Pretekla desetletja je bila Kitajska razvojno izjemno uspešna. Ker gre za državo, k i pozna eno samo, to je komunistično stranko, je njen hiter razvoj za politično in ekonomsko stroko pojav, ki ga ne zna zadovoljivo pojasniti. Z dilemami, ki se pojavljajo v tej zvezi, se ukvarja tudi naslovni članek, katerega avtor je Bojan Bugarič, profesor na eni tujih univerz, objavilo pa ga je Delo 9.1.26. Iz naslova članka je možno razbrati, da naj bi bila vladavina prava eden osrednjih pogojev uspešnega razvoja države, ki pa ga Kitajska menda ne izpolnjuje prav dobro. Med te pogoje uvršča stroka še liberalno demokracijo, ki je Kitajska tudi ne pozna. Bugarič tako ob zaključku svojega članka ugotavlja, »da stabilna država, ki zna mobilizirati sredstva, izkoristiti tehnologijo, organizirati infrastrukturo in obvladovati družbene napetosti, lahko doseže izjemne rezultate tudi brez liberalne demokracije in razvite vladavine prava«.
Gornjemu mnenju Bugariča ne gre oporekati. S problematiko upravljanja države se tudi sam ukvarjam in moja spoznanja mi dopuščajo, da dejavnike razvojne uspešnosti države še nekoliko določneje opredelim. Konkretno tako: osrednja dejavnika uspešnega razvoja družbe sta tržno gospodarstvo in močna država, ki se jo etično in učinkovito upravlja v korist večine prebivalstva. O tem, kako te kriterije razvojne uspešnosti izpolnjujejo demokratične države v primerjavi s Kitajsko, bo v naslednjih vrsticah nekaj več povedanega.
Najprej o razvojni uspešnosti demokratičnih držav. Predvsem ne gre prezreti, da se današnje demokratične države v nemajhni meri upravlja po usmeritvah neoliberalizma, to je ideologije sodobnega kapitalizma, Ta se prednostno zavzema za svoboden trg in nizke davke (šibko državo), njegova osrednja vrednota pa je bogatenje, zaradi katerega politika med drugim, čeprav tega ne priznava, omejuje vlogo pravne države in etike kot enega osrednjih dejavnikom uspešnega upravljanja. Ali je tako upravljanje še demokratično? Formalno je, po vsebini pa je temu težko pritrditi. Na neoliberalizmu temelječa demokracija se je namreč v veliki meri izrodila v strankokracijo, to je vladavino političnih strank oziroma njihovih vodij, ki splošne družbene koristi v nemajhni meri podreja interesom strank. Od demokratičnih vrednot je strankokracija ohranila predvsem volitve, pa tudi te se zlorablja za zadovoljevanje interesov strank. Strankokracija kriterije uspešnega upravljanja nedvomno slabo izpolnjuje, in zato so formalno demokratične države razvojno vse manj uspešne. Slednje se izrazito zaznava tudi pri upravljanju Evropske unije in nekaterih njenih članic, med drugim tudi Nemčije.
Še kratko o tem, kako Kitajska zadovoljuje obravnavane kriterije uspešnega upravljanja. Po moji oceni ima v primerjavi z zahodno demokracijo dve pomembni prednosti. Ena je to, da svojega upravljanja ne obremenjuje z usmeritvami neoliberalizma in zato ne pozna upravljavskih težav, ki jih ta povzroča demokratičnim državam. Druga njena prednost pa je v tem, da je sedanje kitajsko vodstvo očitno prepoznalo izjemno vlogo , ki jo ima etika pri urejanju družbenih razmerij in zato v upravljanju oživlja konfucionizem, to so več tisoč let stare, na etiki zasnovane usmeritve, kako naj ravnajo politične oblasti. Kitajska kriterije upravljavske uspešnosti države nedvomno veliko bolje izpolnjuje kot demokratične države in to po mojem razumevanju predvsem pojasnjuje njeno izjemno razvojno uspešnost. Te razlike pa utegnejo vsaj posredno povzročati tudi resna politična nasprotja, če ne še kaj hujšega.
Kaj naj bi torej Evropejci storili, da bomo v prihodnje razvojno uspešnejši? Predvsem potrebujemo mir in dobre odnose z ostalim svetom, zato pa ne podpirajmo politike, ki ravna nasprotno. Prednostno delujmo tudi s ciljem, da se bo EU in njene članice pošteno in učinkovito upravljalo v korist vseh nas, za to pa bomo morali sedanje modele demokratičnega upravljanja temeljito prenoviti. Ne prezrimo tudi tega, da je spodbujanje nasprotij v družbi, kar je tudi v Sloveniji resen problem, skrajno zavrženo ravnanje, v katerem ne sodelujmo.
Andrej Cetinski

