Že nekaj časa opazujem vaše vodenje slovenske zunanje politike. Z njim sem globoko ne strinjam, predvsem zaradi vaše nenačelne politike, ki jo izkazujete v odnosu do različnih držav. V mislih imam vaš odnos do Rusije in Izraela. Do prve ne morete zakriti svojega sovraštva, do druge pa ne svoje podrejenosti in hinavstva. Da, hinavstvo veje iz vaših besed, ko govorite o genocidu v Gazi in Palestini na splošno. Vse kar ste bili doslej sposobni izustiti je, da morajo morilci (tako jih imenujem jaz, ne vi) svoje zločine početi malo bolj v rokavicah. Skupaj z EU niste naredili še nobenega resnega dejanja, ki bi pokazal, da v resnici nasprotujete masakru v Gazi, medtem ko so ukrepi do Rusije skoraj vsak dan na dnevnem redu. Ta vaša nenačelnost in nenačelnost EU se kažeta tudi v odločitvi, da pošljete vojsko nad jemenske Hutije, ki so še edini, ki zares pomagajo Palestincem. S tem ste se s svojo politiko postavili na stran morilcev! Pritisnite na Izrael, da neha s pomori v Gazi, pa bojo tudi Hutiji nehali napadati ladje.

Če sem do sedaj še nekako zadrževal, da vam ne pišem, je zadnje vaše dejanje podrlo vse zavore.

Na zagovor ste poklicali ruskega veleposlanika zaradi smrti ruskega oporečnika Navalnega. To bi bilo v normalnih časih morda le nekoliko nenavadno, saj kaj takega običajno ne počnete (nisem opazil, da bi npr. povprašali, kako je z že desetletje zaprtim Julianom Assangeem ali kakšnim drugim oporečnikom, ki jih je v svetu precej). A v teh norih časih,  ko so v Izraelu masakrirali že 30 tisoč civilistov, o vašem klicu veleposlaniku Izraela na zagovor ni duha ne sluha. To vaše ‘nedejanje’, ta vaša dvojna merila so neskončna sramota za vas in žal tudi za vso Slovenijo! Pokazali ste, da je za vas pomembnejši en človek, ki z vami deli politično prepričanje, kot pa 30 tisoč pomorjenih ljudi, ki imajo nekoliko drugačno barvo kože in vero. Temu lahko rečemo rasizem!

Mene je sram!

Zato vas javno sprašujem:

Ali vas ni nič sram?

P.S.: Vprašanje je namenjeno tudi Vladi Republike Slovenije in koalicijskim strankam.

