Potrebujemo alternative

Bojan Bugarič v intervjuju za Delo pravi, da potrebujemo alternative ideologiji neoliberalizma in hegemoniji finančnega kapitala.
– Oba politična pola skušata prikazati varčevanje kot edino možno politiko
– Vse ključne institucije EU so v rokah desnega centra
– Je država blaginje res tako nevzdržna, da si je Evropa ne more privoščiti?

Oba politična pola prikazujeta varčevanje kot edino možno politiko
Paradoksno je, da v obeh političnih polih skušajo prikazati varčevanje kot nevtralno in edino možno politiko. Diskreditirati skušajo vsako alternativo, jo prikazati kot takšno, ki ne razume osnovnih ekonomskih zakonitosti. V bistvu pa gre za vračanje k temu, kar sta začela že Thatcherjeva in Reagan, to je zmanjšanje države; skratka, država je po definiciji neučinkovita in slab gospodar, potrebni sta obsežna deregulacija in privatizacija. Pozablja pa se, kakšni so in še bodo učinki te politike na različne družbene sloje. Še posebej paradoksno v tej krizi je, da bodo tisti, ki so najmanj odgovorni zanjo, najbolj prizadeti in jo bodo najbolj občutili. Na pojav dolga je treba gledati kot na novo obliko reševanja socialnega konflikta v družbi. Namesto naraščanja javnega dolga je po Clintonovi politiki obsežne deregulacije naraščal zasebni dolg. To je bila nova oblika lajšanja napetosti med socialnimi zahtevami prebivalstva in politiko strogega varčevanja. S to politiko zasebnega keynesianizma so vlade reševale tisto, kar se je včasih reševalo na politični fronti, v političnih programih. S tem se je financiralo ameriške sanje, lastništvo hiš, vzgojo otrok in še marsikaj drugega. Pri analizi vzrokov, ki so pripeljali do krize, moramo poleg neodgovornega finančnega sektorja upoštevati vse te faktorje. Dokler je izhod iz krize samo politika strogega varčevanja, tehnokratske vlade lahko delujejo, ampak one nimajo nobenega drugega programa. Ta politika je strogo redistributivna, in ko bo prišlo na dnevni red vprašanje, kaj z novimi reveži, z novimi brezposelnimi, takrat bo potrebna močna demokratična legitimacija vlade, da reši te težave. Tudi pri nas je podobno. Že prejšnja vlada se je sklicevala na tehnokratske razloge, na OECD in IMF, zaradi katerih je treba reforme narediti tako in ne drugače. Treba je biti skrajno previden. Tehnokratskih vlad ne vidim kot tistih, ki bi lahko predstavile odgovor. Če pa izbirate med večjim in manjšim zlom, je zagotovo Mario Monti manjše zlo, kot je bil Silvio Berlusconi.

Vse ključne institucije EU so v rokah desnega centra
Vse ključne institucije EU so v rokah desnega centra: od komisije, parlamenta, evropskega sveta do nacionalnih vlad. Za širšo javnost pa je vedno pomembno, da ima na prizorišču političnega agenta, stranko ali gibanje, ki skuša predstavljati njene poglede. Ljudje imajo v glavnem vprašanja, odgovorov pa nimajo, in ker ni nobene politične stranke, ki bi takšne stvari problematizirala, sta možna dva rezultata. Eno je občutek, da je ta politika edina možna – to skušajo pripovedovati tudi politika desne sredine in finančni centri. Drugo pa je zelo nevarna politika frontalnega napada na Evropsko unijo, to je nastanek populističnih gibanj, ki problematizirajo idejo EU kot take. Tega pa se je treba bati. Evropa je s povezovanjem skupnega ekonomskega trga dolgo časa prinašala številne prednosti, socialna država pa je ostajala relativno nedotaknjena. V osemdesetih in devetdesetih letih je obseg socialnih izdatkov velikih držav, skandinavskih in nekaterih drugih ostajal nespremenjen in med ljudmi je obveljalo, da elite v Evropi že vedo, kaj počno. V prepričanju Evropejcev pa je Bruselj že po svoji naravi institucija, o kateri se ne odloča na volitvah. A problemi se polarizirajo, kajti dati Bruslju pravico odločanja o sociali in davkih nujno kliče po demokratičnem odločanju, saj so to eminentna javna vprašanja.
Na ravni ponudbe politik danes ni levih alternativ. Že med leti 1997 in 2000 je evropska socialdemokracija zaplula močno proti sredini. Desnici se je približala tako zelo, da je njena politika postala nerazpoznavna. Danes ni več bistvenih razlik med tem, kar ponujata leva sredina in desna sredina. Premik levice proti sredini je povzročil, da se je odpovedala tezi, da ponuja drugačno ideologijo upanja. Teza Blaira »tretje poti« je bila: Mi smo boljši upravljavci vaše ideologije. Praktično je prodajala neoliberalizem s 50-odstotnim popustom. Zaradi tega je nastal vtis, da na prizorišču ni ničesar razen desnih programov. Socialdemokracija je nastala kot politika redistribucije na ravni države, a ni ji uspelo poiskati odgovorov na evropski ravni. Ideja socialdemokracije je nekoč bila tudi sprememba kapitalizma, sprememba sistema. Danes ideje o spremembi sistema od socialdemokratov ne boste slišali, je prepovedana tema, tabu. Najbolj radikalna stvar, ki jo lahko slišite je ideja različnih kapitalizmov. Povojna levica, ki je bila tudi volilno najbolj uspešna, je gradila na delavskem razredu, sindikatih in industrializaciji. S spremembo ekonomske mednarodne ureditve, z globalizacijo, deindustrializacijo in drugimi trendi se je ta del izjemno skrčil. Socialdemokracija se ni znala približati novim vrstam volivcev, vse te stvari je bolj ali manj prespala in velike spremembe pričakala popolnoma nepripravljena. Medtem ko je desnica ponudila neoliberalizem, levica ni imela odgovora.
Zdaj se levica očitno prebuja, a stimulus je moral priti z desnice, ki je s fiskalnim paktom sprovocirala levico, da je sploh začela razmišljati o evropskih dimenzijah svojega delovanja. V taboru socialdemokratskih strank pripravljajo skupno platformo drugačne Evrope, ki ne bo temeljila na politiki varčevanja, vračajo se k ideji socialne Evrope. Evropi je uspelo v povojnem obdobju doseči nekaj, kar je večina ekonomistov razglašala za nemogoče: združila je hitro gospodarsko rast z zelo ambiciozno socialno državo. Danes ekonomisti pravijo, da je to nemogoče. Sicer ne verjamem, da bi lahko prišlo do hitrih sprememb, a v obdobju dveh, treh let, sem prepričan, da bodo te stranke pripravile novo, drugačno platformo.

Je država blaginje res tako nevzdržna, da si je EU ne more privoščiti?
To je klasičen repertoar neoliberalizma, s tem sta začela Thatcherjeva in Reagan in v tem iskala glavnega krivca. Zgodovina tega ne potrjuje. Hirschman, ima zanimivo teorijo, da se nihaji med državo in trgi vračajo v trideset- do štiridesetletnih ciklusih. Imamo obdobja absolutnega zaupanja v trge, potem obrat v države in spet obrat. Zgodovina kaže, prvič, da sta bila oba pola vedno prisotna. Drugič, primeri ponekod po svetu kažejo, da večanje izdatkov za socialo nujno ne vpliva negativno na gospodarsko rast in da je to bolj problem ideologije neoliberalizma kot dejanskih učinkov na ekonomske rezultate. Dandanes pa je problem ta, da zaradi hude ekonomske krize navidezno res ni druge poti kot zgolj zmanjševanje socialne države. Ključno vprašanje pa je, kje je fiskalni pakt za finančni sektor, ki bi lahko zajel precejšnje vsote denarja, s katerimi bi recimo blažili krizo, a se ga nihče ne upa načenjati. Skratka socialna država, ne samo da ni nezdružljiva z gospodarsko rastjo, ampak je celo njen pogoj. To je danes skoraj šlo ven iz učbenikov in zgodb, ki jih poslušamo vsak dan. Enako velja za govorjenje zaslepljenih teoretikov, kako je država po definiciji neučinkovita in koruptivna.
Prava debata ni samo med strogim varčevanjem ali trošenjem. Ker živimo v času hegemonije finančnega kapitala, mora razprava iti v smer premisleka o okvirih kapitalizma, česar pa stranke še ne upajo načenjati.

10 thoughts on “Potrebujemo alternative

  1. V Sobotni prilogi Dela je bil 21.04.2012 objavljen prevod dela knjižice filozofa Alain Badiou Volitve in parlamentarizem. Prevedel je Stojan Pelko. Badiou pravi:

    V sodobnem svetu imamo štiri prevladujoče politične usmeritve, ki jih lahko po vrsti imenujemo revolucionarna, fašistična, reformistična in konservativna. Revolucionarne in fašistične usmeritve druži prepričanje, da konflikt strank glede vprašanja državne oblasti teži k nasilju. V njunem končnem pojmovanju ima stranka poslanstvo za vedno okupirati državo, jo neposredno podrediti svojim lastnim ciljem. Tudi reformno in konservativno pojmovanje v temelju druži skupna točka: obe trdita, da njun konflikt lahko ostane znotraj ustavnih meja. V sodobni zgodovini se vsa štiri pojmovanja strinjajo okrog ene točke: kolektivne interese posamezne politične usmeritve predstavlja stranka.
    Parlamentarizem predpostavlja, da organiziramo soglasje, ki bo poenotilo reformiste in konservativce ter na robovih izločilo fašiste in revolucionarje. Za to pa je potreben še tretji člen, mogočni pogodbeni skupni temelj, zunanji obema glavnima silama. In v naših družbah je jasno, da je ta temelj sam kapitalizem. Svoboda podjetništva in neomejenega bogatenja, spoštovanje lastnine, vojaška podpora donosnim ekspedicijam, zaupanje v banke, suverenost trgov, pravica velikih zasebnih družb, da si kupujejo vse oblike propagande – takšna je matrica konsenzualnih »svoboščin«. To matrico »vladne stranke« molče spoštujejo.

    V naših državah je moderna oblika predstavništva parlamentarizem, njegovo ideološko ime pa demokracija. Po svoje je absurdno, da politični sistem, v katerem živimo, imenujemo demokracija. »Demokracija« pomeni »oblast ljudstva«, se pravi, maksimalno udeležbo državljanov pri političnih odločitvah. A v naših državah je ta participacija izjemno šibka. Ko gre za strateške odločitve, ki zadevajo ekonomijo ali zunanjo politiko, je praktično nična. Več kot očitno živimo v oligarhičnem sistemu, ki ga sestavlja mešanica »odločevalcev«, od katerih so eni izvoljeni, drugi samooklicani, tretji pa na odločilnih tehničnih oblastnih mestih, pa naj gre za vojaške oblasti, finance, medije. Ti odločevalci obvladujejo vrhove družbe, kupili so vse dnevnike, financirajo stranke itd. Če katera od organiziranih združb meri na državno oblast, če je torej stranka in namerava biti neposredno predstavljena v državi, tedaj mora: a) oznaniti, katero politično usmeritev predstavlja; b) privoliti v soglasje, ki ga implicitno predpisuje država. Drugače povedano, zagotavljati mora, da če ji uspe priti na oblast, ne bo počela ničesar bistveno drugače, kot je bilo prej. Postane torej tisto, čemur rečemo »vladna stranka«. Druge, manjše parlamentarne stranke so bolj skupinice za pritisk, ki so pripuščene k volitvam le toliko, da oslabijo drugo, nasprotno »vladno stranko«.
    Temeljno parlamentarno pravilo, da ne bomo spreminjali ničesar bistvenega, če pridemo na oblast, je povsem razumljivo: le zakaj bi sila, ki zaseda oblast (tj. odločevalci), privolila v to, da jo zapusti, če bo namesto nje prišla sila, ki bi počela nekaj povsem nasprotnega njenim interesom? Cilj je, da politična nasledstva ne pripeljejo do državljanske vojne. Kar je, ne nazadnje, najbolj razumen argument v prid parlamentarizma. Vsekakor boljši od tega, da se pretvarjamo, da gre za oblast ljudstva oziroma demokracijo – kar je čisti ideološki privid.

    Imamo torej zelo subtilno igro, kar zadeva predstavništvo. V grobem se dve vladni stranki v sodobnih modernih družbah predstavljata, kot bi imeli različni predstavniški funkciji: ena si prizadeva predstavljati interese revnih, delavcev, svobodnih intelektualcev, uslužbencev in funkcionarjev, druga pa hoče biti glas globoke province, lastniških kmetov, malih trgovcev, dediščine, družine, zdravnikov, notarjev itd. Pa vendar lahko zadnje čase berete, da je »kriza politike« ravno v tem, da te predstave niso dovolj razlikovane. Razlog je ta, da si tako ena kot druga vladna stranka, tako levica kot desnica, prizadevata predstavljati predvsem srednji sloj, ki je postal univerzalni družbeni zastavek. Prav ta edini zastavek precej zapleta celo volilno komedijo.

  2. 1 maj, praznik dela so nam prevzeli-ukradli demagogi, prevaranti, politikanti, tajkuni in delomrzleži.
    Nisem bil na nobenem shodu, ker ne prenesem, da mi razni govorci pripovedujejo- nakladajo o sociali, kratenju pravic in podobnih zadevah, ob tem, da so se na shod pripeljali s pregrešno dragimi avtomobili. Če so že govorili, bi morali predvsem pojasniti, od kot in na kakšen način so prislužili tolike silne denarce – beri EURe.
    Praznik dela naj bo vsak dan! Torej naj živi ustvarjalno delo, katerega bomo vsak dan spoštovali in praznovali !

