Še en pogled na udeležbo delavcev pri delitvi dobička podjetij.

V Sloveniji imamo že več kot 15 let z zakonom urejeno udeležbo delavcev pri delitvi dobička podjetij, a se te možnosti v praksi skoraj ne uporablja, očitno tudi zato, ker za lastnike podjetij vsaj kratkoročno ni dovolj privlačna. To je tudi eden od razlogov za nezadostno produktivnost našega gospodarstva in vlada se je odločila, da pred volitvami sedanjo zakonsko ureditev tako preuredi, da bomo tudi naša podjetja bolje izrabljala razvojni potencial, ki ga predstavlja »socialni kapital«, to je zavzetost zaposlenih, da delujejo v prid rasti dobička podjetij. To namero vlade je javno podprl tudi Pečečnik, predsednik Kluba slovenskih podjetnikov . Na to njegovo ravnanje so se številni člani tega kluba negativno odzvali, tudi tako, da so iz kluba demonstrativno izstopili. Pečečnika je to verjetno neprijetno presenetilo, a ostal je dosleden: vztraja pri oceni, da je predlog vlade o spremembi zakona o udeležbi delavcev pri delitvi dobička eden boljših ukrepov, kar so jih doslej sprejele slovenske vlade.

Ima Pečečnik v gornjem primeru prav? To, da se s člani svojega kluba ni posvetoval, predno je objavil v predvolilnem času zelo relevantno mnenje o sedanji vladi, je po mojem napaka. Po vsebini pa je njegovo mnenje pravilno, kar obširneje dokazuje Sebastjan Morozov v članku z naslovom »Pečečnikovo govorjenje ni brez soli«, ki ga je Dnevnik objavil 31. januarja. Avtor zaključuje članek z naslednjo mislijo: »Če bo delitev dobička med zaposlene nekoč pripomogla k večji produktivnosti podjetij v državi, bomo lahko dejali, da je bil Pečečnik tiste turobne, deževne srede velik vizionar«.

Tudi pisec teh vrstic sem mnenja, da udeležba zaposlenih pri delitvi dobička predvsem v večjih podjetji lahko pomembno prispeva k njihovemu uspešnemu razvoju. Do tega spoznanja sem prišel po lastnih izkušnjah. V 60-h leti prejšnjega stoletja sem se namreč zaposlil v na novo ustanovljene poslovnem sistemu Lesni kombinat Ljubljana (LKL), ki je združeval 10 lesnih podjetij iz Ljubljane in njene širše okolice (Škofljica, Podpeč, Polhov Gradec,…). Nobeno od njih ni poslovalo prav uspešno, nekatera pa so imela kar precej težav. Uprava združenega podjetja, katere član sem bil, je zato uvedla nekaj posrečenih ukrepov, ki so zadovoljivo podpirala dobro gospodarjenje. Med njimi se je kot najbolj učinkovita izkazala rešitev, ki je zaposlene motivirala k ustvarjanju dobička (čiistega dohodka) in taki njegovi delitvi, ki ni zapostavljala za razvoj potrebnega kapitala (poslovnega sklada). Pomembna sestavina te rešitve je bilo tudi »samoupravno delničarstvo«. po katerem je vsak zaposleni v podjetju vedel, koliko je prispeval k prirastu poslovnega sklada in je od tega imel tudi neposredne koristi. Že po dveh letih, ko smo omenjene ukrepe uvedli, se je poslovna uspešnost vseh podjetij, vključenih v LKL opazno izboljšala.

Podobne izkušnje, kot jih zgoraj navajam, je imela po 60 letu prejšnjega stoletja tudi večina slovenskih podjetij. Ena osrednjih prednosti takratnega samoupravnega sistema je očitno bila prav tem, da je učinkovito krepil, kot temu rečemo danes, socialni kapital podjetij, kar je močno krepilo takratno tržno gospodarstvo. Ta proces uspešne gospodarske rasti pa je bil kmalu po letu 1980 povsem prekinjen, saj je Jugoslavija zaradi prezadolženosti v tujini zašla v resno gospodarsko krizo, ki ji je sledil tudi razpad države in opustitev samoupravljanja.

Tudi moje izkušnje govorijo torej v prid mnenju, da je udeležba zaposlenih pri delitvi dobička lahko pomemben dejavnik razvojne uspešnosti podjetij, ki pa se ga v Sloveniji skoraj ne poslužujemo. Sedanji vladi je zato treba šteti v dobro, da se je tega problema lotila, pa čeprav je to storila šele v predvolilnem času. Da jo je Pečečnik v tem javno podprl, tudi zasluži priznanje, čeprav bi taktično to lahko storil primerneje.