Matjaž Hanžek,

Nekdanji varuh človekovih pravic

Pod gornjim naslovom je Objektiv dne 10.2 2024 objavil obširen članek, v katerem njegov avtor Aleš Gaube predstavlja  mnenja nekaterih intelektualcev pa tudi evropskih državnih politik  o tem, kako se odzvati na grožnjo, ki jo za EU predstavljajo imperialne ambicije Rusije. Med njimi izstopa mnenje sociologa Rudija Rizmana, ki ruske grožnje ne zaznava in med drugim pravi, da evropske politike, ki pozivajo na vojno z Rusijo, očitno izgubljajo stik z realnostjo. Podobno menim tudi sam in zakaj me ruska agresivnost manj bega kot ravnanje evropske politike do Rusije, bom poskušal pojasniti v naslednjih vrsticah.
Tisti, ki Rusiji pripisujejo agresivnost, to mnenje predvsem utemeljujejo z agresijo, ki jo je ta država izvedla februarja leta 2022 na Ukrajino. To dejanje zagotovo zasluži obsodbo, pri njegovem vsebinskem vrednotenju pa je vendarle potrebno upoštevati, zakaj  je do njega prišlo. Konkretno:  je  agresija na Ukrajino odraz imperialnih ambicij Rusije ali pa je bila s strani Ukrajine neposredno izzvana? Osebno menim, da je bila izzvana, argumenti, ki govorijo temu v prid, pa so  po mojem predvsem v naslednjem. Leta 2014 je bil v Ukrajini ob podpori zahodne politike izveden državni udar. Politično oblast je z njim prevzela skupina ljudi, ki je pričela številčno rusko prebivalstvo (okoli 8 milijonov ljudi) obravnavati na način, ki je v Evropi poznan kot nacifašizem. To je izzvalo državljansko vojno, ki  naj bi se jo končalo z mirovnim  sporazumom Minsk 2 iz februarja 2015; ta naj bi ruskemu prebivalstvu zagotavljal običajne demokratične pravice, Ukrajina pa se je z njim tudi zavezala, da se ne bo pridružila Natu. Žal Ukrajina ob polni podpori zahodne politike sporazuma ni spoštovala, kar sta lani potrdila tudi takratna nemška kanclerka Merkel in francoski predsednik Hollande, oba  sopodpisnika sporazuma. Ukrajinska politika  je za tem še zaostrila ravnanje z ruskim prebivalstvom, višek te fašistoidnosti  pa odraža njen Zakon o avtohtonih narodih, ki ga je sprejela sredi leta 2021 in je rusko prebivalstvo proglasil za drugorazredne državljane, žide pa na primer za avtohtone. Če bi Ukrajina Sporazum Minsk 2 spoštovala, do ruske agresije  zanesljivo ne bi bilo prišlo. Žal pa se je zgodila  in je hitro prerastla v krvavo vojno. Rusija je bila pripravljena vojno hitro zaključiti, o čemer priča carigrajski predlog mirovnega sporazuma iz leta 2022, ki pa ga Ukrajina po nalogu Zahodne politike ni smela podpisati. Tudi v intervjuju z ameriškim novinarjem, ki ga je imel pred nekaj dnevi, je ruski predsednik Putin dovolj nedvoumno povedal, da se Ukrajinsko lahko hitro konča, če se le ZDA tako odločijo.
Spričo gornjih navedb ne gre dvomiti, da je bla vojna v Ukrajini izzvana, celotno dogajanje pa so predvsem usmerjale ZDA. O motivih, zakaj so to počele, lahko zgolj domnevamo. Sam menim, da so imele pri tem osrednjo vlogo predvsem  naslednji   dejavniki. ZDA so imele ves čas po drugi svetovni vojni prevladujočo vlogo v svetu, ta njihov primat pa je vse bolj ogrožen. Ogroža ga predvsem Kitajska, saj ta postaja gospodarsko najmočnejša država in tudi njena politična vloga je vse večja. Zadnje desetletje in še kaj več pa se  je rojeval še en dejavnik, ki bi politični prevladi ZDA lahko resno škodil. Gre za vse intenzivnejše gospodarsko sodelovanje med EU in Rusijo, še posebno pa za vse večjo energetsko odvisnost EU od  Rusije. Ta njuna povezanost je že slabila vlogo Nata, ki je sicer predvsem orodje, s katerim si ZDA politično podrejajo EU. Te zadrege ZDA je Ukrajinska vojna učinkovito razrešila. Da bo tako tudi čim dlje ostalo, lahko veliko pomaga zaskrbljenost evropske javnosti, ki bi jo naj ogrožala ruska agresivnost in v  naslednjih let  obeta nove vojaške spopade, še posebno v primeru, če bo Rusija iz sedanje vojne v Ukrajini izšla kot zmagovalka.  Zato se nevarnost, ki jo naj bi  za EU, še predvsem pa za baltiške države, predstavljala Rusija, v javnosti močno propagira.
Z Ukrajinsko vojno so ZDA nedvomno učinkovito zadovoljile nekatere svoje politične interese. Jim pa ta vojna prinaša tudi ekonomske koristi, pa ne zgolj s tem, ko je krepko zaposlila njeno orožarsko industrijo. Nič manj pomembno ni, da je sedaj energetska  oskrba EU v nemajhni meri od njih odvisna. Ta oskrba je tudi  bistveno dražja od dosedanje ruske, kar slabi konkurenčnost evropskega gospodarstva in še kako koristi ZDA.
Poleg same Ukrajine je vojna, ki poteka na njenih tleh, predvsem ekonomsko močno prizadela EU. Zakaj jo njena politika kljub temu tako zavzeto podpira, je vprašanje, za katerega ni lahko ponuditi zadovoljiv odgovor. Sam ga predvsem zaznavam v resni  krizi demokracije, ki jo  je povzročil  neoliberalizem, to je prevladujoča, interesom kapitala  prilagojena politična usmeritev. Spričo oslabele demokracije sedaj upravljanje evropskih držav poleg kapitala po večini obvladujejo ljudje, ki tej zahtevni nalogi ne po znanju in tudi etično niso dorastli, zunanja grožnja, kakršno naj bi za vse nas predstavljala Rusija, pa jim je spričo njihove upravljavske neučinkovitosti očitno dobrodošla.
Andrej Cetinski, Ljubljana

