VSTAJNIŠTVO KOT POLITIČEN ANTISUBJEKT

IZJALOVILA SO SE UPANJA, NA ŽALOST IZPOLNILA PRIČAKOVANJA
Vročinski val se je umaknil, izteka pa se tudi čas kislih kumaric v politiki, v katerem so s polno paro delali samo policisti in tožilci in v skladu z »novo resničnostjo« (in novimi navodili) razveseljevali večino slovenskega naroda.
Slovenski veljaki in veljakinje se bodo vrnili s počitnic polni vneme in prepričanja v svoje zmage. Čaka nas torej burna politična jesen.
Čeprav sem v tem času bolj od strani spremljal dogajanja na »vstajniški sceni«, se vendar ne morem znebiti vtisa, da se stvari ne gibljejo v pravo smer. Vedno novi nastopi v prazno, besedičenje, vedno več polemik, ki polagoma preraščajo v nezaupanje in spore med »vodilnimi«. Kdo je sploh vodilni? Zadnji meseci nam odgovora na to vprašanje niso prinesli, nasprotno, zdi se, da rivalstvo postaja vse močnejše.
Moje tiho upanje, da bo le prišlo do dogovora in pravega sodelovanja, se (doslej) še ni uresničilo, na žalost pa se (zaenkrat) krepi moje glasno prepričanje, da zaradi notranjih razprtij vstajništvo izgublja sapo in se obletava kot listje v tej prezgodnji jeseni.
Vendar ni prepozno, čeprav je skrajni čas za povezave in organizacijo.

ČAS JE ZA POLITIČNO ORGANIZIRANJE VSTAJNIŠTVA
Tudi politika je danes, kot vsa druga področja družbenih dejavnosti, »profesionalizirana«: ima svoja pravila, svoje obrede, svoj govor, svoj »proto-kol« (iz grščine, »prvi list Ajshilovih dram z opisom karakterjev in razmerij glavnih protagonistov)
Tega ni mogoče zanikati. Tega ne spreminja niti dejstvo, da se s temi pravili ne strinjamo, da jih zavračamo, da jih želimo spremeniti ali celo ukiniti. Kajti, če jih želimo spremeniti ali jih ukiniti, se moramo spopasti z njimi. To pa je mogoče samo na dva načina: ali s sekanjem glav, čemur rečemo (glede na to, kdo to izvaja, ljudstvo ali oblast) Revolucija ali »Državni udar« (puč), ali pa z organiziranjem tako močne opozicije, da bo zmagala v okviru sistema, torej na volitvah. Po mirni poti torej.
Slovensko vstajništvo, hvalabogu, ni krenilo po prvi poti, zato ji ostaja le druga – ali ponikanje v živi pesek lastne organizacijske nesposobnosti in nedozorelosti posameznih skupin za medsebojno sodelovanje.
Obstoječa politika bo seveda storila vse, da organiziranje in povezovanje vstajništva onemogoči. To je boj za njeno lastno preživetje. Pri tem ima na razpolago vse adute oblasti (policijo, tožilstvo, sodstvo), predvsem pa ima v zakupu vse medije in s tem tudi »Politično resnico«.
In bodimo prepričani, da bo vse te adute v svojem boju za preživetje tudi odigrala. Pardon: da jih že izigrava. In da je neenotnost vstajništva v enaki meri posledica dejstva, da številne male skupine vodijo ljudje s prevelikimi Egi, kot posledica dejstva, da velike politične stranke uspešno vodijo svojo politiko nevtralizacije vstajniških gibanj in sejanja razdora mednje.

ZGODOVINSKE IZKUŠNJE
Nastala situacija me močno spominja na tisto pred dvema desetletjema, ko so nastale »deželne stranke«. Vsaka je bila v svoji »pokrajini« med najmočnejšimi in če bi se uspele povezati, bi predstavljale ne samo resno grožnjo tedanjim (in sedanjim) »ideološkim« strankam, temveč zmagovit pohod v Parlament.
Politične stranke so takrat skoraj ponorele od strahu in le s skupno akcijo levih in desnih so uspele nevtralizirati nevarnost. To so storile tako, da so s podkupovanjem, grožnjami in izsiljevanjem nosilcev deželnih strank onemogočile povezovanje v Zvezo deželnih strank. Vsilile so razpravo o ideoloških in »zgodovinskih« vprašanjih, vera je postala kriterij razlikovanja, spodbujale so egoizem in poudarjale razlike. Zveza deželnih strank je ostala neuresničen projekt ali drugače, doživela je političen fiasko. S tem pa so se same vase sesule tudi deželne stranke, saj sama zase nobena ni imela možnosti, da bi uspela na volitvah. Preživela je le Zveza za Primorsko.