Andrej Cetinski

Po zadnjih anketah izgleda, da bodo zmagali mazohisti. Tisti, ki uživajo, ko se vihtijo pendreki in polivajo solzivci. Poti nazaj, ko bo enkrat na oblasti, morda ne bo več-?!

Skrajna desnica v ZDA, na Madžarskem, po celi Evropi pridobiva glasove, širijo se neokolonialistične, imperialistične in zaskrbljujoče politike sovraštva, krčenja človekovih pravic. Zdi se, da se nihče, ne države, ne njihovi voditelji niti najvišje institucije avtoritete ne želijo upreti naraščajočemu barbarstvu. Dovoljeno je vse, vsak diktator si lahko brezmejno privošči vse, kar se mu zaljubi in pri tem ga prav nihče ne zmore ali ne želi ustaviti. Po drugi svetovni vojni se je vsakomur zdelo, da se to nikoli več ne bo ponovilo, da je človeštvo napredovalo in se zavezalo k temeljnim vrednotam antifašizma in demokracije.
Zadnje raziskave javnega mnenja nakazujejo na to, kar smo si najmanj predstavljali leta 2020 po strahovladi Janeza Janše. Nakazuje se nevarnost, da se ponovno dviga janšizem, ki bo tokrat – če zmaga – do konca in popolnoma brez milosti obračunal z vsakim kritičnim glasom. Ne samo da se dviga podpora stranki SDS, temveč se tudi obeta ponovna desno-skrajnodesna koalicija, ki bi zbrala dovolj glasov, predvsem s prevaro Anžeta Logarja in podložniške stranke NSi.
Če smo bili takrat v korona času preganjanja političnih nasprotnikov od posameznikov do kritičnih medijev in inštitucij, kršenja ustavnih pravic, policijskega nasilja po navodilu vlade, prepričani, da se nam to ne bo nikoli več ponovilo, sedaj vse manj kaže na to.
Janšizem se pripravlja na zadnji in poslednji boj z državljani in vsakim kritičnim glasom. Previdno čaka na svoj udarec, skriva se po vseh kotičkih spleta in izvaja polno propagando preko množice lažnih profilov in kokentarjev.
Morda se sedaj (še) z grozo oziramo čez Atlantik, kaj se dogaja na tisti strani, je resnica vse bolj prisotna in vse bolj prihaja streznitev, da nas čaka popolnoma enak režim kot leta 2020 ob pandemiji koronavirusa, a tokrat se zdi, da milosti in meja ne bo več. Če so takrat še ključni neodvisni stebri zavirali fašizacijo družbe in popolno podrejenost vodji, je tokrat upanja na podobno vse manj. Avtokrati se po zgledu Donalda Trumpa zavedajo, da so neustavljivi in da lahko izpeljejo popolnoma nedemokratične reforme, zakone in da omejitev – ne v nacionalnih državah ne v geopolitičnem svetu – ni.
Če smo bili do sedaj kljub vsem napakam te vlade nekako vzor v Evropi in svetu, ko smo se potegnili za zatirane – od Palestine do Grenlandije ter od žrtev vseh izvajalcev nasilja, vključno z žrtvami Janševe zadnje vlade – bomo lahko kmalu pristali v druščini prijateljev Trumpa, Orbana, Netanjahuja.
Če si ne želimo obračunavanja z vsemi političnimi nasprotniki in ideološkimi nasprotniki Janeza Janše in skrajne desnice, ukinitve vseh društev, ki gojijo spomin na antifašizem in upor, ukinitve kritičnih glasov in množičnega zapiranja, polivanja protestnikov s solzivcem, zapiranja miroljubnih ljudi, ki berejo Ustavo, policijske ure, omejitve gibanja in zapore občin, sankcioniranja dijakov in šolarjev, nižanja plač javnih uslužbencev, podpori skrajnodesničarskih društev kot društev v javnem interesu, potem se moramo zbrati plebiscitarno bolj, kot smo se zbrali pred referendumom o vodah, ter reči odločen NE janšizmu in vsakomur, ki bo z njim paktiral.

Poti nazaj, ko bo enkrat na oblasti, morda ne bo več.

Janez Černač

Izjava Sinteze ob izvedbi (MRR) dogodka v Mariboru (zapisal Vlado Pogorevčnik):

Spoštovani,

Na spletni strani podkast.ustava.si je objavljena prva epizoda novega podkasta GLAS USTAVE, ki nastaja pod okriljem Inštituta za ustavno pravo. Podkast je bil posnet januarja 2026. Gost prve epizode je g. Franc Testen, nekdanji predsednik Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča Republike Slovenije. V pogovoru je spregovoril o svoji življenjski in poklicni poti v sodstvo ter ponudil tehten, izkušen in načelen pogled na razvoj ustavnega sodstva v Sloveniji, zlasti v času po osamosvojitvi. Dotaknil se je tudi nekaterih pomembnih ustavnopravnih vprašanj in odločitev, pri čemer je posebej poudaril pomen integritete, moralne razsodnosti ter odgovornega opravljanja sodniške funkcije.

Podkast GLAS USTAVE želi z rednimi epizodami odpirati prostor za poglobljen dialog o ustavnem pravu, delovanju institucij in širših vprašanjih pravne države. Obenem je namenjen tudi temu, da ustavnopravne teme približa širši javnosti ter spodbuja razmislek o temeljnih vrednotah ustavne demokracije.

Epizoda je prosto dostopna in si jo je mogoče ogledati na podkast.ustava.si, kjer bodo objavljene tudi naslednje epizode, predvidoma bodo nove enkrat na mesec. Vabljeni k ogledu, poslušanju in deljenju ter k spremljanju podkasta, ki bo s pogovori z uglednimi gosti prispeval k razumevanju ustavnopravnih izzivov sodobne družbe.

Kot gosta druge epizode smo povabili dr. Danila Türka, profesorja mednarodnega prava in nekdanjega predsednika republike. Pisna vprašanja zanj lahko pošljete na: ciril.ribicic@guest.arnes.si

Organizacijski odbor v sestavi dr. Ciril Ribičič, dr. Petra Plesec, dr. Rok Dacar in dr. Domen Končan

Pretekla desetletja je bila Kitajska razvojno izjemno uspešna. Ker gre za državo, k i pozna eno samo, to je komunistično stranko, je njen hiter razvoj za politično in ekonomsko stroko pojav, ki ga ne zna zadovoljivo pojasniti. Z dilemami, ki se pojavljajo v tej zvezi, se ukvarja tudi naslovni članek, katerega avtor je Bojan Bugarič, profesor na eni tujih univerz, objavilo pa ga je Delo 9.1.26. Iz naslova članka je možno razbrati, da naj bi bila vladavina prava eden osrednjih pogojev uspešnega razvoja države, ki pa ga Kitajska menda ne izpolnjuje prav dobro. Med te pogoje uvršča stroka še liberalno demokracijo, ki je Kitajska tudi ne pozna. Bugarič tako ob zaključku svojega članka ugotavlja, »da stabilna država, ki zna mobilizirati sredstva, izkoristiti tehnologijo, organizirati infrastrukturo in obvladovati družbene napetosti, lahko doseže izjemne rezultate tudi brez liberalne demokracije in razvite vladavine prava«.
Gornjemu mnenju Bugariča ne gre oporekati. S problematiko upravljanja države se tudi sam ukvarjam in moja spoznanja mi dopuščajo, da dejavnike razvojne uspešnosti države še nekoliko določneje opredelim. Konkretno tako: osrednja dejavnika uspešnega razvoja družbe sta tržno gospodarstvo in močna država, ki se jo etično in učinkovito upravlja v korist večine prebivalstva. O tem, kako te kriterije razvojne uspešnosti izpolnjujejo demokratične države v primerjavi s Kitajsko, bo v naslednjih vrsticah nekaj več povedanega.
Najprej o razvojni uspešnosti demokratičnih držav. Predvsem ne gre prezreti, da se današnje demokratične države v nemajhni meri upravlja po usmeritvah neoliberalizma, to je ideologije sodobnega kapitalizma, Ta se prednostno zavzema za svoboden trg in nizke davke (šibko državo), njegova osrednja vrednota pa je bogatenje, zaradi katerega politika med drugim, čeprav tega ne priznava, omejuje vlogo pravne države in etike kot enega osrednjih dejavnikom uspešnega upravljanja. Ali je tako upravljanje še demokratično? Formalno je, po vsebini pa je temu težko pritrditi. Na neoliberalizmu temelječa demokracija se je namreč v veliki meri izrodila v strankokracijo, to je vladavino političnih strank oziroma njihovih vodij, ki splošne družbene koristi v nemajhni meri podreja interesom strank. Od demokratičnih vrednot je strankokracija ohranila predvsem volitve, pa tudi te se zlorablja za zadovoljevanje interesov strank. Strankokracija kriterije uspešnega upravljanja nedvomno slabo izpolnjuje, in zato so formalno demokratične države razvojno vse manj uspešne. Slednje se izrazito zaznava tudi pri upravljanju Evropske unije in nekaterih njenih članic, med drugim tudi Nemčije.
Še kratko o tem, kako Kitajska zadovoljuje obravnavane kriterije uspešnega upravljanja. Po moji oceni ima v primerjavi z zahodno demokracijo dve pomembni prednosti. Ena je to, da svojega upravljanja ne obremenjuje z usmeritvami neoliberalizma in zato ne pozna upravljavskih težav, ki jih ta povzroča demokratičnim državam. Druga njena prednost pa je v tem, da je sedanje kitajsko vodstvo očitno prepoznalo izjemno vlogo , ki jo ima etika pri urejanju družbenih razmerij in zato v upravljanju oživlja konfucionizem, to so več tisoč let stare, na etiki zasnovane usmeritve, kako naj ravnajo politične oblasti. Kitajska kriterije upravljavske uspešnosti države nedvomno veliko bolje izpolnjuje kot demokratične države in to po mojem razumevanju predvsem pojasnjuje njeno izjemno razvojno uspešnost. Te razlike pa utegnejo vsaj posredno povzročati tudi resna politična nasprotja, če ne še kaj hujšega.
Kaj naj bi torej Evropejci storili, da bomo v prihodnje razvojno uspešnejši? Predvsem potrebujemo mir in dobre odnose z ostalim svetom, zato pa ne podpirajmo politike, ki ravna nasprotno. Prednostno delujmo tudi s ciljem, da se bo EU in njene članice pošteno in učinkovito upravljalo v korist vseh nas, za to pa bomo morali sedanje modele demokratičnega upravljanja temeljito prenoviti. Ne prezrimo tudi tega, da je spodbujanje nasprotij v družbi, kar je tudi v Sloveniji resen problem, skrajno zavrženo ravnanje, v katerem ne sodelujmo.
Andrej Cetinski

