Ali Slovenija potrebuje pokrajine ?

Delo, 5. september

Avtor članka z gornjim naslovom  je Bojan Bugarić, univerzitetni profesor prava (v nadalj. avtor).  V njem obravnava  zadevo, ki je v slovenski politiki že vrsto let aktualna. Gre za pokrajine, katerih ustanovitev je ustavna zaveza politike, ta pa z njeno uresničitvijo že ves čas odlaša. Pokrajine ja ali ne, s to dilemo se predvsem ukvarja  naslovni članek. Po  mnenju avtorja Slovenija predvsem potrebuje decentralizacijo politične oblasti, ne vidi pa potrebe, da bi zgolj zato  ustanovili  pokrajine.  Tudi druge regionalne razvojne cilje naj bi bilo možno uresničiti brez da formalno ustanovimo  pokrajine, pri čemer nam je lahko dober zgled Irska.

S problematiko pokrajin  se  pri nas ukvarja  tudi Sinteza  KCD, to je  civilna družba, v okviru katere več strokovnih izvedencev že dlje časa proučuje  možnosti za izboljšanje upravljanja naše države. Njeno nedavno zapisano mnenje o pokrajinah je naslednje:  »Če želi Slovenija zmanjšati centralizacijo, okrepiti regionalni razvoj in izboljšati učinkovitost javnega upravljanja, je ustanovitev funkcionalnih in finančno vzdržnih pokrajin eden kljuncih korakov v tej smeri ».

Zgoraj navajam dve ne ravno enaki mnenji  o primernosti ustanovitve pokrajin v Sloveniji. Razlika med njima je predvsem v pogledih na to, kako izvesti decentralizacijo politične oblasti, ki je po  mnenju  obeh neobhodna. Avtor  izhaja iz spoznanja, da jo  je možno izvesti brez da bi za to ustanavljali pokrajine, mnenje Sinteze pa se da razumeti, da so pokrajine pogoj za to, da bomo v  naših razmerah decentralizacijo sploh lahko izvedli. Sam podpiram mnenje Sinteze, v naslednjih vrsticah pa želim opozoriti na  nekatere  posebnosti naših političnih razmer, ki govorijo v prid  pokrajin.

Najprej naslednje. Politično upravljanje se v Sloveniji danes izvaja na  ravni države  in v občinah. Občin je  212, njihovo delovanje pa neposredno usmerja in nadzoruje država, kar gotovo ni primerna rešitev , saj  slabi splošno učinkovitost upravljanja države. To je nedvomno  eden aktualnih  argumentov,, ki govori v prid   ustanovitve pokrajin.

Pri političnem upravljanju se v Sloveniji uporabljata dva modela, enega pri upravljanju države in drugega  pri upravljanju občin. Državni model se nam je v  veliki meri izrodil v vladavino političnih strank, ki ma  z demokracijo vse manj skupnega, predvsem pa slabo uresničuje svoje temeljno poslanstvo, to je učinkovito in pošteno upravljanje države. Model je še posebno šibak pri razvojnem usmerjanju  države in to njegovo  slabost  naj bi v nemajhni  meri  sanirali prav z ustanovitvijo pokrajin.

Naše občine se v povprečju učinkovito upravlja, kar poleg tržnega gospodarstva odločilno prispeva, da Slovenci  kljub šibkemu  državnemu upravljanju razmeroma dobro živimo. Občinski model upravljanja naj bi se uporabil tudi  pri upravljanju pokrajin, kar bi   veliko prispevalo k večji razvojni uspešnosti države. Tudi to  torej opravičuje ustanovitev pokrajin.

Osebno menim, da  bi dila Slovenija danes razvojno  precej bližje  Švici, če bi že pred 30 leti ustanovili pokrajine, saj bi s tem pomembno izboljšali splošno učinkovitost upravljanja države. Tega očitno nismo storili predvsem zato, ker  na  strankokraciji zasnovana državna polika pokrajinam ni naklonjena iz razlogov, ki se jih celo da razumeti. Kako politiko  pripraviti do tega, da bo v prihodnje vendarle  ravnala drugače, je vprašanje, za katerega je res težko ponuditi uporaben odgovor. 

Andrej Cetinski, Ljubljana

Spoštovani,

kolega Andrej Cetinski ima veliko izkušenj z upravljanjem. Objavil je mnogo prispevkov. Umetna inteligenca je na njihovi osnovi pripravila tekst, ki je vreden branja in ga najdete na spodnji povezavi:

Tekst

Delo,  1.avgust

Splošno je znano, da  Evropa (EU) razvojno vse bolj zaostaja  za svojo osrednjo konkurenco, to so ZDA in Kitajska. Jože P. Damijan navaja v članku z gornjim naslovom prepričljive  razloge, zakaj je tako. Osrednji naj bi bil to, ,da  evropska vladajoča politika  gospodarskega razvoja  ne usmerja,  pač pa izvajanje te izjemno pomembne aktivnosti  v skladu  z usmeritvami neoliberalizma prepušča trgu.  Medtem ko je bilo pretekli dve desetletji težišče industrijskega razvoja na  Kitajskem in v ZDA v dejavnostih, ki zahtevajo veliko znanja, njihov odraz pa je danes predvsem umetna  inteligenca in robotika, je bil razvoj evropske industrije pretežno usmerjen v klasične dejavnosti s težiščem na avtomobilski.

