Avtior prispevka (Branko Soban) v naslovu uporabi ime zloglasnega Pabla Escobarja, ki še danes simbolizira skrajno obliko moči, bogastva in kriminala.

Branko Soban: Escobar v parlamentu

Volilni državni udar s pomočjo tuje obveščevalne službe, grob in nezaslišan poseg v slovensko suverenost, kakršnega še ni bilo, je uspel. Cilj operacije je bil dosežen. Tisti, ki jim je bilo namenjeno to posredovanje iz tujine, namreč že sestavljajo novo vlado.

Slovenska skrajna desnica, podpornica genocida v Gazi in strastna zaveznica tako imenovanih “iliberalnih (beri: avtoritarnih) režimov”, ima vlado praktično že v rokah. Uradne inštitucije, ki bi morale storiti vse, da prevratniki za vselej odidejo iz političnega življenja, pa se še vedno obnašajo, kakor da se ni nič zgodilo. Kakor da udara sploh ni bilo.

V parlamentu in tudi v medijih malone nihče ne govori o tem. Prevratniki pa medtem spokojno in zadovoljno snujejo koalicije, si mirno delijo sedeže v parlamentu in ministrske položaje, kakor da je vse v najlepšem redu. In v bistvu tudi je, saj si nihče ne upa dregati vanje. In s prstom kazati na nedovoljen vstop tujih dirigentov na naša (pred)volilna tla.

So domači zarotniki nedotakljivi? Šoki so se v minulih dneh kar vrstili. Policija je denimo objavila, da agenti izraelske Črne kocke, ki so po svoje odločilno zrežirali parlamentarne volitve, ne bodo smeli več v Slovenijo. Poteza je naravnost butalska. Tako so namreč v Butalah nekoč odganjali strašne Turke iz naše dežele. Black Cube ima na tisoče sodelavcev. Ves Izrael je ena sama obveščevalna služba. In če ti trije tajni odposlanci, ki so zdaj na črnem seznamu, ne bodo smeli več v naše loge, bodo pač namesto njih prišli drugi.

In še en nesmisel. Če so torej ti trije izraelski obveščevalci prekršili naše zakone in pri nas počeli nedovoljene stvari, kaj pa potem storiti s tistimi, ki so doma skupaj z njimi spletali zaroto proti državi? Ti tudi ne bi smeli več v Slovenijo. A jim tega doslej ni še nihče povedal.

Še huje. Zdaj se namreč popolnoma nemoteno in svobodno sprehajajo po parlamentu in vlečejo na dan stare obveščevalske zgodbe o evropski komisarki, nič pa o lastnem poskusu prevrata v svoji državi. In še manj o zaveznikih iz Izraela, ki ubijajo nedolžne ljudi na sedmih frontah, kot jih je pred časom naštel Benjamin Netanjahu. Zločinski premier, ki ga išče Haag. Takšni ljudje po novem preurejajo slovenski politični prostor.

Veselje v Moskvi.Naslednji šok je bila seveda izvolitev Zorana Stevanovića za predsednika parlamenta. Po narcisoidnem klovnu Borutu Pahorju, ki je s svojima dvema mandatoma popolnoma degradiral in ponižal inštitucijo predsednika države, smo mnogi mislili, da nižje v tej državi več ni mogoče pasti. Pa se je kljub temu zgodila nova katastrofa. Na položaj drugega človeka v državi je bil namreč izvoljen velik ljubitelj teorij zarot, ki je bil pred leti pravnomočno obsojen za svoje kriminalno početje. Zato seveda nikoli ne bi smel v parlament.

V Moskvi so bili noro navdušeni nad takšnim razpletom. Vsi kremeljski mediji so pozdravljali njegovo izvolitev. Predsednik dume Vjačeslav Volodin mu je celo osebno čestital za ta podvig, so pisali v Moskvi. Zdaj, ko je Vladimir Putin izgubil močnega zaveznika v Budimpešti (pred tem pa tudi dva pomembna vohuna v Sloveniji), mu bo morda Stevanović od zdaj kot nov trojanski konj odpiral vrata v Evropo …

Kravata in ne zločini.Njegova biografija in politična provinienca sta dobro znani. Zato je ne gre ponavljati. Toda njegova izvolitev me je seveda v hipu spomnila na zdaj že legendarni detajl iz življenjske zgodbe nekdanjega mamilarskega kralja Pabla Escobarja. Ko je bil izvoljen v kolumbijski kongres, ga na prvo plenarno zasedanje sprva niso pustili izključno zato, ker pod suknjičem ni imel kravate. Šele ko si jo je nadel okrog vratu, je smel vstopiti v hram demokracije. Merilo je bila torej kravata in ne njegov zločinski življenjepis.

Nekaj na las podobnega se je zgodilo Luckyju Lucianu, zloglasnemu mafijskemu šefu (ta resda nikoli ni kandidiral za poslanca), ki so ga ameriške oblasti leta 1946 izpustile iz zapora zaradi “njegovega domoljubja, lojalnosti in privrženosti demokratičnim vrednotam”. Kakor da pred tem nikoli ni bil kriminalec in da je zaradi dokazanega domoljubja zdaj nenadoma opran vseh zločinov.

In prav tu tiči bistvo problema. Zgolj kravata in domoljubje namreč ne moreta in ne smeta biti osnovna pogoja za vstop v parlament. Za ta korak so potrebne povsem drugačne kvalitete, ki pa jih mnogi slovenski “izvoljenci ljudstva”, od tistih v občinskih svetih in v državnem zboru pa do tistih v Bruslju in Strasbourgu, preprosto nimajo.

Na Orwellovi politični farmi.Spremljal sem oblikovanje vseh dozdajšnjih vlad v samostojni državi. Toda kaj takšnega, da bi ena od političnih opcij klicala na pomoč tuje sile, se doslej še ni zgodilo. Jamais vu. Še nikoli videno, bi rekli Francozi. George Orwell, če bi bil še živ, bi o tem zlahka napisal kakšen nov triler. Tokrat o slovenski politični štali. Pardon: farmi. Pisateljev novorek iz distopičnega romana 1984 zdaj namreč postaja uradni jezik domače politike.