Dva članka o regionalnem razvoju Slovenije – eden o »poti, ki ni brez ovir«, drugi o »ukrepih po meri« – pravilno zaznavata simptome, a se hkrati izogneta jedru problema oz. dejstvu, da Slovenija še vedno nima oblikovane srednje ravni političnega odločanja, pokrajin. Govorita o potrebi po večji usklajenosti, bolj ciljanih instrumentih in kakovostnejših projektih, vendar vztrajata znotraj okvirja statističnih regij, ki je sam po sebi glavni razlog, da se regionalni razvoj v Sloveniji že leta ne premakne z mrtve točke.

Osrednja težava je preprosta: Slovenija nima regionalne ravni oblasti. Namesto nje uporablja statistične regije in regionalne razvojne agencije, od katerih pričakuje, da bodo opravile delo, ki ga ne morejo – in ga nikjer v Evropi ne opravljajo.

Regionalne razvojne agencije niso problem. So strokovne, pogosto učinkovite in potrebne. A so projektne organizacije, ne organi upravljanja oz. političnega odločanja. Njihova naloga je priprava in koordinacija projektov, animacija partnerjev, pomoč pri razpisih in programih. Nimajo demokratičnega mandata, nimajo pristojnosti odločanja o ključnih razvojnih vprašanjih in nimajo lastnega razvojnega proračuna. Zato ne morejo voditi razvoja, temveč ga zgolj spremljajo in poskušajo optimizirati znotraj razpisne logike.

Ko oba članka govorita o »ukrepih po meri regij«, v resnici govorita o boljšem upravljanju sistema, ki nima nosilca odgovornosti. Statistične regije, na katere se ti ukrepi nanašajo, niso politične skupnosti. So administrativni okvir za merjenje in delitev sredstev. Od njih ni mogoče zahtevati, da zmanjšujejo razvojne razlike, ker za to nimajo nobenega orodja. Lahko jih evidentirajo – in to tudi počnejo. Zmanjševati pa jih ne morejo.

Prav zato je ključno poudariti dejstvo, ki ga oba članka obideta: razvojne razlike v Sloveniji se ne zmanjšujejo, temveč se dolgoročno povečujejo. Gospodarska dejavnost, delovna mesta in dodana vrednost se koncentrirajo v osrednji Sloveniji. Obrobne in vzhodne regije izgubljajo prebivalstvo, zlasti mlade in izobražene. Dostop do storitev, zaposlitvenih možnosti in razvojne infrastrukture ostaja izrazito neenakomeren. Če bi obstoječi model deloval, bi se po dveh desetletjih regionalne politike razvojni trendi obračali in razvojne razlike med periferijo in centrom bi se zmanjševale. Pa se ne. Nasprotno, vse bolj se povečujejo.

Predlog Sinteze za oblikovanje osmih funkcionalnih pokrajin, ki je bil lani uradno predstavljen vladi in njenemu predsedniku, zato ni zgolj še ena razvojna pobuda, temveč poseg v samo logiko sistema. Ne predlaga izboljševanja obstoječega modela statističnih regij, ampak njegovo dopolnitev z manjkajočim členom: regionalno politično-upravno ravnjo med državo in občinami.

Bistvo predloga ni v številu pokrajin, temveč v tem, kaj bi te pokrajine bile. Ne statistični kompromis in ne nova projektna platforma, temveč nosilke pristojnosti, proračuna in odgovornosti za razvoj. V tem modelu regionalne razvojne agencije ne izginejo – ostanejo strokovna podpora pokrajinam in državi. A volan razvoja prevzame politično legitimna raven, ki lahko sprejema zavezujoče odločitve in zanjo tudi odgovarja.