Je pa  evropsko  gospodarstvo pretekla leta doživelo tudi dva močna posega politike, ki sta že in  še bosta njegovo konkurenčnost resno prizadela. Eden   se nanaša na oskrbo z energijo, zaradi katerega danes  evropska industrija energijo plačuje bistveno dražje kot njena konkurenca v ZDA in na Kitajskem. Drugi poseg pa zadeva stroške močno vprašljivega oboroževanja; te naj bi članice EU v naslednjih letih bistveno povečale, kar bo bremenilo  njihov gospodarski razvoj pa tudi blaginjo  prebivalstva.

Evropska politika deluje že lep čas tako vprašljivo, da ne preseneča, da Damijan  EU  v svojem članku ne napoveduje lepe prihodnosti. Slovenija pa naj bi se razvojni stagnaciji izognila in zato naj bi  bistveno spremenila svojo razvojno politiko; osrednje jedro te politike naj bi postala »sposobnost države, da skupaj z zasebnim sektorjem ustvari razmere za nastanek novih dejavnosti z visoko dodano vrednostjo«.

Razlagi Damijana, zakaj EU zadnja desetletja  predvsem za Kitajsko razvojno močno zaostaja, se tudi sam pritrjujem. Ima pa večina razlogov za razlike v razvoju, ki jih navaja. po mojem razumevanju   skupno poreklo,  to je kvaliteta upravljanja države, pri čemer se  EU upravlja formalno demokratično, Kitajsko pa avtokratsko. Ali naj to pomeni,  da je  avtokratsko upravljanje države  učinkovitejše od demokratičnega? V obravnavanem primeru je žal res tako.  Učinkovitost upravljanja je namreč po mojem razumevanju predvsem odvisno od treh dejavnikov, to so  etika (poštenost)  vladajoče politike, njena upravljavska usposobljenost (znanje)  in nadzor politične oblasti. Vsak od njih deluje  v današnji demokraciji vse prej kot zadovoljivo , medtem ko ravna glede tega kitajska politika veliko razumneje, kar velja še posebno za njeno obravnavo korupcije (etika) in razvojnega usmerjanja gospodarstva (znanje).

Za demokracijo  se ugotavlja , da se je v veliki meri izrodila v strankokracijo, to je  vladavino političnih strank,  ki  družbene razmere  močno  zlorablja za zadovoljevanje interesov strank in  jo že zgolj to onesposablja, da bi lahko državo učinkovito upravljala.  Obolelo demokracijo pa ne kaže opustiti, pač  pa jo je potrebno prenoviti in jo tako ponovno usposobiti , da bo svoje temeljno poslanstvo, to je učinkovito upravljanje države v korist večine. zadovoljivo uresničevala.  

Naj se vrnem k  naslovnemu članku. EU je res v nemajhnih težavah, ne sme pa zaradi tega izgubiti  svoje prihodnosti.  Njene težave so namreč  predvsem posledica njenega neprimernega  upravljanja in so torej rešljive. EU kot razvojno uspešno družbeno skupnost je torej možno in potrebno ohraniti, kar je še posebno pomembno za njene manjše narode, torej tudi za nas Slovence.

 Tudi za že omenjeni  predlog Damijana, kako naj bi Slovenija v prihodnje usmerjala svoj razvoj, slej ko prej velja, da bo izvedljiv le ob pogoju,  da najprej saniramo naš sedanji model upravljanja države. Kako  to storiti, se dovolj dobro ve. (V Sloveniji potrebujemo predvsem nov volilni sistem, drugačen model oblikovanja vlade, učinkovit nadzor politične oblasti ter decentralizacijo politične oblasti z ustanovitvijo pokrajin ). Težave s prenovo demokracije  pa  povzroča žal  to, da ji vladajoča politika nasprotuje,  saj ji v strankokracijo izrojena demokracija močno m ustreza. Kako razrešiti to resno omejitev, je žal vprašanje, za katerega je težko ponuditi zadovoljiv odgovor; če ga ne bomo prav kmalu imeli in ga tudi udejanjili, se EU res obeta prihodnost, kot jo napoveduje Damijan, to pa bi močno ogrozilo tudi prihodnji razvoj Slovenije.

