Pred dnevi (12. marca) je Srna Mandič v sobotni prilogi Dela objavila prispevek (glej tudi tu!), v katerem najdemo nekaj zanimivih  predlogov, kako  lahko demokracijo izboljšamo. Žal si ta čas z njimi ne moremo prav veliko pomagati, saj nam je demokracija resno obolela in da jo zavarujemo  pred vse bolj grozečo avtokracijo, so za njeno normalno delovanje potrebni  bolj radikalni posegi. O tem želim nekaj več povedati v naslednjih vrsticah, pri čemer gre za osebne poglede, o katerih sem že večkrat pisal, a se je vredno ponavljati spričo političnih težav, ki danes pestijo svet, našo državo pa še posebno. Tudi sedanja ukrajinska tragedija je predvsem posledica tega, da si je v Rusiji en človek uspel demokracijo v celoti podrediti, slabo delujoča zahodna demokracija pa se na ta izziv ni bila sposobna ustrezno odzivati.

Demokracija je ena od oblik upravljanja države. Izkušnje kažejo, da dobro deluje, če se jo izvaja v skladu z naslednjimi usmeritvami:

• Demokratična država naj bo močna, upravlja pa naj se jo pošteno in učinkovito v korist večine njenega prebivalstva.
• Upravljanje države naj se izvaja preko dveh aktivnosti, to sta vodenje in nadzor vodenja. Vodenje, izvaja ga vlada, naj se zaupa osebam, ki so vešče tega zahtevnega posla in so etično neoporečne (slednje velja še posebno za predsednika vlade), za nadzor vodenja pa naj skrbi več enot, od katerih so ključne  parlament, pravna država in  javna občila, vendar ob pogoju, da niso odvisne od vlade.

Druga, vse bolj aktualna oblika upravljanja države je avtokracija, ki  se od demokratičnega upravljanja razlikuje predvsem po naslednjem:

• Avtokracija deluje prednostno v korist elit, ki jo podpirajo (vsaj del kapitala, ob podpori politike obogateli izbranci, politično kadrovano osebje v javnem sektorju in državnih podjetjih, cerkev,..), na veliko pa se poslužuje korupcije in se torej na poštenost le malo ozira. Eno njenih pomembnih orodij je sovraštvo do drugačnih, pogosto tudi do izmišljenih sovražnikov. S kako močno podporo cerkve lahko računa, je nazorno pokazal ruski patriarh, ki Putina odločno podpira v agresiji na Ukrajino, saj naj bi šlo za boj proti grehu in zahodnim vrednotam.
• Avtokracija zavrača vse oblike nadzora vodenja države in si zato prednostno podreja javna občila, parlament in sodno oblast. Lep primer, kako to učinkovito počne avtokraciji naklonjeni politik na oblasti, doživljamo že nekaj časa tudi v Sloveniji.

Razlike med demokracijo in avtokracijo so torej zelo velike, po vsebini pa so take, da ne gre dvomiti, da je večina ljudi demokraciji bolj naklonjena kot avtokraciji. Kaj je potem razlog, da avtokracija danes demokracijo resno ogroža, tudi v Sloveniji? Razlogov je sicer več, osrednji pa je slej ko prej neoliberalni kapitalizem, ki ga demokratični svet sedaj že trideset let prakticira. Ta vrsta kapitalizma se namreč sistemsko zavzema za šibko državo z nizkimi davki , ki tudi vitalne koristi večine neredko podreja zasebnim interesom, prizanesljivo pa obravnava neetična ravnanja (laž, prevaro, korupcijo,…). Pravkar našteto predstavlja negacijo temeljnih načel demokracije.

Kapital ima veliko družbeno moč in tako je uspel spričo prevladujočih  neoliberalnih usmeritev in nedavnega propada konkurenčnega socializma demokracijo upravljavsko močno oslabiti in okrepiti svoj vpliv na ravnanja države. Pri tem so mu bile v veliko pomoč tudi vsaj za današnje čase pogosto neprimerne sistemske rešitve, ki se jih demokracija  poslužuje (model oblikovanja vlade, volilna zakonodaja, omejena vloga referenduma, politično kadrovanje, omejevanje soupravljanja,..). Drugače povedano: po svojem ciljnem ravnanju , ne pa toliko po metodah delovanja, se predvsem veliki finančni kapital v  mnogočem ne razlikuje od avtokracije.

Ko demokracija ni sposobna države učinkovito upravljati, se  ustvarja razmere, ki so ugodne za krepitev avtokracije. Ta grožnja se je v Evropi najprej udejanjila v Rusiji v osebi avtokrata Putina, po njem se je zgledoval madžarski avtokrat Orban, slednji pa že nekaj časa usmerja in finančno podpira našega Janšo. Po kriterijih, ki smo jih prej navedli in naj bi bili značilni za avtokracijo, se ti trije politični veljaki bistveno ne razlikujejo. Res je, da si zadnje tedne zaradi ruske agresije vsaj javno niso prav naklonjeni, saj bi Orbanu in Janši drugačno ravnanje na skorajšnjih volitvah resno škodovalo.

Prihodnji mesec bomo šli Slovenci na volitve in to pot odločali o tem, kakšno politično oblast bomo v prihodnje imeli, demokratično ali avtokratsko. Naša prihodnost bo veliko obetavnejša, če bo večina podprla demokratično usmerjeno politiko. Pričakuje se, da se bo to tudi zgodilo. Nova politična oblast pa naj bi se prednostno lotila temeljite prenove sedanje politične ureditve, saj si le tako v prihodnje lahko obetamo učinkovito in pošteno upravljanje države. Pri tej prenovi pa ni potrebe, da smo zelo inovativni; najmanj bomo grešili, če se bomo zgledovali po švicarski demokratični ureditvi, saj je ta ena redkih, ki tudi v teh časih dobro deluje. Po praksi slednje naj bi ravnali že pri oblikovanju nove vlade: uporabili naj bi model velike koalicije, v kateri sodeluje večina demokratično usmerjenih strank, še predvsem pa je pomembno, da bo vlado vodila etično neoporečna oseba, ki je vešča vodenja večjih sistemov.

Andrej Cetinski, Sinteza