bo uspelo, se nam obeta splošna prevlada avtokracije z značilnostmi fašizma, kot to nakazuje Mastnak.
Za zaključek le še to. V aprilu bomo imeli volitve, ki bodo odločilno vplivale na to, kako bomo svojo državo v prihodnje upravljali, demokratično ali avtokratsko. Za uspeh demokracije je ključno, da na volitvam večinsko podpremo stranke, od katerih si lahko obetamo, da nam bodo državo učinkovito in pošteno upravljale, zaradi uresničitve te usmeritve pa so pripravljene izvesti tudi potrebne sistemske spremembe v naši politični ureditvi.
Andrej Cetinski, Sinteza

Tjaša Zorc
(OPROSTITE MOJI NEPOSREDNOSTI)

⚜                             ⚜                               ⚜                               ⚜                                ⚜

Da precej pozorno opazujem dogajanje na slovenski politični sceni, ni skrivnost. Da se ne nagibam v desno, tudi. A skušam kljub temu ostati kolikor toliko poštena do obeh strani. Vsaj v analiziranju že storjenih napak, ki so pripeljale Slovenijo do sem, kjer je.
Da ne bo pomote, bom na kratko povzela svoje prepričanje:
V 30 letih je bila tej državi storjena komaj še popravljiva škoda.
Z agresivnostjo desne opcije.
In z mlahavo omahljivostjo leve opcije.
In s finančnimi mahinacijami ter vpetostjo v lobiranje obeh opcij.
In skrbi za lasten obstanek na oblasti – zopet obeh opcij.
Tako, na kratko.

Človek bi pričakoval, da smo se iz zgoraj zapisanega česa naučili.
In doumeli, da bo treba zdaj nekaj storiti drugače.
Oziroma marsikaj, ne le nekaj.
Prisluhniti Madžarom, njihovi opoziciji, ki nas svari pred ponovitvijo lastne napake, ki je Orbana dobesedno ustoličila na oblasti.
Napake, imenovane NEENOTNOST.
So moja pričakovanja zaman?

Pri nas se zdi, da smo še bolj razdeljeni, kot smo bili včasih.
Pa s tem ne mislim le razkola med desno in levo opcijo, že znotraj leve – pod kar štejem vse, kar ni desno, kajti sredine – vsaj skozi mojo percepcijo – ni enotnega koncepta. Ne more obstajati, vsaj v trenutnih razmerah ne. Vsi, ki trdijo drugače, se – milo rečeno – sprenevedajo.

No, vrnimo se k razdeljenosti. Na levi strani.
Nihče nikogar ne mara.
Okej, KUL-ovci skušajo sodelovati. Zadnje čase bolj uspešno kot prej, to jim gre priznati. Zato jih bom ta hip izvzela iz te kritike.
Kritiko prvenstveno namenjam novo ustanovljenim strankam. In listam … vsemu, kar diši na politično udejstvovanje.
Ja, razumem, v vaših očeh je KUL del problema.
A je, obenem, hoteli to ali ne, tudi del rešitve.
Pomemben del.
S katerim boste morali, če rešitev res iščete – sodelovati, pa če vam je to všeč ali ne.

Saj, če ne dosežemo res ŠIROKEGA, s tem mislim na najmanj 60 poslancev, konsenza,
JE VSE ZAMAN.
Edino tako se bo namreč mogoče posvetiti nujnim SPREMEMBAM.
Ki nas bodo popeljale naprej, ne pa nazaj, kamor korakamo že 30 let.
In edino TO je tisto, KAR ŠTEJE!
Pot naprej!

Ni pomembno ali verjamete v pandemijo ali ne. Ta bo minila.
Tudi to, ali je za vas pomembnejši volilni ali medijski zakon, je sekundarnega pomena.
DOJEMITE KONČNO, da je politika servis državljanov.
TOREJ NAJPREJ PREVERITE, kaj je pomembno za nas, DRŽAVLJANE.

LJUDJE HOČEMO, da se to uničevanje naše države KONČA!
Hočemo, da se nekdo končno posveti GRADNJI!
In zavedamo se, da ena stranka sama pač ne bo zmogla.
Zato ZAHTEVAMO, da naposled prestopite okvirje LASTNEGA EGOIZMA
in se začnete pogovarjati. In se tudi SILA HITRO DOGOVORITE,
kaj je v tem trenutku res pomembno.