Andrej Cetinski, Ljubljana

Temeljno poslanstvo politike je upravljanje države. V svetu se uporablja več modelov tega upravljanja, značilnosti tega, ki ga splošno uporabljamo na Zahodu in tudi v Sloveniji, pa opredeljujemo z besedo demokracija. Demokratično upravljanje naj bi bilo učinkovito in usmerjeno v zadovoljevanje interesov večine prebivalstva in ne posameznih elit. Ti dve zahtevi praviloma uresničuje le politična ureditev, ki deluje po naslednjih načelih: ključne upravljavske aktivnosti (predvsem izvršilno oblast) se poveri ustrezno usposobljenim osebam; upravljanje je dosledno etično, to je predvsem pošteno; politično oblast se učinkovito nadzira. Krajše povedano: ključni dejavniki uspešnega demokratičnega upravljanja so usposobljenost – znanje, politična etika in nadzor politične oblasti.
Splošno se ugotavlja, da je demokracija upravljavsko vse manj učinkovita in jo zato tudi avtoritarne politike vse bolj ogrožajo. Razlog za to je slej ko prej slabo delovanje zgoraj navedenih dejavnikov. Pa ne vseh treh v enaki meri. Najslabše in najbolj vplivno namreč že nekaj časa deluje politična etika, njena šibkost pa slabi tudi ostala dva dejavnika. In kaj naj bi bilo krivo, da nam je politična etika tako oslabela? Razlogov je sicer več, osrednji pa je po mojem razumevanju neoliberalizem, to je že nekaj desetletij osrednja politična usmeritev Zahoda, ki vlogo države podreja interesom tržno delujočega kapitala, pohlep pa obravnava kot družbeno vrednoto. Naj omenim nekaj sprememb , ki jih je demokratični svet zadnja leta doživel po njegovi zaslugi: izjemno se je povečalo bogastvo majhnega dela prebivalstva, socialna država je splošno osiromašena, politična etika je močno oslabela in posledično se je poslabšalo tudi upravljanje držav, demokracija se je v velikem delu izrodila v strankokracijo, to je vladavino političnih strank, ki splošne razmere v nemajhni meri zlorabljajo za zadovoljevanje lastnih interesov.
Naj v povezavi s politično etiko ponudim aktualno, za marsikoga verjetno vprašljivo primerjavo. Kot rečeno, je po zaslugi neoliberalizma politična etika v demokratičnih državah v preteklih desetletjih močno oslabela, sočasno pa je komunistična Kitajska načrtno krepila svojo politično etiko, temelječo na spoznanjih njihovega filozofa Konfucija izpred več kot 2.00o let. Ta razlika v obravnavi etike se v praksi že močno odraža: Kitajska beleži zadnja desetletja izjemen gospodarski razvoj, Zahodni svet, še predvsem Evropa pa za njo vse bolj zaostaja, predvsem v konkurenčnosti.
Tudi gornja primerjava nas svari, da nas bo nadaljnje slabšanje politične etike privedlo v velike težave oziroma da je zadnji čas, da prične demokratični svet sistematično delati na tem, da bo njegova politika zopet delovala v skladu s temeljnimi dražbenimi vrednotami, to je predvsem pošteno in ne pohlepno. Ta sprememba predvsem zahteva, da se v politiki opusti usmeritve neoliberalizma, v političnih sistemih držav pa naj bi se opustilo rešitve, ki neetično delovanje politike dopuščajo ali ga celo spodbujajo. O tem, kaj konkretno bi bilo primerno prednostno storiti v Sloveniji, je nekaj več povedanega v nadaljevanju.
Demokratični svet pozna dve učinkoviti orodji, s katerima varuje poleg drugega tudi etiko v politiki, to sta pravna država in od polirke neodvisna javna občila. Vladajoča politika si pogosto poskuša ta orodja podrediti in ta cilj ima nedvomno tudi vlada, ki smo jo v Sloveniji pred kratim dobili. Če ji bo to uspelo, bomo utrpeli veliko škodo. Zaščita in krepitev pravne države pa tudi od politike neodvisni javnih občili naj bi zato bula prednostna naloga naše demokratično usmerjene politike in civilne družbe.
Drugo možnost, kjer lahko Slovenija veliko stori za kvalitetnejšo politično etiko in s tem tudi za učinkovitejše upravljanje države, je v odpravi osrednjih slabosti njenega političnega sistema. O tem nekaj več v naslednjih dveh odstavkih.
Enega večjih problemov našega političnega sistema predstavlja veljavni volilni sistem. Po njegovih pravilih namreč volivci volimo stranke, o tem, kdo bo stranko zastopal v parlamentu, pa odločajo predvsem vodstva strank. Tak poslanec potem deluje predvsem v korist svoje stranke in ne volivcev, s tem pa dobijo politične stranke moč in značaj strankokracije, to je sistema. v katerem imajo interesi strank prednost pred splošnimi koristmi. Strankokracija je eden pomembnih razlogov za neetična ravnanja naše polirke in s tem tudi za slabo upravljanje države. Za njeno odpravo potrebujemo nov volilni zakon, primeren predlog pa že nekaj let čaka na parlamentarno potrditev.
Etika v politiki in tudi učinkovitost upravljanja države bi veliko pridobila tudi z odpravo prakse, po kateri parlament delimo v koalicijo in opozicijo. Ta rešitev povzroča številne težave , saj močno razdvaja politiko in družbo, je pa tudi eden osrednjih vzrokov šibke politične etike in slabega upravljanja države. Ob njeni opustitvi naj bi parlament izvajanje izvršilne oblasti poveril strokovno in etično močni vladi, sam pa naj bi zadržal zakonodajno oblast in skrb za nadzor vlade. Vse tri ključne i dejavnike učinkovitega upravljanja bi torej s predlagano spremembo močno okrepili.
Poleg omenjenih obstoja po mojem razumevanju še nekaj možnosti za krepitev politične etike, a bom o njih kaj več navedel ob drugi priliki. Za zaključek le še naslednje. Podobno kot številne druge države ima tudi Slovenija resne težave s politično etiko in posledično z upravljanjem države. To vemo že precej let, a je politika vedno doslej imela priložnost, da odloži njihovo razreševanje. Čas, ko je bilo tako ravnanje še možno, pa se izteka.