Dva članka o regionalnem razvoju Slovenije – eden o »poti, ki ni brez ovir«, drugi o »ukrepih po meri« – pravilno zaznavata simptome, a se hkrati izogneta jedru problema oz. dejstvu, da Slovenija še vedno nima oblikovane srednje ravni političnega odločanja, pokrajin. Govorita o potrebi po večji usklajenosti, bolj ciljanih instrumentih in kakovostnejših projektih, vendar vztrajata znotraj okvirja statističnih regij, ki je sam po sebi glavni razlog, da se regionalni razvoj v Sloveniji že leta ne premakne z mrtve točke.

Osrednja težava je preprosta: Slovenija nima regionalne ravni oblasti. Namesto nje uporablja statistične regije in regionalne razvojne agencije, od katerih pričakuje, da bodo opravile delo, ki ga ne morejo – in ga nikjer v Evropi ne opravljajo.

Regionalne razvojne agencije niso problem. So strokovne, pogosto učinkovite in potrebne. A so projektne organizacije, ne organi upravljanja oz. političnega odločanja. Njihova naloga je priprava in koordinacija projektov, animacija partnerjev, pomoč pri razpisih in programih. Nimajo demokratičnega mandata, nimajo pristojnosti odločanja o ključnih razvojnih vprašanjih in nimajo lastnega razvojnega proračuna. Zato ne morejo voditi razvoja, temveč ga zgolj spremljajo in poskušajo optimizirati znotraj razpisne logike.

Ko oba članka govorita o »ukrepih po meri regij«, v resnici govorita o boljšem upravljanju sistema, ki nima nosilca odgovornosti. Statistične regije, na katere se ti ukrepi nanašajo, niso politične skupnosti. So administrativni okvir za merjenje in delitev sredstev. Od njih ni mogoče zahtevati, da zmanjšujejo razvojne razlike, ker za to nimajo nobenega orodja. Lahko jih evidentirajo – in to tudi počnejo. Zmanjševati pa jih ne morejo.

