Slabo upravljanje države

Osnovni izvor sedanje splošne družbene krize, ki se na površini kaže tudi kot finančna, je kriza parlamentarizma, pravi prof. Bučar in sklene: »Brez svobode poslanca ni parlamenta«.

(*Vodilna elita je tista formalno neopredeljena skupnost osebnosti, ki s svojim vplivom, izvirajočim iz njihove družbene (duhovne in materialne) moči zagotavlja skladnost potrebnega ravnanja s stanjem naravnega in družbenega okolja. Njen vpliv ni omejen le na vzvode državne oblasti, ustvarja pa splošni duhovni humus, potreben za zdravo družbo. Pri nas še ni zrasla in se razvila vodstvena elita, značilna za moderno demokratično ureditev.)

Naša politična elita je neposredni in organski nadaljevalec vzorca politične elite nekdanje totalitarne države. Nova državna ureditev je nastala neposredno na ruševinah bivše totalitarne ureditve. Nova vodstvena elita je neposredno prevzela vlogo in družbeno strukturo, ki jo je za svoje potrebe vzpostavil bivši totalitarni režim. Po svoji ureditvi in metodah je nova elita brez bistvenih sprememb nadaljevala nekdanje odnose brez sleherne tranzicije v kvalitativno novo stanje moderne družbe. Tako stanje je novi vodstveni ekipi tudi povsem ustrezalo, saj je nenadzorovano povečevalo njeno moč. Zato tudi ni zainteresirana za spremembe ali kakršnokoli stvarno tranzicijo v nov model upravljanja družbe in države.

Z volilnim sistemom, prikrojenim zahtevam političnih strank, je bilo doseženo, da je prešel izbor kandidatov za parlament izključno v njihove roke. Kdor se je kakorkoli uprl volji politične stranke ali vsaj pokazal določeno samostojnost mišljenja v zadevah, ki so se zdele stranki pomembne za njene cilje, se je lahko poslovil od politične kariere. Preprosto ni več prišel na strankino kandidatno listo. So pa stranke poskrbele, da je postalo poslansko mesto nagrajeno visoko nad splošnim povprečjem plač. Hkrati so kandidirale ljudi, ki so bili povsem ali vsaj pretežno eksistenčno odvisni od svoje poslanske plače. Neodvisnost poslanca je bila tako v stalnem soočenju z voljo stranke in bila pod sankcijo izgube družbenega položaja. Poslanec je postal ujetnik stranke.

Zaradi proporcionalnega volilnega sistema dobi možnost oblikovati vlado tista zmagovita stranka, ki jo podprejo tudi druge, ki skupaj oblikujejo parlamentarno večino. Zato je potreben med njimi dogovor o sodelovanju. Stranke oblikujejo koalicijo o vladanju, t. i..koalicijski dogovor. Poslanci so iz tega dogovora že izločeni, saj dogovor temelji na predpostavki, da stranke že v celoti obvladujejo svoje poslance, sicer bi bil dogovor brezpredmeten. Zaradi spreminjajočega se okolja in pogojev ima koalicijsko dogovarjanje le posreden ali celo zanemarljiv vpliv na vodenje operativne politike. Koalicijski dogovor tako ni dogovor o vsebini bodoče politike, in to tudi ne more biti, ampak je dogovor o delitvi moči med strankami. Temu ustrezne so tudi uporabljane metode. Torej ne kdo ima boljše odgovore na najbolj pereča družbena vprašanja ampak kdo si je uspel pridobiti več moči, da bo vladal čim bolj neodvisno od ostalih in si pridobil ustrezno moč tudi nad svojimi koalicijskimi partnerji.