Andrej Cetinski, Ljubljana

Politika in greh.
Avtor članka z gornjim naslovom je Ivan Svetlik. V njem očitno izhaja iz spoznanja , da je etika eden osrednjih dejavnikov uspešnega upravljanja države, te pa je v demokratični politiki vse manj. Tako med drugim ugotavlja, da je zanjo tudi požrešnost postala vrlina in jo celo krščanstvo ne obravnava več kritično.
Največ etičnega sprenevedanja v politiki doživljamo prav v tem času in večina posledice tega ravnanja vse bolj boleče zaznava. Svetlik zato meni, da se prizadevanje za moralno čistost politike sicer sliši nekoliko naivno, a se mu ne bomo mogli izogniti.
Etika v politiki je nedvomno postala izjemno akuten problem in Svetlik je eden redkih, ki nanj javno opozarja. Njegovim ocenam se tudi sam pridružujem, v naslednjih vrsticah pa bom predstavil še nekaj svojih pogledov na to aktualno zadevo.
Najprej nekaj o razlogih za sedanja izrazito neetična ravnanja politike. Ključni je po mojem razumevanju neoliberalizem, to je že nekaj desetletij osrednja politična usmeritev Zahoda, ki vlogo države močno podreja interesom tržno delujočega kapitala, pohlep pa obravnava kot družbeno vrednoto. Naj omenim nekaj sprememb , ki jih je demokratični svet zadnja leta doživel predvsem po njegovi zaslugi: izjemno se je povečalo bogastvo majhnega dela prebivalstva, socialna država je splošno osiromašena, politična etika je močno oslabela in posledično se je poslabšalo tudi upravljanje držav, demokracija se je v velikem delu izrodila v strankokracijo, to je vladavino političnih strank, ki splošne razmere v nemajhni meri zlorablja za zadovoljevanje lastnih interesov.
Naj v povezavi s politično etiko ponudim zanimivo, za marsikoga verjetno vprašljivo primerjavo. Kot rečeno, je po zaslugi neoliberalizma politična etika v demokratičnih državah v preteklih desetletjih močno oslabela, sočasno pa je komunistična Kitajska načrtno krepila svojo politično etiko, temelječo na spoznanjih filozofa Konfucija izpred več kot 2.00o let. Ta razlika v obravnavi etike se v praksi že močno odraža: Kitajska beleži zadnja desetletja izjemen gospodarski razvoj, Zahodni svet pa za njo vse bolj zaostaja, še posebno v konkurenčnosti.
Tudi gornja primerjava nas svari, da bi nas nadaljnje slabšanje politične etike privedlo v velike težave oziroma da je zadnji čas, da prične demokratični svet sistematično delati na tem, da bo njegova politika zopet delovala v skladu s temeljnimi dražbenimi vrednotami, to je predvsem pošteno in ne pohlepno. Ta sprememba predvsem zahteva, da se v politiki opusti usmeritve neoliberalizma, v političnih sistemih držav pa naj bi se opustilo rešitve,, ki neetično delovanje politike dopuščajo ali ga celo spodbujajo. O tem, kaj konkretno bi bilo po mojem mnenju primerno prednostno storiti v Sloveniji, bom bekaj več povedal v nadaljevanju.
Demokratični svet pozna dve učinkoviti orodji, s katerima varuje poleg drugega tudi etiko v politiki, to sta pravna država in od polirke neodvisna javna občila. Vladajoča politika si pogosto poskuša ta orodja podrediti in ta cilj ima verjetno tudi vlada, ki smo jo v Sloveniji pred kratim dobili. Če ji bo to uspelo, bomo utrpeli veliko škodo. Krepitev pravne države pa tudi od politike neodvisni javnih občili naj bi zato naši občani aktivno podpirali.
Drugo možnost, kjer lahko Slovenija veliko stori za kvalitetnejšo politično etiko in s tem tudi za učinkovitejše upravljanje države, je v odpravi osrednjih slabosti njenega političnega sistema. O temnekaj več v naslednjih odstavkih.
Enega rečjih problemov našega političnega sistema predstavlja volilni sistem. Po njegovih pravilih namreč volivci volimo stranke, o tem, kdo bo stranko zastopal v parlamentu, pa odločajo predvsem vodstva strank. Tak poslanec potem deluje predvsem v korist svoje stranke in ne volivcev, s tem pa dobijo politične stranke moč in značaj strankokracije, to je sistema. v katerem imajo interesi strank prednost pred splošnimi koristmi. Strankokracija je eden pomembnih razlogov za neetična ravnanja naše polirke in s tem tudi za slabo upravljanje države. Za njeno odpravo potrebujemo nov volilni zakon, primeren predlog pa že nekaj let čaka na parlamentarno potrditev.
Etika v politiki in tudi učinkovitost upravljanja države bi veliko pridobila tudi v primeru, če bi opustili prakso, po kateri parlament delimo v koalicijo in opozicijo. Ta rešitev povzroča številne težave , saj močno razdvaja politiko in družbo, je pa tudi eden osrednjih vzrokov šibke politične etike in slabega upravljanja države. Ob njeni opustitvi naj bi parlament izvajanje izvršilne oblasti poveril strokovno in etično močni vladi, sam pa naj zadržal zakonodajno oblast in skrb za nadzor vlade.
Za zaključek še naslednje. Podobno kot številne druge države ima tudi Slovenija resne težave s politično etiko in posledično z upravljanjem države. To vemo že precej let, a je politika vedno doslej imela priložnost, da odloži njihovo razreševanje. Čas, ko sje bilo možno tako ravnati, pa se izteka.
Andrej Cetinski

Prispevek Andreja Cetinski v razpravi članov Sinteze

o partnerstvu za razvoj.