Primerjava z Avstrijo in Nemčijo je v tem pogledu neizprosna. Tam regionalna raven ni okrasek ali tehnični dodatek, temveč temelj upravljanja države. Dežele imajo pristojnosti, sredstva in demokratični mandat. Zato regionalna politika ni nabor projektov, ampak sistematično vodenje razvoja. Tudi ko razlike obstajajo, obstaja jasen naslov, kjer se z njimi ukvarjajo – in kdo zanje politično odgovarja.

Slovenija je ubrala drugo pot. Evropski koncept razvoja, ki temelji na prostoru in funkcionalnih območjih, poskuša izvajati brez regionalne oblasti. Rezultat je paradoks: vedno več strategij, vedno več razpisov, vedno več govora o regijah – in vedno večje razlike med njimi.

Oba članka sta zato dobra opisa problema, a slab odgovor nanj. Ponujata izboljšave  sistema, ki ni srednja raven političnega odločanja in upravljanja z razvojem. Preprosto povedano: statistične regije niso pokrajine. In tudi ne morejo postati, pa naj njihov sistem še tako izboljšujejo. Predlog Sinteze pa zahteva tisto, čemur se slovenska politika že desetletja izogiba: jasno odločitev, da regionalni razvoj brez pokrajin ne deluje.

 Dokler bodo regije obstajale le kot statistika, bodo razvojne razlike rasle. In dokler bo odgovornost razpršena med projekte, agencije in ministrstva, ne bo nihče odgovarjal za rezultat. To ni več strokovno vprašanje. To je zdaj politična izbira.

PS: Prispevek je bil 14.janurja v celoti objavljen v časopisu VEČER.

• O nujnem usklajevanju vodstvenih političnih sil in
• o nujnosti regionalnega razvoja Slovenije.

Na dan samostojnosti in enotnosti o nujnosti regionalnega razvoja Slovenije

Ameriški predsednik Trump je v novembru pripravil predlog izhodišč za pogajanja o miru v Ukrajini v 28 točkah in ga posredoval sprtim stranem. Rusija ima nanj nekaj pripomb, a je zanjo kot izhodišče za pogajanja o miru primeren, Ukrajina in Evropska unija (EU) pa ga zavračata in sta ga preoblikovali v svoj predlog z 19 točkami. Podrobnosti obeh predlogov javnosti niso znane, osrednja zadeva iz Trumpovega predloga, ki je za Ukrajino in EU nesprejemljiva, pa je nedvomno to, da naj bi Rusija po vojni zadržala ukrajinsko ozemlje (v nadaljevanju Donbas), ki ga je doslej vojaško zasedla. Naj v naslednjih vrsticah predstavim svoje mnenje, kako razrešiti to sporno zadevo.
Pred letom 2014 je bilo v Ukrajini okoli 8 milijonov prebivalcev ruske narodnosti in večina je živela prav v Donbasu. Ko je leta 2014 njeno politično oblast nasilno prevzela skupina Rusiji nenaklonjenih oseb in pričela rusko prebivalstvo fašistoidno obravnavati, je to izzvalo državljansko vojno. Rusija si je želela njene prekinitve in se je zato prizadevala, da bi Ukrajina rusko prebivalstvo demokratično obravnavala (to med drugim dokazujeta dva sporazuma z imenom Minsk),- a je bila pri tem povsem neuspešna. Rešitev je očitno videla le še v agresiji na Okrajino, ki jo je izvedla leta 2022 in je z njo doslej zasedla pretežni del Donbasa. Da bi se temu ozemlju sedaj odpovedala, preprosto ni možno pričakovati in če tako pogojujemo sklenitev miru v Ukrajini, je to treba razumeti kot sporočilo, da želimo vojno nadaljevati.
Ukrajina naj bi z Donbasom izgubila okoli 20% svojega, v velikem delu z ruskim prebivalstvom poseljenega ozemlja. Osebno verjamem, da večina Ukrajincev tej izgubi ne bi nasprotovala, če bi se za priključitev Donbasa Rusiji izrekla večina njegovega prebivalstva in bi ta njihovi državi zagotovila trajen mir, pa tudi prihodnji razvoj države, ki ga ne bi več obremenjevala notranja nacionalna nasprotja.
Gornjemu mnenju pa vrhnja politika Ukrajine gotovo nasprotuje. Ta namreč še vedno poslušno sledi usmeritvam, ki jih dobiva od politike EU. Za slednjo se ve, da je veliko prispevala , da je do vojne v Ukrajini prišlo in je do nedavnega še zagovarjala usmeritev, da je Rusijo potrebno vojaško poraziti. Danes po zaslugi ameriškega predsednika sicer podpira mirovne aktivnosti, vendar nedvomno vztraja pri mirovnih pogojih, ki so za Rusijo nesprejemljivi. Po mojih domnevah bi politiki EU ustrezala prekinitev vojne v Ukrajini po zgledu obeh Korej; slednji sta formalno še vedno v vojni in se tudi sicer ne marata, streljata pa se ne. Tako premirje bi ji dopuščalo, da svoja ravnanja še vedno snuje na rusofobiji in nas še naprej straši z Rusijo kot vojaško grožnjo, ki opravičuje močno okrepljeno oboroževanje EU; slednje ji namreč zelo koristi pri prikrivanju njene upravljavske neučinkovitosti, zaradi katere je EU predvsem razvojno močno prizadeta.
EU namreč že lep čas razvojno zaostaja za Kitajsko in ZDA, to pa se odraža tudi v njeni nezadostni konkurenčnosti, vsled česar se ji obetajo vse večje gospodarske, socialne pa tudi politične težave. Te bo veliko lažje razreševala, če se vojno v Ukrajini čimprej konča in obnovi politično in ekonomsko sodelovanje z Rusijo. To usmeritev podpira ameriški predsednik, evropska politika pa jo, kot smo videli, zavrača. V interesu večine Evropejcev bi v tem primeru moral ustrezno ukrepati parlament EU, ta pa tega ne bo storil, saj njegovi poslanci spričo izrojenosti demokracije ne delujejo v nasprotju z usmeritvami svojih strankarskih vodij. Tako nam preostaja zgolj upanje, da bo ameriškemu predsedniku vendarle uspelo uresničiti cilje, na katerih je očitno zasnovan njegov zadnji program za končanje vojne v Ukrajini, pa čeprav so ti vsaj v nekaterih pogledih za nas verjetno vprašljivi.
Za zaključek še to. Ravnanje politike EU v zvezi z vojno v Ukrajini dokazuje, kako močno je neoliberalizem prizadel demokracijo; ta se je izrodila v strankokracijo, ki ne spoštuje več temeljnih demokratičnih vrednot, jo neodvisen nadzor v interesu volivcev skoraj v ničemer več ne omejuje in je tako upravljavsko vse manj učinkovita. Prenova demokracije, ki nam naj zagotovi učinkovito in pošteno upravljanje držav. bi zato morala postati prednostni cilj nas Evropejcev.
Andrej Cetinski, Ljubljana