(**Ugovor, da se tudi v tradicionalnih parlamentarnih sistemih dogaja nekaj podobnega, ne vzdrži. Pri nas nimamo vodstvene elite, ki se je v tradicionalnih demokracijah oblikovala skozi generacije in  vlada z že utrjenih položajev. Pri nas se vodstvena elita šele oblikuje a brez izvorov družbene moči, ki bi ji zagotavljali legitimiteto. Samo sklicevanje na pretekle zasluge (NOB ali/in udeleženost v osamosvajanju) izzveni v prazno ob srečanju z realno močjo. Zato tako neizprosna tekma za vodilne položaje v državni strukturi, ki so povezani z državno močjo. Osvojitev visokega mesta v državni strukturi ni v vlogi, ki jo tako mesto ima ampak v utrjevanju položaja in moči nastajajoče vodilne elite. Državni interesi so nujno na drugem mestu in pridejo v poštev samo in šele, kolikor niso ovira za interese politične stranke oz. nosilca zadevnega položaja.)

Če se zgodi, da poslanec ob kritičnih odločitvah glasuje v nasprotju s pričakovanji, je to razlog za prvovrsten političen škandal. Tako smo prišli do neposrednega zanikanja ideje parlamentarizma, kajti brez svobode poslanca ni parlamenta. Določba 82. člena ustave, da so poslanci predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na nikakršna navodila, ni samo lepotnega pomena. Gre za bistvo. S koalicijskim dogovarjanjem vodstva strank zavezujejo svoje poslance, kako bodo glasovali, ne glede na izrecno ustavno določilo o njihovi svobodi in to lahko celo proti njihovi izrecni volji.

Naloga in smisel parlamenta je v skupno korist usklajevati različne splošne interese in preprečiti nasilno uveljavljanje delnih interesov na škodo družbene skupnosti. Samo tisti  interes, ki dobi potrebno potrditev parlamenta lahko nastopa kot splošni družbeni interes. Čim so ti temeljni odnosi porušeni, je konec normalnega družbenega razvoja in tudi parlamentarne ureditve. S koalicijskimi dogovori smo v bistvu ukinili parlament. O čem bo odločal, ni več stvar poslancev, ki smo jim odvzeli opravilno sposobnost, ampak predmet odločanja vrha strankarske koalicije. Ob takem stanju je Parlament samo zelo draga oz. predraga demokratična kulisa, ki podeljuje pravno obveznost tistemu, kar so že pred tem sklenili na koalicijskem vrhu. Če bi poslanec kljub temu lahko svobodno odločal po svoji vesti, postaja koalicijsko dogovarjanje seveda brezpredmetno. S tem smo dojemanje in presojo splošne družbene problematike skrčili na vrh koalicije. Pogled na svet je bistveno zožen in na široko so odprta vrata dogovarjanju o pomembnih splošnih vprašanjih brez in mimo političnih sankcij. Država brez parlamenta in svobodnega poslanca nima na svojem vrhu zakonitega predstavnika, ki bi nastopal v imenu in za interese države v skupno korist njenih državljanov, pač pa zastopa le interese vladajoče politične stranke ali vladajoče koalicije. Tu je osnovni izvor sedanje splošne družbene krize, ki je na površini tudi finančna.        Več…

9 odzivov na Slabo upravljanje države

  1. Razlogi za slabo upravljanje države in slabo upravljanje državnega premoženja so v osnovi enaki. Nekateri za podjetja v državni lasti ponujajo hitro rešitev – PRODATI. Ali naj torej prodamo tudi državo? Ali pa se splača malo bolj potruditi? Za začetek bo treba neetično in nekompetentno ravnanje dosledno sankcionirati.

  2. Načeloma se strinjam, da je sankcioniranje neetičnih in nekompetentnih dejanj nujno. Problem pa je v tem, da je sankcioniranje možno le, če so taka dejanja z zakonodajo opredeljena kot kazniva. Zdi se, da vse te zgodbe o slabem upravljanju države niso v navzkrižju z zakoni. Kako torej sankcionirati? Najprej bi bilo treba imeti zakonodajo, ki bi nepoštena in škodljiva dejanja pri upravljanju države opredelila kot kazniva. Da bi lahko to dosegli, pa bi bilo treba tudi etične norme pravno operacionalizirati, se pravi jih vključiti v pravni red. Ali so naše politične garniture (elite) pripravljene to storiti in ali je naša pravna stroka sposobna to izpeljati?

  3. M. Zorman: “Predstavniška demokracija oziroma volitve bi morale poleg drugega biti tudi učinkovito sredstvo kaznovanja nesposobnih in korumpiranih političnih elit. Žal v Sloveniji ni tako, saj je vez med volivci in izvoljenimi predstavniki prekinjena. Volivci še vedno volijo pretežno stranke, in ne posameznikov. Poslanci potemtakem, če le izkazujejo lojalnost svoji stranki, praviloma niso kaznovani na naslednjih volitvah.” Več…

    M. Mulej in A. Hrast v širšem prispevku za zbornik Javna etika in integriteta pravita, da je družbena odgovornost politikov iskanje poti Slovenije iz mednarodne in slovenske družbeno-gospodarske krize. V prispevku – na temelju uspešnih in izjemnih mednarodnih praks – ponujata alternativo neoliberalizmu in dosedanji uničevalni praksi globalnega kapitalizma, ki je pozabil na svoje korenine in bistvo: odpraviti fevdalno zlorabo oblasti! Vendar žal skleneta: »Če so mediji prav prikazali vsebine programov političnih strank v Sloveniji, bi v luči tega zapisa morali reči, da se stranke večinoma niso ukvarjale niti z vizijo niti s politiko niti s strategijo, ampak s taktiko. Torej je njihova strategija ohraniti dosedanje ozko in kratkoročno ravnanje neoliberalnega tipa namesto rešiti Slovenijo. To pa je zelo nevarno.« Več…

    Tine Hribar o etičnem pomenu ustavne prisege: Opazoval sem ministre, kako prisegajo. Nekako nelagodno; mudilo se jim je, da prisego čim prej izrečejo in nato čim hitreje podpišejo svoje imenovanje. Da se jim ne bi zataknilo ali celo kaj zareklo… Z vidika poslancev je le ravnanje po svoji vesti lahko etična podlaga ustavne določbe, da so »predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila«. Drugače rečeno, če kdo poslancu zapove, da mora slediti kakemu navodilu, npr. strankarskemu, zapovedovalec krši ustavo; krši pa jo tudi poslanec, saj posledično ne deluje kot predstavnik vsega ljudstva, temveč kot zastopnik stranke. To, da je poslanec predstavnik vsega, ne pa le dela ljudstva, ni etična, pač pa socialna in prek ustave tudi pravna norma. Z vidika ustave je ravnanje po svoji vesti več ko pravica. Je dolžnost. Več…

  4. Zelo zanimiv je članek Jureta Apiha v Delu, kjer ugotavlja, da primernejšega trenutka za temeljit samopremislek Slovenci še nismo imeli… Kje smo zavozili? Zakaj smo po domnevnem tisočletnem snu lahko složno ustanovili svojo državo, nagnali tujo vojsko, pljunili v štiri milijone pridnih rok in ostali na suhem? Prezirljivo smo zavračali tiste, ki so si upali dvomiti, ali smo res sposobni uspešno upravljati lastno državo, ali nas je dovolj, ali imamo dovolj znanja, človeških in naravnih virov, izkušenj in skupne volje, da se s strahovitim zgodovinskim zaostankom postavimo na lastne noge? Danes čepimo v nedoumljivi gospodarski, politični in moralni krizi in ne znamo naprej. Brez neusmiljenega samoizpraševanja in bolečega premisleka ne bomo našli poti… Prišel je dan, ko nič več ni, kot je nekdaj bilo. Zamenjali smo državo, ideologijo in svet, v katerem se nam je vsa etična zgradba sesula v prah… Morda najbolj tragično je spoznanje, da naša elita nikakor ni sposobna in, vse bolj se zdi, tudi zares motivirana ne, da bi nas lahko popeljala iz krize. Seveda je preprosteje verjeti v absolutno samourejevalno in samoočiščevalno moč trga kot pa se spopadati z njim, sestavljati in uveljavljati lastne razvojne strategije, pospeševati, zavirati in usmerjati. Laže je poslušati nasvete in navodila iz Bruslja in Berlina ter slediti predvsem njihovim interesom kot pa iskati in trmasto ubirati svoje nepreizkušene in bolj ali manj nevarne poti. Da o grehu prisluhniti nasvetom z drugega političnega pola sploh ne govorimo…