Prav zato je ključno poudariti dejstvo, ki ga oba članka obideta: razvojne razlike v Sloveniji se ne zmanjšujejo, temveč se dolgoročno povečujejo. Gospodarska dejavnost, delovna mesta in dodana vrednost se koncentrirajo v osrednji Sloveniji. Obrobne in vzhodne regije izgubljajo prebivalstvo, zlasti mlade in izobražene. Dostop do storitev, zaposlitvenih možnosti in razvojne infrastrukture ostaja izrazito neenakomeren. Če bi obstoječi model deloval, bi se po dveh desetletjih regionalne politike razvojni trendi obračali in razvojne razlike med periferijo in centrom bi se zmanjševale. Pa se ne. Nasprotno, vse bolj se povečujejo.

Predlog Sinteze za oblikovanje osmih funkcionalnih pokrajin, ki je bil lani uradno predstavljen vladi in njenemu predsedniku, zato ni zgolj še ena razvojna pobuda, temveč poseg v samo logiko sistema. Ne predlaga izboljševanja obstoječega modela statističnih regij, ampak njegovo dopolnitev z manjkajočim členom: regionalno politično-upravno ravnjo med državo in občinami.

Bistvo predloga ni v številu pokrajin, temveč v tem, kaj bi te pokrajine bile. Ne statistični kompromis in ne nova projektna platforma, temveč nosilke pristojnosti, proračuna in odgovornosti za razvoj. V tem modelu regionalne razvojne agencije ne izginejo – ostanejo strokovna podpora pokrajinam in državi. A volan razvoja prevzame politično legitimna raven, ki lahko sprejema zavezujoče odločitve in zanjo tudi odgovarja.

Primerjava z Avstrijo in Nemčijo je v tem pogledu neizprosna. Tam regionalna raven ni okrasek ali tehnični dodatek, temveč temelj upravljanja države. Dežele imajo pristojnosti, sredstva in demokratični mandat. Zato regionalna politika ni nabor projektov, ampak sistematično vodenje razvoja. Tudi ko razlike obstajajo, obstaja jasen naslov, kjer se z njimi ukvarjajo – in kdo zanje politično odgovarja.

Slovenija je ubrala drugo pot. Evropski koncept razvoja, ki temelji na prostoru in funkcionalnih območjih, poskuša izvajati brez regionalne oblasti. Rezultat je paradoks: vedno več strategij, vedno več razpisov, vedno več govora o regijah – in vedno večje razlike med njimi.

Oba članka sta zato dobra opisa problema, a slab odgovor nanj. Ponujata izboljšave  sistema, ki ni srednja raven političnega odločanja in upravljanja z razvojem. Preprosto povedano: statistične regije niso pokrajine. In tudi ne morejo postati, pa naj njihov sistem še tako izboljšujejo. Predlog Sinteze pa zahteva tisto, čemur se slovenska politika že desetletja izogiba: jasno odločitev, da regionalni razvoj brez pokrajin ne deluje.

 Dokler bodo regije obstajale le kot statistika, bodo razvojne razlike rasle. In dokler bo odgovornost razpršena med projekte, agencije in ministrstva, ne bo nihče odgovarjal za rezultat. To ni več strokovno vprašanje. To je zdaj politična izbira.

PS: Prispevek je bil 14.janurja v celoti objavljen v časopisu VEČER.

• O nujnem usklajevanju vodstvenih političnih sil in
• o nujnosti regionalnega razvoja Slovenije.