V 5.številki Mladine z dne 2.2.24 je na 41. strani z velikimi črkami navedeno naslednje mnenje: “Dva človeka sta uničila svetovni red, Donald Trump in Vladimir Putin”. Izrekel ga je Vojko Volk v intervjuju, objavljenem v isti številki. Volk je poklicni diplomat, danes pa deluje kot svetovalec premiera Goloba. Njegovo politične ocene, ki jih preko intervjuja sporoča javnosti, slej ko prej niso v nasprotju z uradno politiko slovenske vlade in tako naj bi bili sedaj tudi državljani bolje poučeni o tem, kaj naj bi bilo poreklo politične zmedenosti in nasprotovanj, tudi vojaških, ki jih danes zaznavamo v svetu. Za ves kaos naj bi bila po mnenju Volka predvsem kriva Trump in Putin.
V isti številki Mladine najdemo na strani 46 še eno mnenje o Donaldu Trumpu, zapisal pa ga je v svoji redni kolumni Ntoko. Tako pravi, citiram: “….Donald Trump se po obdobju Bidnove kaotične zunanje politike ameriški javnosti kaže kot resen državnik – človek, ki bo znal skleniti dobre kupčije s tujimi voditelji“. V tem primeru je torej Trump predstavljen kot politik, ki utegne, če bo v jeseni izvoljen, odločilno spremeniti sedanjo nerazumno, predvsem na sovraštvu do Rusije zasnovano zahodno politiko.

Pred seboj imamo torej dve povsem nasprotujoči si mnenji o Trumpu. Med bojeviteži, ki so po naravi bolj naklonjeni nasprotovanju (sovraštvu) med ljudmi kot sodelovanju, je gotovo nemalo takih, ki brez zadržkov pritrjujejo mnenju Vojka Volka, še posebno ko gre za njegovo oceno Putina. Večina Slovencev pa nedvomno drugače ocenjuje vzroke za današnje kaotične razmere v svetu; tudi ljudem, ki se s politiko veliko ne ukvarjajo, namreč ni težko zaznati, da jih predvsem povzroča agresivna ameriška politika ob nerazumni podpori EU. Agresivnost ameriške politike celoviteje in prepričljivo predstavlja Ntoko v že omenjeni kolumni. Ko jo človek pazljivo prebere, se mu vsiljuje vprašanje, ali je volilna zmaga Trumpa res še edino upanje, ki nam preostaja.

Ko bi le naša politika zmogla dovolj razsodnosti in o tem resno razmislila, pa potem tudi primerno ravnala–!?

Andrej Cetinski, Ljubljana, 8.2.2024

V oddaji INTERVJU je novinarka Vida Petrovčič gostila športnega psihologa prof. dr. Mateja Tuška, ki v sproščenem pogovoru pove nekaj »zelo težkih resnic«. Med drugim govori tudi o tem:

Imamo dva dela Slovenije, dve Sloveniji, ki med seboj sploh ne komunicirata. Nujno je najti ljudi, ki bodo ta dva dela Slovenije skrpali skupaj.