  5. Gotovo gre strokovni avtoriteti, kot je prof. Bučar, verjeti, da je osnovni izvor sedanje splošne družbene krize kriza parlamentarizma, ki se kaže skozi to, da poslanci pri svojem odločanju niso svobodni, pač pa morajo glasovati tako, kot zahteva vodstvo stranke oziroma koalicije strank, tudi če je njihovo osebno stališče drugačno. Sicer tvegajo svojo politično kariero. Skratka, poslanci so podvrženi strankarski disciplini in ne svoji vesti, kar od njih zahteva Ustava (kot pravi prof. Hribar). To ni dobro zlasti takrat, ko interesi vodstev političnih strank niso usklajeni z interesi večine prebivalstva. Poslanci naj bi bili pri svojem odločanju neodvisni.
    Toda ob tem se mi postavlja dvoje vprašanj: (1) Ali je neodvisnost poslancev v obstoječem parlamentarnem sistemu sploh mogoča? In (2) ali je ob obstoječem volilnem sistemu sploh mogoče izvoliti najbolj primerne kandidate?
    Na prvo vprašanje si ne morem odgovoriti pozitivno. Večstrankarski model parlamentarne demokracije omogoča, da se v politiki uveljavi tisti interes, ki ima večinsko podporo volivcev. Ta model je gotovo bolj demokratičen kot enopartijski model ali kot diktatura. Ampak učinkovito delovanje tega modela si težko predstavljam brez strankarske discipline poslancev.
    Ima pa ta model po mojem dve veliki pomanjkljivosti, ki zmanjšujeta njegovo »demokratičnost«. Najprej gre za pomislek, ali lahko trdimo, da zmagovita stranka, ki je na volitvah dosegla denimo 30% glasov, predstavlja večinski interes volivcev. Moje mnenje je, da ne. Ugodna rešitev najbrž ni niti sestava večinske koalicije, ki lahko oblikuje vlado, saj kot pravi prof. Bučar, se v koalicijskih pogodbah praviloma dogovorijo predvsem o razdelitvi resursov (delitev moči med koalicijskimi strankami), manj pa o vsebini bodoče politike. Ni zagotovila, da tak koalicijski program odgovarja interesom večine prebivalcev. (Posebno vprašanje ob tem je tudi, ali je 51%-na večina dovolj demokratičen kriterij, saj vendar skoraj polovica volivcev ostaja v situaciji, ko svojih interesov ne morejo uveljaviti. A to je širši problem.) Tudi zato mislim, da ta model demokracije ni optimalen.
    Druga velika pomanjkljivost obstoječega modela pa je, da v sebi skriva možnost pojava partitokracije. Vodstva političnih strank si lahko sčasoma pridobijo tolikšno politično moč, da oblikujejo politiko mimo volje in interesov večine prebivalstva oziroma prvenstveno v lastnem interesu ali v interesu ozkih skupin. To pa je daleč od demokratičnih standardov.
    Na tej točki pa trčimo ob vprašanje (2). V obstoječem volilnem sistemu, ko vodstva strank z razvrščanjem kandidatov na volilnih listah praktično vnaprej določijo, kdo je lahko izvoljen, ni zagotovila, da bodo izvoljeni najboljši kandidati. Izvoljeni bodo tisti, ki so najbolj lojalni vodstvom svojih strank. In ti so lahko izvoljeni neomejenokrat, tudi če bi volivci hoteli drugače. S tem je odprta možnost negativne selekcije kadrov v političnih in državno upravnih strukturah. Menim, da je to eden ključnih problemov sedanjega modela parlamentarne demokracije.