Demokratizacije naše družbe ne le stopica na mestu, ampak je šla prej korak nazaj kot korak naprej.

Marčevske ide za slovensko (volilno) demokracijo

… je nujno sprejeti!

O razlogih za gospodarsko zaostajanje Evropske unije

Po podatkih, ki mi jih je posredovala umetna inteligenca (chat-gpt 3) , je na Kitajskem realna vrednost BDP v obdobju 2014  do 2024, to je v desetih letih, porastla za 45%, v ZDA za 19% in v Evropski uniji (EU) za 2%. BDP,  računan po kupni moči, naj bi bil pred desetimi leti na Kitajskem  nekoliko nižji kot v ZDA, danes pa je znatno višji. Če tudi morda ti podatki niso povsem zanesljivi, ne gre dvomiti,  da je Kitajska v preteklem desetletju beležila izjemno hiter razvoj  in se  tako po gospodarski moči že lahko primerja z ZDA, EU pa razvojno za njo močno zaostaja. Razlogov za to zaostajanje je po mojem razumevanju več, glavni pa je neoliberalizem, to je prevladujoča, interesom kapitala prilagojena  ideologija zahodne demokracije. Pri njem gre za usmeritev, ki se zavzema za šibko državo z nizkimi davki in zelo svoboden trg, osebno bogatenje  pa obravnava kot  glavni motiv ekonomskega delovanja človeka in tudi kot vrednoto.

Neoliberalizem bistveno otežuje upravljanje države, ki je sicer ključni dejavnik družbene  učinkovitosti in blaginje. Njegova škodljivost se najbolj neugodno odraža v tem, da je močno oslabil demokracijo kot model upravljanja. Slednja se je namreč v večini izrodila v strankokracijo, to je vladavino vodij političnih strank, ki običajno deluje neetično in brez prepotrebnega  nadzora, kar je več kot zadosten pogoj za njeno upravljavsko  neučinkovitost.

