Prebujeni v drugačen svet

Rusija vodi vandalsko vojno, Ukrajina se ne vda, a kdo si mane roke?

Gospod Janez Markeš je v Sobotni prilogi 26. februarja 2022 objavil besedilo z zgornjim naslovom, kjer se v zvezi z ukrajinskim spopadom vprašuje o imenu tamkaj tekoče sedanje igre in uporabi izraze zgodovinska reminiscenca (strnjen spomin) ter atavističen imperij (atavizem=preskočna dednost)?
Kadar vsi trobijo v isti rog, je čas, da si kdo drzne opozoriti na morebitno množično zmoto. Ta lekcija je danes po tridesetih letih od t.i. izbrisanih pereča, kajti predsednik države se je opravičil za ondašnjo množično zmoto – tako v svojem imenu, kot v imenu države, se pravi vseh državljanov? Opravičilu bi moralo slediti kajpak še ustrezno in takojšnje materialno zadoščenje. Nauk: kolektivne zmote se dogajajo in navedeni naš primer zdaleč ni edini!
Za kakšno igro gre v Ukrajini?
Začetki pisne zgodovine Rusov in Slovenov segajo v stoletja davno pred naše štetje. Takrat sta zabeleženi imeni Rasenov in Cluvenov na ozemljih Etrurije – današnje italijanske Toskane s pomembnim mestom Ruma. Neko bojevito pleme iz Lacija (Latinci) je z juga pritisnilo na Rasene=Etruske, jih pregnalo iz Rume, mesto preimenovalo v Roma (po naše Rim), sebe pa poimenovalo v Romane. Z nadaljnjim pritiskom, vključno s tedaj blodečimi Kelti, so se Raseni umikali v gorstvo Alp. Pritisk ni jenjal, zato so se Raseni umikali naprej proti severovzhodu čez Donavo in tudi vzdolž Balkana. Posedli so široka območja na potezi Novgorod-Kijev, jih poimenovali Stara Rus, Nova Rus, Bela Rus, ipd. Današnji Novgorod (Novigrad) se je prvotno imenoval Slovensk. Po balkanski smeri umikajoči se Raseni so ustanovili kneževino Ras v današnji Srbiji, katere ostanek je Raška. Zato imajo potomci rusko/ukrajinske Rus in srbske Ras skupno poreklo. Opisani premiki kajpak niso bili nagli, temveč so potekali stoletja, celo tisočletja. Na novih ozemljih so Rasene pričela nenehno vznemirjati azijatska ljudstva (Huni, Avari, Mongoli, Tatari, Turki), vendar so Raseni, oz. poslej že Rusi, žilavo prenašali njihovo nasilje, preživeli in jih naposled zaporedoma premagali oz. preživeli. Seveda je nekaj azijatskih manir prešlo tudi na Ruse. Ukrajina in Ukrajinci tedaj še niso obstajali.
V Kijevu je spotoma nastala močna kneževina z naj-znametitejšim knezom Vladimirjem I. Kijevskim, ki ga je bil bizantinski cesar prosil za pomoč pri dušitvi notranjega upora v Konstantinoplu. Dogovorjeno in storjeno, nakar se je Vladimir leta 989 poročil s cesarjevo hčerko. Od tedaj se je pričelo med rusko ljudstvo širiti zapovedano pravoslavno krščanstvo; širila se je tudi kneževina. Staro pogansko bajevje so prepovedali in božanske kipe zmetali v reko Dneper. Iz Kijeva je sčasoma težišče preneseno na novo knježevino s centrom v Moskvi, kamor je prešla tudi prvotna kijevska metropolija. Po nenehnem bojevanju, zlasti z azijatskimi plemeni, so naposled nastopili carji, ko se je leta 1547 moskovski veliki knez proglasil za ruskega carja. Velika kneževina je potem postala država Rusija, po njej Sovjetska zveza in naposled današnja Ruska federacija kot zemljepisno največja država na svetu.