    Če želimo torej izboljšati upravljanje države, potrebujem model neposredne demokracije. Tak model bi moral imeti po mojem mnenju naslednje temeljne značilnosti:
    a) Poslance se voli neposredno, kar pomeni (1) da je treba kandidate na strankarskih kandidatnih listah izbirati izključno s preferenčnim glasovanje in (2) da je treba omogočiti enakopravno kandidiranje strankarsko neodvisnim kandidatom.
    b) Pri financiranju predvolilne kampanje je treba vsem kandidatom zagotoviti enake možnosti. To je mogoče doseči edino tako, da se predvolilna kampanja financira iz proračunskih sredstev, saj je le na ta način mogoče preprečiti, da bi posamezne kandidate ali stranke (so)financirale ozke finančno močne skupine s specifičnimi interesi.
    c) Tako kot predsednika države se neposredno voli tudi predsednika vlade.
    d) Funkcija poslancev, predsednika vlade in države ter drugih pomembnih državnih funkcionarjev je omejena na dva mandata.
    Menim da bi na ta način lahko pomembno izboljšali parlamentarni sistem in upravljanje države. Samo eno vprašanje se zastavlja ob tem: ali bo katerakoli politična garnitura kdaj pripravljena sprejeti zakone, ki bi omogočili uveljaviti tak parlamentarni sistem?

  6. Bravo matko. To je to!
    In ne se bati, spremembe v tej smeri bomo dosegli. Če ne drugače z referendumom.

  7. Silvester Koprivnikar

    Svetovna kriza je na nek način dobrodošla za naše politične elite, ker lahko katastrofalno gospodarsko socialno in okoljsko stanje, v katero so zapeljali Slovenijo in Slovence opravičujejo s svetovno krizo.

    V bistvu pa je kriza predvsem naša in je posledica delovanja naših političnih elit v teh dvajsetih letih. Krizo bi imeli tudi, če ne bi bilo svetovne, bila bi samo malo blažja.

    V delovanju političnih strank so trije temeljni vzroki, ki vodijo k blokadam, njihovi neučinkovitosti in katastrofalnemu upravljanju države.
    Prvi je, da se v vseh političnih strankah odvija proces negativne selekcije kadrov. Politična stranka je po naravi sistem, ki človeku omogoča napredovanje po družbeni lestvici z lojalnostjo in poslušnostjo in ne s kompetencami (ena od človekovih primarnih potreb -potrebe pa narekujejo človekovo ravnanje- je uveljavljanje v družbeni skupini). Zato v političnih strankah vedno bolj prevladujejo in dobivajo moč tisti, ki jim je prva skrb osebni interes in članstvo v stranki sredstvo za dobro službo in napredovanje po družbeni lestvici. Iz politike odhajajo ljudje s kompetencami in jim je skrb za javni interes prioriteta, so duhovno in socialno bogati in posedujejo kompetence za kakovostno upravljanje države. Stranke so zato vedno bolj zasebne organizacije njenih elit za uveljavljanje osebnih interesov in vse manj svobodne in prostovoljne oblike organiziranja državljanov, da bi lahko preko strank uveljavljali svoje interese. Politika ne nastaja na osnovi interesa članstva, pač pa se usmerja od zgoraj navzdol in jo narekujejo interesi strankarskih in drugih elit. Ta proces je v naravi političnih strank in je izrazitejši v kolikor ni politične kulture in organizirane in močne civilne družbe, kar je naš primer, ker se je civilna družba po devetdesetih prelevila v politične stranke.
    Drugi razlog je v ujetosti strank s špekulativnimi in drugimi podobnimi elitami, izhaja iz prvega, ki s pomočjo političnih strank uresničujejo svoje statusne, materialne in profitne interese. Pozitivne elite, znanosti, kulture, zdravega gospodarstva in še kake, pa politične elite odrivajo, ker jih pač ne potrebujejo in so moteče. Nad javnim interesom prevladuje partikularni, ki si podreja stroko.
    Negativna selekcija kadrov in ujetost strank v omrežja nepravih elit ustvarjata medsebojno življenjsko sožitje, ki se vedno bolj krepi, ker eni drugim zagotavljajo eksistenco. Cilj delovanja postane oblast in ne učinkovito upravljanje države. To sožitje je najbolj nazorno pokazala analiza Protikorupcijske komisije o padanju in rasti poslov podjetij z državo, ko se menjajo vlade. Je pa to le drobec te prepletenosti. Odtujenost strankarskih elit od članstva in državljanov, negativna selekcija znotraj strank in posledično v celotnem družbenem sistemu in ujetost strank v omrežja, je temeljni vzrok, da se stranke ukvarjajo z medsebojnim obtoževanjem, starimi zgodovinskimi zgodbami, kulturnim bojem in drugimi tovrstnimi zgodbami, ki se odvijajo v parlamentu in tudi širše, ki z realnimi problemi družbe, še manj pa z javnim interesom, nimajo nič skupnega.
    Tretji razlog, da so politične stranke neučinkovite pri iskanju rešitev za jutri, je ujetost celotne zahodne politične oblasti v interese svetovnega finančnega kapitala in njegove finančne industrije. Neoliberalni modeli reševanja krize je prišel do konca, politične elite pa niso sposobni in nimajo niti interesa poiskati in ponuditi nove rešitve in spremenjen ekonomski model. Vsa zahodna politika se obnaša kot mačka, ki lovi lasten rep.