Večino zahodnih držav  se upravlja »demokratično« in torej ne ravno učinkovito, Kitajsko pa se upravlja avtokratsko. Upravljanje slednje je posebno po etiki, ki se je poslužuje. Ta namreč pri upravljanju favorizira naslednjo usmeritev: država naj bo močna, upravlja pa naj se jo pošteno in učinkovito v korist večine prebivalstva. Ta usmeritev je pravo nasprotje ideologije neoliberalizma in  je po mojem najbolj zaslužna za razvojno uspešnost Kitajske.

Kitajska politika torej neoliberalizma ne prakticira, ji pa je ta zelo koristil. Zahodne države so namreč pretekla leta skladno s tem, kar uči neoliberalizem, delovno intenzivne industrijske dejavnosti selile v države s ceneno delovno silo, to pa je Kitajska  znala odlično izkoristiti. Njen pospešeni  gospodarski razvoj so torej  z obsežnimi investicijama podpirale demokratične države, predvsem ZDA.

Pri proučevanju razvojne učinkovitosti je zanimiva primerjava med obema osrednjima gospodarskima sistemoma, ki se ju demokratično upravlja, to so ZDA in EU. V zadnjih petih letih, to je v obdobju 2019 do  2024, se je namreč  po podatkih preje navedenega vira realni BDP v ZDA povečal za 9%, v EU pa se je znižal za  3%. Razlika je  izjemno velika  in je v največji meri posledica  slabega upravljanja, predvsem EU kot sistema in tudi večine njenih članic. Pri upravljanju EU ima osrednjo vlogo njena vlada, to je Ekonomska komisija.  Ta deluje vse prej kot zadovoljivo, največ škode pa je v preteklih letih povzročila s tem, ko je svoja ravnanja v pomembni meri podredila politiki in interesom ZDA. Tako je predvsem počela v povezavi z Ukrajinsko vojno , ki je EU ekonomsko in razvojno močno prizadela, ZDA pa prinaša obilne koristi, v največjem delu prav v škodo EU.

Še to je pomembno:  evropska politika bi morala biti osrednji usmerjevalec in motivator  razvojnih aktivnosti, ki so danes ključne pri zagotavljanju konkurenčnosti gospodarstva, v resnici pa se s tem le malo  ukvarja. Tudi to je eden razlogov, zaradi katerih EU v konkurenčnosti ne zaostaja le za Kitajsko, pač pa tudi za ZDA.

Pred nekaj dnevi (28.11.25) je Dnevnik objavil članek  J.P. Damijana z naslovom »Kako preživeti v dobi kitajske prevlade«. V njem najdemo več zelo dobrih predlogov o tem, kaj naj bi v EU  razvojno počeli, da ne bomo postali »potrošniški satelit Kitajske«. Današnja politika takšne in podobne predloge praviloma presliši, saj spričo stila upravljanja, ki ga izvaja, zanjo niso zanimivi. Pred nejevoljo javnosti zaradi upravljavske neučinkovitosti pa se varuje z aktivnostmi, kot sta zastraševanje prebivalstva z izmišljenimi zunanjimi grožnjami in  politika močno okrepljenega oboroževanja kot, ki naj bi bila odziv na zunanje grožnje. Drugače in krajše povedano: od naše politike si lahko več obetamo   šele potem, ko bo tudi v njej namesto neoliberalne (pohlep,  zavajanje,…) prevladala prej omenjena etika kitajske politike.

Andrej Cetinski

Z ustanovitvijo pokrajin bi državo decentralizirali, jo zopet okitili z vzdevkom demokratična, omogočili državljanom, da z večjim vplivom poskrbijo za njen razvoj.

Slovenija dveh hitrosti: zakaj še vedno nimamo pokrajin?

