O  etiki v politiki.

Temeljno poslanstvo politike je upravljanje države. V svetu se uporablja več modelov tega upravljanja, značilnosti tega, ki ga splošno uporabljamo na Zahodu in tudi v Sloveniji, pa opredeljujemo z besedo demokracija. Demokratično upravljanje naj bi bilo učinkovito in usmerjeno v zadovoljevanje interesov večine prebivalstva in ne posameznih elit. Ti dve zahtevi praviloma uresničuje le politična ureditev, ki deluje po naslednjih načelih: ključne upravljavske aktivnosti (predvsem izvršilno oblast) se poveri ustrezno usposobljenim osebam; upravljanje je dosledno etično, to je predvsem pošteno; politično oblast se učinkovito nadzira. Krajše povedano: ključni dejavniki uspešnega demokratičnega upravljanja so usposobljenost – znanje, politična etika in nadzor politične oblasti.
Splošno se ugotavlja, da je demokracija upravljavsko vse manj učinkovita in jo zato tudi avtoritarne politike vse bolj ogrožajo. Razlog za to je slej ko prej slabo delovanje zgoraj navedenih dejavnikov. Pa ne vseh treh v enaki meri. Najslabše in najbolj vplivno namreč že nekaj časa deluje politična etika, njena šibkost pa slabi tudi ostala dva dejavnika. In kaj naj bi bilo krivo, da nam je politična etika tako oslabela? Razlogov je sicer več, osrednji pa je po mojem razumevanju neoliberalizem, to je že nekaj desetletij osrednja politična usmeritev Zahoda, ki vlogo države podreja interesom tržno delujočega kapitala, pohlep pa obravnava kot družbeno vrednoto. Naj omenim nekaj sprememb , ki jih je demokratični svet zadnja leta doživel po njegovi zaslugi: izjemno se je povečalo bogastvo majhnega dela prebivalstva, socialna država je splošno osiromašena, politična etika je močno oslabela in posledično se je poslabšalo tudi upravljanje držav, demokracija se je v velikem delu izrodila v strankokracijo, to je vladavino političnih strank, ki splošne razmere v nemajhni meri zlorabljajo za zadovoljevanje lastnih interesov.
Naj v povezavi s politično etiko ponudim aktualno, za marsikoga verjetno vprašljivo primerjavo. Kot rečeno, je po zaslugi neoliberalizma politična etika v demokratičnih državah v preteklih desetletjih močno oslabela, sočasno pa je komunistična Kitajska načrtno krepila svojo politično etiko, temelječo na spoznanjih njihovega filozofa Konfucija izpred več kot 2.00o let. Ta razlika v obravnavi etike se v praksi že močno odraža: Kitajska beleži zadnja desetletja izjemen gospodarski razvoj, Zahodni svet, še predvsem Evropa pa za njo vse bolj zaostaja, predvsem v konkurenčnosti.
Tudi gornja primerjava nas svari, da nas bo nadaljnje slabšanje politične etike privedlo v velike težave oziroma da je zadnji čas, da prične demokratični svet sistematično delati na tem, da bo njegova politika zopet delovala v skladu s temeljnimi dražbenimi vrednotami, to je predvsem pošteno in ne pohlepno. Ta sprememba predvsem zahteva, da se v politiki opusti usmeritve neoliberalizma, v političnih sistemih držav pa naj bi se opustilo rešitve, ki neetično delovanje politike dopuščajo ali ga celo spodbujajo. O tem, kaj konkretno bi bilo primerno prednostno storiti v Sloveniji, je nekaj več povedanega v nadaljevanju.
Demokratični svet pozna dve učinkoviti orodji, s katerima varuje poleg drugega tudi etiko v politiki, to sta pravna država in od polirke neodvisna javna občila. Vladajoča politika si pogosto poskuša ta orodja podrediti in ta cilj ima nedvomno tudi vlada, ki smo jo v Sloveniji pred kratim dobili. Če ji bo to uspelo, bomo utrpeli veliko škodo. Zaščita in krepitev pravne države pa tudi od politike neodvisni javnih občili naj bi zato bula prednostna naloga naše demokratično usmerjene politike in civilne družbe.
Drugo možnost, kjer lahko Slovenija veliko stori za kvalitetnejšo politično etiko in s tem tudi za učinkovitejše upravljanje države, je v odpravi osrednjih slabosti njenega političnega sistema. O tem nekaj več v naslednjih dveh odstavkih.
Enega večjih problemov našega političnega sistema predstavlja veljavni volilni sistem. Po njegovih pravilih namreč volivci volimo stranke, o tem, kdo bo stranko zastopal v parlamentu, pa odločajo predvsem vodstva strank. Tak poslanec potem deluje predvsem v korist svoje stranke in ne volivcev, s tem pa dobijo politične stranke moč in značaj strankokracije, to je sistema. v katerem imajo interesi strank prednost pred splošnimi koristmi. Strankokracija je eden pomembnih razlogov za neetična ravnanja naše polirke in s tem tudi za slabo upravljanje države. Za njeno odpravo potrebujemo nov volilni zakon, primeren predlog pa že nekaj let čaka na parlamentarno potrditev.
Etika v politiki in tudi učinkovitost upravljanja države bi veliko pridobila tudi z odpravo prakse, po kateri parlament delimo v koalicijo in opozicijo. Ta rešitev povzroča številne težave , saj močno razdvaja politiko in družbo, je pa tudi eden osrednjih vzrokov šibke politične etike in slabega upravljanja države. Ob njeni opustitvi naj bi parlament izvajanje izvršilne oblasti poveril strokovno in etično močni vladi, sam pa naj bi zadržal zakonodajno oblast in skrb za nadzor vlade. Vse tri ključne i dejavnike učinkovitega upravljanja bi torej s predlagano spremembo močno okrepili.
Poleg omenjenih obstoja po mojem razumevanju še nekaj možnosti za krepitev politične etike, a bom o njih kaj več navedel ob drugi priliki. Za zaključek le še naslednje. Podobno kot številne druge države ima tudi Slovenija resne težave s politično etiko in posledično z upravljanjem države. To vemo že precej let, a je politika vedno doslej imela priložnost, da odloži njihovo razreševanje. Čas, ko je bilo tako ravnanje še možno, pa se izteka.