Stranka Resni.ca bi se prosto po Orwellu morala v bistvu imenovati Laž. Demokrati Anžeta Logarja so pravzaprav Nedemokrati. Sredinski trojček, za kar se razglaša, ni nikakršna sredina, ampak je tipični predstavnik skrajne neoliberalne desnice, ki ščiti kapital in delodajalce, ne pa najšibkejše sloje prebivalstva. Že ime Fokus, enega od členov te famozne neoliberalne trojke, veliko pove. V ruščini fokus namreč pomeni trik, čarovnijo. Zato ni nič nenavadnega, da je tudi ta trojka svoje glasove oddala Stevanoviću. Velikemu zagovorniku Moskve in kremeljskega čarovnika Putina, ki ga išče Haag.

Se Orban seli v Slovenijo? Madžarska se je po 16 letih znebila avtoritarnega Viktorja Orbana. Tam je padel in je moral oditi, pri nas pa znova vstaja. Madžarska je naša soseda, toda desna politika se ni od nje prav nič naučila.

V 16 letih Orbanove skrajno desničarske in avtoritarne vladavine je Madžarska namreč postala ena najrevnejših članic Evropske unije in daleč najmanj svobodna država te skupnosti. Je to res pravi model vladanja za slovensko desnico, ki nenehno sanja o oblasti? Bi tudi mi res morali živeti po Orbanovem in Putinovem modelu?

Sredinska politika kot prevara. Prav neverjetno je, kako veliko je strank, ki se vztrajno rinejo v sredino. Kar je seveda velika prevara. V politiki ne more biti sredine. Ali si za demokracijo ali pa si proti njej. Ali si za spoštovanje ustave ali pa si proti njej. Ali si za človekove pravice ali pa si proti njim. Ali si za socialno državo ali pa si proti njej. Ali si fašist ali antifašist. Ali si za genocid v Gazi ali pa si proti njemu. Ali podpiraš brutalno rusko uničevanje Ukrajine ali si proti temu. Tu ne more biti srednjih poti.

Imeli bi malce demokracije, zraven pa še za eno pest diktature. Zakone bi spoštovali, ko komu to ustreza, sicer pa jih ne bi. In sodišča ravno tako. Tako pač ne gre. Takšna politika nima prihodnosti. Sredinskih partij ne more biti. Na sredini (ceste) so namreč vselej samo povožene kokoši in mačke. In takšnih je v naši politiki v resnici že bistveno preveč. Vsi bi bili na sredini. Ker tam ni nikoli treba pokazati pravih kart. In ne prave barve.  

Vsi grehi Janeza Janše. Slovenska volilna zakonodaja (pa ne samo ta) je v bistvu hudo nepopolna. Ker nekateri ne razumejo, da obsojenci in drugi moralno sporni posamezniki preprosto ne smejo sedeti v parlamentu in odločati o usodi in prihodnosti naroda in države, bi to morali zapisati tudi v zakon. Volilne komisije bi morale takšne kandidate v hipu črtati s seznamov. Zdaj pa imamo situacijo, da se volilne komisije v bistvu bojijo samopašnežev in negativcev in ne obratno. In jim iz strahu pred njimi zgolj nemočno prikimavajo.Precej je posameznikov, ki nikoli ne bi smeli postati poslanci, kaj šele ministri. Janez Janša, na primer, ki ima v svojem življenjepisu že toliko negativnih dogodkov in minusov, da bi ga morala vsaka volilna komisija takoj odsloviti. Bil je denimo član Peterletove vlade, ki je bila na Sodišču za človekove pravice v Strasbourgu obsojena zaradi izbrisa skoraj 26 tisoč prebivalcev Slovenije.

Dva sodnika sta v ločenem mnenju takrat jasno zapisala, da je šlo za očiten poskus etničnega čiščenja, kar je seveda zločin nad zločini. Takšnim ljudem, ki so se zavestno odločili za ta korak in bili zanj kaznovani pri najvišji sodni inštituciji v Evropi, bi morali prepovedati vstop v vsako hišo demokracije na tej celini.

Strašenje z labodjimi spevi. Že pred tem je Janša aktivno sodeloval v trgovini z orožjem. V različnih knjigah in publikacijah je objavljenih na stotine uradnih dokumentov z njegovim podpisom, ki dokazujejo vpletenost v te nečedne in nezakonite posle. Zaradi dogodkov v Depali vasi in poskusa prevrata ga je nekdanji premier Janez Drnovšek odstavil s položaja obrambnega ministra.

Nenehno si je v laseh z novinarji, saj jim je že ob osamosvojitvi napovedoval labodje speve. Dve novinarski kolegici je pred časom prav po Putinovo, kot kakšen pocestni klatež, ozmerjal s prestitutkama, zaradi česar je bil potem obsojen na sodišču.

Nezrelost demokracije. Kako to, da državna volilna komisija kandidata s takšno negativno preteklostjo in uličnimi moralnimi standardi, ki je že desetletja živ dokaz nedemokratičnosti, nestrpnosti in nespoštovanja do drugače mislečih, sploh spusti na volitve? V totalitarnih državah da, v demokracijah pa se kaj takšnega preprosto ne bi smelo zgoditi.

Tovrstni kandidati so namreč vzorčni primer demokratične nezrelosti, ki jo vztrajno dokazuje tudi njegova stranka, kjer je že leta in leta povsem nedemokratično edini kandidat na internih partijskih volitvah. Kot nesmrtni

Ljubljeni vodja v Severni Koreji. Si Slovenija (in Evropska unija) res zasluži takšne ljudi na ključnih položajih?

Neznosna zapeljivost lažnivcev. Vprašanje je, kako to, da ljudje sploh verjamejo takšnim politikom. Sociologi Oliver Hahl, Minjae Kim in Ezra W. Zuckerman Sivan v raziskavi z naslovom The Authentic Appeal of the Lying Demagogue poudarjajo, da mnogi ljudje preprosto hočejo verjeti lažnivcem. Kult osebnosti, ki si ga je Janša nedvomno zgradil (to je sicer značilnost mnogih politikov z diktatorskimi tendencami), mu daje dodatno kredibilnost. Saj ima vedno prav.