Že to, da ima sedanja vlada še vedno 16 ministrov, pove, da se vladajoča politika ukvarja s širokim naborom aktivnosti. Od teh zasluži posebno pozornost skrb za učinkovit razvoj gospodarstva. To aktivnost izvajajo primarno podjetja s tem, ko skrbijo za svojo poslovno uspešnost, a jih vlada s svojo politiko pri tem lahko odločilno podpira. Zato ne gre oporekati mnenju, da je konkurenčnost  gospodarstva v največji meri odraz dolgoročne razvojne politike države. Če v tem ni uspešna,  to finančno prizadene   vse ostale njene aktivnosti, seveda pa tudi materialno blagostanje njenega prebivalstva. Zato bi morala biti  konkurenčnost gospodarstva prednostna skrb vladajoče politike, a žal pogosto ni tako.

 Skrb za razvojno uspešnost gospodarstva  je nedvomno zelo zahtevna naloga. Zahteva veliko znanja  in izkušenj, ki  jih običajno zmore le skupina uspešnih gospodarstvenikov in drugih relevantnih izvedencev. Pa še en pristop je v tej zvezi vredno omeniti: razvoj gospodarstva je potrebno dolgoročno načrtovati  in te načrte tudi ustrezno prilagajati spremembam v mednarodnem okolju in v  razvoju znanosti.

Gornji dve zahtevi, to je skupinsko strokovno delo  in dolgoročnost  razvojnih projektov, pa demokratična politika težko zadovoljuje. Ta se namreč praviloma deli v dva pola, to je v koalicijo, ki vlada, in  opozicijo,  ki  koaliciji konkurira oziroma ji vladanje otežuje.  To še posebno utežuje pripravo dolgoročnih razvojnih načrtov države, ki naj bi bili politično usklajeni, saj bo  skrb za njihovo  uresničevanje slej ko prej prevzela današnja opozicija. Poleg tega prihaja  v demokratičnih državah  do pogostih menjav vlade  (Spomnim naj, da imamo v samostojni Sloveniji sedaj  že 16. vlado). Oba ta dejavnika močno bremenita kvalitetno  skrb za razvoj gospodarstva. Posledica je zaostajanje  konkurenčnosti večine demokratičnih gospodarstev, v novejšem času še predvsem za Kitajsko.

 Vse države  pa nimajo gornjih razvojnih  problemov.  Predvsem velja to za Švico, ki svoje politike ne deli v koalicijo in opozicijo, pač pa se njene stranke o vseh pomembnejših odločitvah  uskladijo.  Tudi nekatere druge Evropske države (predvsem skandinavske, Nizozemska, Avstrija…) obravnavani problem zadovoljivo razrešujejo tako, da so razvile kulturo zagotavljanja političnih soglasij o pomembnejših razvojnih vprašanjih države.

V Sloveniji nam vlado sedaj ponovno vodi Janez Janša, to je oseba z bogatimi političnimi izkušnjami, ki pa je značajsko  izrazito naklonjena avtoritarnemu vodenju. Janša je očitno spoznal, da je  avtoritarno vodenje v današnji Evropi možno le ob pogoju, da je tako vodena država tudi  razvojno uspešna. Pa še nekaj mu slej ko prej ni tuje: skrb za razvoj države, če naj bo ta  uspešen, mora biti pristojnost celotne politike in ne zgolj koalicije. Odraz teh spoznaj je po mojem mnenju  predlog sedanje vlade  o razvojnem partnerstvu, po katerem naj bi  bil razvoj naše države v prihodnje skupna skrb koalicije in opozicije.

Janša nam je vlado vodil  tudi v obdobju 2004/08. Takrat se je glede razvojne politike lep čas prednostno opiral na neoliberalna mnenja »mladih ekonomistov«, ki pa  očitno tudi njega niso prepričala. Tako je že takrat opoziciji predlagal razvojno partnerstvo, ki pa se ni enotno odzvala in tudi sicer razmere niso bile take, da bi predlog  lahko uspel. In kako bo to pot?

O tematiki tega zapisa je Dnevnik dne 20.junija objavil mnenje dr. Bogomira Kovača, povzeto po njegovem članku, objavljenem v Mladini. V njem  je o predlaganem razvojnem partnerstvu navedeno tudi naslednje, citiram: »Če opozicija vstopi v partnerstvo, izgubi opozicijsko ostrino in postane soodgovorna. Če ga zavrne, postane destruktivna in nedržavotvorna«. Če bo to mnenje upoštevala ,bo opozicija  partnerstvo z Janšo verjetno zavrnila.