    Vse te tri gensko prirojene napake v delovanju političnih strank prenašajo to isto bolezen na delovanje poslancev, parlamenta, vlade in celotnega družbenega podsistema.
    Poslanec ni samostojen, je odvisen in vezan na interes strankarske elite, njej je edino odgovoren in ona mu zagotavlja mandat in materialne koristi.
    Vlada ni odgovorna parlamentu, pač pa je parlamentarna večina odgovorna vladi, vlada ni kompetentna, ker jo pač sestavljajo ljudje iz elit političnih strank, ki so usedlina negativne selekcije kadrov. Taka vlada dela v interesu strankarskih elit, ki pa je ohranjanje oblasti in zato služijo elitam in finančnemu kapitalu.
    Namesto kompetenc se uveljavlja lojalnost, namesto odgovornosti poslušnost (kompetentni ljudje so za sistem moteči), namesto sodelovanja je ukazovanje, namesto vsebine se ponuja forma, obrambni zid vsemu pa tvori razraščanje birokratizma. Vsak naredi vse, vsi skupaj pa ničesar. Zato smo priča grozilnih pisem ministra uradnikom, kar je popolnoma skregano s pravili kompetentnega vodenja in zagotavljanja ustvarjalne klime, vključevanja vseh ustvarjalnih potencialov v reševanje nalog in doseganje ciljev (ki jih sploh ni).
    Če bomo analizirali vzroke tajkunskih vzponov in padcev, propada gradbeništva, od finančne industrije okupiranega in finančno izsesana gospodarstva in razvojne stagnacije velikega dela gospodarstva, bomo vedno prišli do ugotovitve, da so izvirni grehi vsega tega v upravljanju države in političnih elitah (ne v naravi državne lastnine). Zdrav in tudi v krizi je uspešen tisti del gospodarstva, ki se je uspel izogniti poseganju političnih elit in finančni industriji, ki gradi razvoj na znanju, kompetencah, odgovornosti, sodelovanju, zaupanju, varnosti zaposlitve in mu je finančni sistem le servis za sposojanje denarja. V tem je tudi skrit odgovor kako zastaviti nadaljnji razvoj Sloveniji.

    Če želi Slovenija stopiti na pot iz krize, je zato prvi korak, ki ga mora storiti, da odnose v delovanju političnega sistem, ki so danes obrnjeni na glavo, postavi na svoje mesto.
    Tu se postavi vprašanje ali so politične stranke, ali saj katera, sposobne to storiti?
    Moj odgovor je ne!
    Ta korenit zasuk je mogoč le na osnovi angažiranja civilne družbe, aktivnih državljanov, kulturnikov, akademikov, intelektualcev in še koga, ki povezani v skupni fronti edini lahko storimo ta družbeni preboj.