Očitno ima ta država in njeno ljudstvo hočeš nočeš zelo globok zgodovinski spomin (reminiscenco). Trpežnost, potrpežljivost, umnost in bojevitost tega ljudstva so se prek tisočletij tako rekoč zapisale v kri, v gene, ker brez tega ne bi preživelo. Med današnjimi Ukrajinci in Rusi v tem pogledu ni razlike. V razdaljah od Poljske do tisoče kilometrov oddaljene Kamčatke na daljnem vzhodu je nastalo stotine slovanskih narečij, pomešanih z ostanki drugih tamkajšnjih plemen s svojimi jeziki, oz. narečji. Eno od njih je tudi današnje ukrajinsko. Za primerjavo lahko vzamemo rezijanščino v Italiji in porabščino na Madžarskem. Obe sta slovenski narečji, a oboji ljudje se zmorejo med seboj razumeti s pazljivim medsebojnim poslušanjem; oboji so Slovenci. Podobno je z razliko ukrajinskega in ruskega jezika; tudi cirilska pisava obeh se le malo razlikuje. Krajine so pomenile in še pomenijo le obrobni mejni svet držav.
Za nas in za svet je torej pomembno vedeti, da izvirajo Ukrajinci in Rusi iz istega rodu. Med njih so se v rodovitna polja naseljevala tudi druga ljudstva in zlasti druga svetovna vojna je pokazala veliko nestrpnost nemške narodnosti do Slovanov, ko so bili v koncentracijskih taboriščih nastavljeni najokrutnejši nadzorniki ravno nacisti iz ukrajinskega bazena. Judje in Slovani so njihovo krutost izkusili. Obujeni tamkajšnji nacionalizem je danes pričel zbujati pozornost, zato je postavljen eden od ciljev sedanjega spopada tudi denacifikacija – kar je zlasti v Nemčiji zbudilo ostre reakcije. Vendar zgodovina se v tem smislu ne sme ponoviti!
Zahodni svet – zlasti Anglija in Amerika – imajo slovanske narode še vedno za drugorazredne. Ni jim mar – pravzaprav imajo interes – da se bratski narodi bojujejo med seboj, ker so s tem ublaženi njihovi notranji državni problemi. Načrt je podoben, kot je bilo bombardiranje in uničenje Libije, Iraka, Jugoslavije, Sirije, Afganistana, še prej Vietnama, Koreje … po drugi svetovni vojni kar 33 takšnih samovoljnih kaznovalnih napadov. Zaplesti ljudi v državljanske vojne; oborožitvena industrija mora s tujino pač trgovati in tudi kri naj se preliva med tamkajšnjimi domačimi ljudmi.
S sedanjim rusko-ukrajinskim spopadom se bo na tem polju najbrž nekaj za kanček premaknilo? Doslejšnji hegemoni (bolje reči žandarji) bodo izgubili del oblasti in nastajal bo nov svet. Sicer v hudih krčih, vendar po drugačnih merilih. Zato je čas, da se vprašamo, koga bo zgodovina postavila na pravo in koga na napačno stran? Sedanja množična norost se bo morda pokazala za zmotno in morda bo kakšen bodoči politik čutil potrebo po opravičilu?
To besedilo nastaja, ko boji v Ukrajini potekajo in še niso dosegli vrhunca. Vendar je že mogoče napovedati zmoto gospoda Janeza Markeša skupaj z njegovimi somišljeniki, češ da je Rusija (on jo imenuje imperij) stopila na pot propada? Pustimo času čas!
Volodja Zelenski ne kaže nobenega smisla za geostrategijo in geopolitiko, zato bi svojim rojakom in našim davnim bratrancem bolj koristil, če bi v lutkovnem gledališču nadaljeval z razveseljevanjem otrok – za vodenje države očitno ni sposoben. Podobno je s tistimi njegovimi svetovalci, ki so v tekočem času predlagali prošnjo za sprejem Ukrajine v Evropsko skupnost, v Nato in s te strani zaprtje ukrajinskega zračnega prostora. Kot da bi želeli povečati število ukrajinskih in sploh človeških smrtnih žrtev?
Naše misli bi bilo bolje usmeriti na lastno bodočnost, kajti trenutno je varnost naših državnih meja največ odvisna od dobre volje drugih. Resna igra teče in prebujajoči se bodoči svet bo najbrž drugačen od današnjega.
Ivan Lah

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.