Gost MMC-jeve klepetalnice na temo Slovenska pot iz gospodarske in politične krize je bil predstavnik Gibanja Vseslovenska ljudska vstaja Uroš Lubej. V Gibanju se zavzemajo za parlamentarno demokracijo z elementi neposrednega odločanja, odgovorno vodenje podjetij namesto privatizacije, zaščito skupnega dobrega Slovenije, izenačitev parlamentarnih, zunajparlamentarnih in nestrankarskih gibanj, sojenje vsem, ki so ropali Slovenijo, in zaplembo njihovega premoženja, obračun s korupcijo, za model socialne države, predčasne volitve in so proti varčevalnim ukrepom po diktatu evropske elite.
“Želimo živeti v državi z močnim javnim zdravstvenim in izobraževalnim sistemom, z neprevelikimi socialnimi razlikami, v državi, ki spoštuje človekove pravice … Da bi do tega prišli, potrebujemo obrat v ekonomsko-socialni politiki,” je prepričan Lubej. Kratkoročnih rešitev tako ne vidi, ker so vzroki globinski. “Ampak definitivno bi bilo potrebno napisati nov reformni program in zavrniti tega, ki ga je predlagala Alenka Bratušek in zaostaja celo za dognanji IMF. Potrebni so ukrepi za spodbujanje zdrave rasti, se pravi, da ne smemo preveč stiskati proračuna.” Zato upa, da se bodo iz gibanja razvili tudi igralci na političnem parterju in predvsem, da jim bo obstoječe politične stranke uspelo prečistiti in da bodo ob tem nastale nove stranke in nestrankarska gibanja, ki bodo sposobne voditi politiko, “ki bo iz Slovenije naredila tisto, kar smo (delno) že bili: močna, suverena država, v kateri je lepo in dobro živeti.”
Lubej pričakuje, da se bodo protesti nadaljevali, “takoj ko bodo ljudje dojeli, da jih vlada Alenke Bratušek vodi v nadaljnje propadanje blaginje, socialne države in suverenost“.
Škandalozno se mu zdi tudi, da se predsednica vlade Bratušek ni odrekla Zoranu Jankoviću, nekdanjemu predsedniku njene stranke in ljubljanskemu županu. “Janković je politik, ki bi moral takoj oditi z vseh političnih funkcij. Je izrazito obremenjen s korupcijskimi sumi. Njegov odhod smo zahtevali na vseh naših zborovanjih in bomo pri tem vztrajali,” je povedal.
Sicer pa protestniki po njegovih besedah ne nasprotujejo varčevanju, temveč zahtevajo varčevanje na tistih postavkah, ki so namenjene bogatenju posameznikov na račun javnih sredstev. “Smo za varčevanje na postavki “kirupcija-klientelizem-nepotizem“.”
V celoti se strinjam s tem, kar pravi Uroš Lubej. Sem pa prepričan, da obstoječe politične klike, ujete v interese domačih špekulativnih omrežij in v službi svetovnega finančnega kapitala, niso sposobne ponuditi nove perspektive. Ta pa je pogoj, če želimo stopiti na pot iz krize in zastaviti novo razvojno paradigmo, ki bo temeljila na človeku in ne kapitalu in bo dostojna 21. stoletju. Zato je prvi korak, ki ga mora storiti slovenska družba, odgovornost pa je na aktivnih državljanih in intelektualnih elitah, da v parlament pridejo ljudje, ki bodo imeli duhovno bogatstvo, se zavedali pravih vzrokov krize in poznali novo razvojno vizijo in ne bodo ujetniki političnih strank ali drugih omrežij, predvsem pa, da bodo pripravljeni delati v javnem interesu.
Zavedati se moramo, da nove razvojne vizije, novih ekonomskih in socialnih odnosov in nove demokracije ne bo ponujal Brusel, pač pa se bo rojevala na dvoriščih malih držav. V Grčiji je Siriza poizkušala, pa jo je kapital z vso propagandno mašinerijo onemogočil, da bi bila najmočnejša stranka v parlamentu in bi se Grčija uprla okupaciji 21. stoletja. Zato bo tudi izhod Slovenije iz krize mogoč le na tej osnovi. To pa je to, kar se prizadeva gibanje Sinteza in ponuja projekt, ki se razvija v Koordinaciji civilne družbe.
Kaj bo nujno storiti? Slovenski parlament bo moral sprejeti odločitev o zamrznitvi vračanja tujih kreditov in prenehanju plačevanja “zelenaških” obresti. Takšne primere že poznamo v svetu. Letos jih bomo plačali za milijardo. Ob tem bo nujno sprejeti ukrepe za pospešitev domače potrošnje in pokrivanje proračunskih primanjkljajev. To je mogoče narediti z uvedbo zadolžnice, ki bi morala postati tudi domače plačilno sredstvo. Sporedno je potrebno ustanoviti javno banko. V bistvu bi to bila emisija “domačih” evrov. Tudi Paul Krugman je Evropi predlagal emisijo evrov in kontrolirano inflacijo, kot edini pravi ukrep za izhod iz krize. Inflacija bi namreč zmanjševala zadolženost na račun akumulacije v finančnem sektorju. Prav ta prerazporeditev družbenega bogatstva pa je edini možen ukrep za zmanjševanje zadolženosti in gospodarsko rast in to tako, ki bo temeljila na trajnostnem razvoju in ustvarjanju ekonomskega, socialnega in okoljskega ravnovesja. Izhod iz krize je torej znan, je v bistvu enostaven, a zahteven hkrati (smer je diametralno nasprotna tej, ki jo obira Evropa), ker zahteva popolen odmik od neoliberalnega modela, njegovih dogem in tabujev, predvsem pa zamenjavo oblasti finančnih oligarhov z oblastjo ljudstva. Finančni sektor je danes gospodar in upravljalec sveta in življenj slehernega zemljana, njegova naravna vloga pa mora biti, da služi ljudem gospodarstvu in državi kot servis.