In kaj bi  v gornjem primeru sam svetoval opoziciji? Moje spoznanje je predvsem,  da Slovenci svojo  državo slabo upravljamo in to se bo dogajalo vse dotlej, dokler bomo politično oblast volili po sedanjem zakonu in bomo  parlament delili v dva nasprotna pola, ki se tudi o pomembnih razvojnih vprašanjih nista   pripravljena usklajevati. Predlog Janše o razvojnem partnerstvu je po mojem primeren, kot uspešen pa se bi potrdil le v primeru, če bi v njem sodelovala opozicija, ki jo bi usmerjala vodstveno močna in etično neoporečna oseba.

Andrej Cetinski, Ljubljana

Andrej objavi svoje misli tudi v Dnevniku, kjer poudari: “Etika je eden ključnih dejavnikov uspešnega upravljanja države.”

Rudi Moge:

Nekaj misli ob dnevu državnosti

Spoštovani prisotni na slovesnosti posvečeni Dnevu državnosti, lep pozdrav.
Hvala županu g. Saši Arsenoviču in poveljniku Poveljstva za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje brigadirju g. Boštjanu Bašu, ki sta me izbrala za slavnostnega govornika, saj kosa smrti neusmiljeno kosi po vrstah delegatov Skupščine Republike Slovenije, ki smo sprejeli krstni list države.

Domovina ti si kakor zdravje, je zapisal Ivan Cankar, zato moramo živeti v hvaležnosti, da imamo po več kot tisoč letih svojo državo. Na poti iz države Socialistične federativne republike Jugoslavije v Republiko Slovenijo so pomembno vlogo odigrali pekrski dogodki, ki so pokazali pot, kako doseči cilj, brez izstreljenega naboja. Sinergija državljanov, politike, teritorialne obrambe, milice in medijev se je izkazala, da smo vojno za Slovenijo kot zmagovalci zaključili sorazmerno dobro in smo po odhodu zadnjega vojaka Jugoslovanske ljudske armade iz Slovenije postali nesporni gospodarji na svoji zemlji. Pravi poklon državi je bila v decembru 1991 sprejeta Ustava RS, ki je bila osnova za razcvet pravic, svoboščin in pravne ter socialne varnosti prebivalcev Slovenije. Z njo je država dobila obraz sodobne demokracije. Skladno z Ustavo sprejeto zakonodajo smo postali članica Nata, Evropske skupnosti, Schengenskega območja in denarne unije. Slovenija je bila vzor vsem državam, ki so se vključile v ES leta 2004.

Po tem, ko smo ustvarili državo in zamenjali družbeno ureditev, pa se je uspešen razvoj Slovenije začel ustavljati. Popustila je sinergija, ki je bila lepilo uspešnega prehoda, nadomestila pa jo je z antagonizmom strankokracija, ki je za svoj obstoj zasejala seme razdora med državljane tako, da se je uresničevanje skupnih ciljev, začelo ustavljati zaradi strankarskih bojev, ki so presegli vse norme normalnega delovanja in komuniciranja med poslanci. Posledica tega je za državo pogubna.

Kot zgled navajam samo primer nesposobnosti slovenske politike, ki že 35 let ni v stanju, da bi s sprejemom potrebne zakonodaje rešila še zadnjo z Ustavo zagotovljeno svoboščino, to je uresničevanje lokalne samouprave v okviru pokrajin. Ker ta naloga ni izvršena in država nima srednje ravni političnega odločanja, se uveljavljeno strogo centralizacijo, ki zavira razvoj, še toliko bolj upravičeno šteje kot nepravno, nedemokratično in kot povzročiteljico razrasta korupcije. Do leta 2006 je bila ustanovitev območij v pokrajine prepuščena občinam, ker se to ni zgodilo, je DZ RS leta 2006 spremenil 143. člen Ustave tako, da je uresničitev te svoboščine uresničevanja lokalne samouprave naložil poslancem oziroma njihovim političnim strankam. Edini resni poskus v mandatu 2022-2026, ko je Državni svet RS na pobudo predsednika Boruta Pahorja sprejel predlog pokrajinske zakonodaje in ga poslal v sprejem DZ RS, je neslavno propadel, saj ga ta sploh ni obravnaval, Vlada RS namreč zanj ni imela posluha.
Čigava oz. kakšna je torej odgovornost za obstoječe nevzdržno stanje?
Predsednik države, predsednik vlade in ministri pred pričetkom funkcije pred DZ RS prisežejo, da bodo spoštovali ustavni red RS, da bodo ravnali po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi delovali za blaginjo Slovenije, s kršenjem te prisege tvegajo ustavno obtožbo. Poslanci pa so žal izvzeti iz tega, saj zanje ne velja, da morajo priseči, zato lahko sprejemajo neustavne zakone ali pa ne opravijo dela, ki jim ga nalaga ustava, kot to zahteva na primer njen 143. člen in nihče jih ne more za to kaznovati, posledično nikomur ne odgovarjajo, razen volivcem, ki morajo pretehtati, ali ob takem delu v DZ RS še uživajo njihovo zaupanje. Dvajset let jim ni mar za uresničitev 143. člena, zaradi njihovega nevestnega dela pa trpijo posledice vsi državljani RS.

