Potrebujemo alternative

Bojan Bugarič v intervjuju za Delo pravi, da potrebujemo alternative ideologiji neoliberalizma in hegemoniji finančnega kapitala.
– Oba politična pola skušata prikazati varčevanje kot edino možno politiko
– Vse ključne institucije EU so v rokah desnega centra
– Je država blaginje res tako nevzdržna, da si je Evropa ne more privoščiti?

Oba politična pola prikazujeta varčevanje kot edino možno politiko
Paradoksno je, da v obeh političnih polih skušajo prikazati varčevanje kot nevtralno in edino možno politiko. Diskreditirati skušajo vsako alternativo, jo prikazati kot takšno, ki ne razume osnovnih ekonomskih zakonitosti. V bistvu pa gre za vračanje k temu, kar sta začela že Thatcherjeva in Reagan, to je zmanjšanje države; skratka, država je po definiciji neučinkovita in slab gospodar, potrebni sta obsežna deregulacija in privatizacija. Pozablja pa se, kakšni so in še bodo učinki te politike na različne družbene sloje. Še posebej paradoksno v tej krizi je, da bodo tisti, ki so najmanj odgovorni zanjo, najbolj prizadeti in jo bodo najbolj občutili. Na pojav dolga je treba gledati kot na novo obliko reševanja socialnega konflikta v družbi. Namesto naraščanja javnega dolga je po Clintonovi politiki obsežne deregulacije naraščal zasebni dolg. To je bila nova oblika lajšanja napetosti med socialnimi zahtevami prebivalstva in politiko strogega varčevanja. S to politiko zasebnega keynesianizma so vlade reševale tisto, kar se je včasih reševalo na politični fronti, v političnih programih. S tem se je financiralo ameriške sanje, lastništvo hiš, vzgojo otrok in še marsikaj drugega. Pri analizi vzrokov, ki so pripeljali do krize, moramo poleg neodgovornega finančnega sektorja upoštevati vse te faktorje. Dokler je izhod iz krize samo politika strogega varčevanja, tehnokratske vlade lahko delujejo, ampak one nimajo nobenega drugega programa. Ta politika je strogo redistributivna, in ko bo prišlo na dnevni red vprašanje, kaj z novimi reveži, z novimi brezposelnimi, takrat bo potrebna močna demokratična legitimacija vlade, da reši te težave. Tudi pri nas je podobno. Že prejšnja vlada se je sklicevala na tehnokratske razloge, na OECD in IMF, zaradi katerih je treba reforme narediti tako in ne drugače. Treba je biti skrajno previden. Tehnokratskih vlad ne vidim kot tistih, ki bi lahko predstavile odgovor. Če pa izbirate med večjim in manjšim zlom, je zagotovo Mario Monti manjše zlo, kot je bil Silvio Berlusconi.