Če želimo uspešno Slovenijo, rabimo odgovorne ljudi, ki se bodo znali pogovarjati in sprejemati kompromise. Politiki in stranke, ki že v programih razdvajajo in niso pripravljeni poslušati nasprotni stališč, ne bodo Slovenije pripeljali v lepšo prihodnost.

Politične stranke, bi morale pozivati k združevanju. Namesto povezovanja imamo tudi politike, ki govorijo čiste laži. Imamo tudi nevladne  organizacije, ki niso kompetentne.

Državo bi morali voditi ljudje, ki imajo telefonski dostop do vseh velikih svetovnih voditeljev. Mi pa smo dovolili, da so prišli na oblast ljudje, ki niti po stroki, niti po izobrazbi, niso kompetentni, izkušenj nekateri sploh nimajo. Tu gre seveda za kratkovidnost volivcev, ki ne razumejo, da če je klub težko voditi, če je podjetje težko voditi, potem je seveda najtežje voditi državo. In tu bi morali imeti najbolj kompetentne ljudi, ljudi, ki imajo največ znanja in izkušenj.    

Vloga medijev je ključna. Mediji kreirajo javno mnenje. Bistveno lažje bi bilo, če bi imeli medije, ki bi bili nevtralni in objektivni. Za sogovornike naj povabijo le resnicoljubne in kompetentne državljane.

Prof. dr. Ciril Ribičič: »Dve čvrsto ukoreninjeni slabosti (centralizem in strankokracijo) je možno odpraviti, prvo z ustanovitvijo pokrajin, drugi pa z demokratizacijo volilnega sistema.«

Preberi kako!

Stavka zdravnikov zahteve Fidesa niso upravičene. Še bolj bi bila nesprejemljiva stavka v naslednjem tednu, saj bi v nasprotju z zdravniško etiko še bolj prizadela bolnike in podaljšala že tako predolge čakalne vrste. Novinarka Dela, Brigita Ferlič Žgajnar je 8. januarja letos v članku o zdravniških plačah objavila podatke AJPESA, da so se mesečne plače zdravnikov v zadnjem letu povečale povprečno za 871 evrov (18 odstotkov), npr. za višje specialiste na 5.565 evrov bruto. Če mlajši zdravniki zaradi povišanja plač za pet razredov prehitevajo starejše, naj jim znižajo plače za razred ali dva in s tem odpravijo plačna nesorazmerja.
Novembra lani so bili objavljeni javni podatki o 50 najvišjih izplačilih avgustovskih plač zaposlenim v javnem sektorju. Na lestvici je bilo znova največ zdravnikov – 43 od 50 ali 86 odstotkov. Največ je zaslužil okrožni državni tožilec, sledita višji policist in zdravnik. 43 zdravnikov je za mesec avgust 2023 prejelo od 16.270 evrov do 11.868 evrov bruto plače. Medtem ko je bil pri prvih dveh na lestvici vključen poračun plače za nazaj, je šlo pri plači tretjega najbolje plačanega javnega uslužbenca, zdravnika, za redno plačo z vsemi dodatki. Kirurg je z dodatnimi izplačili že v letu 2021 zaslužil 121 tisočakov.
Država je v velikih proračunskih težavah zaradi neurij in poplav v lanskem avgustu. Evropska komisija zahteva zniževanje primanjkljaja države. Slovenija gospodarsko zaostaja za rastjo primerljivih držav, kot so Estonija, Češka, Portugalska, Slovaška. Počasna rast produktivnosti ne omogoča nadaljnje rasti plač in sredstev za javni sektor. Naše plače so v primerjavi z njihovimi nominalno visoke, vendar imajo nižjo kupno moč. Sindikati bi se morali usmeriti na primerjave kupne moči in zniževanje življenjskih stroškov, ki jih je podražitev energentov zvišala, pocenitev goriv pa jih ni znižala.
Med 50 najbolje plačanimi sta bila tudi dva državna tožilca, ki stavkata skupaj s sodniki. Odločitev ustavnega sodišča o povečanju plač sodnikom je etično sporna. Sodišče dviguje plače kolegom sodnikom in pri tem prezre druge poklice, npr. visokošolske profesorje, ki imajo nižje povprečne plače od sodnikov. To je tako kot bi Zdravniška zbornica zaukazala vladi, da mora dvigniti plače zdravnikom ali kot bi rektorska konferenca zapovedala dvig plač visokošolskim profesorjem.
zasl. prof. dr. PETER GLAVIČ

