V aprilu bomo imeli volitve, ki bodo odločilno vplivale na to, kako bomo svojo državo v prihodnje upravljali, demokratično ali avtokratsko.

Pod gornjim naslovom je Tomaž Mastnak objavil zapis, v katerem obravnava izjemno aktualen problem, to je slabitev demokracije in krepitev avtoritarnih oblik vladanja. Njegovi razlagi se v večjem delu pridružujem, pogrešam pa v njej nekatera pojasnila pa tudi razmislek o tem, kako sanirati obravnavane družbene probleme. Nekaj tega, kar po mojem manjka, bom v naslednjih vrsticah sam zapisal. Da me bo lažje razumeti, bom kratko povzel tudi osrednjo vsebino Mastnakove razlage, kakor jo sam dojemam. Za naslednje naj bi šlo:
– Liberalizem naj bi bil danes, tako Mastnak, v resni krizi, čemur tudi sam pritrjujem. Pri tem z liberalizmom razumem v svetu prevladujoča družbeno-ekonomska usmeritev, ki se predvsem zavzema za svoboden trg in šibko državo z malo sociale in nizkimi davki.
– O tem, zakaj sedanja kriza liberalizma, Mastnak ne pove veliko. Po mojem jo predvsem povzroča Kitajska. Ta je namreč pred nekaj desetletji uvedla tržno gospodarstvo, ki ga kot država aktivno usmerja in podpira, vzdržuje pa tudi spodobno socialno politiko. Njen družbeni model se torej bistveno razlikuje od liberalnega in je tudi razvojno bolj učinkovit. Liberalni kapitalizem tako danes na številnih področjih težko konkurira kitajskemu, njegova idejna zasnova (šibka država) pa je postala močno vprašljiva.
– Mastnak ugotavlja, da liberalizem svojo krizo zdaj sam neposredno rešuje in to z diktaturo. V podkrepitev tega mnenja še ta njegov citat: »Medtem ko so pred sto leti reševanje zahodne civilizacije prepustili fašizmu, so zdaj fašizem inkorporirali. Liberalizem se preobrača v totalitarizem, ne da bi prenehal biti liberalizem«. Te ocene so zelo radikalne, v nemajhni meri pa ustrezajo dejanskim razmeram. Zaradi boljšega razumevanja jih je primerno nekoliko dopolniti, predvsem pa je potreben razmislek o alternativi za totalitarizem, s katerim svoje zadrege rešuje liberalizem. O tem več v naslednjih vrsticah.
Kitajska izkušnja prepričljivo dokazuje, da so temeljne usmeritve liberalizma napačne, saj je tržno gospodarstvo ob šibki državi razvojno vse manj uspešno. Rešitev je torej v močni državi, ki se jo učinkovito upravlja. Za njeno upravljanje se ponujata dva modela, eden je avtoritaren, drugi pa demokratičen. Temeljna razlika med njima je v tem, da demokratičen model kot svojo ključno sestavino zagovarja učinkovit nadzor vlade (izvajalci nadzora: parlament, sodna oblast, od politike neodvisna javna občila,….), totalitarni model pa tak nadzor kategorično zavrača. Ta razlika generira številne druge razlike med modeloma, zaradi katerih je večina ljudi demokraciji bolj naklonjena kot avtokraciji, medtem ko slednja ustreza kapitalu, katoliški cerkvi in osebam, ki so značajsko naklonjene sovraštvu do drugačnih.
Demokracija je žal danes v številnih državah v krizi, tudi v Sloveniji. Med njene povzročitelje je smiselno vsaj pri nas uvrstiti predvsem dva dejavnika: preživeli model oblikovanja vlade ter neprimerno volilno zakonodajo. Te sistemske slabosti so doslej liberalizmu ustrezale, saj so slabile moč države in zato ni bil naklonjen njihovi odpravi. Sedaj pa je soočen s spoznanjem, da brez močne države v prihodnje ne bo šlo. Pri tem pa se pojavlja dilema, kako jo upravljati, demokratično ali avtokratsko. Kot rečeno, je večina sicer bolj naklonjena demokraciji, a je ta sedaj upravljavsko tako oslabela, da bo z njo težko zadovoljiti potrebe po učinkoviti državi. To je eden osrednjih problemov sodobne družbe, ki ga je možno razrešiti le s sistemsko prenovo demokracije s ciljem, da se njeno upravljavsko učinkovitost bistveno poveča in prilagodi današnjim potrebam. Če se v tem ne bo uspelo, se nam obeta splošna prevlada avtokracije z značilnostmi fašizma, kot to nakazuje Mastnak.
Za zaključek le še to. V aprilu bomo imeli volitve, ki bodo odločilno vplivale na to, kako bomo svojo državo v prihodnje upravljali, demokratično ali avtokratsko. Za uspeh demokracije je ključno, da na volitvam večinsko podpremo stranke, od katerih si lahko obetamo, da nam bodo državo učinkovito in pošteno upravljale, zaradi uresničitve te usmeritve pa so pripravljene izvesti tudi potrebne sistemske spremembe v naši politični ureditvi.
Andrej Cetinski, Sinteza