Andrej Cetinski, Ljubljana

Politika in greh

Politika in greh.
Avtor članka z gornjim naslovom je Ivan Svetlik. V njem očitno izhaja iz spoznanja , da je etika eden osrednjih dejavnikov uspešnega upravljanja države, te pa je v demokratični politiki vse manj. Tako med drugim ugotavlja, da je zanjo tudi požrešnost postala vrlina in jo celo krščanstvo ne obravnava več kritično.
Največ etičnega sprenevedanja v politiki doživljamo prav v tem času in večina posledice tega ravnanja vse bolj boleče zaznava. Svetlik zato meni, da se prizadevanje za moralno čistost politike sicer sliši nekoliko naivno, a se mu ne bomo mogli izogniti.
Etika v politiki je nedvomno postala izjemno akuten problem in Svetlik je eden redkih, ki nanj javno opozarja. Njegovim ocenam se tudi sam pridružujem, v naslednjih vrsticah pa bom predstavil še nekaj svojih pogledov na to aktualno zadevo.
Najprej nekaj o razlogih za sedanja izrazito neetična ravnanja politike. Ključni je po mojem razumevanju neoliberalizem, to je že nekaj desetletij osrednja politična usmeritev Zahoda, ki vlogo države močno podreja interesom tržno delujočega kapitala, pohlep pa obravnava kot družbeno vrednoto. Naj omenim nekaj sprememb , ki jih je demokratični svet zadnja leta doživel predvsem po njegovi zaslugi: izjemno se je povečalo bogastvo majhnega dela prebivalstva, socialna država je splošno osiromašena, politična etika je močno oslabela in posledično se je poslabšalo tudi upravljanje držav, demokracija se je v velikem delu izrodila v strankokracijo, to je vladavino političnih strank, ki splošne razmere v nemajhni meri zlorablja za zadovoljevanje lastnih interesov.
Naj v povezavi s politično etiko ponudim zanimivo, za marsikoga verjetno vprašljivo primerjavo. Kot rečeno, je po zaslugi neoliberalizma politična etika v demokratičnih državah v preteklih desetletjih močno oslabela, sočasno pa je komunistična Kitajska načrtno krepila svojo politično etiko, temelječo na spoznanjih filozofa Konfucija izpred več kot 2.00o let. Ta razlika v obravnavi etike se v praksi že močno odraža: Kitajska beleži zadnja desetletja izjemen gospodarski razvoj, Zahodni svet pa za njo vse bolj zaostaja, še posebno v konkurenčnosti.
Tudi gornja primerjava nas svari, da bi nas nadaljnje slabšanje politične etike privedlo v velike težave oziroma da je zadnji čas, da prične demokratični svet sistematično delati na tem, da bo njegova politika zopet delovala v skladu s temeljnimi dražbenimi vrednotami, to je predvsem pošteno in ne pohlepno. Ta sprememba predvsem zahteva, da se v politiki opusti usmeritve neoliberalizma, v političnih sistemih držav pa naj bi se opustilo rešitve,, ki neetično delovanje politike dopuščajo ali ga celo spodbujajo. O tem, kaj konkretno bi bilo po mojem mnenju primerno prednostno storiti v Sloveniji, bom bekaj več povedal v nadaljevanju.
Demokratični svet pozna dve učinkoviti orodji, s katerima varuje poleg drugega tudi etiko v politiki, to sta pravna država in od polirke neodvisna javna občila. Vladajoča politika si pogosto poskuša ta orodja podrediti in ta cilj ima verjetno tudi vlada, ki smo jo v Sloveniji pred kratim dobili. Če ji bo to uspelo, bomo utrpeli veliko škodo. Krepitev pravne države pa tudi od politike neodvisni javnih občili naj bi zato naši občani aktivno podpirali.
Drugo možnost, kjer lahko Slovenija veliko stori za kvalitetnejšo politično etiko in s tem tudi za učinkovitejše upravljanje države, je v odpravi osrednjih slabosti njenega političnega sistema. O temnekaj več v naslednjih odstavkih.
Enega rečjih problemov našega političnega sistema predstavlja volilni sistem. Po njegovih pravilih namreč volivci volimo stranke, o tem, kdo bo stranko zastopal v parlamentu, pa odločajo predvsem vodstva strank. Tak poslanec potem deluje predvsem v korist svoje stranke in ne volivcev, s tem pa dobijo politične stranke moč in značaj strankokracije, to je sistema. v katerem imajo interesi strank prednost pred splošnimi koristmi. Strankokracija je eden pomembnih razlogov za neetična ravnanja naše polirke in s tem tudi za slabo upravljanje države. Za njeno odpravo potrebujemo nov volilni zakon, primeren predlog pa že nekaj let čaka na parlamentarno potrditev.
Etika v politiki in tudi učinkovitost upravljanja države bi veliko pridobila tudi v primeru, če bi opustili prakso, po kateri parlament delimo v koalicijo in opozicijo. Ta rešitev povzroča številne težave , saj močno razdvaja politiko in družbo, je pa tudi eden osrednjih vzrokov šibke politične etike in slabega upravljanja države. Ob njeni opustitvi naj bi parlament izvajanje izvršilne oblasti poveril strokovno in etično močni vladi, sam pa naj zadržal zakonodajno oblast in skrb za nadzor vlade.
Za zaključek še naslednje. Podobno kot številne druge države ima tudi Slovenija resne težave s politično etiko in posledično z upravljanjem države. To vemo že precej let, a je politika vedno doslej imela priložnost, da odloži njihovo razreševanje. Čas, ko sje bilo možno tako ravnati, pa se izteka.
Andrej Cetinski

O partnerstvu za razvoj

Prispevek Andreja Cetinski v razpravi članov Sinteze

o partnerstvu za razvoj.

Že to, da ima sedanja vlada še vedno 16 ministrov, pove, da se vladajoča politika ukvarja s širokim naborom aktivnosti. Od teh zasluži posebno pozornost skrb za učinkovit razvoj gospodarstva. To aktivnost izvajajo primarno podjetja s tem, ko skrbijo za svojo poslovno uspešnost, a jih vlada s svojo politiko pri tem lahko odločilno podpira. Zato ne gre oporekati mnenju, da je konkurenčnost  gospodarstva v največji meri odraz dolgoročne razvojne politike države. Če v tem ni uspešna,  to finančno prizadene   vse ostale njene aktivnosti, seveda pa tudi materialno blagostanje njenega prebivalstva. Zato bi morala biti  konkurenčnost gospodarstva prednostna skrb vladajoče politike, a žal pogosto ni tako.

 Skrb za razvojno uspešnost gospodarstva  je nedvomno zelo zahtevna naloga. Zahteva veliko znanja  in izkušenj, ki  jih običajno zmore le skupina uspešnih gospodarstvenikov in drugih relevantnih izvedencev. Pa še en pristop je v tej zvezi vredno omeniti: razvoj gospodarstva je potrebno dolgoročno načrtovati  in te načrte tudi ustrezno prilagajati spremembam v mednarodnem okolju in v  razvoju znanosti.

Gornji dve zahtevi, to je skupinsko strokovno delo  in dolgoročnost  razvojnih projektov, pa demokratična politika težko zadovoljuje. Ta se namreč praviloma deli v dva pola, to je v koalicijo, ki vlada, in  opozicijo,  ki  koaliciji konkurira oziroma ji vladanje otežuje.  To še posebno utežuje pripravo dolgoročnih razvojnih načrtov države, ki naj bi bili politično usklajeni, saj bo  skrb za njihovo  uresničevanje slej ko prej prevzela današnja opozicija. Poleg tega prihaja  v demokratičnih državah  do pogostih menjav vlade  (Spomnim naj, da imamo v samostojni Sloveniji sedaj  že 16. vlado). Oba ta dejavnika močno bremenita kvalitetno  skrb za razvoj gospodarstva. Posledica je zaostajanje  konkurenčnosti večine demokratičnih gospodarstev, v novejšem času še predvsem za Kitajsko.

 Vse države  pa nimajo gornjih razvojnih  problemov.  Predvsem velja to za Švico, ki svoje politike ne deli v koalicijo in opozicijo, pač pa se njene stranke o vseh pomembnejših odločitvah  uskladijo.  Tudi nekatere druge Evropske države (predvsem skandinavske, Nizozemska, Avstrija…) obravnavani problem zadovoljivo razrešujejo tako, da so razvile kulturo zagotavljanja političnih soglasij o pomembnejših razvojnih vprašanjih države.

V Sloveniji nam vlado sedaj ponovno vodi Janez Janša, to je oseba z bogatimi političnimi izkušnjami, ki pa je značajsko  izrazito naklonjena avtoritarnemu vodenju. Janša je očitno spoznal, da je  avtoritarno vodenje v današnji Evropi možno le ob pogoju, da je tako vodena država tudi  razvojno uspešna. Pa še nekaj mu slej ko prej ni tuje: skrb za razvoj države, če naj bo ta  uspešen, mora biti pristojnost celotne politike in ne zgolj koalicije. Odraz teh spoznaj je po mojem mnenju  predlog sedanje vlade  o razvojnem partnerstvu, po katerem naj bi  bil razvoj naše države v prihodnje skupna skrb koalicije in opozicije.