Vse ključne institucije EU so v rokah desnega centra
Vse ključne institucije EU so v rokah desnega centra: od komisije, parlamenta, evropskega sveta do nacionalnih vlad. Za širšo javnost pa je vedno pomembno, da ima na prizorišču političnega agenta, stranko ali gibanje, ki skuša predstavljati njene poglede. Ljudje imajo v glavnem vprašanja, odgovorov pa nimajo, in ker ni nobene politične stranke, ki bi takšne stvari problematizirala, sta možna dva rezultata. Eno je občutek, da je ta politika edina možna – to skušajo pripovedovati tudi politika desne sredine in finančni centri. Drugo pa je zelo nevarna politika frontalnega napada na Evropsko unijo, to je nastanek populističnih gibanj, ki problematizirajo idejo EU kot take. Tega pa se je treba bati. Evropa je s povezovanjem skupnega ekonomskega trga dolgo časa prinašala številne prednosti, socialna država pa je ostajala relativno nedotaknjena. V osemdesetih in devetdesetih letih je obseg socialnih izdatkov velikih držav, skandinavskih in nekaterih drugih ostajal nespremenjen in med ljudmi je obveljalo, da elite v Evropi že vedo, kaj počno. V prepričanju Evropejcev pa je Bruselj že po svoji naravi institucija, o kateri se ne odloča na volitvah. A problemi se polarizirajo, kajti dati Bruslju pravico odločanja o sociali in davkih nujno kliče po demokratičnem odločanju, saj so to eminentna javna vprašanja.
Na ravni ponudbe politik danes ni levih alternativ. Že med leti 1997 in 2000 je evropska socialdemokracija zaplula močno proti sredini. Desnici se je približala tako zelo, da je njena politika postala nerazpoznavna. Danes ni več bistvenih razlik med tem, kar ponujata leva sredina in desna sredina. Premik levice proti sredini je povzročil, da se je odpovedala tezi, da ponuja drugačno ideologijo upanja. Teza Blaira »tretje poti« je bila: Mi smo boljši upravljavci vaše ideologije. Praktično je prodajala neoliberalizem s 50-odstotnim popustom. Zaradi tega je nastal vtis, da na prizorišču ni ničesar razen desnih programov. Socialdemokracija je nastala kot politika redistribucije na ravni države, a ni ji uspelo poiskati odgovorov na evropski ravni. Ideja socialdemokracije je nekoč bila tudi sprememba kapitalizma, sprememba sistema. Danes ideje o spremembi sistema od socialdemokratov ne boste slišali, je prepovedana tema, tabu. Najbolj radikalna stvar, ki jo lahko slišite je ideja različnih kapitalizmov. Povojna levica, ki je bila tudi volilno najbolj uspešna, je gradila na delavskem razredu, sindikatih in industrializaciji. S spremembo ekonomske mednarodne ureditve, z globalizacijo, deindustrializacijo in drugimi trendi se je ta del izjemno skrčil. Socialdemokracija se ni znala približati novim vrstam volivcev, vse te stvari je bolj ali manj prespala in velike spremembe pričakala popolnoma nepripravljena. Medtem ko je desnica ponudila neoliberalizem, levica ni imela odgovora.
Zdaj se levica očitno prebuja, a stimulus je moral priti z desnice, ki je s fiskalnim paktom sprovocirala levico, da je sploh začela razmišljati o evropskih dimenzijah svojega delovanja. V taboru socialdemokratskih strank pripravljajo skupno platformo drugačne Evrope, ki ne bo temeljila na politiki varčevanja, vračajo se k ideji socialne Evrope. Evropi je uspelo v povojnem obdobju doseči nekaj, kar je večina ekonomistov razglašala za nemogoče: združila je hitro gospodarsko rast z zelo ambiciozno socialno državo. Danes ekonomisti pravijo, da je to nemogoče. Sicer ne verjamem, da bi lahko prišlo do hitrih sprememb, a v obdobju dveh, treh let, sem prepričan, da bodo te stranke pripravile novo, drugačno platformo.

Je država blaginje res tako nevzdržna, da si je EU ne more privoščiti?
To je klasičen repertoar neoliberalizma, s tem sta začela Thatcherjeva in Reagan in v tem iskala glavnega krivca. Zgodovina tega ne potrjuje. Hirschman, ima zanimivo teorijo, da se nihaji med državo in trgi vračajo v trideset- do štiridesetletnih ciklusih. Imamo obdobja absolutnega zaupanja v trge, potem obrat v države in spet obrat. Zgodovina kaže, prvič, da sta bila oba pola vedno prisotna. Drugič, primeri ponekod po svetu kažejo, da večanje izdatkov za socialo nujno ne vpliva negativno na gospodarsko rast in da je to bolj problem ideologije neoliberalizma kot dejanskih učinkov na ekonomske rezultate. Dandanes pa je problem ta, da zaradi hude ekonomske krize navidezno res ni druge poti kot zgolj zmanjševanje socialne države. Ključno vprašanje pa je, kje je fiskalni pakt za finančni sektor, ki bi lahko zajel precejšnje vsote denarja, s katerimi bi recimo blažili krizo, a se ga nihče ne upa načenjati. Skratka socialna država, ne samo da ni nezdružljiva z gospodarsko rastjo, ampak je celo njen pogoj. To je danes skoraj šlo ven iz učbenikov in zgodb, ki jih poslušamo vsak dan. Enako velja za govorjenje zaslepljenih teoretikov, kako je država po definiciji neučinkovita in koruptivna.
Prava debata ni samo med strogim varčevanjem ali trošenjem. Ker živimo v času hegemonije finančnega kapitala, mora razprava iti v smer premisleka o okvirih kapitalizma, česar pa stranke še ne upajo načenjati.