Novinar Igor Selan je v članku z zgornjim naslovom lepo povzel vsebino okrogle mize Gibanja Sinteza – Koalicija civilne družbe za prenovo, ki je bila v Univerzitetni knjižnici v Mariboru. Iz vsebine njegovega članka lahko razberemo, da že zelo zamujamo pri sprejemu pokrajinske zakonodaje, saj so posledice vse večje razvojne razlike v državi, saj center ropa kadrovske in intelektualne potenciale obrobja. Pobuda Sinteze je že sedmi poskus vzpostavitve pokrajin, šest predhodnih je bilo iz različnih razlogov neuspešnih. Po uvodnem nagovoru je pet strokovnjakov utemeljeno razložilo, zakaj je ustanovitev pokrajin potreben in zadosten pogoj, da bi živeli v demokratični državi. Noben pameten politik ali funkcionar države zato ne more nasprotovati njihovim ugotovitvam. Svetlo luč na koncu predora je pokazala edina prisotna poslanka na okrogli mizi iz Gibanja Svobode gospa Tereza Novak, ki je povedala, da bi pokrajinsko zakonodajo vendarle bilo nujno urediti in da je dozorela ideja, da je to treba narediti. Povedala je še, da je zdaj čas, da se pripravijo vsa potrebna izhodišča, da bi lahko v prihodnjem mandatu pokrajine vendarle uvedli. V burni razpravi, ki je sledila po uvodnih besedah, me je najbolj pritegnila razprava častnega občana mesta Maribor Rudija Mogeta, ki je omenil, da so o teh državotvornih problemih skupaj z Andrejem Brvarjem in Karlom Gržanom pisali tudi vodilnima na TV SLO, da bi javnost podrobneje seznanili z razlogi, ki so preprečili državljanom, da bi lahko kot vsi državljani sosednjih držav odločali v pokrajinah. Prosil sem ga, če mi lahko to pisanje izroči, kar je tudi storil. Ko sem ga prebral, sem ga ponovno prosil, če ga smem posredovati javnosti, v kar so tudi vsi avtorji privolili, zato citiram:

Namig za osvetlitev rešitve zadnjega državotvornega dejanja

Spoštovani oblikovalki javnega mnenja in raziskovalki nečednih dejanj v državi Ksenija Horvat in Polona Fijavž, … Beri dalje!

Mislim, da so s svojim razmišljanjem zadeli žebljico na glavico in pojdimo z veseljem na volitve, kjer bomo volili stranke, ki premorejo dovolj domoljubja, da ustvarijo za državljane pogoje za udeležbo pri razcvetu države, preprečijo širjenje korupcije in se z ustvarjalnim sodelovanjem zopet povrnemo na pot spoštovanja med državljani in državo.

Pretiran centralizem prinaša prebivalcem Ljubljane najbolj onesnažen zrak med prestolnicami Evrope in s tem njenim prebivalcem zmanjšuje življenjsko dobo, z zgoščenim prometom v konicah načenja njihovo kvalitetno bivanja, saj sem ob zadnjem obisku Ljubljane potreboval več časa, da sem se iz središča mesta prebil do cestnega obroča, kot za pot od obroča do Maribora, vsakdanji pojav pa je, da je zagotavljanje pogojev za bivanje v prestolnici občutno dražje, kot v drugih mestih države. Razumi, kdor more.

Igor Selan, Večer, 13.11.2025                         

Izjava za javnost ! (sprejeta na redni seji Programskega sveta Sinteza-KCD)

V SINTEZI-KCD sočustvujemo s svojci ubitega Ivana Šutarja in odločno obsojamo vsako nasilje, še  posebej ta brutalen, nesmiseln uboj nedolžnega človeka, storjen predvsem iz gole objestnosti morilca.

Toda hkrati je jasno, da ima ta nesmiseln uboj svoj družbeni kontekst, da je le vrh nekega širšega družbenega konflikta. Tragedija, ki se je zgodila, je na žalost logična posledica zgrešenih političnih in upravnih odločitev v zadnjih dveh desetletjih. Bili smo priče prehajanja nekaterih romskih skupnosti v geta in posledično njihovega zatekanja k nasilju, pa lokalni in državni organi niso pravočasno in ustrezno ukrepali. To je bilo nasilje med Romi samimi, nasilje do institucij družbe in države, v zadnjem desetletju pa predvsem tudi naraščajoče nasilje do ne-romskih sovaščanov in someščanov. Zato so zahteve javnosti, da se to nasilje zaustavi, da se kriminalna dejanja raziščejo in krivci kaznujejo, upravičene in legitimne. Tudi za Rome morajo veljati ista osnovna državljanska pravila in zakoni in naloga državnih organov je, da jih, tudi v sodelovanju z romskimi skupnostmi, ki prav tako nosijo svoj del odgovornosti za nastalo situacijo, čimprej in dosledno uveljavijo.