Janša nam je vlado vodil  tudi v obdobju 2004/08. Takrat se je glede razvojne politike lep čas prednostno opiral na neoliberalna mnenja »mladih ekonomistov«, ki pa  očitno tudi njega niso prepričala. Tako je že takrat opoziciji predlagal razvojno partnerstvo, ki pa se ni enotno odzvala in tudi sicer razmere niso bile take, da bi predlog  lahko uspel. In kako bo to pot?

O tematiki tega zapisa je Dnevnik dne 20.junija objavil mnenje dr. Bogomira Kovača, povzeto po njegovem članku, objavljenem v Mladini. V njem  je o predlaganem razvojnem partnerstvu navedeno tudi naslednje, citiram: »Če opozicija vstopi v partnerstvo, izgubi opozicijsko ostrino in postane soodgovorna. Če ga zavrne, postane destruktivna in nedržavotvorna«. Če bo to mnenje upoštevala ,bo opozicija  partnerstvo z Janšo verjetno zavrnila.

In kaj bi  v gornjem primeru sam svetoval opoziciji? Moje spoznanje je predvsem,  da Slovenci svojo  državo slabo upravljamo in to se bo dogajalo vse dotlej, dokler bomo politično oblast volili po sedanjem zakonu in bomo  parlament delili v dva nasprotna pola, ki se tudi o pomembnih razvojnih vprašanjih nista   pripravljena usklajevati. Predlog Janše o razvojnem partnerstvu je po mojem primeren, kot uspešen pa se bi potrdil le v primeru, če bi v njem sodelovala opozicija, ki jo bi usmerjala vodstveno močna in etično neoporečna oseba.

Andrej Cetinski, Ljubljana

Andrej objavi svoje misli tudi v Dnevniku, kjer poudari: “Etika je eden ključnih dejavnikov uspešnega upravljanja države.”

Ob dnevu državnosti

Rudi Moge:

Nekaj misli ob dnevu državnosti

Spoštovani prisotni na slovesnosti posvečeni Dnevu državnosti, lep pozdrav.
Hvala županu g. Saši Arsenoviču in poveljniku Poveljstva za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje brigadirju g. Boštjanu Bašu, ki sta me izbrala za slavnostnega govornika, saj kosa smrti neusmiljeno kosi po vrstah delegatov Skupščine Republike Slovenije, ki smo sprejeli krstni list države.

Domovina ti si kakor zdravje, je zapisal Ivan Cankar, zato moramo živeti v hvaležnosti, da imamo po več kot tisoč letih svojo državo. Na poti iz države Socialistične federativne republike Jugoslavije v Republiko Slovenijo so pomembno vlogo odigrali pekrski dogodki, ki so pokazali pot, kako doseči cilj, brez izstreljenega naboja. Sinergija državljanov, politike, teritorialne obrambe, milice in medijev se je izkazala, da smo vojno za Slovenijo kot zmagovalci zaključili sorazmerno dobro in smo po odhodu zadnjega vojaka Jugoslovanske ljudske armade iz Slovenije postali nesporni gospodarji na svoji zemlji. Pravi poklon državi je bila v decembru 1991 sprejeta Ustava RS, ki je bila osnova za razcvet pravic, svoboščin in pravne ter socialne varnosti prebivalcev Slovenije. Z njo je država dobila obraz sodobne demokracije. Skladno z Ustavo sprejeto zakonodajo smo postali članica Nata, Evropske skupnosti, Schengenskega območja in denarne unije. Slovenija je bila vzor vsem državam, ki so se vključile v ES leta 2004.

Po tem, ko smo ustvarili državo in zamenjali družbeno ureditev, pa se je uspešen razvoj Slovenije začel ustavljati. Popustila je sinergija, ki je bila lepilo uspešnega prehoda, nadomestila pa jo je z antagonizmom strankokracija, ki je za svoj obstoj zasejala seme razdora med državljane tako, da se je uresničevanje skupnih ciljev, začelo ustavljati zaradi strankarskih bojev, ki so presegli vse norme normalnega delovanja in komuniciranja med poslanci. Posledica tega je za državo pogubna.

Kot zgled navajam samo primer nesposobnosti slovenske politike, ki že 35 let ni v stanju, da bi s sprejemom potrebne zakonodaje rešila še zadnjo z Ustavo zagotovljeno svoboščino, to je uresničevanje lokalne samouprave v okviru pokrajin. Ker ta naloga ni izvršena in država nima srednje ravni političnega odločanja, se uveljavljeno strogo centralizacijo, ki zavira razvoj, še toliko bolj upravičeno šteje kot nepravno, nedemokratično in kot povzročiteljico razrasta korupcije. Do leta 2006 je bila ustanovitev območij v pokrajine prepuščena občinam, ker se to ni zgodilo, je DZ RS leta 2006 spremenil 143. člen Ustave tako, da je uresničitev te svoboščine uresničevanja lokalne samouprave naložil poslancem oziroma njihovim političnim strankam. Edini resni poskus v mandatu 2022-2026, ko je Državni svet RS na pobudo predsednika Boruta Pahorja sprejel predlog pokrajinske zakonodaje in ga poslal v sprejem DZ RS, je neslavno propadel, saj ga ta sploh ni obravnaval, Vlada RS namreč zanj ni imela posluha.
Čigava oz. kakšna je torej odgovornost za obstoječe nevzdržno stanje?
Predsednik države, predsednik vlade in ministri pred pričetkom funkcije pred DZ RS prisežejo, da bodo spoštovali ustavni red RS, da bodo ravnali po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi delovali za blaginjo Slovenije, s kršenjem te prisege tvegajo ustavno obtožbo. Poslanci pa so žal izvzeti iz tega, saj zanje ne velja, da morajo priseči, zato lahko sprejemajo neustavne zakone ali pa ne opravijo dela, ki jim ga nalaga ustava, kot to zahteva na primer njen 143. člen in nihče jih ne more za to kaznovati, posledično nikomur ne odgovarjajo, razen volivcem, ki morajo pretehtati, ali ob takem delu v DZ RS še uživajo njihovo zaupanje. Dvajset let jim ni mar za uresničitev 143. člena, zaradi njihovega nevestnega dela pa trpijo posledice vsi državljani RS.

Tudi Komisija za Preprečevanje korupcije ugotavlja, da neuresničevanje ustavne določbe v zvezi s pokrajinami lahko odpira vprašanja politične odgovornosti in vprašanja integritete politikov, kot integriteto definira Slovar slovenskega knjižnega jezika, ne predstavlja pa suma kršitve integritete, kot jo definira Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije.

Gordijski vozel pokrajin bi morali moralno in etično ozaveščeni poslanci ter njihove politične stranke rešiti že davno, sicer bi morali politično odgovarjati, pa se to razen tistim poslancem, ki so med mandatom zamenjali stranke in so jih volivci kaznovali z odvzemom mandata, žal ne zgodi nič, ni pa obupati, da ozaveščeni in razočarani volivci nekoč ne bodo zares pričeli presojati njihovih dejanj v Državnem zboru RS in ustrezno ukrepati ob volitvah.