Na dan samostojnosti in enotnosti o nujnosti regionalnega razvoja Slovenije

Ameriški predsednik Trump je v novembru pripravil predlog izhodišč za pogajanja o miru v Ukrajini v 28 točkah in ga posredoval sprtim stranem. Rusija ima nanj nekaj pripomb, a je zanjo kot izhodišče za pogajanja o miru primeren, Ukrajina in Evropska unija (EU) pa ga zavračata in sta ga preoblikovali v svoj predlog z 19 točkami. Podrobnosti obeh predlogov javnosti niso znane, osrednja zadeva iz Trumpovega predloga, ki je za Ukrajino in EU nesprejemljiva, pa je nedvomno to, da naj bi Rusija po vojni zadržala ukrajinsko ozemlje (v nadaljevanju Donbas), ki ga je doslej vojaško zasedla. Naj v naslednjih vrsticah predstavim svoje mnenje, kako razrešiti to sporno zadevo.
Pred letom 2014 je bilo v Ukrajini okoli 8 milijonov prebivalcev ruske narodnosti in večina je živela prav v Donbasu. Ko je leta 2014 njeno politično oblast nasilno prevzela skupina Rusiji nenaklonjenih oseb in pričela rusko prebivalstvo fašistoidno obravnavati, je to izzvalo državljansko vojno. Rusija si je želela njene prekinitve in se je zato prizadevala, da bi Ukrajina rusko prebivalstvo demokratično obravnavala (to med drugim dokazujeta dva sporazuma z imenom Minsk),- a je bila pri tem povsem neuspešna. Rešitev je očitno videla le še v agresiji na Okrajino, ki jo je izvedla leta 2022 in je z njo doslej zasedla pretežni del Donbasa. Da bi se temu ozemlju sedaj odpovedala, preprosto ni možno pričakovati in če tako pogojujemo sklenitev miru v Ukrajini, je to treba razumeti kot sporočilo, da želimo vojno nadaljevati.
Ukrajina naj bi z Donbasom izgubila okoli 20% svojega, v velikem delu z ruskim prebivalstvom poseljenega ozemlja. Osebno verjamem, da večina Ukrajincev tej izgubi ne bi nasprotovala, če bi se za priključitev Donbasa Rusiji izrekla večina njegovega prebivalstva in bi ta njihovi državi zagotovila trajen mir, pa tudi prihodnji razvoj države, ki ga ne bi več obremenjevala notranja nacionalna nasprotja.
Gornjemu mnenju pa vrhnja politika Ukrajine gotovo nasprotuje. Ta namreč še vedno poslušno sledi usmeritvam, ki jih dobiva od politike EU. Za slednjo se ve, da je veliko prispevala , da je do vojne v Ukrajini prišlo in je do nedavnega še zagovarjala usmeritev, da je Rusijo potrebno vojaško poraziti. Danes po zaslugi ameriškega predsednika sicer podpira mirovne aktivnosti, vendar nedvomno vztraja pri mirovnih pogojih, ki so za Rusijo nesprejemljivi. Po mojih domnevah bi politiki EU ustrezala prekinitev vojne v Ukrajini po zgledu obeh Korej; slednji sta formalno še vedno v vojni in se tudi sicer ne marata, streljata pa se ne. Tako premirje bi ji dopuščalo, da svoja ravnanja še vedno snuje na rusofobiji in nas še naprej straši z Rusijo kot vojaško grožnjo, ki opravičuje močno okrepljeno oboroževanje EU; slednje ji namreč zelo koristi pri prikrivanju njene upravljavske neučinkovitosti, zaradi katere je EU predvsem razvojno močno prizadeta.
EU namreč že lep čas razvojno zaostaja za Kitajsko in ZDA, to pa se odraža tudi v njeni nezadostni konkurenčnosti, vsled česar se ji obetajo vse večje gospodarske, socialne pa tudi politične težave. Te bo veliko lažje razreševala, če se vojno v Ukrajini čimprej konča in obnovi politično in ekonomsko sodelovanje z Rusijo. To usmeritev podpira ameriški predsednik, evropska politika pa jo, kot smo videli, zavrača. V interesu večine Evropejcev bi v tem primeru moral ustrezno ukrepati parlament EU, ta pa tega ne bo storil, saj njegovi poslanci spričo izrojenosti demokracije ne delujejo v nasprotju z usmeritvami svojih strankarskih vodij. Tako nam preostaja zgolj upanje, da bo ameriškemu predsedniku vendarle uspelo uresničiti cilje, na katerih je očitno zasnovan njegov zadnji program za končanje vojne v Ukrajini, pa čeprav so ti vsaj v nekaterih pogledih za nas verjetno vprašljivi.
Za zaključek še to. Ravnanje politike EU v zvezi z vojno v Ukrajini dokazuje, kako močno je neoliberalizem prizadel demokracijo; ta se je izrodila v strankokracijo, ki ne spoštuje več temeljnih demokratičnih vrednot, jo neodvisen nadzor v interesu volivcev skoraj v ničemer več ne omejuje in je tako upravljavsko vse manj učinkovita. Prenova demokracije, ki nam naj zagotovi učinkovito in pošteno upravljanje držav. bi zato morala postati prednostni cilj nas Evropejcev.
Andrej Cetinski, Ljubljana

Demokratizacije naše družbe ne le stopica na mestu, ampak je šla prej korak nazaj kot korak naprej.

Marčevske ide za slovensko (volilno) demokracijo

… je nujno sprejeti!