  3. Okupacija 21. stoletja.

    Politiki nas prepričujejo, da smo zašli v ekonomsko krizo, ker smo trošili več kot smo ustvarili. Predstavniki gospodarstva temu pritrjuje in grozijo, da tako dragega javnega sektorja in države ne bodo plačevali. Oboji vidijo izhod iz krize v zategovanju pasu in zniževanju stroškov javnega sektorja, socialnih transferjev in dela. Obljubljajo, da bo zmanjševanje javnega dolga pripeljalo do zniževanja stroškov kreditiranja, omogočilo ponoven zagon gospodarstva in z njim zaposlovanje in vrnilo blaginjo.
    Je kaj od tega res, ali je vse le velika igra, ekonomska kratkovidnost in utopija, ukrepi pa predstavljajo le še en poizkus finančnega sektorja, finančnih oligarhov, političnih in drugih elit, da ohranijo svoj položaj, oblast in moč?
    V nobeni ekonomiji ni mogoče trošiti več kot ta ustvari. Ustvarjen družbeni proizvod je vedno enak obsegu potrošnje in obseg potrošnje določa višino družbenega proizvoda. Proizvodnja se tehnično res začne v proizvodnji, ekonomsko pa se začne s potrošnjo.
    Vsak plus ima na drugi strani minus in vsak minus na drugi strani plus, vsak prihodek temelji na izdatku in vsak izdatek je tudi prihodek. Če ima Nemčija presežek je nujno, da se ta v nekem drugem delu globalne ekonomije izkaže kot primanjkljaj in obratno. Prav toliko kot je presežkov, je na drugi strani primanjkljajev. Če se letno steče v finančni sektor deset ali petnajst odstotkov ustvarjenega družbenega proizvoda, finančni sektor ni potrošnik, je nujno, da se za enak znesek poveča zadolženost. Če ni tako se v naslednjem krogu družbene reprodukcije sorazmerno zmanjša njen obseg.
    Akumulacija v finančnem sektorju globalne ekonomije, zahteva redno servisiranje. Samo tisti del, ki se je s krediti stekla v javne dolgove držav dosega enoletni družbeni proizvod ekonomije Evrope ( Amerika preko 14.000 milijard dolarjev). Ta akumulacija se napaja s prihodki iz naslova obresti, dividend, monopolnih in špekulativnih profitov, rulet na finančnem trgu, izvedenih finančnih produktov, utaj davkov, trgovine z mamili in orožjem, korupcijske nagrade, prihranki državljanov in podobno. Ko naftni karteli z dogovarjanjem in rožljanjem z orožjem dosežejo ceno nafte 100 dolarjev za sodček, se njihovi dobički v višini 50 dolarjev po sodčku, stečejo v finančni sektor. Denar, ki ga oblast ne zna in noče pobrati od sive ekonomije ne steče samo v potrošnjo, pač v velikem delu v finančno industrijo. Prav ta denar si država, ker ne zna in tudi noče pobrati davkov, sposoja, da pokrije finančno luknjo proračuna. Če bi samo od sive ekonomije v Sloveniji pobrali 20 odstotni davek se nam bi prilivi proračuna povečali za dve milijardi in bi imeli proračunski presežek.
    Vzrok krize je prav v tem ekonomskem modelu rasti akumulacije v finančnem sektorju, ki nujno vodi k vedno višji zadolženosti in večanju deleža potrošnje, ki se financira s krediti. Ker je ta rast dosegla tak obseg, ki ga delitev ne more več redno servisirati (plačevati obresti in vračati glavnico) je prišlo do trganja denarnih tokov. To vodi k manjši potrošnji, manjša potrošnja vodi k manjši gospodarski rasti, manjša gospodarska rast k manjšim proračunskim prilivom in tako naprej v krogu navzdol. Reševanje krize z zmanjševanjem potrošnje samo povečuje neravnovesja in pospešuje vrtenje spirale gospodarske rasti navzdol.
    Osnovni razlog, ki je skrit za politično retoriko, zategovanja pasu in zmanjševanja proračunske potrošnje je, da se finančnemu sektorju zagotovi enaka rast prilivov, kot ga je bil deležen v času gospodarskega razcveta, ker brez tega ne preživi. Drugi razlog je v tem, da javni proračuni postanejo vzdržni, kar pomeni sposobni najemanja kredite in dajati garancije, s katerimi sanirajo zasebne banke, ter, da so sposobni plačevati višje obresti. Prav zmanjšanje plasmajev kreditov in drugih poslov finančne industrije ter trganje tokov servisiranje kreditov, so tudi razlog povečevanja stopnje obresti. Ocene bonitetnih hiš so samo Potemkinove kulise za prekrivanje resnice. Španija je izvedla vse varčevalne reforme, pa ji cena kreditov oz. donosnost obveznic ni padla, pač pa so cene kreditov porasle. Zato je pričakovanje, da bodo cene kreditov zaradi varčevalnih ukrepov in sprejema fiskalnega pravila padle in bomo s ponovnim zadolževanjem zagnali gospodarsko rast ena velika laž neoliberalnih pridigarjev in zgodba za njene vernike in utopiste. To bi bilo mogoče le z emisijo denarja, ki bi napolnila državne blagajne. To delajo ZDA, ker ima dolar v svetu posebno mesto. Tega finančni oligarhi ne bodo dovolili, ker bi jim akumulacijo in moč pojedla inflacija.
    Selektivno zmanjševanje javne porabe ali stroškov dela bi bila kratkoročno sprejemljiva zgodba, če bi šlo za prerazporeditev potrošnje v korist vlaganj v razvoj, znanje, nove trge in tehnologije, kar nas bi na globalnem trgu naredilo konkurenčne. To bi delovalo pod pogojem, če bi imeli kompetentne menedžerje. Ne bi pa s tem rešili temeljnih neravnovesij svetovne ekonomije. Zagon gospodarske rasti z novim zadolževanjem, bi pomenilo, da krizo rešujemo z ukrepi, ki so jo povzročili.
    V svetu smo dosegli tak obseg proizvodnje, ki presega naravne vire in jih že dolgo krademo svojim vnukom. Tudi osebno trošimo več kot so naše realne potrebe. Nenehna gospodarska rast nas bo pripeljala v absurdno stanje, da bo vsak zemljan odložil nekaj ton odpadkov in trošil vedno več. Potrošnja zaradi potrošnje za zadovoljevanje potreb finančne industrije in ne človeka. Človeštvo ne potrebuje nove gospodarske rasti, pač pa le kakovostno spremembo od rasti materialne potrošnje k potrošnji, socialnih, kulturnih, izobraževalnih, zdravstveno preventivnih, rekreativnih, turističnih in podobnih dobrin in storitev. Prav na teh področjih so edine prave možnosti dela in zaposlovanja v prihodnje in nikakor v nenehni industrijski rasti.
    V veliki zmoti niso samo politiki, je tudi večina njih iz gospodarstva, ko trdijo, da jih izčrpava javni sektor in visoki stroški dela. Najbolj nazorno lahko to ugotovimo, če pogledamo proces in posledice lastninjenja. Model so nam vsilile finančne institucije. Vse silne milijarde, ki so bile potrošene za te namene, denar našim bankam so zagotovile tuje banke, ker je to bil zelo donosen posel in nov trg, niso obogatile finančne slike olastninjenih podjetij, pač pa prav obratno. Denar je odtekel od enih lastnikov k drugim in nazaj v finančni sistem. Ob tem je bil ustvarjen negativni tok denarja iz olastninjenih podjetij v finančni sistem (servisiranje kreditov za lastninjenje). Da bi problem rešili so menedžerji teh podjetij, v bistvo so bili le marionete in nikoli ekonomski lastniki, povečevali obseg denarnega toka z lastninjenjem drugih podjetij. Tako so še tem poslabšali finančno sliko. To je onemogočalo vlaganja v tehnološki razvoj, raziskave, znanje in nove trge. Problem negativnega toka denarja se je zato iz teh podjetij s podaljševanjem plačilnih rokov in kasneje s stečaji in prisilnimi poravnavami prenesel na celotno gospodarstvo. Ubežalo je le izrazito izvozno gospodarstvo. Gradbene firme so problem negativnega toka denarja reševale še z večanjem obsega gradbenih poslov, ker prinašajo kredite in avanse. To je vodilo v sklepanje poslov pod ceno, kupovanju precenjenih zemljišč in drago plačevanje »usluge« zunanjim »svetovalcem«. Tak piramidni sistem se je podrl tisti trenutek, ko se je rast gradbenih poslov ustavila in ustavila rast finančnega balona. Zlom gradbenih firm in tudi drugih tovrstnih zgodb lastninjenja ( Laško, Istrabenz, Merkur, finančni holdingi ), ni posledica »visoke« cene dela ali »dragega« javnega sektorja, pač pa izključno finančnega izčrpavanja. Če bi denar porabljen za lastninjenje porabili za dokapitalizacije firm, to pomeni, da bi izbrali drugačen model lastninjenja, se Slovenija ne bi ubadala s takimi problemi nezaposlenosti, proračunskim primanjkljajem nizko dodano vrednostjo na zaposlenega in brez lastnih obratnih sredstev.
    Na srečo imamo v Sloveniji tudi podjetja, ki so se uspela izogniti, da bi padla v kolesje finančne industrije, imajo sposobne menedžerje, ki znajo razvoj graditi na človeškem kapitalu in denarja niso trošila za lastninjenje, pač pa ga vlagala v tehnološki razvoj, v ljudi in nove trge. Menedžerji teh podjetij praviloma ne bentijo nad visoko ceno dela, pač pa iščejo modele, kako ljudi stimulirati k inovativnemu razmišljanju, ustvarjalnosti in sodelovanju, vključujejo jih v procese oblikovanja strategij razvoja in jim zagotavljajo tudi udeležbo pri rezultatih skupnega dela. Dostojna plača in varno delovno okolje niso strošek, pač pa so najboljša naložba za rast podjetja in večanje nove dodane. Noben tuj kapital in tuja vlaganja tega ne moreta nadomestiti. Zato je koncept razvoja na osnovi tujih vlaganj povsem zgrešen. Ne, da vodi v odlivanje ustvarjenega družbenega proizvoda in finančno industrijo, ne gradi na ustvarjalnih potencialih, pač pa nizki ceni dela.
    Za Slovenijo je sprejemljiv le koncept akumulacije znanja z uspešnim in sposobnim menedžmentom, ki ima razvojne projekte, duhovno energijo, gre za razvojne skupine in jedra, ki jim mora v začetku država omogočiti najemanje kreditov za zagon projektov. Ta model se je edini izkazal za uspešnega, čeprav je bila pomoč države skromna. Tovrstna podjetja so uspešno preživela krizo, v kolikor jih niso pokopali »veliki« projekti lastninjenja in gradbeni baroni.
    Uspeh lahko zagotavlja le koncept, da lastniki in menedžerji postavijo človeka in njegovo dostojanstvo pred kapital in dobiček. Tam, kjer delajo tako se jim zgodi »čudež«, da jim poraste vrednost kapitala in povečajo dobički, oni drugi pa gredo v maloro.
    Vsi odlivi, ki se kažejo v izgubah in stečajnih luknjah vseh teh firm in finančnih holdingov, niso končali ne v državnih proračunih, ali osebni porabi, pač pa izključno so se prelili v finančni sistem. Res ne kot vračilo kreditov, pač pa kot finančne naložbe v delnice investicijskih in podobnih skladov ali denarne vloge v banke, praviloma na imena ( ali brez imen) in račune nekih novih tipov. Vsak minus ima na drugi strani plus, smo ugotovili v uvodu. Denar ni izpuhtel, izpuhtela je le vrednost papirjev.
    Ker kreditojemalci niso vračali kreditov, kar je bilo razumnemu človeku jasno ob začetku takega modela lastninjenja, je na zahtevo finančnih oligarhov vstopila država, najela kredite, denar vložila kot depozit ali dokapitalizacije v banke, del pa ga je potrošila za socialne stroške zloma dela gospodarstva, ki je izkrvavelo v izčrpavanju finančne industrije. To je temeljni razlog prezadolženosti države.
    Po tej operaciji, ki je zagotovila vrnitev kreditov tujim bankam, pa so bruseljski birokrati zamenjali ploščo in začeli govoriti o vzdržnih javnih financah, ki morajo zagotoviti vračanje kreditov in plačevanje višjih obresti. Iz te zahteve in tega interesa izhaja tudi politika zategovanja pasu in nižanja izdatkov javne potrošnje.
    Ne razumem, da ljudje na GZ niso sposobni dojeti vzrokov slabega stanja v gospodarstvu in priznati lastno odgovornost in še vedno kažejo na javni sektor in strošek dela. V bistvu so ves čas, od sprejemanja koncepta lastninjenja pa do danes, podpirali tajkunsko lastninjenje in menedžerjem delili medalje zaslug za narod. Dovolijo si celo, da za taka ravnanja krivijo sindikate, ker niso ukrepali pravočasno, kot, da oni vodijo državo in upravljajo podjetja.
    Pristajanje na filozofijo, da je potrebno znižati stroške dela in javnega sektorja je za Slovenijo zelo nevarno, ker vodi stran od pravih vzrokov problemov nekonkurenčnosti in nizke dodane vrednosti in pristaja na filozofijo, ki pelje v kitajski model razvoja.
    Tudi zadolženost sredozemskih držav in vzhodne Evrope je posledica istega modela delovanja finančne industrije in ne lenobe ali zapravljivosti. Iz teh držav je nazaj v finančni sektor že steklo več denarja, kot ga je ta vložil vanj, ostali pa so krediti. Pakt za stabilnost evra je samo finančni manever, ki ne rešuje Grkov, pač pa izključno tuje banke na račun davkoplačevalcev celotne Evrope. Uspeh Nemčije zato temelji na tem toku družbenega proizvoda iz »okupiranih« trgov. Včasih so nove trge države osvajale z vojaško okupacijo, danes to dela finančna industrija.
    Da so »strukturne reforme« na področju trga dela, pokojninskega sistem, in javnega sektorja ključ uspeha Nemčije je pač ena mistična zgodba, ki jo politika in bruseljski birokrati pridno koristijo, ker je to v interesu finančnega kapitala.
    Če dojamemo to enostavno logiko, da je rast zadolževanja pač posledica rasti akumulaciji oz. vedno večjega deleža družbenega proizvoda, ki se steka s finančno industrijo v finančni sektor, je tudi zaključek povsem jasen. Zadolženost je mogoče zmanjšati le tako, da se zmanjšajo prilivi v finančni sektor in odvzame moč finančni industriji, ki si je podredila delovanje trga, gospodarstvo, državljane in državo in se ta del družbenega proizvoda preusmeri v državne proračune. Samo okrog 20 odstotkov akumulacije finančnega sektorja zadošča za pokritje vseh dolgov proračunov držav Evrope. To je tudi edini način, ki omogoča zmanjševanje proračunskih primanjkljajev in zadolženost.
    Ali so obstoječe politične elite sposobne ponuditi in sprejeti take strukturne spremembe in mladi ekonomisti spoznati in priznati bistvo problema, gre za koreniti poseg v davčni sistem in z njim grob rez v interese finančnega kapitala in njihovih oligarhov, pa je že druga zgodba. Na srečo se realni sektor in del ekonomske stroke v svetu vedno bolj zaveda, da je varčevanju tudi zanj pogubno. Prave strukturne spremembe bo sposobna zastaviti in izvesti le politika, ki bo izhajala iz ljudstva, mu bo odgovorna, upravljanje in razvoj gradila na kompetencah, človeškem kapitalu, odgovornosti, povezovanju, sodelovanju, solidarnosti, vzajemnosti in motivaciji vseh in vsakogar.
    Ti pomladanski prazniki OF, praznik dela in osvoboditve izpod okupatorja, so pravi čas za razmislek o okupatorju 21.stoletja.

  4. Zanimivo branje. Pravzaprav ne želim osporavati nobenemu izmed piscev (čeprav se z vsem napisanim ne bi mogel v celoti strinjati), le diskusijo želim razširiti še z enim zornim kotom. Prepričan sem namreč, da kot družba in posamezniki dejansko trošimo več, kot ustvarimo. Še huje! Tudi produciramo več kot rabimo, predvsem pa več kot naše naravno okolje lahko dolgoročno prenese. Socialistični in kapitalistični sistemi so si v nečem enaki. Žal ne temeljijo na zadovoljevanju potreb, pač pa na potrošništvu oziroma t.i. “weg werf” industriji. Glede na človeško nespamet bo verjetno odgovor dalo naravno okolje, ki dolgoročno ne bo dopustilo nebrzdane proizvodnje in luksuzne potrošnje materialnih dobrin, ki jih ne potrebujemo….

    Kaj je torej alternativa varčevanju? Namesto bolečega zatiskanja pasu, kar tako na počez in še zlasti pri osnovnih življenjskih in socialnih potrebah, omejujmo raje le potrošnjo na osnovi umetno ustvarjenih potreb, ki nam jih neutrudno vsiljujejo razni “NE-moralni marketingarji”. Dolgoročno lahko koristimo lokalno pridelane dobrine in te nas materialno lahko skoraj v celoti potešijo. Za srečo pa ne potrebujemo nebrzdanega trošenja, pač pa ponovno oživitev tradicionalnih vrednot. Vendar pa naš potrošniški sistem temelji na vrednoti užitek, ki naj bi bil ključna potrošniška vrednota, zato je zamenjava vrednotnega in družbenega sistema v temelju neobhodna. Zdi se nemogoče, da smo moderni Evropejci (in Američani) od otroštva dalje indoktrinirani z demokracijo (po čigavi podobi?) in vedno bolj nebrzdanim liberalizmom (le komu to ustreza?).

    Skozi očala zgodovine človeštva bi naš trenutni sistem (kapitalizmi in socializmi skupaj) lahko videli kot izjemno nestabilno prehodno obdobje med fevdalnim redom in naslednjim, dolgoročno stabilnim sistemom, ki pa ga še ne poznamo. Konec koncev so obdobje najbolj krvavih svetovnih spopadov in genocidov, največjih socialnih razlik, najhujše lakote v nekaterih delih sveta pa tudi pedoloških in podnebnih sprememb zakrivili prav potrošniško orientirani, t.i. demokratični sistemi. Že od angleške industrijske revolucije in francoskega Napoleona dalje … V času fevdalizma je življenje “v okviru sprejemljivih norm” lahko zagotavljala družbena elita. In ne pozabimo, med sprejemljive norme je spadala tudi vitezova dolžnost zaščititi nebogljene. To je bilo stvar časti(!)

  5. Iz vseh komentarjev izhaja potreba po novem (…) modelu. Temu ne nasprotujem. Vendar mi živimo tu in danes. Mislim, da je naša naloga in zlasti naloga naše vodstvene elite, da v danem okolju in okoliščinah pametno in učinkovito upravlja državo in njeno premoženje v dolgoročno korist vseh državljanov Slovenije. Z drugimi besedami, da zna pokazati in stimulirati naše “komparativne” prednosti in tako v danem okolju doprinesti največ za državljane Slovenije. Kdor od oblastne elite ne zna, noče ali se celo boji vleči upravljavske t.j. vladarske poteze, ki so v prvi vrsti v dolgoročno korist naroda in države Slovenije, torej “papeži večji od papeža” naj kar grejo v Rim, Bruselj ali Beograd, me nič ne moti tudi New York!

  6. “V nobeni ekonomiji ni mogoče trošiti več kot ta ustvari. Ustvarjen družbeni proizvod je vedno enak obsegu potrošnje in obseg potrošnje določa višino družbenega proizvoda. Proizvodnja se tehnično res začne v proizvodnji, ekonomsko pa se začne s potrošnjo.”

    Te misli stalno pogrešam v razpravah o krizi. V dnevnem časopisju sem zasledil že več prispevkov podpisanih s Silvester Koprivnikar. Razmišljanja se mi zdijo pronicljiva in želim priti v kontakt z avtorjem. Če se strinjate, se mi javite na zgornji email.

  7. Najprej iskrene čestitke in zahvala Silvestru za kvalitetno vsebino. Dodal bi le, da zasnova za ustrezen družbeno socialni model, ki temelji na kontinuiranem razvojnem procesu (evoluciji) in uresničuje izhodišča, usmeritve in spoznanja, o katerih piše S.K. že obstaja, le ustrezni pogoji za njegovo realizacijo v praksi še niso vzpostavljeni. Za razvoj družbenega sistema je potrebno upoštevati tudi druge zakonitosti razvojnega procesa, kot to velja za eksaktne sisteme na primer na področju naravoslovja! Nov socialni družben sistem, ki zagotavlja kontinuiran razvojni proces na vseh področjih družbeno-ekonomskega udejstvovanja vsakega posameznika temelji na “univerzalnem naravnem dinamičnem ravnovesju” in ga tvorijo trije osnovni stebri vsakega razvojnega procesa. To so: “inovativnost, poslovna odličnost in družbena odgovornost”.

  8. Vedno večje so možnosti za uresničitev še enega klavrnega scenarija za našo državo. To je izguba in prenos še več suverenosti na Bruselj in na sedeže mednarodnih korporacij. Dva sklopa razlogov vidim za to:
    1. vedno več je govora o fiskalni, bančni… uniji in tesnejšem tudi političnem povezovanju (to sicer ni nujno slabo).
    2. v zadnjih letih je vse več dokazov, kako slabo naše elite upravljajo z našo državo. Naj jih nekaj naštejem:
    * “kiksi” na političnem področju: sistematična zloraba referendumov ob poskusu reform prejšnje vlade, politični dribling po zadnjih predčasnih volitvah, mednarodne blamaže aktualne vlade (Beneška komisija, zadnja državna proslava). To kaže, da so naše politične elite prvenstveno usmerjene v diskreditacijo svojih političnih nasprotnikov, namesto da bi bile usmerjene v povečevanje blaginje državljanov.
    * “kiksi” na gospodarsko finančnem področju so vezani na katastrofalno upravljanje državnega premoženja (državne banke, TEŠ6, gradbeništvo…) in slabe prakse nekaterih pomembnih slovenskih menedžerjev v privatnem sektorju.
    Ti “kiksi” kažejo na resno nesposobnost upravljanja z lastno državo. Z malenkost pretiravanja bi lahko ugotovili, da si s takim upravljanjem, lastne države niti ne zaslužimo. Enostavno “zafurali” jo bomo. Izčrpane državne banke bodo prišle pod prisilno upravo (naše ali evropske centralne banke) ali poceni prodane tujcem, ravno tako druga zakreditirana podjetja ali tista, ki so že v stečaju. Tujci bodo strateške poslovne funkcije iz teh podjetij in bank preselili v centrale, ravno tako dobičke. Vlaganja v lokalno okolje s strani teh podjetij bo malo ali skoraj nič. Država pa bo postala evropska provinca z omejeno avtonomijo. Sprijazniti se bomo morali z geslom “kar je dobro za Evropo, je dobro za nas”. Z Evropo (in Eurom) pa je tako: z veliko modrosti, odločnosti in sreče se lahko reši, a tudi v tem primeru lahko Slovenija kot nepomembna in majhna evropska periferija potegne krajši konec. Če se pa Evropa ne reši, in se bomo sami reševali tako kot doslej (kot je zgoraj opisano), potem nam pa bog pomagaj… ali Kitajska…

  9. Zdravo!
    Res je, akcijski program še manjka.
    Toda,
    kdor pogleda rešitve, smeri delovanja…., projekte, ki jih je Sinteza že predstavila, vse te bogate vsebine/možne rešitve v zvezi s sistemom volitev, v zvezi z oblikovanjem in delovanjem vlade, v zvezi z upravljanjem državnega premoženja itd., itd… bo (če se potrudi) ugotovil, da vse to predstavlja osnovne in odločilne vsebine za to, “kaj dan po tem?”(S. Žižek). Npr. po (novih?) vstajah.
    Tudi druge CD organizacije imajo mnogo, mnogo… odličnih programov.
    Glede na to, kako smo se v Sintezi v zadnjem obdobju trudili, da bi vlado, njene predstavnike, posamezne politične stranke itd. konstruktivno vključili v pripravo sprememb v korist večine državljanov in narave in glede na (ne)odzive…, sem vedno bolj prepričan, da bo verjetno potrebna tudi kombinacija z novimi vstajami.
    Ocenjujem, da bi po tem (za razliko od zadnjih vstaj), predstavniki vrste organizacij CD (ki si danes mnogo bolje organizirane) in celo nekateri predstavniki nekaterih političnih strank skupaj lahko organizirali uspešen preboj iz aktualnega turbokapitalizma in starnkokracije v gibanje v korist večine državljanov in v korist narave.
    Potrebno je samo sestaviti dobro, organizacijsko sposobno in povezovalno ekipo in…. tudi akcijski program bo užitek! Ki bo tudi rodil rezultate!
    Milan Bajželj

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.