    Kako naj se angažira ta civilna družba?
    Civilni družbi ustava in Zakon o volitvah omogoča, da na volitvah nastopi z liste kandidatov volivcev. Ta možnost, ki jo daje ustava in zakon o volitvah in na drugi strani realno stanje pri upravljanju države, nalaga prej naštetim delom civilne družbe, še posebej organizacijam, ki imajo široko članstvo in zgrajeno infrastrukturo, da se v prihodnje organizirajo in povežejo v skupno fronto za nastop na volitvah z državljansko listo in izvedejo družbeni preboj.
    To ne pomeni, da bi civilna družba sama stopila v parlament, kar je storila pred leti in se je izkazalo kot velika napaka. Civilna družba in ljudje, ki so v njej glavni akterji morajo ostati na svojih mestih. Skupna fronta civilne družbe mora le nuditi logistično podporo in pomoč, da pride po nekem odprtem demokratičnem procesu do oblikovanja programskega dokumenta in liste kandidatov na kateri bodo ugledni, kompetentni državljani, ki so že pokazali, da jim je mar za javni interes, da niso ujetniki špekulativnih elit, ali predstavniki »civilnih« organizacij ali združenj, ki le pihajo v jadra posamičnim političnim strankam, da na listo ne stopajo zaradi uresničevanja svojih osebnih materialnih interesov ali javne prepoznavnosti. Takih je v Sloveniji veliko. Na Valu 202 jih izbirajo državljani vsak teden, mesec in leto. Zakaj jih na podoben način ne bi zbirali imena kandidatov? Ljudi, ki bi bili kompetentni z dovolj socialne inteligence mora civilna družba zaprositi in dolgo prosit, da sprejmejo kandidiranje za poslansko funkcijo. Večina takih bi povabilo in prošnjo sprejela, če bi bili prepričani, da ne bodo v službi elit političnih strank ali drugih elit, pač pa bodo samostojni in ne vezani na mnenje nikogar, pač pa v službi vseh državljanov, da bodo lahko ohranili svoje dostojanstvo in koristno delali v javno dobro. Poslanec je lahko odgovoren le, če je samostojen, neodvisen, kompetenten in socialno razvita osebnost.

    Civilna družba s takim političnim angažiranjem ne vstopa v politično polje oblasti, ohranja svojo družbeno vlogo in položaj. S takim angažiranjem postaja le neke vrste opozicija parlamentu, to je do neke mere že danes, ki spremlja in ocenjuje delo poslancev in to predvsem skozi merila javnega interesa.

    Parlament v katerem bi sedeli, vsaj relativna večina, poslanci izvoljeni iz liste volivcev in bi bili neodvisni in samostojni, z zavestjo, da so odgovorni volivcem, ker so jih ti kandidirali in ne samo izvolili, bi bil sposoben presegati današnje stanje in se ukvarjati z zadevami, ki so pomembne za družbo. Taki poslanci se s strankami ne bi spuščali v strankarsko prestižna vprašanja, kulturni boj, nepomembna ideološka vprašanja in podobno.
    Parlament bi imenoval vlado, ki bi jo sestavljali kompetentni ljudje in ne strankarski veljaki. Taka vlada bi bila dejansko odgovorna parlamentu in ne, da je parlament odgovoren vladi, kot je danes. To bi vodilo v proces pozitivne selekcije kadrov v javni upravi in drugih javnih služba in odpravljalo stanje, da je javna uprava in razne agencije polje zaposlovanja »zaslužnih«. Taka vlada bi za odgovorna dela v javni upravi iskala sposobne in ne »naše«, ker le strokovni ljudje ji bodo zagotavljali dobro delo in s tem stabilnost. Danes ji »naši« krijejo hrbet. S tem bi bil izpolnjen tudi prvi pogoj za deregulacijo družbe in razvoj učinkovite javne uprave, kar je pomemben pogoj za razvoj gospodarstva. Ne nazadnje bi taki poslanci prinesli tudi spreminjanje delovanja političnih strank v parlamentu, ker bi vanj prinesli novo kulturo dialoga in prave vsebine razprav.

