Nasilništvo – Kam nas peljejo?

NA JURIŠ, Primož Knez, Dnevnik, 7. september 2021
Horda podivjanih, a dobro organiziranih norcev je ob glasnem tuljenju, huronskem dretju, s palicami z nabodenimi žeblji v rokah in prižganimi baklami sredi mirnega sobotnega poznega popoldneva uletela na malo nogometno igrišče v najbolj mirnem mestu, kar si ga lahko predstavljate, in jurišala na nič hudega sluteče navijače in nogometaše. Kot podivjane zveri so se jih lotili, jih nekaj pošteno pretolkli in se v maniri največjih strahopetcev hitro pobrali. Ni se zgodilo nekje v kakšni zakotni, po brutalnem nasilništvu znani državi, kjer stopnja nasilja, kriminala in umorov za nekaj tisočkrat presega slovensko. Ne, zgodilo se je pri nas, v mirni, lepi, urejeni Škofji Loki, kjer je novica meseca s področja črne kronike, če spuščeni pes ugrizne soseda v nogo.
Horda popolnoma zaslepljenih teoretikov zarot je v petek zvečer ob glasnem vpitju in tuljenju uletela v prostore Televizije Slovenija. Trdili so, da imajo do tega vso pravico, mesece prej so »opozarjali«, da jih noče nihče poslušati, in skrajni čas je bil, da so zadeve vzeli v svoje roke in napadli ustanovo, ki jih noče razumeti.

Kaj imata ta dva dogodka skupnega? Vse. Kažeta, kako globoko smo kot družba zabredli, da se nam prag tolerance za nasilništvo vseh vrst počasi, a vztrajno dviguje. Še več. Mnenjski voditelj in strateški prišepetovalec ministra za gospodarstvo in podpredsednika slovenske vlade je napad na RTV pospremil z besedami, da so si novinarji te ustanove pač sami krivi. Seveda. Kot je baba sama kriva, do jo je mož pretepel. Kaj ga pa ni poslušala!
Kako grozno je, da se vodji Rumenih jopičev, ki delujejo v javnem interesu (!) in pod dolgimi rokavi sramežljivo skrivajo nacistične simbole, ne zgodi prav ničesar, ko zapiše, da je Hitler heroj, da bo hudo, ko oni pridejo na RTV, ne pa zmešani Troha, in ko pozove domoljube k podpori in sponzoriranju militantstva in ustanavljanju desne milice?
Kako smo lahko zabredli tako globoko, da so neonacisti postali biseri in da tudi na drugem političnem polu komaj najdejo kakšno kritično besedo za incident na Kredarici, češ, samo vrnila mu je, on je še hujši?
Seveda je on hujši. Neprestano napadanje za demokracijo pomembnih neodvisnih ustanov, hujskaštvo, načrtna delitev na naše in sovrage, izkoriščanje epidemije (oh, kako zelo smo se motili, ko smo na začetku menili, da nas bo boj proti bolezni združil in poenotil) za ustvarjanje zmede z nedoslednimi ukrepi v ničemer ne pripomorejo k umiritvi razmer. Nasprotno. Če še niste opazili, pa verjetno ste, ljudje so živčni. Nestrpni. Vsega imajo dovolj. Oblast pa to očitno ljubi. Ljubi to eksplozivno mešanico sovražnih čustev, ki smo jih Slovenci očitno sposobni gojiti samo drug do drugega. In nadaljuje za naivno pamet povsem nesmiselno prakso sprejemanja zmedenih ukrepov, ki evidentno vodijo v epidemiološko katastrofo. Ker v ozadju potem lahko mirno vodi ideološki boj, kadrovske čistke in plenjenje državnega premoženja. Na juriš! Na juriš! Na juriš! Pa vzklikajo borci za – kaj že? Za koga? Za katero našo stvar?
»Do kdaj še?« se tudi radi derejo na družbenih omrežjih. Do kdaj še nam bo vladala rdeča drhal na RTV, sodišču, policiji, sindikatih, STA … Res? Do kdaj še? Do takrat, ko bo drhal iz uvodne zgodbe iz Škofje Loke dokončno postala naša nova normala in vzela oblast v svoje roke. Ampak takrat bo prepozno. Zelo, zelo prepozno. Ustavimo norijo, preden dobimo morijo. Na volitvah. Da bomo ostali demokratična država in ne taka, kjer so podivjane horde v službi oblasti sprejemljiva realnost. Saj (še) veste, kakšna je taka družba, kajne?
Primož Knez

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja