EVOLUCIJA DEMOKRACIJE

Z upravljanjem slovenske države nismo zadovoljni.
Boljši izkoristek ljudskega potenciala je osnova za uspešnejši razvoj.
Nov volilni sistem naj sprejme ljudstvo na referendumu.

Po tridesetih letih samostojne države nas je precej državljanov nezadovoljnih z razvojem in s stopnjo demokracije pri nas. Zato je navdihujoče prebirati ideje, ki jih prinašajo Pisma bralcev, saj ponujajo precej dobrih idej, kako bi se stanje lahko izboljšalo. Spodaj je podanih nekaj misli o možni izboljšavi sedanje parlamentarne demokracije, ki očitno vzbuja veliko pomislekov.
Gre za vprašanje delegiranja poslancev, ki naj prenašajo želje in stališča volivcev v hram demokracije, torej v parlament, kjer se odloča o bistvenih vprašanjih ureditve države in o delovanju vseh njenih pravnih subjektov.
Volitve so pomembna faza v delovanju demokratičnih sistemov, vendar so pri tem nekateri boljši od drugih. Slovenija se mogoče prav zaradi tega ne more ravno pohvaliti z razvitostjo in uspešnostjo. Stopnja demokracije je lahko vzrok za boljši izkoristek ljudskega potenciala, ta pa implicira splošen napredek države. Čeprav bi se zaradi naše majhnosti lahko zdelo, da nimamo pogojev za velike rezultate, pa je to dejansko daleč od resnice. Naši ljudje so na skoraj vseh področjih ne le uspešni, temveč celo nadpovprečni, tudi genialni. Le njihov glas ne seže prav daleč oz. tja, kamor bi moral. Če je to problem, potem gotovo obstaja rešitev.
Stranke, ki nastopajo na volitvah, svoje programe spretno zavijajo v celofan, tako da jim je težko oporekati, saj idealizirajo skoraj vse, s čemer naslavljajo volivce. V ozadju pa se skrivajo pasti, ki prave načrte marsikatere stranke bolj ali manj uspešno prikrivajo. Zato razliko med strankami predstavljajo predvsem njihovi voditelji s svojimi karizmatičnimi nastopi in zgodbami ter manj programi strank. Strankarski poslanci po volitvah niso zavezani stališčem svoje volilne baze in zato sledijo le navodilom strank, ki pa v bazi praviloma predstavljajo manjšino. Da bi poslanci pri svojem delu upoštevali stališča baze v celoti oz. vsaj njen večinski del, je danes nepredstavljivo. O kakšni komunikaciji z volivci med mandatom tudi ni govora oz. je le izjema in ne pravilo. Današnji parlamentarni demokraciji bi zato težko rekli, da sledi ustavi, po kateri je država v rokah ljudstva. Tudi civilna sfera, ki v parlamentu sploh ni zastopana, predstavlja pa veliko večino volilnega telesa, danes ne more vplivati na odločanje, kar je še ena velika hiba sedanjega volilnega sistema. Večini volivcem zato ni povsem jasno, kakšno je stališče posameznih strank do aktualnih vprašanj oz. problemov družbe. Zato imajo državljani pred volitvami vso pravico, da zahtevajo številne odgovore strank na vsa pomembna vprašanja. Tudi civilna društva bi se morala predstaviti ob bok strankam in omogočiti volivcem pregled nad možnimi alternativnimi predlogi reševanja problemov oz. odločanja. Žal imajo volivci še vedno premalo podatkov o namerah strank in civilnih gibanj, ter o njihovih pogledih in stališčih. Zaradi vsega tega je interes za volitve takšen, kakršen je, torej slab.
V parlamentu je večkrat mogoče zaslediti prekršitve postopkovnih pravil, vendar pa do sedaj še ni prišlo do problematiziranja prenosa volje volilne baze v parlament. Da je odločanje v parlamentu, kot smo mu priča danes, vse prej kot demokratično, se lahko prepričamo, če upoštevamo po eni strani število vseh volivcev, po drugi strani pa število članov tistih strank, ki jih pri odločanju v parlamentu poslanci upoštevajo. Entropija odločanja oz. nedoločenost (neustreznost) glasovanja v parlamentu glede resnične volje ljudstva bi težko bila večja, kot je sedaj. To se lepo kaže v številnih protestih in vsesplošnem nezadovoljstvu ljudi.
Še ena posebnost naše parlamentarne demokracije je žal precej očitna. To je negativna selekcija kadrov za prevzemanje funkcij v političnem prostoru. Čeprav poznamo veliko poklicev, kjer je selekcija posledica strogih kadrovskih meril, ki upoštevajo poleg izobrazbe, znanja, referenc, jezikov, še osebno integriteto, pa se takšna selekcija ne izvaja za pomembnejše funkcije. Večina državljanov stoji gotovo na stališču, da je to nedopustno in da bi ravno za odgovorne funkcije veljalo uporabljati še posebej stroga merila izbire. Tudi odpoklic kot posledica slabega ali celo kriminalnega dela je poznan, vendar ne ko gre za politiko. Zakaj se sodna veja oblasti ne spopade s težavami, ki iz tega izvirajo, ni razumljivo. Mogoče bi bilo dobro iskati rešitve v smeri omejenih mandatov pomembnejših funkcij na največ dva (8 let), saj bi se potem številni morali zavedati, da jih izven politike čaka še precej delovnih let med normalnimi državljani brez privilegijev. Pa še slabe prakse neprimerno zasedenih poklicev bi precej zmanjšali.
Kot zaključek je potrebno ponovno ugotoviti, da se vse vrti okoli volitev. Demokratične volitve so gotovo osnova demokratičnim sistemom. Če pa hočemo narediti korak naprej v razvit svet novih odnosov in spoznanj, so nujne spremembe tudi volilne zakonodaje. Predvsem je potrebno zagotoviti civilni sferi, da lahko kandidira svoje ljudi na volilnih seznamih, da je mogoča uporaba preferenčnega glasu, da se kandidate izbira le iz okolja bivanja, kjer jih občani lahko ocenjujejo in ne tam, kjer strankam ustreza, da je možen odpoklic inkriminiranih funkcionarjev, itd. Ker mora spremembe sprejeti parlament, bo bitka trda. Zato bi bilo potrebno čimprej razmisliti o vseljudskem referendumu, ki bi nov, sodoben in demokratičen volilni zakon, ki je mimogrede že pripravljen, potrdil.
dr. Andrej Dobnikar

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.