Ljudje preprosto verjamejo lažnivcem kljub očitnim kontradikcijam v njihovih izjavah in odločno zavračajo vsakršne argumente, ki jasno dokazujejo, da ni res, kar trdijo. Sociologi pravijo, da mu verjamejo, ker preprosto verjamejo vanj. V primerih, ko pa tudi njim postane jasno, da politik laže, jim za to sploh ni mar. V skladu z načelom: bolje on, kot pa njegov sovražnik.

Ločnica med dejstvi in fikcijo. Že Hannah Arendt je opozarjala, da v avtoritarnih režimih, kamor se zdaj podaja Slovenija, ljudje vse težje ločujejo med dejstvi in fikcijo, med resnico in lažjo. Tako imenovani “iliberalni demokrati”, kar je seveda oksimoron brez primere, saj demokrat si ali pa nisi, vmesne poti tu ne more biti, to zamegljevanje dejstev samo še dodatno spodbujajo. Tudi s pomočjo lažnih in zavajajočih objav na družbenih medijih, ki so prav zaradi tega, kot je dejal že Zygmunt Bauman, v svojem bistvu pravzaprav globoko antidružbena. 

Pojedine zarečenega kruha. Prihajamo v čas, ko laži, zarote in bogate pojedine zarečenega kruha postajajo del uradne politike države. Le kam plove Slovenija? Po 35 letih samostojnosti najbrž ni nihče računal, da bomo zapluli v takšno avtoritarno temo, kot se nam zdaj obeta. S kadri, ki na nekaterih ključnih položajih nikoli ne bi smeli biti.

Branko SobanF Siol.net.

V Sintezi smo po temeljitih analizah pripravili predlog novega (KOMBINIRANEGA) volilnega sistema, ki upamo, da ga bodo novi poslanci tudi sprejeli.

Emil Milan Pintar predstavi problem

Le nekaj mnut polsušanja prijetnega intervjuja z gostoma I. Svetllikom in C. Ribičičem na RadijoPrvi vam bo pojasnilo vse.

POSNETEK

 
Ogromna večina ljudi je nezadovoljna s sedanjim volilnim sistemom.

Avtor (A.C.) je ta prispevek napisal za objavo v Delu. V njem omenja stvari, za katere se v Sintezi zavzemamo že vrsto let. Kogar tematika vznemirja, vabimo k sodelovanju!
Programski svet

Upravljanje naše skupne države
DEMOKRACIJA V ČASU UMETNE INTELIGENCE

Avtor članka z gornjim naslovom je Miro Germ, strokovnjak za sisteme upravljanja.   V članku navaja več  uporabnih predlogov o tem, kaj bi bilo primerno v našem  modelu upravljanja države spremeniti s ciljem , da bo to v prihodnje učinkovitejše. Vsekakor gre za izjemno aktualno temo in v naslednjih vrsticah želim prikazati še nekaj njenih vidikov,  ki se jih v naslovnem članku ne izpostavlja.

Z aktualnimi problemi upravljanja  države se pri nas  že nekaj let ukvarja tudi skupina izvedencev, ki deluje v okviru civilne družbe z imenom Sinteza. Njihove  razlage dokazujejo, da se nam je  demokracija v nemajhni meri izrodila v strankokracijo, to je vladavino političnih strank, ki  splošne družbene koristi v nemajhni meri podreja interesom  samih strank in tudi kapitala, posledica pa je vse manj etično  (tudi koruptivno) in ne prav učinkovito upravljanje države.

Težave z upravljanjem držav, ki jih povzroča obolela demokracija, postajajo eden osrednjih problemov  Evrope, ki se bo vse bolj boleče odražal predvsem v njenem zaostajanju v  konkurenčnosti, še predvsem za Kitajsko. Težava  pa ni v tem, da bi ne vedeli,  kako prenoviti demokracijo, da bo  upravljavsko zopet učinkovita,  pač pa je problem politika, ki taki  prenovi  iz interesnih  razlogov ni naklonjena. Kako jo pripraviti do  tega, da bo drugače ravnala, je zelo aktualno vprašanje, a se z njim, kolikor mi je znano, za sedaj nihče resneje ne ukvarja. Vse prej kot učinkovito upravljanje demokratičnih držav  se bo očitno  nadaljevalo in k sanaciji razlogov za te razmere nas bodo slej ko prej prisilile šele resne ekonomske in politične krize, v katere nas neprimerno upravljanje potiska.

O razlogih,  zaradi katerih imamo v Sloveniji težave z upravljanjem, je  primerno kaj več povedati. Osrednji tak razlog so po mojem razumevanju   predvsem neprimerne sistemske rešitve, ki jih uporabljamo. Teh je sicer več,  izpostavim pa naj zgolj tri, po mojem najbolj problematične. Na prvo mesto uvrščam to, da naša politična ureditev ne upošteva, da je upravljanje praviloma učinkovito le v primeru, če ga izvajamo preko dveh ločenih aktivnosti, to sta vodenje in nadzor vodenja. Ta razmejitev med vodenjem in nadzorom vodenja pri nas slabo deluje predvsem zato, ker  vlado oblikujemo po načelih koalicije. Problematičnost  te rešitve je v naslednjem: rešitev politiko močno razdvaja, namesto da bi jo zavezovala k usklajevanju in sodelovanju; ključne vodstvene pristojnosti se poverja političnim  osebam, ki za to zahtevno delo pogosto nimajo zadostnih izkušenj; nadzor vodenja  države je močno omejen, saj koalicijske stranke vlado nekritično podpirajo, opozicijske pa ji vladanje predvsem otežujejo; zaradi nasprotij med koalicijo in opozicijo ter pogostih menjav vlade strateške razvojne politike države  praktično ni možno izvajati.

