Avtor gornjega članka je dr. Rok Spruk, profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. V njem predstavlja svoje poglede na nekatere aktualne družbeno-ekonomske probleme, ki pa meni niso povsem prepričljivi. Kje se razhajava, bom poskušal kratko predstaviti v tem zapisu. Zapis je polemičen, kar je odraz osebnega mnenja, da se ekonomska stroka pri nas premalo poslužuje argumentirane polemike kot poti pri iskanju optimalnih rešitev za številne probleme, ki nam razvoj otežujejo.
Da me bo lažje razumeti, bom najprej navedel, kaj so po mojem osrednji dejavniki, od katerih je odvisna razvojna uspešnost države. Pomembno je predvsem dvoje: 1.država naj bo močna, ključno pa je, da se jo učinkovito in pošteno upravlja v korist večine; 2. gospodarstvo naj deluje tržno, država pa naj ga razumno usmerja in omejuje družbeno moč kapitala. Pretežno po teh načelih je deloval zahodni kapitalizem po drugi svetovni vojni, danes pa jih, precej prirejene njenemu političnemu sistemu, uspešno uporablja predvsem Kitajska, medtem ko jih v Evropi še zaznavamo predvsem v skandinavskih državah.
Gornja opredelitev ustreza temu, kar gre razumeti kot socialno-tržno gospodarstvo, ta pa se pomembno razlikuje od danes v svetu prevladujoče neoliberalne polit-ekonomske paradigme; slednja se namreč predvsem zavzema za čim več trga, šibko državo in nizke davke. Neoliberalizem je doslej močno vplival tudi na upravljanje držav, še predvsem s tem, ko je oslabil spoštovanje demokratičnih vrednot (poštenost, solidarnost,..) v korist njemu bližjih vrednot (pohlep, omejevanje solidarnosti,..). Spremembe, ki jih je povzročil, se odražajo v razmahu korupcije, podrejanju države interesom kapitala, slabšem delovanju socialne države, slabitvi pravne države, močno povečani vlogi populizma in slabitvi konkurenčnosti gospodarstva. Upravljavsko je demokracija očitno vse manj učinkovita, njo samo pa vse bolj ogrožajo avtoritarne oblike vladanja.
In sedaj o vsebini Sprukovega članka. Kakor sem jo razumel, naj bi bile populistične ekonomske politike ena osrednjih težav današnjega kapitalizma. Temu mnenju ne oporekam. Spruk navaja tudi, kaj naj bi populizem povzročalo, a pri tem ni prav prepričljiv, predvsem pa ne pove nič o tem, kako ga v prihodnje omejevati. Po mojem razumevanju je namreč razbohoteni populizem odraz opustošenja demokracije, ki ga je v zadnjih desetletjih povzročil neoliberalizem. Da bo lahko tudi v prihodnje razvojno uspešna in za večino sprejemljiva, bo torej zahodna družba morala izvesti temeljito prenovo demokracije s ciljem, da bo ta delovala podobno, kot smo jo že poznali pred ideološko prevlado neoliberalizma. Slednje velja tudi za Slovenijo, ki naj bi prenovo izvedla predvsem s spremembo volilne zakonodaje (primeren predlog je že pripravila civilna družba), drugačnim modelom oblikovanja vlade in omejevanjem političnega kadrovanja.
Tudi v Sloveniji se politika ne odreka populizmu. Pri njegovi zlorabi je še posebno učinkovit Janez Janša, levi populizem pa se po mnenju Spruka škodljivo uresničuje predvsem z vplivom, ki ga ima stranka Levica na oblikovanje ekonomske politike Golobove vlade. Lep primer za to naj bi bila odločitev vlade o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Po mnenju Spruka ta odločitev v ekonomski teoriji nima nikakršne podpore in bo imela, če se jo izvede, izjemno škodljive posledice, pa ne zgolj v zdravstvu. Sam problematike tega zavarovanja sicer aktivneje ne spremljam, a cilja njegove ukinitve sta po mojem razumevanju predvsem dva: enkrat to, da naj bi v prihodnje občani tega zavarovanja ne plačevali v enakih zneskih, pač pa v enakem odstotku od njihovih dohodkov, in drugič to, da se želi odpraviti sedanje zlorabe tega zavarovanja v škodo javnega in v korist privatnega zdravstva. Če se v tej oceni ne motim, je obravnavana ukinitev ukrep, ki ustreza načelom socialno-tržnega gospodarstva, medtem ko jo Spruk po mojem razumevanju razlaga po doslednih neoliberalnih merilih.
V zaključnem delu obravnavanega članka je Spruk zapisal tudi naslednjo misel: »Cilji, h katerim mora stremeti vsaka družba, vključujejo vključujočo rast produktivnosti, kjer sadovi umetne inteligence in robotizacije dosežejo vsakogar, makroekonomsko stabilnost in spoštovanje inštitucij vladavine prava«. To usmeritev tudi sam podpiram, problem pa je, kako jo uresničiti. Po mojem jo lahko uspešno uresničuje le družba, ki deluje po načelih socialno-tržnega gospodarstva in torej zavrača neoliberalne usmeritve. Spruku pa je po mojem dojemanju njegovega pisanja neoliberalizem bližji in v tem se očitno razhajava.
Andrej Cetinski, Sinteza, 2.7.2023