Vesna V. Godina: Zdravniška in sodniška stavka sta samo preoblečeni pohlep elite

Pred časom smo lahko v na straneh Dela brali zanimiv članek o zaostajanju Evrope (Evropske Unije) v globalni tekmi z ZDA in Kitajsko. Izhodišče so bili podatki o gibanju deleža BDP v svetovnem gospodarstvu kot je prikazano na prvi sliki. Po podatkih Svetovne banke, delež Evrope v svetovnem BDP postopno upada in lani jo je prehitela tudi Kitajska. Na drugi strani pa Združene države svoj delež ohranjajo in če smo bili Evropejci z ZDA pred 15 leti približno izenačeni, je današnji BDP te države skoraj pol višji od BDP Evropske Unije.

Preberi strokovni članek Bineta Kordeža

Vse torej kaže, da je z našo demokracijo nekaj narobe.

Sedanja vlada, ki ji, po anketah sodeč, za zdaj ne verjame veliko državljanov, se lahko skupaj s poslanci več strank v zgodovino zapiše kot tista, ki je omogočila kakovosten demokratični preskok v razvoju družbe.

“Volilni sistem, dopolnjen z možnostjo odpoklica neustreznega poslanca in podprt z drugimi oblikami demokratičnega življenja, pojmujem kot sistem ravnotežne demokracije.”

Prof. Miran Mihelčič – Članek objavljen v Delu, 30.11.2023

Članku prof. Mihelčiča sta sledila dva komentarja:

Emila Milana Pintarja – komentar 1

Andreja Cetinskega – komentar 2

JE PODLAGA ZA NEDEMOKRATIČNOST CELOTNE  SLOVENSKE DRUŽBE.

V Sloveniji že vse od leta 1996 potekajo razprave o nujni demokratizaciji obstoječega volilnega sistema. Toda poslanci nobenega sklica DZ vse do danes niso zmogli ali hoteli (ali pa so jim vodstva političnih strank to prepovedala) temeljitega razmisleka, kako z leti postaja ta sistem vse manj ustrezen, vse bolj po volji strank in vse manj po željah in potrebah državljanov.

Strokovnjaki se danes strinjajo, da ta sistem potrebuje temeljito prenovo predvsem zato, ker je:

• NEURAVNOTEŽEN (po vsakih volitvah ugotavljamo, da je vsaj deset volilnih okrajev (VO), v katerih ni bil izvoljen noben poslanec; v nekaterih VO svojega predstavnika nimajo že cela desetletja);
• NEDEMOKRATIČEN IN NEUSTAVEN (državljani nimamo odločilnega vpliva na izvolitev poslancev; politične stranke po svoji volji postavljajo privilegirane kandidate v izvoljive okraje);
• TEŽKO RAZUMLJIV (težko je razumeti, da je v Državni zbor izvoljen poslanec, ki je dobil 24-krat manj glasov podpore od drugega, kandidat z deset ali več krat večjo podporo volivcev pa ni bil izvoljen).

In še v nečem se danes strinjajo strokovnjaki: da sedanji sistem omogoča političnim strankam toliko možnosti za manipulacije, da ga bodo stranke branile do zadnjega. Edina pot, ki vodi do njegove demokratizacije, je torej referendum, neposredna odločitev ljudstva mimo političnih strank. Stranke, ki temu nasprotujejo, so nosilke strankokracije, ki je pravzaprav diktatura političnih strank nad državljani oz. ljudstvom.