Naštetim slabostim se lahko  izognemo tako, da  namesto koalicijske, to je politične, oblikujemo vlado, katere člani imajo relevantne vodstvene izkušnje.  Tako vlado, imenujmo jo  »tehnična«, ima Švica in ta rešitev  nedvomno veliko prispeva, da  se Švica uvršča  med najbolj demokratične in ekonomsko uspešne države. V državah, ki se imajo za demokratične, pa politika  tehnični vladi praviloma ni naklonjena  in to nedvomno velja tudi za naše razmere.

Druga slabost naše politične ureditve, ki jo izpostavljam, je volilna  zakonodaja. Ta ima sicer več pomanjkljivosti, osrednja pa je po moji oceni to, da daje volivcem možnost, da volijo stranke, kdo jih bo  zastopal v parlamentu, pa praviloma odločajo vodstva strank. Rešitev je nedemokratična,  škodljiva pa je predvsem zato, ker izrazito podpira strankokracijo.  Že omenjena Sinteza je že pred več leti priplavila predlog volilnega zakona, v  katerem je tudi obravnavani problem zadovoljivo razrešen, a so bili vsi njeni dosedanji napori, da se prenovo volilne zakonodaje tudi izvede, neuspešni.

Še o tretji od napovedanih slabosti naše politične ureditve nekaj besed. V Sloveniji imamo centralno politično oblast  s sedežem v  Ljubljani in 212 lokalnih (občinskih) oblasti, vmes pa ni ničesar. Že zgolj ti podatki dajo vedeti, da tako organizirano upravljanje države ne more dobro delovati. Pomembno ga lahko izboljšamo z ustanovitvijo  vmesnih  upravnih enot, to je pokrajin. Tako ureditev predvideva že ustava, a je politika doslej  ni  resno jemala. Tudi reševanja tega problema se je lotila Sinteza in upajmo,  da  bo imela prihodnja vlada za te njene  aktivnosti več razumevanja.

Naj zaključim z naslednjo mislijo.  Prihodnost  nas Slovencev je izjemno odvisna od tega, kako upravljamo  svojo državo, nič manj pa ne od tega, kako se upravlja našo širšo domovino, to je EU; do upravljanja  države torej ni modro biti brezbrižen.

Andrej Cetinski

UGOTOVITVE IN PRIPOROČILA SINTEZE

– k dokumentu, ki ga je pripravil prof. dr. Mirko Pečarič. –

A. Ugotovitve

1. Strokovna razprava o pokrajinah je v veliki meri zaključena.
   Pregled analiz in študij, pripravljenih v zadnjih treh desetletjih, potrjuje široko strokovno soglasje o potrebi po uvedbi pokrajin kot druge ravni lokalne samouprave. Analize dosledno poudarjajo, da številne javne naloge – zlasti na področju regionalnega razvoja, prostorskega načrtovanja, prometa, zdravstva, izobraževanja in socialnih storitev – presegajo okvir občin, hkrati pa so za centralno državo preveč operativne.
2. Glavna ovira za ustanovitev pokrajin ni več strokovna, temveč politična.
   Čeprav so bile v Sloveniji pripravljene številne analize, predlogi zakonov in koncepti regionalizacije, noben izmed njih ni bil sprejet v zakonodajnem postopku. Ključni razlog ni pomanjkanje strokovnih podlag, temveč odsotnost političnega soglasja o modelu regionalizacije in razdelitvi pristojnosti.
3. Analizirani dokumenti implicitno podpirajo model večjih funkcionalnih pokrajin.
   Večina analiz poudarja potrebo po pokrajinah, ki imajo:

• dovolj veliko demografsko osnovo,
• realna gospodarska in upravna središča,
• funkcionalno povezan prostor (mobilnost, infrastruktura, storitve),
• fiskalno vzdržnost.

To pomeni, da strokovni argumenti večinoma podpirajo model manjšega števila večjih pokrajin, ki temeljijo na gravitacijskih območjih večjih urbanih centrov.

4. Regionalizacija ne sme biti zgolj administrativna reforma.
   Če pokrajine ne dobijo realnih pristojnosti in stabilnih finančnih virov, obstaja nevarnost navidezne decentralizacije, pri kateri bi nastala nova administrativna raven brez dejanskega vpliva na razvoj in upravljanje države.
5. Pretekli poskusi regionalizacije so se pogosto ustavili pri vprašanju meja.
   Iz dosedanjih izkušenj izhaja, da se razprava o pokrajinah pogosto prehitro osredotoči na vprašanje meja, sedežev in imen pokrajin. Tak pristop vodi v konflikt lokalnih interesov in blokira proces še pred oblikovanjem vsebinskega modela regionalne uprave.
6. Ustanovitev pokrajin zahteva širok politični konsenz.
   Ker zakon o ustanovitvi pokrajin zahteva dvotretjinsko večino v Državnem zboru, regionalizacija ne more biti projekt ene vlade ali ene politične koalicije. Potreben je širši politični in družbeni dogovor.

B. Priporočila

1. Najprej je treba opredeliti naloge pokrajin.
   Pred razpravo o mejah pokrajin je treba jasno določiti, katere naloge bodo pokrajine opravljale. Med ključnimi nalogami bi morale biti:

• regionalni razvoj in razvojna politika,
• regionalno prostorsko načrtovanje,
• organizacija regionalnega javnega prometa,
• del zdravstvenega sistema (sekundarna raven),
• srednješolsko in poklicno izobraževanje,
• upravljanje regionalne infrastrukture,
• koordinacija socialnih in razvojnih programov.

1. Zagotoviti je treba stabilne finančne vire pokrajin.
   Pokrajine morajo imeti lastne prihodke in jasno opredeljene vire financiranja, ki zagotavljajo sorazmerje med prenesenimi nalogami in finančnimi sredstvi. Brez fiskalne avtonomije regionalizacija ne more doseči svojega cilja.
2. Vlada naj zoži razpravo na omejeno število realnih modelov.
   Za učinkovito politično razpravo je smiselno, da vlada razpravo omeji na dva ali tri realne modele regionalizacije (npr. model večjih funkcionalnih pokrajin). Odprta razprava o velikem številu različnih variant namreč vodi v neskončne razprave brez politične odločitve.
3. Razpravo o mejah pokrajin je treba odpreti šele po dogovoru o funkcijah.
   Šele ko bodo jasno opredeljene naloge in finančni viri pokrajin, je smiselno začeti razpravo o konkretnih območjih in sedežih pokrajin.
4. Regionalizacijo je treba uvajati postopno.
   Uvedba pokrajin naj poteka v več fazah v obdobju nekaj let. Najprej je smiselno ustanoviti pokrajine kot razvojne in koordinacijske enote, nato pa postopoma prenašati posamezne pristojnosti.
5. Potrebna je široka javna in politična razprava.
   Regionalizacija predstavlja eno izmed najpomembnejših institucionalnih reform države. Zato je nujno zagotoviti odprto javno razpravo ter vključiti občine, regionalne institucije, gospodarstvo in civilno družbo.

C. Sklep

Na podlagi analiziranih dokumentov Sinteza ocenjuje, da so strokovne podlage za uvedbo pokrajin v Sloveniji že dolgo časa dovolj razvite. Nadaljnje odlašanje z uvedbo druge ravni lokalne samouprave ne pomeni več iskanja novih rešitev, temveč predvsem odlašanje s politično odločitvijo.

Če želi Republika Slovenija zmanjšati centralizacijo, okrepiti regionalni razvoj in izboljšati učinkovitost javnega upravljanja, je ustanovitev funkcionalnih in finančno vzdržnih pokrajin eden ključnih korakov v tej smeri.

Pripravili člani strokovne skupine za pripravo modela ustanovitve pokrajin v RS .

Za Sintezo-KCD
Emil Milan Pintar, predsedujoči

Ustavno sodišče RS

Spoštovani,

 V SINTEZI-KCD se zadnji dve leti intenzivno ukvarjamo z vprašanjem ustanovitve pokrajin. Razlog je v tem, da ugotavljamo vse večjo odtujenost političnega odločanja od državljanov. Zaradi neustreznega in nedemokratičnega volilnega sistema pri nas praktično ne obstoji povezava med izvoljenimi poslanci in volivci, da ne opozarjamo posebej, da po vsakih državnozborskih volitvah ostaja praktično tretjina regij brez zastopnika v DZ; nekatere regije že desetletja.

Eden od uveljavljenih načinov, ki ga uporabljajo praktično vse države, je vzpostavitev srednjega nivoja upravljanja in političnega odločanja med občinami in političnim centrom. Slovenija je edina država v EU, ki te ravni odločanja, torej pokrajin, ni vzpostavila – čeprav imamo to opredeljeno v Ustavi že od leta 2006.

Glede tega smo v SINTEZI-KCD sprejeli naslednje stališče:

»V Ustavi RS je jasno določena obveznost zakonodajalca, da spoštuje načelo skladnosti zakonodaje z ustavo (prvi odstavek 153. člena). V Ustavi tudi ni nobene določbe, zaradi katere bi bilo upravičeno odlašati z ustanovitvijo pokrajin, ali določbe, ki bi prepuščala odločitev  o potrebnosti pokrajin na vlado ali državni zbor. 

Nesporno je tudi, da  je treba takrat, ko je sprejeta sprememba Ustave, uskladiti zakonodajo z novo ustavno ureditvijo. Očitno je, da je danes zakonska ureditev lokalne samouprave pomanjkljiva in v neskladju z na novo urejeno določbo 143. člena o pokrajinah. V neskladju z ustavo pa ni samo dejstvo, da zakon o ustanovitvi občin še ni bil sprejet, zaradi česar obstoji velika in neustavna pravna praznina in neskladnost zakonske in ustavne ureditve, čeprav je od spremembe 143. člena minilo že dvajset let. Ustavno sporne so tudi vse dejavnosti izvršilne oblasti, ki zaobidejo z Ustavo določeno vlogo pokrajin in njihove pristojnosti prenašajo na institucije, ki njihovo vlogo nadomeščajo in s tem posredno tudi odlagajo.

Prizadevanja za ustanovitev pokrajin potekajo že od leta 1999. Takrat je bil naš član prof. dr. Ciril Ribičič  prvopodpisani poslanec pod predlogom, da se sprejme zakon o ustanovitvi pokrajin že v letu 1999, vendar ta zahteva takrat ni mogla uspeti zaradi neustrezne ureditve v prejšnjem 143. členu Ustave. Poznejši poskusi sprejemanja zakona o ustanovitvi pokrajin niso uspeli zaradi različnih pogledov političnih strank in njihovih poslanskih skupin na število pokrajin in zaradi nezainteresiranosti izvršilne oblasti, da pride do njihove ustanovitve.

Čeprav je razumljivo, da poskuša izvršilna oblast omiliti neustavno pravno praznino zaradi nesprejema zakona o ustanovitvi pokrajin, je treba poudariti, da so ustavno suspektne tudi vse rešitve, ki prispevajo k temu, da do sprejema ustavno-skladne rešitve ne pride. Ob tem prihajajo iz vladnih krogov stališča, da ustanavljanje pokrajin ni prioriteta vlade in da vlada nasprotuje prenosu kakršnih koli državnih pristojnosti na pokrajine, čeprav Ustava poudarja v tretjem odstavku 143. člena: Država z zakonom prenese na pokrajine opravljanje posameznih nalog iz državne pristojnosti, mora pa jim za to zagotoviti potrebna sredstva.

Za ustanavljanje pokrajin ni odgovorna samo vladna koalicija, ki doslej nikoli ni obvladovala 2/3 večine, določene za sprejem zakona o ustanovitvi pokrajin. Soodgovorne so tudi poslanske skupine in poslanci vsakokratne parlamentarne opozicije.

Kadar je posamezna določba katerega koli zakona v neskladju z Ustavo, jo Ustavno sodišče razveljavi. Kako je mogoče zagovarjati stališče, da Ustavno sodišče ne more storiti ničesar v primeru, kadar zakona, katerega sprejem Ustava izrecno napoveduje in terja, sploh ni, saj je očitno, da gre v tem primeru za veliko hujšo kršitev kot v primeru posamične neustavne zakonske določbe«.

Spoštovano sodišče,

sprašujemo, kdaj in na kakšen način bo zapolnjena pravna praznina, ki je nastala z določilom Ustave o obvezni ustanovitvi pokrajin z zakonom leta 2006 in dvajset letnim državno-zborskim ignoriranjem te obveznosti. Prepričani smo namreč, da je sedanja centralizacija upravljanja države eden glavnih razlogov za neustrezen model razvoja (»metropolitanska bolezen«) in hitro naraščanje razlik v razvitosti osrednje regije in periferije države.

Za odgovor se vam vnaprej zahvaljujemo.

   SINTEZA-KCD

   Emil Milan Pintar, predsedujoči

---

VOLILNA KAMPANJA – PRED URADNO IN MIMO NJE

Od prehoda v demokracijo poslušamo o enakopravnosti kandidatov. V praksi je ni.

Čeprav vsi izpolnijo zakonske pogoje za kandidaturo, nimajo enakih možnosti za predstavitev. RTV Slovenija lahko – in to tudi počne – nekaterim odmeri bistveno več prostora kot drugim. Neparlamentarne stranke imajo že pri sami kandidaturi težjo pot, medtem ko parlamentarnim zadostujejo podpisi treh poslancev.

Kampanja se uradno začne pozno, neuradno pa traja ves mandat. Najbolj intenzivna je prav pred uradnim začetkom, ko pravila še ne veljajo. Takrat mediji po lastni presoji izpostavljajo ene in spregledajo druge. Favoriti dobijo še več pozornosti, novi obrazi pa težko pridejo do besede. Ko se kampanja uradno začne, se minutaža meri skoraj matematično natančno – a škoda je že narejena.

Velik del denarja se porabi pred uradno kampanjo, brez jasnega nadzora. Na to je opozarjal tudi Igor Šoltes. Zasebni mediji medtem nimajo skoraj nobenih omejitev – čeprav že zdaj zanje veljata volilni molk in prepoved objave anket tik pred volitvami.

Ankete pogosto ne merijo javnega mnenja, temveč ga ustvarjajo. Uporabljajo se celo kot izgovor za izključevanje iz soočenj. A soočenja niso nagrada za priljubljene – so javni prostor, namenjen vsem kandidatom, posebej zaradi številnih neopredeljenih volivcev.

Ob takem vzporednem sistemu, ki ureja predstavitev oziroma promocijo kandidatov in list, se postavlja ključno vprašanje: ali bo zgolj razprava o tem, kateri volilni sistem je ustreznejši v ožjem pomenu besede, sploh prinesla spremembe? Ali lahko govorimo o svobodnem odločanju volivcev, če je že obdobje pred oddajo glasov zaznamovano z neenakostjo, nedorečenostjo in prikritimi vplivi? Prav to nedorečeno stanje veliki in močni uspešno izkoriščajo.

Ob prepovedi neposrednega financiranja strank s strani podjetij so nastali obvodi: inštituti kot podaljšane roke strank, oglaševanje državnih podjetij v »pravih« medijih, preplet politike in civilne družbe. Tudi največje institucije niso zunaj tega vpliva. Najnovejši primeri, kot afera »Kopriva«, razkrivajo še proizvodnjo lažnih profilov in organizirano ustvarjanje navideznega javnega mnenja. Regulacija tu očitno odpoveduje.

Zato razmislek o rešitvi ne more ostati le pri tehničnih spremembah volilnega sistema. Ena izmed možnosti bi bila večje podržavljenje kampanje – jasnejša, enotna in stroga pravila za vse ter bistveno bolj omejeno zasebno financiranje in oglaševanje. Hkrati pa tudi manjši, preglednejši proračunski izdatki, namenjeni strankam za kampanjo.

Večja enakopravnost list in kandidatov bi pomenila manj prikritih vplivov, manj tekmovanja v finančni moči in manj obvodov sistema. Prispevala bi tudi k bolj urejenemu javnemu prostoru, ki je v času kampanj dobesedno zasuto s papirjem, plakati in oglasi.

Predvsem pa bi takšna ureditev pomenila več demokracije – ne le na dan volitev, temveč v celotnem obdobju, ko se volivci odločajo.

Ljubljana, 03.03.2026                                                    Pripravil   Andrej Magajna  – 041 691 619

Predsedujoči Gibanju Sinteza, Emil Milan Pintar, je pripravil članek o nujnosti spremembe volilnega, saj obstoječi volilni sistem niti približno ne ustreza demokratičnosti niti do volivcev niti do izvoljenih resnih poslancev. Omogoča le neomejeno moč strankarskih vodstev – strankokracijo.

V svojem prispevku g. Pintar pojasni naslednja poglavja:

1. VOLILNI SISTEM KOT SPORAZUM MED LJUDSTVOM IN POLITIKO
2. DEMOKRATIČNOST VOLILNIH SISTEMOV
3. PREVLADUJOČI MODELI VOLILNIH SISTEMOV
4. KRATKA SKICA (SLABOSTI) NAŠEGA SEDANJEGA VOLILNEGA SISTEMA
5. UVEDBA ELEKTRONSKEGA  GLASOVANJA
6. NEKAJ SKLEPNIH MISLI

Celoten prispevek je tukaj:
SLOVENIJA NUJNO POTREBUJE NOV VOLILNI SISTEM

Odgovor je (bo) na glasovnici!

Čez mesec dni bomo odgovarjali, kakšno prihodnost hočemo. Na vprašanje se splača odgovoriti.

Ali Žerdin, urednik Sobotne priloge Dela, 21. 2. 2026

Začelo se je. Vstopili smo v obdobje, ko bo ljudstvo za trenutek zares prevzelo oblast. To ne bo načelo, zapisano na ustavnem papirju, temveč realno stanje, natisnjeno na volilne glasovnice. Poteza pisala slehernega ob tistih, ki bodo glasovali, bo definirala veje oblasti za naslednja štiri leta. Če štejemo volitve v državni zbor, oblastno napravo neodvisne Republike Slovenije, so to desete volitve. Če prištejemo še tiste leta 1990, ko se je neposredno glasovalo o sedežih v skupščini, so to enajste parlamentarne volitve. Koalicija, ki jo je vodilo Gibanje Svoboda, je zdržala celoten mandat, kar je v zadnjih letih redkost. Zadnja koalicija, ki je preživela vsa štiri leta, je vodenje države prevzela leta 2004. Koalicijo je takrat vodila SDS.
Bilanca. Pred štirimi leti je glavnino oblastnih nalog prevzela ekipa, ki pred tem ni delovala v institucijah zakonodajne ali izvršilne veje oblasti. Glavnina je prišla od drugod. Premier Robert Golob je prišel iz energetike. Predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič iz sodstva. Finančni minister iz gospodarstva. Ministrica za kulturo iz akademskih vrst. Če štejemo vlado, ki jo je Lojze Peterle postavil leta 1990, je bila Golobova vlada petnajsta v obdobju parlamentarne demokracije. Ni bila najboljša. Daleč od tega, da bi bila najslabša. Če je prejšnja vlada, ki jo je vodil Janez Janša, med pandemijo uvedla zelo posebno stanje, je Golob državo vrnil v okvire parlamentarne demokracije s sistemi zavor in ravnovesij. Vladajoča koalicija je bila občasno štorasta, ni pa imela ambicij, da bi zganjala radikalni, destruktivni politični inženiring. Bolj je poudarila ustavno načelo o Sloveniji kot socialni državi. V pravila o delitvi dobička je vključila možnost, da imajo od te osrednje kategorije kapitalističnega sistema korist tudi zaposleni, ne le lastniki kapitala.
Vladajoča koalicija končuje mandat v času radikalnega spreminjanja mednarodnega reda. Premier Golob je leta 2024 ujel zadnje trenutke zgodovine, ko je še obstajal vtis, da so Združene države Amerike »dobrohoten hegemon«, in obiskal Bidnovo Belo hišo. Opredelitev do politike administracije Donalda Trumpa je ena od ključnih političnih opredelitev sodobnosti. S Trumpovo vladavino nastajajo elementi novega svetovnega reda, nastaja nova politična kultura, nova vrsta kapitalizma. Kapitalizma, v katerem tehnološke korporacije ne kujejo le izjemnih dobičkov, temveč svoj monopolni status izkoriščajo tudi za pobiranje fevdalne rente. Nastajajoča nova globalna ureditev še ni ustrezno poimenovana, jasno pa je, da je bolj nasilna, brezpravna, prinaša radikalno ekonomsko neenakost in fantastične možnosti nadzora.
Ko gre za nasilnost nastajajočega novega reda, obstajata dve dimenziji: ravnodušnost do genocidov se spreminja v dojemanje genocidov kot poslovnih priložnosti. V središču sodobnega kapitalističnega sistema so vzpostavljene nove paravojaške formacije, ki ne preganjajo le domnevnih nezakonitih priseljencev, temveč so potencialne tarče nasilja tudi celotne družbe.
Nasilje nad družbo, kot se riše na političnem obzorju, je večplastno. Če je pandemija covida-19 pred leti prinesla prvi alibi za nasilje, je lahko lov na migrante drugi alibi. Spopad z domnevnim antisemitizmom je tretji alibi za nove represivne prijeme. Denimo za represijo, uperjeno proti univerzam. Četrta dimenzija nasilja nad družbo je povezana s prihodnostjo. Če človeštvo kot svetovna skupnost ne bo ukrepalo proti grozljivim podnebnim spremembam, proti srhljivemu pregrevanju planeta – oceanov in kopnega –, bo sledil nov, mnogo hujši val nasilja.
Stranke, ki kandidirajo, nimajo enakih vizij naše prihodnosti. Te vizije se bistveno razlikujejo.
Ob odločanju na volitvah so tudi pred nami globalna vprašanja. Kakšno svetovno ureditev zagovarjajo politične skupine, ki se potegujejo za oblast v Sloveniji? Ali razumejo tveganja in priložnosti, ki jih nosijo tehnološke spremembe? Kateri vrsti kapitalizma so naklonjene? Socialnemu kapitalizmu? Liberalnemu? Neoliberalnemu? Tehnofevdalizmu? Liberalnemu fašizmu? Je v tej shemi še prostor za nevladne organizacije, je še prostor za samoorganizirano družbo? So pobude, ki prihajajo iz družbenega tkiva, motnja v sistemu ali dragocena dodana vrednost? So nevladne organizacije, torej organizacije, ki prispevajo k skupni blaginji, nepotreben parazit ali smiselna dopolnitev instrumentov države, ki si zasluži proračunsko podporo?
Pri besedi blaginja smo. Je blaginja nekaj, kar pritiče podjetnemu posamezniku? Družbi kot celoti? Kako doseči blaginjo?
Stranke, ki kandidirajo, nimajo enakih vizij naše prihodnosti. Te vizije se bistveno razlikujejo. Poteza s pisalom na volilnem listu za leto 2026 bo odgovor na zahtevno vprašanje, kakšno prihodnost hočemo.
Na to vprašanje je vredno odgovoriti!

Slovenski politični prostor se nahaja v fazi izrazite izenačenosti med političnima blokoma. Analiza aktualnih trendov kaže, da bodo naslednje parlamentarne volitve najverjetneje odločene predvsem na podlagi mobilizacije in čustvene energije volilnega telesa.

1. Politična dinamika zadnjih dveh mandatov

Obdobje 2020–2022 je zaznamovala visoka stopnja polarizacije, povezana z epidemijo, institucionalnimi konflikti in protestno mobilizacijo. Ključni volilni učinek ni izhajal iz enega samega dogodka, temveč iz akumulacije napetosti skozi daljše obdobje.

Obdobje po letu 2022 zaznamuje postopna erozija zaupanja, povezana s počasnim napredovanjem reform, komunikacijskimi nejasnostmi in kadrovsko nestabilnostjo, kar lahko vodi v demobilizacijo lastne baze.

2. Simulacija mandatov (D’Hondt, 90 sedežev)

Osnovni scenarij temelji na naslednjih približnih deležih med opredeljenimi volivci:

Stranka	Delež (%)	Mandati (osnovni scenarij)
SDS	23	30
Gibanje Svoboda	18	23
NSi	7	9
SD	7	9
Demokrati	6	8
Levica	5	6
Vesna	4	5

Blokovska razdelitev (osnovni scenarij):
Desni blok (SDS + NSi + Demokrati): 47 mandatov
Levi blok (GS + SD + Levica + Vesna): 43 mandatov

3. Scenarij prerazporeditve neopredeljenih (60/40)

Ob predpostavki, da se 60 % neopredeljenih volivcev odloči za levi blok in 40 % za desni blok, simulacija kaže naslednje razmerje:

Stranka	Mandati (60/40 scenarij)
SDS	29
Gibanje Svoboda	25
NSi	8
SD	9
Demokrati	7
Levica	7
Vesna	5

Ob blokovski razdelitvi še neodločenih (60/40 scenarij):
Desni blok: 44 mandatov
Levi blok: 46 mandatov

4. Ključna ugotovitev

Premik 1–2 odstotnih točk ali drugačna mobilizacija neopredeljenih volivcev lahko spremeni parlamentarno večino.

Volitve 2026 bodo verjetno odločene z mobilizacijo.

Vlado Pogorevčnik

Avtor članka z gornjim naslovom je Bojan Grobovšek, upokojeni veleposlanik. Posveča ga zadevi, ki jo sam očitno zaznava kot problem, to je kritična obravnava Evropske unije (EU), ki jo opaža med Slovenci. Avtor namreč EU dojema kot izjemno uspešen projekt sodobne zgodovine in zato bi se spodobilo, da o njem »povemo tudi kaj dobrega«. Pisec teh vrstic se pridružujem mnenju, da je EU, katere članica smo, za nas Slovence izjemno pomembna politična skupnost in zato podpiram vse aktivnosti, ki jo ekonomsko in politično krepijo, kritično pa dojemam početja, ki jo slabijo. Kaj je s slednjim konkretno s mišljeno, bom poskušal pojasniti v nadaljevanju.
EU je velik družbeni sistem, saj vključuje 27 držav. Kot to praviloma velja za vse ekonomske in politične sisteme, uresničuje tudi EU v interesu svojih članic pomembne razvojne cilje in je pri tem lahko uspešna le v primeru, če se jo pošteno in učinkovito upravlja. Za mnoge med nami so pomembni predvsem naslednji njeni cilji: 1.aktivna podpora miru in dobrim odnosov s preostalim svetom; 2.učinkovit (konkurenčen) ekonomski in socialni razvoj; 3.spoštovanje temeljnih demokratičnih vrednot.
Oglejmo si, kako EU uresničuje gornje cilje. Po mojem razumevanju je pri tem vse prej kot uspešna. Naj to oceno podprem z nekaj argumenti: 1.v Ukrajini traja že 4 leta krvava vojna, ki je ob razumni politiki EU ne bi bilo ali bi bila vsaj že zdavnaj končana; 2.konkurenčnost evropskega gospodarstva že več leti slabi v primerjavi z ZDA in Kitajsko, zadnje čase pa je resno prizadeta tudi zaradi izjemne podražitve energije, ki jo je v nemajhni meri povzročila prav politika EU; 3.demokracija se je v EU izrazito izrodila v strankokracijo, vsled česar tudi njen parlament svojega demokratičnega poslanstva (predvsem učinkovit nadzor izvršilne politične oblasti) ni sposoben uresničevati.
Kot je to običajno v večini držav, ima tudi pri upravljanju EU osrednjo vlogo predsednik njene vlade, v tem primeru komisije. To ključno politično krmilo nam v EU že 6 let obvladuje oseba, ki tega izjemno zahtevnega dela ne obvladuje, vsaj ne dovolj, da bi lahko zadovoljivo podpirala interese večine Evropejcev. Prednostna naloga EU parlamenta bi torej bila, da ta kadrovski problem ustrezno razreši, a ta žal spričo izrojenosti demokracije tega ni zmožen izvesti. Neprimerno upravljanje EU se bo očitno nadaljevalo in upajmo, da to ne bo privedlo do njenega razpada.
Naj se vrnem k naslovnemu članku. Spričo pravkar navedenega ne preseneča, da se o EU v javnosti pojavlja nemalo kritičnih mnenj. Pri tem ne gre dvomiti, da te kritike vsaj v večini primerov ne bi bilo, če bi evropska politika zadovoljivo skrbela za uresničevanje poslanstva EU, saj večina njenega prebivalstva to zvezo držav močno podpira. Ker politika tega očitno ni zmožna zagotoviti, se utegne zgoditi, da bo svojo upravljavsko nesposobnost pred kritikami zavarovala na način, ki se ga sicer poslužujejo predvsem avtoritarni režimi, to je z oteževanjem ali celo preprečevanjem javne kritike politične oblasti. To možnost nakazuje tudi članek, ki ga je pod naslovom »Kdo širi rusko propagando«« 13. februarja objavil časnik Večer. Iz njega namreč zvemo, da je vsaj meni doslej neznani Center za evropsko prihodnost prejšnji mesec v Sloveniji ustanovil inštitut z imenom Trivelis, ki se bo očitno ukvarjal tudi s presojo, kaj je v sedanjih razmerah še sprejemljiva kritika politične oblasti. Doslej so v inštitutu že »odkrili« osebo, ki pri nas širi škodljivo rusko propagando; to naj bi bil Uroš Lipušek, v javnosti poznan in cenjen pisec političnih komentarjev.
Andrej Cetinski