Nasprotno temu pa se moramo zahvaliti poslancem, da so s primernim ustvarjanjem in prilaganjem zakonodaje omogočili razcvet šolstva, zdravstva, kulture, športa in drugih dejavnosti, ki nas uvrščajo v sam vrh kvalitete bivanja. Tudi zakonodaja, ki uravnava občine, prinaša njihov razcvet, županom in občinskim svetom omogoča ter zagotavlja okvire, da živimo v evropsko primerljivem okolju. Če bi bilo zagotovljeno sodelovanje tudi na drugem nivoju lokalne samouprave v pokrajinah, bi bila odpravljena pretirana centralizacija, zmanjšana možnost korupcije, pa tudi državna zlatnina in srebrnina se ne bi z lahkoto razprodajala tujcem. Sebičnost in lahkotno vladanje v centralizirani državi hromi slovensko politiko, da vedno globlje tonemo v brezno brezupa. Čas je, da to presekamo tudi na volitvah.

Ob Dnevu državnosti predlagam slovenskim politikom, da se povežejo, kot smo se mi delegati Skupščine Republike Slovenije v mandatu 1990 do 1992 pred 35. leti in s skupnimi močmi rešijo še zadnji državotvorni problem. Državljani jim bomo hvaležni. Mi smo bili krstni botri državi, bodite vi pokrajinam. Dokažite, da ste državniki in ne politikanti.

Imejmo radi državo RS, ne samo zato ker je mlada in lepa, ampak tudi zato ker je naša.

Želim vam lep praznik.

Umetna inteligenca o upravljanju države

Umetna inteligenca (UI) je vse bolj uporabno orodje za pridobivanje raznovrstnih informacij pa tudi za opravljanje vrste intelektualnih storitev. Ker postaja upravljanje države vse bolj pereč družbeni problem, se mi je zdelo primerno tudi njo povprašati , zakaj te težave. Odgovore , ki sem jih (od Chat gpt – 3) prejel na dvajsetih straneh, bom poskušal kratko predstaviti v nadaljevanju.
Naj prej me je zanimalo, katere države v Evropi so razvojno najbolj uspešne. Po mnenju UI so to predvsem skandinavske države in Švica, med zelo uspešne pa uvršča še Nemčijo, Nizozemsko in Avstrijo. Njihova uspešnost naj bi temeljila predvsem na profesionalni državni upravi, razviti kulturi političnega kompromisa, decentralizaciji politične oblasti in nizki korupciji.
Slovenijo uvršča UI med srednje uspešne države, podobno kot Italijo. Njene dobre strani naj bi bile predvsem kakovost in varnost življenja, stabilne demokratične inštitucije, dokaj dobra infrastruktura, v primerjavi z drugimi balkanskimi državami ne zelo visoka korupcija. Je pa po mnenju Ui Slovenija na številnih področjih dokaj šibka in za odpravo teh slabosti naj bi izvedla predvsem naslednje ukrepe:

  • Profesionalizacijo in depolitizacijo kadrov državne uprave, kar bi poleg drugega zahtevalo opustitev prakse, da se ob menjavi vlade v državni upravi menja ključne kadre.
  • Radikalno poenostavljanje in skrajšanje administrativnih postopkov.
  • Reforma sodstva, predvsem s ciljem skrajšanja sodnih postopkov in omejevanja proceduralnega zavlačevanja.
  • Uvesti kulturo merjenja rezultatov dela in poslovanja v javnem sektorju.
  • Zagotavljanje soglasij politike o razvojnih načrtih in drugih za državo pomembnih ukrepih.
  • Večja decentralizacija političnega upravljanja države, predvsem tudi z ustanovitvijo regij.
  • Reformirati zdravstvo, še predvsem s ciljem izboljšati njegov0 upravljanje in spremljanja učinkovitosti.
  • Krepitev tehnokratske sposobnosti države z zaposlovanjem in usposabljanjem vrhunskih strokovnjakov, še predvsem s področja projektnega vodenja in digitalizacije.

V Sloveniji je močno prisotna polarizacija (politična razdvojenost), kar njen razvoj močno obremenjuje. O vzrokih za to in ukrepih za njeno omejevanje meni UI naslednje:

  • Eden pomembnih vzrokov polarizacije je v Sloveniji »nedokončana zgodovinska delitev«.
  • Slovenija je majhna država in v takem primeru je polarizacija praviloma močnejša.
  • V Sloveniji je prevladala praksa, da »volilni zmagovalec pobere vse«, še predvsem močno kadruje v javnem sektorju, kar politiko močno razdvaja in tudi sicer zelo škoduje upravljanju.
  • Slovenija doslej ni uspela razviti kulture političnega kompromisa.

Odgovorom, ki mi jih je dala UI, ne oporekam, niso me pa povsem zadovoljili. Danes ima namreč večina zahodnih držav težave z upravljanjem, kar dokazuje, da je demokracija v splošni krizi. Osebno menim, da jo je predvsem povzročil neoliberalizem, v največji meri s tem, ko je odločilno prispeval k spremembi temeljnih vrednot, ki se jih uporablja pri demokratičnem upravljanju. Etika je namreč eden ključnih elementov uspešnega upravljanja države, danes pa v njem zaznavamo vse več laži, zavajanj in korupcije, kar njegovo učinkovitost močno obremenjuje.
Neoliberalizem in oslabljena upravljavska etika pa sta aktivirala še en dejavnik, ki upravljanje dodatno otežuje. Demokracija je namreč splošno uveljavila prakso, da se parlament razdeli v koalicijo in opozicijo, pri čemer koalicija oblikuje vlado in izvaja izvršilno oblast, opozicija vlado nadzira, soglasno pa naj bi odločala predvsem o prednostnih razvojnih ciljih države. Ta mehanizem pa v številnih državah in tudi v Sloveniji ne deluje več, saj sta se koalicija in opozicija razvili v sovražna pola. ki koristi države podrejata strankarskim interesom in si tudi upravljanje medsebojno le še otežujeta.
Oslabelo demokracije je potrebno sanirati, saj bo zahodni svet sicer razvojno vse bolj zaostajal za avtoritarno vodenimi državami, kot je Kitajska. V okviru njene sanacije naj bi bile ključne naslednje sistemske spremembe, ki se v znatni meri zgledujejo po politični ureditvi Švice:

  • Izvajanje izvršilne oblasti naj se poveri vladi, ki jo imenuje parlament, v njej pa sodelujejo le za zahtevno vodenje ustrezno usposobljene in etično neoporečne osebe.
  • Parlament izvaja zakonodajno oblast in nadzoruje delovanje vlade.
  • Volivci naj imajo ključni vpliv na sestavo parlamenta, njegovi člani pa naj bodo za svoje delo prednostno volivcem odgovorni.
  • Politični model naj uveljavi primerne oblike decentralizacije politične oblasti, med katere se uvrsti tudi referendum.

Za mnenje o gornjih predlogih sem povprašal tudi UI. Ocenjevala jih je z več vidikov. Po njeni oceni predlog zadovoljivo rešuje naslednja vprašanja:

  • Izvršna oblast ni več plen volilnega zmagovalca, zaradi česar se zmanjša kadrovska vojna in poveča kontinuiteta.
  • Poveča se kakovost upravljanja, saj odlični kampanjski politiki niso nujno tudi dobri upravljavci.
  • Krepi se etični standard države, saj je etična integriteta formalni pogoj oblasti.
  • Predlagani model zmanjšuje tekmovalni model politike in krepi državotvorni model upravljanja.
  • Veliko težav demokracije izvira iz tega, da sistem favorizira dobre politične borce ne pa dobrih upravljavcev države; ta problem predlagani model zadovoljivo razrešuje. Seveda ima predlagani model po mnenju UI tudi slabosti. Osrednja je slej ko prej ta, da ga bo težko praktično uveljaviti.

Očitno se tudi UI pridružuje mnenju, da Slovenci svojo državo slabo upravljamo. Razumno bi torej bilo, da sedanji politični model temeljito prenovimo. Tudi po mnenju UI bi bile potrebne predvsem tri spremembe:

  • Sedanjo delitev parlamenta na koalicijo in opozicijo naj nadomesti rešitev, po kateri izvaja izvršno oblast strokovno in etično neoporečna vlada, zakonodajno oblast in nadzor vlade pa parlament.
  • Posodobi naj se volilni sistem predvsem s ciljem, da bodo imeli volivci ključni vpliv na sestavo parlamenta, poslanci pa naj za svoje delovanje prednostno odgovarjajo svojim volivcem.
  • Decentralizira naj se politično oblast z uvedbo pokrajin in večjih možnosti uporabe referenduma.

Z uvedbo gornjih sprememb bi se Slovenija v nekaj letih uvrstila med upravljavsko najbolj učinkovite države v Evropi. Podprimo torej njihovo uvedbo, pa čeprav bomo nekateri zaradi njih prikrajšani za ugodnosti, ki jih nudi sedanja ureditev.

Andrej Cetinski

Recept za afero

KO SE V DRŽAVI PODTAKNE VŽIGALICA

Danes, 22. marca 2026: Slovenija dobesedno doživlja energetsko krizo ob polnih skladiščih goriva. Poglejmo kako in zakaj! Bencinske črpalke so prazne. Vlada napove omejitve 50 litrov na osebo. Celo vojska pride na pomoč z lastnimi cisternami, kolikor jih pač ima (13). Mediji poročajo, ljudje paničarijo, politiki se obtožujejo. Ampak kriza ni padla z neba. Nekdo jo je ustvaril. Kako se ustvari kriza iz nič Začelo se je pri Petrolu. Največji energetski trgovec v državi. Njihove črpalke so najprej ostale brez goriva. Ne vse naenkrat. Postopoma, a dovolj, da ljudje opazijo. Da se počasi gradi panika. Potem pride informacija, ki jo uradni viri sprva zamolčijo, da so vozniki cistern Petrola dobili navodilo, da do torka ne dostavljajo goriva na črpalke. Ne zaradi logističnih težav. Ne zaradi pomanjkanja. Zaradi navodila. Medtem so skladišča Petrola polna do vrha. Vlada to potrdi. Petrol sam to prizna. “Gorivo imamo, dobavni viri zagotovljeni.” Ampak na črpalke ne pride. Zato, ker nekdo noče, da pride. Janša, Vizjak in Južna in kako se ugrabi država Leta 2006, ko Janez Janša prvič postane premier, dva poslovna in družinska para, Vesna in Dari Južna ter družina Andreja Vizjaka, začneta kupovati Petrol. Postopoma, skoraj neopazno, postaneta največja lastnika. Danes kontrolirata več kot četrtino slovenskega energetskega velikana. Kako? Preko Andreja Vizjaka Vizjak je bil minister v Janševi vladi, večkrat. Minister za okolje, minister za gospodarstvo. Vizjak je bil tudi osebni prijatelj zakoncev Južna. Ne samo politični zaveznik. Prijatelj. Tisti, ki ga pokličeš, ko potrebuješ usluge. Ko je Golob prišel na oblast in hotel zamenjati kadre v Petrolu, je Dari Južna to preprečil. Ohranil je Aleksandra Zupančiča, Vizjakovega človeka, nekdanjega vodjo Vizjakovega kabineta – kot predstavnika kapitala v Petrolu. Sklenil je dogovor z ostalimi kapitalskimi lastniki, ki sedaj skupaj predstavljajo več, kot ima država. Golob je vlada. Ampak Južna kontrolira Petrol. In Južna je Janšev človek. Taktika: pomanjkanje, panika, profit – kako ustvariš krizo iz nič? Prvi korak: Ustvariš umetno pomanjkanje pri sebi. Petrol ima gorivo v skladiščih, ampak ga ne dostavlja na črpalke. Ljudje pridejo točit, a nimajo kaj. Naslednji dan, spet prazno. Panika se zažira pod kožo ljudi. Drugi korak: Panika se razširi. Ljudje vidijo, da največji trgovec nima goriva. Grejo na MOL, na Shell, na ostale črpalke. Te črpalke so bile pripravljene na normalno povpraševanje. Ne na panično. V dveh dneh so tudi njihovi rezervoarji prazni. Tretji korak: Razpršiš krivdo. Zdaj ni goriva nikjer. Ne samo pri Petrolu. Povsod. Petrol reče: “Vidite? Problem ni pri nas. To je širši problem, panika, geopolitika, Iran-Izrael.” Javnost to verjame. Če vsi nimajo, ne more biti krivda enega – Petrola, čeravno je ravno Petrol ta, ki jo je ustvaril. Četrti korak: Imaš polna skladišča, drugi pač ne. Kontrolirano sproščaš zalogo. Medtem ko MOL in Shell resnično nimajo (njihovi rezervoarji so prazni zaradi panike), Petrol ima – njegova skladišča so polna. Počasi, kontrolirano, bo začel sproščati gorivo nazaj na trg. Po astronomski ceni. Kriza kot upravičilo za dvig cen. Tako deluje kapital. Tako nastajajo revni in bogati. Petrol ustvari problem, problem se razširi, Petrol ponudi rešitev po svoji ceni, javno krivi paniko in ljudi. Jutri ljudje kupijo, da so res krivi, ker krivda je neverjetno učinkovito orodje. Kako se ustvarjajo krize po svetu? To ni samo slovenska posebnost. To je globalni načrt delovanja. Ustvariš problem, ljudje reagirajo v strahu, ti ponudiš rešitev, ki ti koristi – na račun ljudi. Finančna kriza 2008: banke ustvarijo strupena posojila, gospodarstvo zgrne, vlada reši banke z davkoplačevalskim denarjem . Vojne: 11. september, vojna proti terorizmu, nadzor države, ki pa je ugrabljena. Energetske krize: pomanjkanje se ustvari, cene letijo, korporacije profitirajo.

Vzorec je vedno isti: ustvari se pomanjkanje (resničnega ali umetnega) > ojača se strah preko medijev in oblasti > ljudje padejo v paniko, ki jo umerjaš > ponudiš nadzor, maskiran kot pomoč. Petrol danes v Sloveniji dela isto. Samo v malem. Razlika med lokalno manipulacijo in globalno? Samo obseg. Mehanika postopka je identična. Povezava z Izraelom – hibridna vojna Zakaj Petrol ravno zdaj? Zakaj marec 2026, tik pred volitvami? In zakaj Izrael? Izrael je zaradi pokola v Gazi pri ljudeh EU slabo zapisan, tako, da ga še vlade ne morejo podpreti. Zato rabiš nekje odškrtnit vrata, da prideš notri. Da najdeš politika, ki te bo podpiral, ne glede na vse. Politik dobi oblast, ti dobiš vzvod Teden pred krizo goriva, 16. marca, Inštitut 8. marec razkrije afero Black Cube. Izraelska obveščevalna agencija, povezana z Mossadom, je poslala kar najvišje predstavnike te družbe (ne samo agente) v Slovenijo. 22. decembra 2024 so pristali v Ljubljani. Odpeljali so se direktno na Trstenjakovo 8 – sedež SDS. Janez Janša jih je osebno pričakal. Med agenti: Dan Zorella, soustanovitelj Black Cube in Giora Eiland, upokojeni generalmajor izraelske vojske, nekdanji šef Sveta za nacionalno varnost. Kaj so delali? Vohunjenje. Snemanje nasprotnikov. Kompromitirajoči material. Standardne operacije Black Cube. Janša je večkrat obiskal Izrael. Prijateljuje z Netanyahujem. Njegova vlada je leta 2021 podpisala memorandum o kibernetski varnosti z Izraelom – dogovor, ki je slovenskim oblastem omogočil dostop do tehnologije Cognyte in NSO Group ( kot je vohunski program Pegasus).

Povezava torej obstaja * Janša je povezan z Izraelom – dokazano.* Janša je povezan z Vizjakom – dokazano, SDS minister, dolgoletni sodelavec.* Vizjak je povezan z Južno – dokazano, osebni prijatelj, politični zaščitnik.* Južna kontrolirata Petrol – lastništvo četrtine + kapital tujine.* Kriza pri Petrolu danes. Afera Black Cube razkrita teden nazaj.*

 Časovna ujemanje? Ne. Koordinirana akcija hibridne vojne. Ne glede na to, ali bo Janša na oblasti ali ne, bomo imeli vojno. Vojno proti prebivalcem Slovenije. In zdi se, da sedanja vlada ni dorasla izzivu. Hibridna vojna – če ne razumeš, si že izgubil Hibridna vojna ne pomeni tanke, ki pride čez mejo. Hibridna vojna je kriza goriva, ki jo ustvari tvoj energetski trgovec. Hibridna vojna je afera, ki jo posname tuja obveščevalna agencija. Hibridna vojna je destabilizacija, ki jo izvede tvoj politik, financiran s tujimi interesi. Izrael – preko Janše, preko Južne, preko Petrola – napada Slovenijo. Ne z raketami. Z manipulacijo. Cilj? Destabiliziraj Goloba – Black Cube in kriza goriva hkrati. Pripravi teren za Janšo – volitve kmalu, kaos koristi opoziciji. Ohrani pro-izraelsko vlado – Golob je del EU in sorosovske mreže, Janša je zaveznik Netanyahua. Če Janša zmaga: Slovenija spet pro-Izrael, Južna dobi nazaj politično zaščito in deregulacijo cen, Izrael dobi zvestega zaveznika v EU. Če ne, vrsta takih akcij, sredi krize v svetu. Kam to pelje, si lahko izračunate sami. To je ta tranzit Plutona čez Saturn, o katerem govorim že leto in pol.Vsi akterji zmagajo. Razen Slovenije in naroda. Kaj bo kapital počel s Slovenijo, lahko gledamo danes. Kapitalizem ni ekonomski sistem. Je ekstraktivni sistem. Izvlečeš vrednost, dokler je kaj izvleči. Potem greš naprej. Kriza goriva danes je demonstracija. “Poglejte, kaj lahko naredimo.” Če Južna in njihovi zavezniki pridejo na oblast: Deregulacija cen goriva – Južna že javno pritiska. “Vlada Goloba uničila naftne trgovce z regulacijo.” Ko pride Janša, regulacija pade. Cene letijo. Petrol bogati. Ljudje plačujejo. Privatizacija – kar je še javnega (HSE, preostali deleži Petrola, infrastruktura), gre v roke prijateljev vlade. Južna, Vizjak, lobiji SDS. Izsiljena odvisnost – ustvariš krizo (energetska, finančna, zdravstvena), ponudiš rešitev (privatni sektor), država plača iz davkov. Javno plača, privatno profitira .Izraelska tehnologija – Cognyte, NSO, Pegasus. Ve že kupljeno. “Nacionalna varnost” kot izgovor. V resnici nadzor nad državljani. Vsak telefon, vsak elektronski naslov, vsaka lokacija. Kdo ima dostop? Tisti, ki so na oblasti. In njihovi tuji prijatelji. To ni teorija zarote. To je poslovni model. In danes, na praznih bencinskih črpalkah gledamo, kako deluje. Vžigalica je že podtaknjena Kriza goriva bo minila. Vlada bo rekla, da so ukrepali. Petrol bo rekel, da so rešili problem. Janša bo rekel, da je Golob nesposoben. Ljudje bodo pozabili. Ampak mehanika ostane in počasi, počasi spodjeda substanco, na kateri sloni suverenost naroda. Kdorkoli kontrolira kritično infrastrukturo – energija, voda, hrana, komunikacije – kontrolira državo. Ne rabiš tankov. Rabiš samo lastništvo in politično zaščito. Južna imata Petrol. Vizjak jim daje politično zaščito. Janša jim daje moč. Izrael daje Janši podporo – Black Cube, Cognyte, Netanyahu …In kriza se ustvari, kadarkoli je potrebno. Naslednjič ne bo gorivo. Naslednjič bo elektrika. Ali voda. Ali hrana. Mehanika je enaka. Vprašanje ni, če jo bodo uporabili. Vprašanje je kdaj. In odgovor je: so jo že! Zdaj gledate tudi vzorec. Ampak to vojno smo verjetno že izgubili, ker je Golob preveč zelen, da bi jim lahko pariral, preveč podrejen WEF-u in EK, ki je le druga plat Chabada, a o tem kdaj drugič.
Andrej Šušteršič

Zaupana oblast

Zaupana oblast

Po teh volitvah je napočil trenutek, da s koalicijsko pogodbo pozicija uresniči soglasje za zgodovinski trenutek in reši še zadnji državotvorni problem, ko se s sprejetjem zakona o pokrajinah izpolni pogoj, da je Slovenija pravna in demokratična država.

Ustava RS v drugem členu zagotavlja, da je Slovenija pravna in socialna država. Deveti člen govori, da je v Sloveniji zagotovljena lokalna samouprava. Sto tri in štirideseti člen določa, da ima država pokrajine, ki so samoupravne lokalne skupnosti. Ustanovijo se z zakonom, ki ga sprejme Državni zbor RS z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev.

143. člen je zapisan v povedni obliki, zato je to zapoved poslancem, da ga uresničijo. Dvajset let neuresničeni člen ima za posledico, da država ni pravna, pomanjkanje zakona o pokrajinah pa prepoveduje vsem državljankam in državljanom, da bi demokratično odločali na druge nivoju lokalne samouprave, kar je omogočeno vsem državljanom sosednjih držav. Posledica nepravne in nedemokratične države je ekonomsko stagniranje in razraščanje korupcije. 

 Volitve si bomo zapomnili tudi po tem, da je največja opozicijska stranka SDS odšla na volitve s programom Soglasje za zgodovinski trenutek, pot do zmage in naloga nove vlade. V njej urbi et orbi v podpoglavju Naloge nove vlade glede na funkcije države, državljanom razglaša na strani 282 v deseti točki sledečo zavezo: Sprejem zakona o pokrajinah na podlagi ustavnih odločb. Lepo je dejstvo, da predsednik stranke gospod Janez Janša čuti dolžnost, da reši še zadnji državotvorni problem in s tem uredi Slovenijo v pravno in demokratično državo. Obljuba dela dolg.

Predsednik stranke Fokus je tudi moralno zavezan sprejetju zakona, saj je kot predsednik Državnega sveta Republike Slovenije vodil aktivnosti, da je pri reševanju tega problema Državni svet Republike Slovenije sprejel predlog zakonov s področja ustanovitve pokrajin v Sloveniji, da bi državljani lahko učinkovito upravljali z državo, ker pa sam nima pristojnosti sprejemanja zakonov, jih je poslal v sprejem Državnemu zboru Republike Slovenije, Vlada Republike Slovenije pa jih je zavrnila. Sedaj ko ima priložnost to uresničiti, naj se zaveda ruskega pregovora, ki pravi; samo mrtve ribe plavajo s tokom. Pogum.

Kar se tiče SLS, ki se je po zadnjih volitvah “vrnila” v Državni zbor, je poznana kot stranka, ki se je v kritičnih trenutkih vedno vedla povezovalno. Spominjava se, kako smo že v oddaljeni vladi, kjer je bil Marjan Podobnik podpredsednik vlade, prav na vztrajanje SLS “razselili” nekatere državne institucije po Sloveniji in istočasno podpirali ustanavljanje pokrajin. Za razcvet demokracije je vedno imela odprta vrata, zato verjameva, da bo tudi sedaj tako.

Verjameva tudi, da se bo temu trendu pridružil tudi predsednik Vatovec s svojo stranko, ne dava pa roke v ogenj za predsednika Logarja in njegove Demokrate, glede na njegov slalomski slog v politiki. Pustimo se presenetiti.

Poslanci so v preteklosti dokazali, da znajo povezati državljane pri ustvarjanju države. Nismo več v času druge svetovne vojne, imamo svojo državo in njej moramo posvetiti vso pozornost in energijo, da nas bo povezovala in omogočala pogoje, da bomo vsi državljani lahko pomagali pri vodenju države tudi na drugem nivoju lokalne samouprave. Napočil je čas, da novoizvoljeni poslanci ter državnozborske politične stranke to dojamejo in se za uresničitev vsebine 143. člena Ustave Republike Slovenije povežejo v državotvorno koalicijo. Od vas pričakujeva, da boste presegli ozke strankarske okvirje in pognali nov smisel bivanja v naši edini in lepi državi Sloveniji.

Državljani smo vam zaupali oblast. Naj vas pri vašem delu spremlja danski pregovor; Če oblasti nimajo ušes, da bi slišale podložnike, tedaj tudi nimajo glave, da bi jih vodile.

Rudolf Moge   Maribor

Karel Gržan   Luče

Escobar v parlamentu

Branko Soban: Escobar v parlamentu

Volilni državni udar s pomočjo tuje obveščevalne službe, grob in nezaslišan poseg v slovensko suverenost, kakršnega še ni bilo, je uspel. Cilj operacije je bil dosežen. Tisti, ki jim je bilo namenjeno to posredovanje iz tujine, namreč že sestavljajo novo vlado.

Slovenska skrajna desnica, podpornica genocida v Gazi in strastna zaveznica tako imenovanih “iliberalnih (beri: avtoritarnih) režimov”, ima vlado praktično že v rokah. Uradne inštitucije, ki bi morale storiti vse, da prevratniki za vselej odidejo iz političnega življenja, pa se še vedno obnašajo, kakor da se ni nič zgodilo. Kakor da udara sploh ni bilo.

V parlamentu in tudi v medijih malone nihče ne govori o tem. Prevratniki pa medtem spokojno in zadovoljno snujejo koalicije, si mirno delijo sedeže v parlamentu in ministrske položaje, kakor da je vse v najlepšem redu. In v bistvu tudi je, saj si nihče ne upa dregati vanje. In s prstom kazati na nedovoljen vstop tujih dirigentov na naša (pred)volilna tla.

So domači zarotniki nedotakljivi? Šoki so se v minulih dneh kar vrstili. Policija je denimo objavila, da agenti izraelske Črne kocke, ki so po svoje odločilno zrežirali parlamentarne volitve, ne bodo smeli več v Slovenijo. Poteza je naravnost butalska. Tako so namreč v Butalah nekoč odganjali strašne Turke iz naše dežele. Black Cube ima na tisoče sodelavcev. Ves Izrael je ena sama obveščevalna služba. In če ti trije tajni odposlanci, ki so zdaj na črnem seznamu, ne bodo smeli več v naše loge, bodo pač namesto njih prišli drugi.

In še en nesmisel. Če so torej ti trije izraelski obveščevalci prekršili naše zakone in pri nas počeli nedovoljene stvari, kaj pa potem storiti s tistimi, ki so doma skupaj z njimi spletali zaroto proti državi? Ti tudi ne bi smeli več v Slovenijo. A jim tega doslej ni še nihče povedal.

Še huje. Zdaj se namreč popolnoma nemoteno in svobodno sprehajajo po parlamentu in vlečejo na dan stare obveščevalske zgodbe o evropski komisarki, nič pa o lastnem poskusu prevrata v svoji državi. In še manj o zaveznikih iz Izraela, ki ubijajo nedolžne ljudi na sedmih frontah, kot jih je pred časom naštel Benjamin Netanjahu. Zločinski premier, ki ga išče Haag. Takšni ljudje po novem preurejajo slovenski politični prostor.

Veselje v Moskvi.Naslednji šok je bila seveda izvolitev Zorana Stevanovića za predsednika parlamenta. Po narcisoidnem klovnu Borutu Pahorju, ki je s svojima dvema mandatoma popolnoma degradiral in ponižal inštitucijo predsednika države, smo mnogi mislili, da nižje v tej državi več ni mogoče pasti. Pa se je kljub temu zgodila nova katastrofa. Na položaj drugega človeka v državi je bil namreč izvoljen velik ljubitelj teorij zarot, ki je bil pred leti pravnomočno obsojen za svoje kriminalno početje. Zato seveda nikoli ne bi smel v parlament.

V Moskvi so bili noro navdušeni nad takšnim razpletom. Vsi kremeljski mediji so pozdravljali njegovo izvolitev. Predsednik dume Vjačeslav Volodin mu je celo osebno čestital za ta podvig, so pisali v Moskvi. Zdaj, ko je Vladimir Putin izgubil močnega zaveznika v Budimpešti (pred tem pa tudi dva pomembna vohuna v Sloveniji), mu bo morda Stevanović od zdaj kot nov trojanski konj odpiral vrata v Evropo …

Kravata in ne zločini.Njegova biografija in politična provinienca sta dobro znani. Zato je ne gre ponavljati. Toda njegova izvolitev me je seveda v hipu spomnila na zdaj že legendarni detajl iz življenjske zgodbe nekdanjega mamilarskega kralja Pabla Escobarja. Ko je bil izvoljen v kolumbijski kongres, ga na prvo plenarno zasedanje sprva niso pustili izključno zato, ker pod suknjičem ni imel kravate. Šele ko si jo je nadel okrog vratu, je smel vstopiti v hram demokracije. Merilo je bila torej kravata in ne njegov zločinski življenjepis.

Nekaj na las podobnega se je zgodilo Luckyju Lucianu, zloglasnemu mafijskemu šefu (ta resda nikoli ni kandidiral za poslanca), ki so ga ameriške oblasti leta 1946 izpustile iz zapora zaradi “njegovega domoljubja, lojalnosti in privrženosti demokratičnim vrednotam”. Kakor da pred tem nikoli ni bil kriminalec in da je zaradi dokazanega domoljubja zdaj nenadoma opran vseh zločinov.

In prav tu tiči bistvo problema. Zgolj kravata in domoljubje namreč ne moreta in ne smeta biti osnovna pogoja za vstop v parlament. Za ta korak so potrebne povsem drugačne kvalitete, ki pa jih mnogi slovenski “izvoljenci ljudstva”, od tistih v občinskih svetih in v državnem zboru pa do tistih v Bruslju in Strasbourgu, preprosto nimajo.

Na Orwellovi politični farmi.Spremljal sem oblikovanje vseh dozdajšnjih vlad v samostojni državi. Toda kaj takšnega, da bi ena od političnih opcij klicala na pomoč tuje sile, se doslej še ni zgodilo. Jamais vu. Še nikoli videno, bi rekli Francozi. George Orwell, če bi bil še živ, bi o tem zlahka napisal kakšen nov triler. Tokrat o slovenski politični štali. Pardon: farmi. Pisateljev novorek iz distopičnega romana 1984 zdaj namreč postaja uradni jezik domače politike.

Stranka Resni.ca bi se prosto po Orwellu morala v bistvu imenovati Laž. Demokrati Anžeta Logarja so pravzaprav Nedemokrati. Sredinski trojček, za kar se razglaša, ni nikakršna sredina, ampak je tipični predstavnik skrajne neoliberalne desnice, ki ščiti kapital in delodajalce, ne pa najšibkejše sloje prebivalstva. Že ime Fokus, enega od členov te famozne neoliberalne trojke, veliko pove. V ruščini fokus namreč pomeni trik, čarovnijo. Zato ni nič nenavadnega, da je tudi ta trojka svoje glasove oddala Stevanoviću. Velikemu zagovorniku Moskve in kremeljskega čarovnika Putina, ki ga išče Haag.

Se Orban seli v Slovenijo? Madžarska se je po 16 letih znebila avtoritarnega Viktorja Orbana. Tam je padel in je moral oditi, pri nas pa znova vstaja. Madžarska je naša soseda, toda desna politika se ni od nje prav nič naučila.

V 16 letih Orbanove skrajno desničarske in avtoritarne vladavine je Madžarska namreč postala ena najrevnejših članic Evropske unije in daleč najmanj svobodna država te skupnosti. Je to res pravi model vladanja za slovensko desnico, ki nenehno sanja o oblasti? Bi tudi mi res morali živeti po Orbanovem in Putinovem modelu?

Sredinska politika kot prevara. Prav neverjetno je, kako veliko je strank, ki se vztrajno rinejo v sredino. Kar je seveda velika prevara. V politiki ne more biti sredine. Ali si za demokracijo ali pa si proti njej. Ali si za spoštovanje ustave ali pa si proti njej. Ali si za človekove pravice ali pa si proti njim. Ali si za socialno državo ali pa si proti njej. Ali si fašist ali antifašist. Ali si za genocid v Gazi ali pa si proti njemu. Ali podpiraš brutalno rusko uničevanje Ukrajine ali si proti temu. Tu ne more biti srednjih poti.

Imeli bi malce demokracije, zraven pa še za eno pest diktature. Zakone bi spoštovali, ko komu to ustreza, sicer pa jih ne bi. In sodišča ravno tako. Tako pač ne gre. Takšna politika nima prihodnosti. Sredinskih partij ne more biti. Na sredini (ceste) so namreč vselej samo povožene kokoši in mačke. In takšnih je v naši politiki v resnici že bistveno preveč. Vsi bi bili na sredini. Ker tam ni nikoli treba pokazati pravih kart. In ne prave barve.  

Vsi grehi Janeza Janše. Slovenska volilna zakonodaja (pa ne samo ta) je v bistvu hudo nepopolna. Ker nekateri ne razumejo, da obsojenci in drugi moralno sporni posamezniki preprosto ne smejo sedeti v parlamentu in odločati o usodi in prihodnosti naroda in države, bi to morali zapisati tudi v zakon. Volilne komisije bi morale takšne kandidate v hipu črtati s seznamov. Zdaj pa imamo situacijo, da se volilne komisije v bistvu bojijo samopašnežev in negativcev in ne obratno. In jim iz strahu pred njimi zgolj nemočno prikimavajo.Precej je posameznikov, ki nikoli ne bi smeli postati poslanci, kaj šele ministri. Janez Janša, na primer, ki ima v svojem življenjepisu že toliko negativnih dogodkov in minusov, da bi ga morala vsaka volilna komisija takoj odsloviti. Bil je denimo član Peterletove vlade, ki je bila na Sodišču za človekove pravice v Strasbourgu obsojena zaradi izbrisa skoraj 26 tisoč prebivalcev Slovenije.

Dva sodnika sta v ločenem mnenju takrat jasno zapisala, da je šlo za očiten poskus etničnega čiščenja, kar je seveda zločin nad zločini. Takšnim ljudem, ki so se zavestno odločili za ta korak in bili zanj kaznovani pri najvišji sodni inštituciji v Evropi, bi morali prepovedati vstop v vsako hišo demokracije na tej celini.

Strašenje z labodjimi spevi. Že pred tem je Janša aktivno sodeloval v trgovini z orožjem. V različnih knjigah in publikacijah je objavljenih na stotine uradnih dokumentov z njegovim podpisom, ki dokazujejo vpletenost v te nečedne in nezakonite posle. Zaradi dogodkov v Depali vasi in poskusa prevrata ga je nekdanji premier Janez Drnovšek odstavil s položaja obrambnega ministra.

Nenehno si je v laseh z novinarji, saj jim je že ob osamosvojitvi napovedoval labodje speve. Dve novinarski kolegici je pred časom prav po Putinovo, kot kakšen pocestni klatež, ozmerjal s prestitutkama, zaradi česar je bil potem obsojen na sodišču.

Nezrelost demokracije. Kako to, da državna volilna komisija kandidata s takšno negativno preteklostjo in uličnimi moralnimi standardi, ki je že desetletja živ dokaz nedemokratičnosti, nestrpnosti in nespoštovanja do drugače mislečih, sploh spusti na volitve? V totalitarnih državah da, v demokracijah pa se kaj takšnega preprosto ne bi smelo zgoditi.

Tovrstni kandidati so namreč vzorčni primer demokratične nezrelosti, ki jo vztrajno dokazuje tudi njegova stranka, kjer je že leta in leta povsem nedemokratično edini kandidat na internih partijskih volitvah. Kot nesmrtni

Ljubljeni vodja v Severni Koreji. Si Slovenija (in Evropska unija) res zasluži takšne ljudi na ključnih položajih?

Neznosna zapeljivost lažnivcev. Vprašanje je, kako to, da ljudje sploh verjamejo takšnim politikom. Sociologi Oliver Hahl, Minjae Kim in Ezra W. Zuckerman Sivan v raziskavi z naslovom The Authentic Appeal of the Lying Demagogue poudarjajo, da mnogi ljudje preprosto hočejo verjeti lažnivcem. Kult osebnosti, ki si ga je Janša nedvomno zgradil (to je sicer značilnost mnogih politikov z diktatorskimi tendencami), mu daje dodatno kredibilnost. Saj ima vedno prav.

Ljudje preprosto verjamejo lažnivcem kljub očitnim kontradikcijam v njihovih izjavah in odločno zavračajo vsakršne argumente, ki jasno dokazujejo, da ni res, kar trdijo. Sociologi pravijo, da mu verjamejo, ker preprosto verjamejo vanj. V primerih, ko pa tudi njim postane jasno, da politik laže, jim za to sploh ni mar. V skladu z načelom: bolje on, kot pa njegov sovražnik.

Ločnica med dejstvi in fikcijo. Že Hannah Arendt je opozarjala, da v avtoritarnih režimih, kamor se zdaj podaja Slovenija, ljudje vse težje ločujejo med dejstvi in fikcijo, med resnico in lažjo. Tako imenovani “iliberalni demokrati”, kar je seveda oksimoron brez primere, saj demokrat si ali pa nisi, vmesne poti tu ne more biti, to zamegljevanje dejstev samo še dodatno spodbujajo. Tudi s pomočjo lažnih in zavajajočih objav na družbenih medijih, ki so prav zaradi tega, kot je dejal že Zygmunt Bauman, v svojem bistvu pravzaprav globoko antidružbena. 

Pojedine zarečenega kruha. Prihajamo v čas, ko laži, zarote in bogate pojedine zarečenega kruha postajajo del uradne politike države. Le kam plove Slovenija? Po 35 letih samostojnosti najbrž ni nihče računal, da bomo zapluli v takšno avtoritarno temo, kot se nam zdaj obeta. S kadri, ki na nekaterih ključnih položajih nikoli ne bi smeli biti.

Branko SobanF Siol.net.