Vlada je letos poleti izvedla anketo med državljani, kakšen volilni sistem želijo. Čeprav so bila številna vprašanja v tej anketi postavljena tendenciozno, pomanjkljivo in nestrokovno, lahko iz odgovorov dobimo jasno sliko, kaj  državljani zahtevamo, ob tem, da samo 18 % udeležencev smatra, da je sedanji sistem še ustrezen. Ko pa iščemo odgovor na vprašanje, kaj želijo oz. zahtevajo tisti, ki so anketo izpolnjevali, ugotovimo, da:

• 93 % udeležencev zahteva, da je sistem enostaven in razumljiv;
• 90 % udeležencev zahteva, da se bistveno poveča vpliv volivcev oz., da morajo imeti volivci odločujoč vpliv na izvolitev poslanca (to je tudi ustavno določilo);
• 86 % udeležencev zahteva uvedbo (absolutnega in obveznega) prednostnega glasu;
• Prav tako 86 % udeležencev zahteva, da lahko kandidirajo samo nekaznovani državljani;
• 66 % udeležencev podpira uvedbo domicila (kandidiranje tam, kjer kandidat prebiva); itd.

Čeprav v anketnem vprašalniku razni volilni sistemi niso bili vsebinsko opredeljeni in je iz odgovorov razvidno, da večina udeležencev ne ve natančno, kaj vsebuje predlog KOMBINIRANEGA VOLILNEGA SISTEMA, ki so mu odgovori zagotovili prednost pred drugimi modeli, je iz odgovorov jasno, da tiste elemente, ki jih udeleženci poudarjajo, lahko vsebuje samo kombinirani volilni sistem, ki hkrati zagotavlja sorazmerno zastopstvo in izbiro kandidatov glede na njihove osebne odlike. Zato je čas, da podrobneje predstavimo »Kombinirani volilni sistem«, ki sta ga pripravili organizaciji civilne družbe, SINTEZA-KCD in Nacionalni svet za demokratično spremembo volilnega sistema.