NAPAD POLITIČNIH STRANK (OBLASTI) NA VSTAJNIŠTVO
Ker sem že omenil »adute oblasti« v tem napadu na vstajništvo, naj še enkrat (o tem sem že pisal) podrobneje predstavim nekatere klasične prijeme in orožja iz tega obširnega arzenala oblasti za onemogočanje nastajajoče opozicije.
Najprej je tu SELEKCIONIRANO PRILIZOVANJE IN PODKUPOVANJE posameznih vstajniških liderjev. Oblast bo skrbno izbirala, koga bo vabila na »razgovore«, da bi zasejala spore in ljubosumje. Posameznikom bo ponudila »sodelovanje«, najbolj pogosto kar mamljive pogodbe za »svetovanje«. Posebej primerne za to so pogodbe za svetovanje poslancem in strankarskim veljakom, ki so najmanj nadzirane. Kdor bo sprejel tako pogodbo, bo zanjo dobil »trideset srebrnikov« (Judežev poljub). To se že dogaja.
Pri tem bodo imeli posebno vlogo MEDIJI, ki bodo po navodilih določene skupine izbrali kot »vodilne« in s tem sejali ljubosumje in načrtovan razdor med vstajniške skupine.
To je tisti konec palice s korenčkom. Na drugem koncu je pendrek. Med vstajniki so nedvomno tudi ljudje s »kartotekami«, pa čeprav samo o prometnih prekrških. Tudi ti bodo »vabljeni na razgovore«, toda drugam. Ali pa se bodo kar pri njih oglasili organi reda in pregona, da tudi sosedje vidijo, da se dogaja nekaj spornega in da tem ljudem mogoče ni za zaupati.
Izbor teh ukrepov »pendreka« je praktično neprešteven, v izkušnje in domišljijo policije ne gre dvomiti. Kaj je lažjega, kot napisati anonimno ovadbo. In če je napisana na novinarski ali policijski portablici je praktično neizsledljiva.

ZADNJA ŠANSA
Kar ostane vstajnikom, je hitro povezovanje in organiziranje, kajti oblast vse te ukrepe že izvaja in nekateri rezultati so že vidni. Pogodbe z nekaterimi vstajniškimi liderji so sklenjene, mediji že forsirajo svoje »favorite«, nezaupanje med skupinami in posamezniki se širi kot kuga..
Predlagam, kar sem storil že večkrat: vstajniki se morajo čim prej sestati na skupen razgovor. V strpnem, odprtem poli-logu morajo določiti svoje nosilce, svoje voditelje in glasno-govornike.
Primerna oblika takega povezovanja ni oblika POLITIČNE STRANKE, temveč oblika KOALICIJE (civilne družbe), v kateri vsaka skupina ohranja svojo identiteto, svoje vrednote in cilje, svoje vodstvo, povezuje pa jih prepričanje, da je treba v Sloveniji takoj vzpostaviti demokratičen, to je, civilno-družbeni nadzor oblasti in iz sedanje politike takoj odstraniti vse, ki so oblast zlorabljali za osebno bogatenje in onemogočanje drugače mislečih.
Mogoče se motim, toda prepričan sem, da sta september in oktober zadnji rok za tak dogovor o KOALICIJI CIVILNE DRUŽBE oz. o GIBANJU.
Dokumenti za tak dogovor (pristopne prijave, pogodbe, izhodiščna preambula, moralni kodeks, izhodišče programa itd) so v osnovi pripravljeni.
Vse je torej na vodjih posameznih vstajniških skupin, da se odločijo. So zreli, je vstajniško gibanje dozorelo za tak korak?

Emil Milan Pintar

9 odzivov na VSTAJNIŠTVO KOT POLITIČEN ANTISUBJEKT

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.