    Dva razloga sta, da se civilna družba politično aktivira. Prvi je praktičen, ker jim spremembe odpirajo vrata za vključevanje v procese nastajanja in oblikovanja družbenih odločitev, postale bi želen in ne moteč partner politike. Drugi razlog je v družbeni odgovornosti civilne družbe, intelektualcev in razumnikov, da presežejo obstoječe stanje v družbi, ker je edina, ki je objektivno sposobna to storiti.
    Pomembno pri tovrstnem pristopu, k družbenem preboju in korenitem zasuku delovanja političnega sistema in kakovosti upravljanja države je ta, da nam to omogoča obstoječi pravni red. Iluzorno je pričakovati, da bodo obstoječe politične elite s spremembo ustave ali volilnega zakona same odprle demokratičen prostor za spremembe. Navsezadnje niti Zakona o volitvah, na kar jih zavezuje ustava in odločitev ustavnega sodišča (preferenčni glas) nočejo spremeniti.

  8. Kaj je nacionalni interes?
    Nacionalni interes je definiran v ustavi, pravi Iztok Simoniti. Zato moramo nacionalni interes, kot čisto politično stvar, pojasniti: prvič, z vidika odgovornosti države do ustave; in drugič, z vidika odgovornosti državljanov do države, kadar ta ne uresničuje ustave. V zahodni tradiciji je pomen ustave od antike sem isti. Ustava je najvišja politična obljuba države državljanom. Z državo mislimo vse ravni oblasti, tudi opozicijo. Iz najvišje politične obljube države državljanom izhajajo vsa druga razmerja med državo in državljani: spoštovanje zakonov, plačevanje davkov, zvestoba državi, obramba države itd. Iz te obljube izhaja tudi vrstni red, kdo mora kaj narediti in pred kom. Najprej mora torej država uresničevati ustavo in zakone in šele potem svoje volilne programe. Tekoča oblast, posebno stranke na oblasti, ne določajo nacionalnega interesa, temveč ga samo uresničujejo. Skupaj z opozicijo pa sproti opozarjajo, kaj ga ogroža ali krepi v državi in zunaj nje.
    Oblast pa je treba nadzorovati. Odgovorni smo za nadzor oblasti in nadzornikov, ti se sami nikoli dovolj ne nadzirajo. Pri tem so odločilni tudi mediji, ki z vseh strani nadzirajo oblast. Če država ne ščiti državljana pred »mafijo, partijo in kurijo«, ki je pri nas organizirana kot cestni, zdravstveni, energetski, bančni, partitokratski lobi, jo je ta upravičen goljufati in jo bo samoobrambno goljufal. To moramo Slovenci, ki smo v zadnjih sto letih preživeli v sedmih državnih oblikah in vseh znanih političnih režimih, upoštevati. V slabi državi človek samo preživi. Država zato ni nikoli samo servis ali nočni čuvaj, ampak institucija zaupanja v zadevah življenja in smrti ljudi in držav. Mi s svojo historično izkušnjo slabega tega ne smemo prezreti.
    Več…

  9. Janez Markeš v Delu piše, da sta usoda države in njena suverenost mnogo bolj v rokah državljanov, kot so si ti v povprečju doslej mislili. Mednarodna suverenost namreč šteje le toliko, kolikor jo državljani omogočijo z notranjo suverenostjo… Prava demokracija se ne začne z obračunom proti zunanjemu sovražniku, temveč z razdelavo »prijateljske strukture« države, to je gospodarstva, šolstva, podjetništva, sociale, z vzpostavljanjem srednjega sloja in končno z doslednim demokratičnim nadzorom nad oblastjo, zlasti če ta kaže plenilska nagnjenja. Problem slovenske javnosti je podoben problemu aktualne oblasti: nič namreč ne koristi ustvarjanje konfliktov z ustvarjanjem (ideoloških ali zunanjih) sovražnikov, temveč štejejo le domače opravljeno delo in razmere, ki jih zanj ustvarimo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja