Skrajni čas je, da začnemo!

Zdaj že davnega maja, 2011 smo v prispevku Skrajni čas je za prenovo vrednot in soglasje za novo razvojno platformo RS zapisali: “Razmere v Sloveniji so skrajno zaostrene. Zaradi nerešenih družbenih in razvojnih vprašanj je javnost apatična in povsem razklana. Ljudje ne verjamejo več ne vladi, ne opoziciji, češ saj vsi lažejo, eno govorijo, delajo pa samo sebi v korist. Za tako stanje je v prvi vrsti kriva politična elita, ki se vede, kot da je z oblastjo dobila neomejeno PRAVICO prisvajanja in goljufivega obnašanja v korist sebe, svoje stranke in lobijev…”

Tri leta in pol kasneje Majda Vukelić v Sobotni prilogi piše: Snovalcem ustave in zakonodaje se pred več kot dvajsetimi leti ni zdelo vredno, da bi razmišljali o tem, ali lahko nekdo, ki je pravnomočno obsojen, zasede poslansko mesto ali pa denimo premierski položaj, ministrski stolček, prevzame funkcijo državnega sekretarja, postane župan, celo predsednik republike. Ni se jim zdelo vredno zato, ker smo takrat bili prepričani, da se bo nova družbena ureditev napajala iz novih vrednot. Te so izhajale iz odgovornega razumevanja politike, prava, etike. To je v izhodišču izključevalo možnost, ker je pač tudi izven zdravega razuma, da bi nekdo, ki ga je sodišče spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja, za katero je predpisana nepogojna kazen najmanj šestih mesecev zapora, prišel do pomembne državne funkcije… Po dobrih dveh mesecih in pol političnih sprenevedanj in arogance o poslanskem mandatu Janeza Janše je namreč kolobocija doživela (začasni) konec. Vendar bi se misija mandat pravnomočno obsojenega poslanca morala končati že na konstitutivni seji državnega zbora, a politični odločevalci niso zmogli dovolj poguma in razsodnosti. Pravzaprav bi se ne smela niti začeti, saj je že zdravorazumsko jasno, da se nekdo, ki je pravnomočno obsojen za koruptivna dejanja pri upravljanju države, naj ne bi iz zapora potegoval za tako pomembne državne upravljavske…
Vukelićeva nadaljuje: Šele po potrditvi mandata na mandatno-volilni komisiji in državnem zboru se je nekomu zazdelo, da nekaj ni prav. In res ni. Že v izhodišču je skrajno sprevrženo, da lahko nekdo, ki je pravnomočno obsojen in je v zaporu, v svojem prostem času hodi na delo v državni zbor, v njem odloča o zakonih, ki jih je morda tudi sam kršil, in zato celo dobi plačo. In če gremo iz okvirov prava, kakšno sporočilo oblastniki posredujejo javnosti v tem obskurnem primeru? Kje so meje moralne sprejemljivosti in spodobnosti? Zakaj je nekomu omogočeno, da ko ga sodišče spozna za krivega, dobi še priložnost, dve, medtem ko nekateri drugi po obsodbi sodišča nikoli ne dobijo nobene več? Bi bil poslanec, če bi se pisal Janez Novak, prav tako deležen enake milosti državnega zbora? Niti minute. Mandat bi mu nemudoma odvzeli, o nobenih pravnih in proceduralnih zagatah ne bi govorili skorajda tri mesece, zaradi česar se je marsikomu priskutilo, da sploh kdo še omenja pravno državo.
Vukelićeva zaključi: Premier Miro Cerar je napovedal spremembe zakonodaje, ki bodo onemogočile, da bi se še kadar koli spraševali, ali lahko zapornik opravlja pomembno politično funkcijo. Za spremembe pa potrebuje dvotretjinsko podporo. Jo bo Državni zbor zmogel?

V maju, 2011 smo zapisali tudi, da Slovenija potrebuje novo razvojno platformo in da so potrebne velike družbene, ekonomske in politične reforme. Kje in kdaj bomo začeli?

Miroslav Marc, SINTEZA-KCD, 23.10.2014

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.