Ob tem pa smo v SINTEZI-KCD pretreseni in zgroženi ob spoznanju, da velika večina slovenskih politikov zavestno izrablja tragičen dogodek, ogorčenje prizadetih sorodnikov žrtve in revolt ogroženih državljanov, za lastne politične interese, za poskus političnega linča sedanje oblasti.

NIHČE, PRAV NIHČE, ki je bil v zadnjih dveh desetletjih na oblastni funkciji ali v vlogi političnega odločevalca v državi ali lokalnih skupnostih, NIMA DANES PRAVICE POZIVATI K POLITIČNEMU LINČU TRENUTNE OBLASTI! Oblast je treba pozvati k sorazmernemu in takojšnjemu ukrepanju in sodili jo bomo  po uspešnosti tega ukrepanja. Tako, kot sodimo pretekle vlade po njihovem ne-ukrepanju, po njihovem sprenevedanju, da teh problemov ni  bilo in da niso storili, kar bi morali. Dolžiti trenutne oblastnike za nekaj, kar se je dogajalo že celi dve desetletji in tako prikrivati svojo lastno odgovornost za storjeni zločin,  ni samo  podlo, temveč je zavržno dejanje. Kaže na podel značaj tistega, ki to počne. Koga je g. Janša pozival k odstopu, ko se je podoben zločin zgodil v času njegove vlade? Je takrat zahteval odstop svojega ministra, je ponudil odstop svoje vlade in predlagal nove volitve? Seveda ne! Zato so njegovi današnji pozivi sedanji vladni garnituri k odstopu umazano sprenevedanje, poskus ustvarjanja izrednih razmer, ki služijo njegovim trenutnim političnim koristim. Hkrati so opozorilo, kako bo vladal, če zmaga na volitvah: s ponarejanjem dejstev, s sprenevedanjem, z  zvračanjem svojih napak na druge.

Pozivamo vlado, da ukrepa hitro, toda preudarno in sorazmerno. In jo hkrati pozivamo k premisleku: bi odgovorna državna politika res lahko dve desetletji gledala stran od teh problemov, ki so se dogajali  predvsem v eni regiji, če bi imeli pokrajine? Verjetno ne. Še več, prepričani smo, da bi oblast dolenjske pokrajine ukrepala že pred desetletjem. Ustanovitev pokrajin in z njimi približanje političnih odločitev državljanom je ena osnovnih nalog za pravočasno ukrepanje v podobnih situacijah. V sistemu centralizirane politične oblasti, kot jo imamo danes v Sloveniji, državna politika probleme posamezne regije težko in praviloma prepozno prepozna in ustrezno ukrepa.

Predsedstvo SINTEZE-KCD, dne 5.11.2025

Za Emil Milan Pintar              

Sem res vedno večji bedak?

Zapis z gornjim naslovom je v Delu 18. oktobra objavil Tone Mastnak, pred leti zelo aktiven pisec političnih komentarjev, ki pa se sedaj le redko oglaša. V zapisu se avtor sprašuje, če morda z njim ni kaj narobe spričo tega, da vse težje razume politiko Evropske unije (EU) do Rusije in vojne v Ukrajini. Te politike številni ne razumemo in je ne podpiramo, tudi zato, ker je za Evropo izjemno škodljiva. Drugačnega mnenja pa je Jordan Kodermac, ki se je na pisanje Mastnaka v Delu 25.okt0bra zelo kritično odzval. Nimam namena njemu ugovarjati, pač pa bom v nadaljevanju ponudil nekaj svojih pogledov na obravnavano problematiko, ki Mastnaku nedvomno pritrjujejo.
Najprej naslednje. Obsojam Rusko agresijo na Ukrajino iz leta 2022, ne dvomim pa, da jo je ukrajinska politika ob podpori Zahoda načrtno izzvala. Pri tem se je med drugim poslužila izjemno občutljivega izziva: svoje prebivalstvo ruske narodnosti (okoli 8 milijonov ljudi) je pričela po letu 2014 fašistoidno obravnavati, kar je izzvalo državljanko vojno. Rusija se je več let zavzemala za miroljubno razrešitev te za njo boleče zadeve in ker je bila pri tem povsem neuspešna, se je leta 2022 odločila za vojaški poseg. Pa tudi tega je bila pripravljena ob posredovanju turškega predsednika zelo hitro končati, a je zahodna politika to preprečila.
Ravnanje Ukrajine, ki je izzvalo vojno z Rusijo, so v največji meri usmerjale ZDA. Pri tem so očitno imele predvsem dva cilja: okrepiti vlogo Nata kot orodja za obvladovanje predvsem EU in pa z izločitvijo Rusije kot osrednjega energetskega oskrbovalca EU oslabiti konkurenčnost te gospodarske skupnosti. Ta pričakovanja so bila uspešno uresničena in danes ni več dvomov, da je bila z obravnavano vojno poleg Ukrajine gospodarsko in razvojno najbolj prizadeta EU, koristi od nje pa imajo predvsem ZDA, v nemajhni meri pa tudi Kitajska. Ob teh ocenah se vsiljuje vprašanje, čemu je vodstvo EU politiko ZDA do Rusije in vojne v Ukrajini ves čas do letošnjega leta vazalsko podpirala, čeprav ta prav njej ekonomsko in politično najbolj škoduje. To je res težko razumeti in zato povzroča tudi odzive, kot jih navaja naslovni prispevek Mastnaka.
Z letošnjim letom so ZDA dobile novega predsednika, ki očitno upošteva, da prevlado ZDA v svetu najbolj ogroža Kitajska, vojna v Ukrajini pa je surovinsko bogato Rusijo potisnila v njeno naročje, kar ji nedvomno izjemno koristi. Domnevam, da ga je predvsem to dovedlo do spoznanja, da je smiselno obravnavano vojno s pogajanji čimprej končati, z Rusijo pa obnoviti normalne ekonomske in politične odnose. Od te spremembe v politiki ZDA si lahko največ koristi obeta EU, a žal jo njena politika ne podpira. Ta namreč še naprej vztraja, da je potrebno vojno z Rusijo nadaljevati, predvsem pa naj bi EU tudi v škodo svoje že opešane konkurenčnosti močno povečala naložbe v oboroževanje in se tako zavarovala pred agresivnostjo Rusije. Da je slednja več ali manj izmišljena, ugotavlja v naslovnem prispevku Mastnak, pa tudi sam še nisem zaznal nobenega argumenta, ki bi razumno utemeljeval, da nas Rusija ogroža. Pravkar navedeno je še en primer ravnanja EU politike, ki ga ni lahko razumeti.
Nerazumna politika EU do vojne v Ukrajini pa očitno vpliva tudi na rusko politiko. Če je bila ta do nedavnega nedvomno naklonjena urejanju spornih zadev z Ukrajino s pogajanji (spomnim naj na sporazuma Minsk in Istambulski mirovni sporazum iz aprila leta 2022), pa zadnje tedne temu ni več tako, kar utegne biti predvsem odziv na do nje sovražne politike EU. Kot sedaj kaže, do miru v Ukrajini še lep čas ne bo prišlo, če se ameriški predsednik ne bo zanj dovolj odločno zavzemal.
Za zaključek še nekaj o razlogih, zaradi katerih ravna politika EU do Rusije in vojne v Ukrajini vse prej kot razumno. Teh je gotovo več, omejil pa se bom le na enega, ki ga imam za ključnega. Gre za to, da se nam je demokracija kot model upravljanja države, zasnovan na etiki in solidarnosti, po zaslugi neoliberalizma izrodila v strankokracijo, to je vladavino vodij političnih strank: ta državo praviloma slabo upravlja in svojo politično moč neredko zlorablja v škodo države, pri tem ravnanju pa je ne omejuje prepotrebni demokratični nadzor. Ta nadzor naj bi prednostno izvajal parlament, a ta po vsebini deluje predvsem kot glasovalni stroj, ki glasuje po navodilih vodstev strank. Slednje velja tudi za evropski parlament in če bi ne bilo tako, bi se ta ustrezno odzival na vprašljiva ravnanja Evropske komisije v zvezi z Rusijo in Ukrajino; pa se ne, saj je za svojo poslušnost bogato nagrajeni. Tragične razmere, povezane z vojno v Ukrajini, so tako ena težjih posledic neprimernega upravljanja držav, ki sebe proglašajo za demokratične.
Andrej Cetinski