POMEMBNEJŠE OD VAS SAMIH.
Kajti če ne priznavate, da je prihodnost Slovenije NAJVIŠJA VREDNOTA,
potem nimate v politiki KAJ ISKATI.

LEPO VAS PROSIM!
Zdaj je čas ZA REŠITVE!
ZA ABSOLUTNO SODELOVANJE – in s tem absolutnim mislim dobesedno.
Zdaj je čas, DA OBRNETE NOV LIST.
DA NAM, DRŽAVLJANOM SLOVENIJE, KONČNO OMOGOČITE DOSTOJNO ŽIVLJENJE.

Zdaj mora – poudarjam MORA – priti do DOGOVORA VSEH NAPREDNIH strank, zvez, list …, kako boste Slovenijo popeljali
V PRIHODNOST!
Razumete?

Če ne razumete ali se ne strinjate, potem pa
SMO RES V TEŽAVAH!

⚜                         ⚜                         ⚜                         ⚜                          ⚜

prof. Borut Ošlaj, slovenski filozof

Obdobje adolescence naše mlade države se izteka; čas je, da obogateni z izkušnjami vstopimo v zrelejšo fazo.
Z zgodovinskimi delitvami in razlikami so tesno povezane tudi aktualne politične in ideološke. Tudi te so pri nas žal zaostrene do vrelišča in v svoji toksičnosti močno zavirajo možnosti celovitega razvoja družbe.
Smiselno in hkrati nujno bi zato bilo, da se po državni osamosvojitvi lotimo še bistveno pomembnejšega projekta političnega osamosvajanja. Osamosvojiti se moramo izpod jarma lastne politične nezrelosti, ki se kaže v ideološki zasvojenosti, v slepem kopičenju vpliva in moči za ʽnašeʼ, v brezobzirnih diskreditacijah in slabitvah političnih nasprotnikov.
Kdo je ta dober in kdo ta slab, kdo zaslužen in kdo ne.
Tisti, ki desnico brez prepričljivih dokazov povezujejo s fašizmom in totalitarizmom, levico pa z lenobo, anarhizmom in kaosom, že uporabljajo radikalizirano govorico, ki temelji na izključevanju in povzdigovanju lastne pozicije oz. enega pola naše fakultativnosti nad drugega.
Vedeti pa moramo, da bo pot do politične osamosvojitve verjetno daljša in težja kot je bila pot našega državnega osamosvajanja.
Za začetek pa:
Pogovorimo se v miru, brez razčiščevanj in maščevanj opravimo odpis moralnih dolgov in skupaj ter z jasnim pogledom naprej začrtajmo smernice možnosti boljšega življenja.

Borut Ošlaj: Prispevek k pragmatični apologiji razlik

Poleg države je večji solastnik Save Turizma s kapitalskim deležem v višini 43,2 % še ameriški sklad York. Ta naj bi po informacijah, ki so dostopne v javnih občilih, svoj lastniški delež prodal madžarskemu finančnemu skladu za 38 mio evrov; slednjega obvladuje skupina ljudi, ki je zelo blizu Orbanu, prvemu madžarskemu politiku, in tako ne gre dvomiti, da gre za posel, za katerim stoji sosednja država. Slovenija ji nakup lahko prepreči, saj ima v tem primeru predkupno pravico, vendar je menda ne namerava izkoristiti, saj posel za našo državo naj ne bil dovolj zanimiv. To mnenje se verjetno opira tudi na napoved madžarskega kupca, da bo v naslednjih nekaj letih v Sava Turizem investiral 200 mio evrov; to bo očitno storil predvsem s ciljem, da si po tej poti v Savi zagotovi večinski lastniški delež.

Če naša država v gornjem primeru ne bo izkoristila predkupne pravice, bo to ena največjih napak, ki smo jih doslej storili pri upravljanju državnega premoženja, teh pa ni bilo malo. To mnenje se opira predvsem na naslednje:

1. Turizem se v Sloveniji uvršča med razvojno najbolj perspektivne dejavnosti, Sava Turizem pa ima v njem že – tako pa naj bi bilo tudi v naprej – eno osrednjih vlog. Poseduje namreč najbolj atraktivne turistične lokacije v Sloveniji (na Bledu, ob morju, v Prekmurju – termalni turizem), upravlja preko 3.000 turističnih sob, 81 bazenov, pet termalnih centrov in kar je še posebno pomembno: posluje zelo uspešno. V letu 2019, to je pred pandemijo, je podjetje ustvarilo 30 mio evrov dobička, to je le nekaj manj od zneska, ki naj bi ga država založila za uveljavitev zgoraj omenjene predkupne pravice.
2. Sava že ima izkušnje s prodajo svojih zmogljivosti Madžarom. Zaradi prisile bank je namreč pred tremi leti madžarskemu državnemu skladu prodala svojo enoto Terme Lendava. Novi lastnik je napovedal, da bo v kupljeno podjetje veliko investiral, a je ostalo zgolj pri obljubah. Takoj pa je odslovil prejšnje vodstvo in ga zamenjal svojimi ljudmi. Največ nejevolje pa Lendavčanom povzroča s tem, ker drži terme že lep čas zaprte, celo otrokom poleti ne dovoli uporabe zunanjega bazena. Slabe izkušnje imamo tudi pri drugih prodajah, npr. hotel Metropol, ki je v hrvaških rokah, je že nekaj let zaprt. Pa tudi pri vrsti podjetij, npr. Tovarna sladkorja Ormož, Tobačna tovarna Ljubljana, Helios, Tovarna dušika Ruše, INA Nafta Lendava, TAM, Metalna, obe pivovarni itd. Očitno imajo drugi drugačne cilje. In pri tem je pomembno, da se dobički prevzetih družb odlivajo v tujino in s tem siromašijo vire za zdravstveno, socialno, izobraževalno in drugo delo. Kam plujemo. Brez ekonomske suverenosti ni politične in tudi ne socialne, kulturne. Prav ta operacija je lep primer.
3. V Slovenji je kar veliko tujih naložb, za katere se je tuji kapital odločal iz profitnih motivov in torej niso bile politično motivirane. Naložbe, ki jih v Sloveniji izvajajo madžarski investitorji, pa vsaj posredno podpira njihova avtoritarna politična oblast, ki očitno poskuša z njimi uresničiti ne le ekonomske, pač pa tudi politične cilje. Kako sicer razumeti to, da ima vse prej kot kapitalsko bogata Madžarska preko podjetij, odvisnih od njene politične oblasti, v lasti največji delež slovenskega bančništva, želi postati osrednji igralec v slovenske turizmu in poskuša pridobiti pomembno vlogo tudi v nekaterih drugih atraktivnih dejavnostih (nova železniška proga Divača-Koper, luka Koper,…). Prodajo lastniškega deleža, ki ga ima sklad York v Sava Turizmu, je torej smiselno in potrebno vrednotiti ne le z ekonomskih, pač pa tudi političnih in nacionalnih vidikov, saj gre tudi za naj atraktivnejše dele Slovenske zemlje, gre za primer posodobljene kolonizacije.

Gornji argumenti ne dopuščajo dvoma o tem, ali naj Slovenija ob prodaji lastniškega deleža sklada York v Sava Turizmu izkoristi predkupno pravico: to mora storiti. Če vlada ne bo pravočasno sprejela ustrezne odločitve, bo resno prizadela vitalne interese naše države. Za tako ravnanje bo težko ponudila pojasnilo, ki bi demokratično večino Slovencev lahko zadovoljilo.

Za Programski svet Sinteza-KCD: Andrej Cetinski, dr. Jože Mencinger, Tomaž Ogrin, Drago Babič, Zvone Dragan, Emil Milan Pintar, Tjaša Zorc, Milan Bajželj, Bogdan Lipovšek, Miroslav Marc.

Z upravljanjem slovenske države nismo zadovoljni.
Boljši izkoristek ljudskega potenciala je osnova za uspešnejši razvoj.
Nov volilni sistem naj sprejme ljudstvo na referendumu.

Po tridesetih letih samostojne države nas je precej državljanov nezadovoljnih z razvojem in s stopnjo demokracije pri nas. Zato je navdihujoče prebirati ideje, ki jih prinašajo Pisma bralcev, saj ponujajo precej dobrih idej, kako bi se stanje lahko izboljšalo. Spodaj je podanih nekaj misli o možni izboljšavi sedanje parlamentarne demokracije, ki očitno vzbuja veliko pomislekov.
Gre za vprašanje delegiranja poslancev, ki naj prenašajo želje in stališča volivcev v hram demokracije, torej v parlament, kjer se odloča o bistvenih vprašanjih ureditve države in o delovanju vseh njenih pravnih subjektov.
Volitve so pomembna faza v delovanju demokratičnih sistemov, vendar so pri tem nekateri boljši od drugih. Slovenija se mogoče prav zaradi tega ne more ravno pohvaliti z razvitostjo in uspešnostjo. Stopnja demokracije je lahko vzrok za boljši izkoristek ljudskega potenciala, ta pa implicira splošen napredek države. Čeprav bi se zaradi naše majhnosti lahko zdelo, da nimamo pogojev za velike rezultate, pa je to dejansko daleč od resnice. Naši ljudje so na skoraj vseh področjih ne le uspešni, temveč celo nadpovprečni, tudi genialni. Le njihov glas ne seže prav daleč oz. tja, kamor bi moral. Če je to problem, potem gotovo obstaja rešitev.
Stranke, ki nastopajo na volitvah, svoje programe spretno zavijajo v celofan, tako da jim je težko oporekati, saj idealizirajo skoraj vse, s čemer naslavljajo volivce. V ozadju pa se skrivajo pasti, ki prave načrte marsikatere stranke bolj ali manj uspešno prikrivajo. Zato razliko med strankami predstavljajo predvsem njihovi voditelji s svojimi karizmatičnimi nastopi in zgodbami ter manj programi strank. Strankarski poslanci po volitvah niso zavezani stališčem svoje volilne baze in zato sledijo le navodilom strank, ki pa v bazi praviloma predstavljajo manjšino. Da bi poslanci pri svojem delu upoštevali stališča baze v celoti oz. vsaj njen večinski del, je danes nepredstavljivo. O kakšni komunikaciji z volivci med mandatom tudi ni govora oz. je le izjema in ne pravilo. Današnji parlamentarni demokraciji bi zato težko rekli, da sledi ustavi, po kateri je država v rokah ljudstva. Tudi civilna sfera, ki v parlamentu sploh ni zastopana, predstavlja pa veliko večino volilnega telesa, danes ne more vplivati na odločanje, kar je še ena velika hiba sedanjega volilnega sistema. Večini volivcem zato ni povsem jasno, kakšno je stališče posameznih strank do aktualnih vprašanj oz. problemov družbe. Zato imajo državljani pred volitvami vso pravico, da zahtevajo številne odgovore strank na vsa pomembna vprašanja. Tudi civilna društva bi se morala predstaviti ob bok strankam in omogočiti volivcem pregled nad možnimi alternativnimi predlogi reševanja problemov oz. odločanja. Žal imajo volivci še vedno premalo podatkov o namerah strank in civilnih gibanj, ter o njihovih pogledih in stališčih. Zaradi vsega tega je interes za volitve takšen, kakršen je, torej slab.
V parlamentu je večkrat mogoče zaslediti prekršitve postopkovnih pravil, vendar pa do sedaj še ni prišlo do problematiziranja prenosa volje volilne baze v parlament. Da je odločanje v parlamentu, kot smo mu priča danes, vse prej kot demokratično, se lahko prepričamo, če upoštevamo po eni strani število vseh volivcev, po drugi strani pa število članov tistih strank, ki jih pri odločanju v parlamentu poslanci upoštevajo. Entropija odločanja oz. nedoločenost (neustreznost) glasovanja v parlamentu glede resnične volje ljudstva bi težko bila večja, kot je sedaj. To se lepo kaže v številnih protestih in vsesplošnem nezadovoljstvu ljudi.
Še ena posebnost naše parlamentarne demokracije je žal precej očitna. To je negativna selekcija kadrov za prevzemanje funkcij v političnem prostoru. Čeprav poznamo veliko poklicev, kjer je selekcija posledica strogih kadrovskih meril, ki upoštevajo poleg izobrazbe, znanja, referenc, jezikov, še osebno integriteto, pa se takšna selekcija ne izvaja za pomembnejše funkcije. Večina državljanov stoji gotovo na stališču, da je to nedopustno in da bi ravno za odgovorne funkcije veljalo uporabljati še posebej stroga merila izbire. Tudi odpoklic kot posledica slabega ali celo kriminalnega dela je poznan, vendar ne ko gre za politiko. Zakaj se sodna veja oblasti ne spopade s težavami, ki iz tega izvirajo, ni razumljivo. Mogoče bi bilo dobro iskati rešitve v smeri omejenih mandatov pomembnejših funkcij na največ dva (8 let), saj bi se potem številni morali zavedati, da jih izven politike čaka še precej delovnih let med normalnimi državljani brez privilegijev. Pa še slabe prakse neprimerno zasedenih poklicev bi precej zmanjšali.
Kot zaključek je potrebno ponovno ugotoviti, da se vse vrti okoli volitev. Demokratične volitve so gotovo osnova demokratičnim sistemom. Če pa hočemo narediti korak naprej v razvit svet novih odnosov in spoznanj, so nujne spremembe tudi volilne zakonodaje. Predvsem je potrebno zagotoviti civilni sferi, da lahko kandidira svoje ljudi na volilnih seznamih, da je mogoča uporaba preferenčnega glasu, da se kandidate izbira le iz okolja bivanja, kjer jih občani lahko ocenjujejo in ne tam, kjer strankam ustreza, da je možen odpoklic inkriminiranih funkcionarjev, itd. Ker mora spremembe sprejeti parlament, bo bitka trda. Zato bi bilo potrebno čimprej razmisliti o vseljudskem referendumu, ki bi nov, sodoben in demokratičen volilni zakon, ki je mimogrede že pripravljen, potrdil.
dr. Andrej Dobnikar

Pod gornjim naslovom je Rastko Močnik objavil daljši prispevek, v katerem predstavlja svoje poglede na aktualne družbene probleme, tako pri nas kot v EU. Do njegove razlage sem precej zadržan in da bom lažje pokazal, kje se predvsem razlikujeva, bom najprej navedel, kje sam zaznavam osrednje težave, s katerimi se sooča sodobna družba. Po mojem je problem predvsem v upravljanju države. Upravljanje mora namreč biti učinkovito in prednostno usmerjeno v zadovoljevanje interesov večine prebivalstva, to temeljno zahtevo pa se zadovoljuje le ob izpolnjevanju naslednjih dveh pogojev: 1.ključne upravljavske pristojnosti se naj poveri le etično neoporečnim in za to zahtevno delo ustrezno usposobljenim osebam; 2.vrhnjo politično oblast je potrebno v imenu in v korist večine učinkovito nadzirati, saj se sicer hitro izrodi. Oba pogoja se danes splošno slabo zadovoljuje, predvsem zato, ker so pri upravljanju držav prevladale neoliberalne vrednote (pohlep, laž, prevara,..) in usmeritve (čim več svobodnega trga ob šibki državi), posledično pa se nesprejemljivo zapostavlja splošne družbene interese v korist kapitala in družbenih elit.
Če nam je do učinkovite demokracije, je potrebno sistemske ureditve, po katerih v EU upravljamo države, primerno prenoviti. V Sloveniji potrebujemo predvsem tri spremembe: 1. nov volilni sistem, ki bo bistveno okrepil vpliv volivcev na sestavo parlamenta; 2. nov model oblikovanja vlade, ki politike ne bo razdvajal in bo zadovoljeval zgoraj navedeni zahtevi glede kompetenc, potrebnih za vodenje vlade; 3. bistveno moramo okrepiti soupravljanje (v podjetjih in v javnem sektorju), omejiti pa politično kadrovanje. Takim in podobnim spremembam sicer politika nasprotuje, tako leva kot desna, saj bi bila zaradi njih večina sedanjih politikov karierno kot materialno prizadeta; njihova uresničitev je zato prednostno poslanstvo civilne družbe.
Danes pogosto že kar kaotične razmere pri upravljanju države je možno dobro izkoristiti, kar velja še predvsem za tiste med nami, ki so naklonjeni avtoritarnemu vladanju. V tem je bil vsaj v EU doslej najbolj uspešen Viktor Orban, prvi politik sosednje Madžarske. Ta si je namreč podredil vse nadzorne organe politične oblasti in si predvsem s korupcijo zgradil tako bogato mrežo podpornikov, da ga pri avtoritarnem vladanju nihče več resneje ne ogroža. Še več, s prijemi, ki sta jih že v prejšnjem stoletju razvila fašizem in nacizem, si je zagotovil dovolj bogato podporo prebivalstva, da ga tudi volitve več ne ogrožajo. Pri tem mu udobno podporo nudi katoliška Cerkev, simpatije svojih rojakov pa si bogati tudi s pomembnimi lastniškimi posegi v slovensko gospodarstvo. Orban v EU ni brez posnemalcev. Eden bolj prepoznavnih in tudi učinkovitih sedaj vodi našo vlado.
Vračam se k Močniku. Tudi v njegovem zapisu ima Orban osrednje mesto, le da delovanje le tega drugače vrednoti. Za Močnika, kakor ga sam razumem, je namreč Orban predvsem produkt neoliberalizma, ki deluje v korist svojega naroda in ga ta zato tudi podpira. Iliberalizmu, to je političnemu režimu Orbana, zato ne kaže nasprotovati, saj naj bi predstavljal eno bolj uspešnih oblik »izhoda iz slepe ulice, v katero so liberalne vlade z neoliberalno politiko potisnile postsocialistične družbe«. Ta izhod sicer blaži posledice kapitalizma, jih pa ne odpravlja; za njihovo odpravo je potrebno, tako Močnik, storiti veliko več, to je opustiti kapitalizem.
Z Močnikom očitno soglašava, da je sodobna družba v resni krizi. Razlikujeva pa se v razumevanju njenih vzrokov in možnosti njenega reševanja. Po mojem predstavlja osrednji družbeni problem šibkost današnje demokracije, za katero pa se ve, kako jo zdraviti. Za razliko od mene Močnik v upravljanju države ne prepoznava težave in zato tudi v Orbanovi in Janševi avtokraciji ne vidi grožnje demokraciji, kaj šele znamenj fašizma. Zanj je osrednji problem kapitalizem. On ki bi ga opustil, medtem ko sem sam naklonjen njegovi prenovi v smeri, ki jo nakazuje socialno-tržno gospodarstvo (učinkovito in pošteno upravljanje države v korist večine, močna socialna država, z davki in soupravljanjem omejena družbena moč kapitala).
Andrej Cetinski, Sinteza

Ljudje bomo odločali in izbrali zaupanja vredne!

Danes smo organizacije in posamezniki/ce združeni v iniciativo Glas ljudstva na Trgu Republike predali naše zahteve političnim strankam, ki bodo kandidirale na prihajajočih državnozborskih volitvah.

Na podlagi javne razprave, ki je potekala od lanskega novembra ter vseh prejetih prispevkov strokovnjakov in strokovnjakinj iz civilne družbe, smo pripravili 138 zahtev na 11 področjih, ki so izrednega pomena za vse prebivalke in prebivalce Sloveniji. Od teh 138 smo 30 zahtev prepoznali kot prioritetne ter hkrati takšne, ki jih je možno uresničiti v roku enega leta od nastopa nove vlade. Zato za teh 30 zahtev pričakujemo, da bodo implementirane najkasneje eno leto po nastopu mandata nove vlade.

Politične stranke imajo sedaj na voljo tri tedne, da naše zahteve preberejo in se do njih opredelijo. Ko bomo prejeli odzive strank na naše zahteve, bomo vzpostavili spletno orodje za volivce in volilke, kjer bodo tudi oni lahko opredelili svoje (ne)strinjanje z zahtevami ter preverili, v kolikšni meri se njihova osebna politična stališča skladajo s stališči strank.

Ljudje bomo odločali! Vsi na volitve 24. aprila in poskrbeti, da se sliši #GlasLjudsva!