preberi več: Predlagani volilni sistem je konsistenten in uravnotežen

Pred kratkim smo v Dnevniku brali dva prispevka z gornjim naslovom. Prvega je kot kolumno pripravil J. P. Damijan (24.11.23), drugega pa je v rubriki Mnenja objavil J. Kodermac (27.11.23) . Pisca obravnavata ukrajinsko vojno, predvsem njene posledice, pri tem pa se v ocenah precej razlikujeta. Po mnenju Damijana je Evropska unija (EU) poleg Ukrajine največji poraženec te vojne, Kodermac pa skuša bralcu dopovedati, da morda vendarle ni povsem tako. Sam pritrjujem Damijanu in s tem se pridružujem mnenju tistih, ki ocenjujejo politiko EU do vojne v Ukrajini za vse prej kot razumno. Zakaj je tako ravnala in še ravna, ni lahko pojasniti. Je pa to zelo aktualno vprašanje, za katerega bom v naslednjih vrsticah ponudil precej posplošen odgovor.
Najprej nekaj o nekaterih preteklih ravnanjih ukrajinske oblasti, na katere se je EU neprimerno odzvala. Začnem naj s politiko, ki je leta 2014 v Ukrajini nasilno prevzela oblast. Ta je kmalu pokazala, da je vse prej kot demokratično usmerjena, saj je pričela svoje številčno močno rusko prebivalstvo obravnavati na način, ki ga po Hitlerju v Evropi nismo več poznali. Višek svoje fašistoidnosti je izrazila nekaj mesecev pred Putinovo agresijo z uveljavitvijo Zakona o prvotnih narodih Ukrajine; ta je namreč rusko prebivalstvo proglasil za drugorazredne državljane, za katere naj bi med drugim veljale omejitve tudi pri uporabi njihovega jezika. Skratka, po letu 2014 Ukrajino obvladuje politika, ki negira temeljne demokratične vrednote in to politiko demokratična Evropa brez vsakih zadržkov polno podpira. Kako je to mogoče?
Gornja politika je v Ukrajini že leta 2014 izzvala državljansko vojno. Tudi po zaslugi Nemčije in Francije sta se sprti strani s sporazumom Minsk 2 – podpisal ga je tudi Putin – dogovorili za prekinitev vojne ob pogoju, da Ukrajina ruskemu prebivalstvu zagotovi običajne demokratične pravice in se odreče ambiciji, da se vključi v Nato. Če bi ukrajinska politika sporazum spoštovala, do lanske ruske agresije za gotovo ne bi bilo prišlo. Pa ga ni, saj je svojo obravnavo ruskega prebivalstva še zaostrila, o čemer priča tudi zgoraj omenjeni Zakon o prvotnih narodih. Tako ravnanje ukrajinske politike je imelo polno podporo ZDA in EU; o tem priča tudi priznanje Merklove, takratne nemške kanclerke, da je bil prednostni namen sporazumov Minsk ta, da Ukrajina pridobi na času in se usposobi za resnejši obračun z Rusijo. Tudi v tem primeru je EU ravnala na način, ki ga je težko razumeti.
Glede na zgoraj navedeno je očitno, da je bila Ruska agresija na Ukrajino v nemajhni meri izzvana. Če se je že zgodila, pa bi jo lahko hitro končali, če bi Ukrajina le bila pripravljena podpisati in uresničiti izpogajani Carigrajski mirovni sporazum iz marca 2022. Pa tega ni storila, saj bi v tem primeru ravnala v nasprotju priporočili ZDA in EU. Zakaj je EU to počela, nam je predsednica njene vlade (komisije) kasneje pojasnila na Bledu: Rusijo je treba vojaško poraziti, je bilo njeno odločno sporočilo.
Da je prišlo do vojne v Ukrajini, so nedvomno največ prispevale ZDA. To njihovo početje je slej ko prej povezano z ambicijo, da ohranijo politični in tudi ekonomski primat, ki so ga ves čas po drugi svetovni vojni imele v svetu. Pri vzdrževanju slednjega jim je veliko pomagalo orodje, poznano kot Nato, ki pa je na uporabnosti z razpadom Sovjetske zveze močno oslabelo. Da bi Nato lahko obnovil svojo nekdanjo politično moč, so ZDA v Evropi potrebovale močnega sovražnika in Rusija je bila za to vlogo edino primerna. Druga pomembna zadeva, ki pomaga razumeti ravnanje ZDA v zvezi z vojno v Ukrajini, pa je bila ugodna energetska oskrba, ki jo je Evropi zagotavljala Rusija. Ta je namreč dobro podpirala konkurenčnost evropskega gospodarstva, kar je bilo za ZDA nedvomno moteče, vse tesnejše ekonomsko sodelovanje EU in Rusije pa je tudi sicer slabilo politični primat ZDA in možnosti njenega političnega obvladovanja Evrope.
Da so ZDA veliko postorile, da je prišlo do agresije na Ukrajino in le tej še vedno ni videti konca, se torej še da razumeti. Zakaj pa tej njihovi politiki zvesto sledi EU, ki je, kot ugotavlja Damijan v svoji kolumni, poleg same Ukrajine glavni poraženec obravnavane vojne, je veliko težje pojasniti. Ena možnih in po mojem tudi sprejemljivih razlag utegne biti to, da EU v svojih političnih vrstah nima več državnikov, saj se nam je demokracija pod vplivom neoliberalizma izrodila v strankokracijo, to je vladavino političnih strank, v kateri splošne koristi družbe nimajo več prednosti pred interesi samih politikov in kapitala. Še malo drugače povedano: to kar EU počne v zvezi z vojno v Ukrajino, je odraz globoke krize, v katero je zašla demokracija kot model upravljanja države.
Za zaključek le še to. Bralcu tega zapisa, ki me je morebiti razumel, da z njim podpiram Putinovo agresijo na Ukrajino, naj povem, da se moti. Sem namreč prepričan zagovornik demokracije in nasprotnik vsakršnega nasilnega reševanja sporov, česar pa v Putinovi politiki doslej nisem zaznal. Če pa bi ta zapis vsaj malo prispeval, da se ukrajinsko morijo vendarle konča, bi bil tega seveda nad vse vesel.
Andrej Cetinski