Tudi Komisija za Preprečevanje korupcije ugotavlja, da neuresničevanje ustavne določbe v zvezi s pokrajinami lahko odpira vprašanja politične odgovornosti in vprašanja integritete politikov, kot integriteto definira Slovar slovenskega knjižnega jezika, ne predstavlja pa suma kršitve integritete, kot jo definira Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije.

Gordijski vozel pokrajin bi morali moralno in etično ozaveščeni poslanci ter njihove politične stranke rešiti že davno, sicer bi morali politično odgovarjati, pa se to razen tistim poslancem, ki so med mandatom zamenjali stranke in so jih volivci kaznovali z odvzemom mandata, žal ne zgodi nič, ni pa obupati, da ozaveščeni in razočarani volivci nekoč ne bodo zares pričeli presojati njihovih dejanj v Državnem zboru RS in ustrezno ukrepati ob volitvah.

Nasprotno temu pa se moramo zahvaliti poslancem, da so s primernim ustvarjanjem in prilaganjem zakonodaje omogočili razcvet šolstva, zdravstva, kulture, športa in drugih dejavnosti, ki nas uvrščajo v sam vrh kvalitete bivanja. Tudi zakonodaja, ki uravnava občine, prinaša njihov razcvet, županom in občinskim svetom omogoča ter zagotavlja okvire, da živimo v evropsko primerljivem okolju. Če bi bilo zagotovljeno sodelovanje tudi na drugem nivoju lokalne samouprave v pokrajinah, bi bila odpravljena pretirana centralizacija, zmanjšana možnost korupcije, pa tudi državna zlatnina in srebrnina se ne bi z lahkoto razprodajala tujcem. Sebičnost in lahkotno vladanje v centralizirani državi hromi slovensko politiko, da vedno globlje tonemo v brezno brezupa. Čas je, da to presekamo tudi na volitvah.

Ob Dnevu državnosti predlagam slovenskim politikom, da se povežejo, kot smo se mi delegati Skupščine Republike Slovenije v mandatu 1990 do 1992 pred 35. leti in s skupnimi močmi rešijo še zadnji državotvorni problem. Državljani jim bomo hvaležni. Mi smo bili krstni botri državi, bodite vi pokrajinam. Dokažite, da ste državniki in ne politikanti.

Imejmo radi državo RS, ne samo zato ker je mlada in lepa, ampak tudi zato ker je naša.

Želim vam lep praznik.

V gibanju civilne družbe Sinteza so prosili Ustavno sodišče (US) za pojasnilo, kaj storiti, da bi Državni zbor realiziral star sklep US : V Sintezi odgovor še pričakujejo.

PISMO US

Umetna inteligenca (UI) je vse bolj uporabno orodje za pridobivanje raznovrstnih informacij pa tudi za opravljanje vrste intelektualnih storitev. Ker postaja upravljanje države vse bolj pereč družbeni problem, se mi je zdelo primerno tudi njo povprašati , zakaj te težave. Odgovore , ki sem jih (od Chat gpt – 3) prejel na dvajsetih straneh, bom poskušal kratko predstaviti v nadaljevanju.
Naj prej me je zanimalo, katere države v Evropi so razvojno najbolj uspešne. Po mnenju UI so to predvsem skandinavske države in Švica, med zelo uspešne pa uvršča še Nemčijo, Nizozemsko in Avstrijo. Njihova uspešnost naj bi temeljila predvsem na profesionalni državni upravi, razviti kulturi političnega kompromisa, decentralizaciji politične oblasti in nizki korupciji.
Slovenijo uvršča UI med srednje uspešne države, podobno kot Italijo. Njene dobre strani naj bi bile predvsem kakovost in varnost življenja, stabilne demokratične inštitucije, dokaj dobra infrastruktura, v primerjavi z drugimi balkanskimi državami ne zelo visoka korupcija. Je pa po mnenju Ui Slovenija na številnih področjih dokaj šibka in za odpravo teh slabosti naj bi izvedla predvsem naslednje ukrepe:

• Profesionalizacijo in depolitizacijo kadrov državne uprave, kar bi poleg drugega zahtevalo opustitev prakse, da se ob menjavi vlade v državni upravi menja ključne kadre.
• Radikalno poenostavljanje in skrajšanje administrativnih postopkov.
• Reforma sodstva, predvsem s ciljem skrajšanja sodnih postopkov in omejevanja proceduralnega zavlačevanja.
• Uvesti kulturo merjenja rezultatov dela in poslovanja v javnem sektorju.
• Zagotavljanje soglasij politike o razvojnih načrtih in drugih za državo pomembnih ukrepih.
• Večja decentralizacija političnega upravljanja države, predvsem tudi z ustanovitvijo regij.
• Reformirati zdravstvo, še predvsem s ciljem izboljšati njegov0 upravljanje in spremljanja učinkovitosti.
• Krepitev tehnokratske sposobnosti države z zaposlovanjem in usposabljanjem vrhunskih strokovnjakov, še predvsem s področja projektnega vodenja in digitalizacije.

V Sloveniji je močno prisotna polarizacija (politična razdvojenost), kar njen razvoj močno obremenjuje. O vzrokih za to in ukrepih za njeno omejevanje meni UI naslednje:

• Eden pomembnih vzrokov polarizacije je v Sloveniji »nedokončana zgodovinska delitev«.
• Slovenija je majhna država in v takem primeru je polarizacija praviloma močnejša.
• V Sloveniji je prevladala praksa, da »volilni zmagovalec pobere vse«, še predvsem močno kadruje v javnem sektorju, kar politiko močno razdvaja in tudi sicer zelo škoduje upravljanju.
• Slovenija doslej ni uspela razviti kulture političnega kompromisa.

Odgovorom, ki mi jih je dala UI, ne oporekam, niso me pa povsem zadovoljili. Danes ima namreč večina zahodnih držav težave z upravljanjem, kar dokazuje, da je demokracija v splošni krizi. Osebno menim, da jo je predvsem povzročil neoliberalizem, v največji meri s tem, ko je odločilno prispeval k spremembi temeljnih vrednot, ki se jih uporablja pri demokratičnem upravljanju. Etika je namreč eden ključnih elementov uspešnega upravljanja države, danes pa v njem zaznavamo vse več laži, zavajanj in korupcije, kar njegovo učinkovitost močno obremenjuje.
Neoliberalizem in oslabljena upravljavska etika pa sta aktivirala še en dejavnik, ki upravljanje dodatno otežuje. Demokracija je namreč splošno uveljavila prakso, da se parlament razdeli v koalicijo in opozicijo, pri čemer koalicija oblikuje vlado in izvaja izvršilno oblast, opozicija vlado nadzira, soglasno pa naj bi odločala predvsem o prednostnih razvojnih ciljih države. Ta mehanizem pa v številnih državah in tudi v Sloveniji ne deluje več, saj sta se koalicija in opozicija razvili v sovražna pola. ki koristi države podrejata strankarskim interesom in si tudi upravljanje medsebojno le še otežujeta.
Oslabelo demokracije je potrebno sanirati, saj bo zahodni svet sicer razvojno vse bolj zaostajal za avtoritarno vodenimi državami, kot je Kitajska. V okviru njene sanacije naj bi bile ključne naslednje sistemske spremembe, ki se v znatni meri zgledujejo po politični ureditvi Švice:

• Izvajanje izvršilne oblasti naj se poveri vladi, ki jo imenuje parlament, v njej pa sodelujejo le za zahtevno vodenje ustrezno usposobljene in etično neoporečne osebe.
• Parlament izvaja zakonodajno oblast in nadzoruje delovanje vlade.
• Volivci naj imajo ključni vpliv na sestavo parlamenta, njegovi člani pa naj bodo za svoje delo prednostno volivcem odgovorni.
• Politični model naj uveljavi primerne oblike decentralizacije politične oblasti, med katere se uvrsti tudi referendum.

Za mnenje o gornjih predlogih sem povprašal tudi UI. Ocenjevala jih je z več vidikov. Po njeni oceni predlog zadovoljivo rešuje naslednja vprašanja:

• Izvršna oblast ni več plen volilnega zmagovalca, zaradi česar se zmanjša kadrovska vojna in poveča kontinuiteta.
• Poveča se kakovost upravljanja, saj odlični kampanjski politiki niso nujno tudi dobri upravljavci.
• Krepi se etični standard države, saj je etična integriteta formalni pogoj oblasti.
• Predlagani model zmanjšuje tekmovalni model politike in krepi državotvorni model upravljanja.
• Veliko težav demokracije izvira iz tega, da sistem favorizira dobre politične borce ne pa dobrih upravljavcev države; ta problem predlagani model zadovoljivo razrešuje. Seveda ima predlagani model po mnenju UI tudi slabosti. Osrednja je slej ko prej ta, da ga bo težko praktično uveljaviti.

Očitno se tudi UI pridružuje mnenju, da Slovenci svojo državo slabo upravljamo. Razumno bi torej bilo, da sedanji politični model temeljito prenovimo. Tudi po mnenju UI bi bile potrebne predvsem tri spremembe:

• Sedanjo delitev parlamenta na koalicijo in opozicijo naj nadomesti rešitev, po kateri izvaja izvršno oblast strokovno in etično neoporečna vlada, zakonodajno oblast in nadzor vlade pa parlament.
• Posodobi naj se volilni sistem predvsem s ciljem, da bodo imeli volivci ključni vpliv na sestavo parlamenta, poslanci pa naj za svoje delovanje prednostno odgovarjajo svojim volivcem.
• Decentralizira naj se politično oblast z uvedbo pokrajin in večjih možnosti uporabe referenduma.

Z uvedbo gornjih sprememb bi se Slovenija v nekaj letih uvrstila med upravljavsko najbolj učinkovite države v Evropi. Podprimo torej njihovo uvedbo, pa čeprav bomo nekateri zaradi njih prikrajšani za ugodnosti, ki jih nudi sedanja ureditev.

Andrej Cetinski

Vesna V. Godina: Pred nami je redefinicija slovenske družbe, kot smo jo nekoč poznali. Radikalna, avtokratska, kulturna, ekonomska revolucija.

– beri dalje!