Zadeva: Zabeležka prve jesenske seje Programskega sveta SINTEZA-KCD
(27. TK-seja je potekala dne 31. 8. 2021 med 17.00 in 18.30 uro na platformi JITSI)

Uvodna opomba:
Sledeči zapis ni oblikovan kot zapisnik, saj je bila seja, kot običajno prva seja novega ciklusa, namenjena oceni situacije in identificiranju tistih dejstev, ki predstavljajo izhodišča za programsko usmeritev SINTEZE-KCD v sledečem obdobju. Obenem je treba uvodoma poudariti, da je bila razprava izjemno poglobljena in argumentirana, zato jo je njeno povzemanje nedvomno osiromašilo.

1. Kot izhodišče lahko sprejmemo ugotovitev, da Slovenija zadnji dve desetletji zaostaja za primerljivimi državami (Češka, Slovaška, Baltski trojček, itd.). Ob koncu preteklega stoletja je bila Slovenija »zgodba o uspehu«, z boljšimi razvojnimi izhodišči od omenjenih držav. Danes za njimi že zaostaja po večini ključnih družbeno-razvojnih parametrov.

2. Kot značilnost tega obdobja in hkrati razlog za zaostajanje je prav gotovo uvajanje strankokracije namesto demokracije, kar vodi v odtujenost politične nomenklature od državljanov. Ta zaprtost politične elite v strankarske strukture hkrati pomeni, da se politika vse bolj ukvarja sama s seboj, s preigravanjem oblastnih iger, namesto z razvojnimi vprašanji. (Informacija prof. dr. P. Glaviča, da poteka študija o vzrokih zaostajanja. Več informacij bo posredoval pismeno).

3. Zapiranje politike same vase pa vselej spremlja vrsta negativnih pojavov: centralizacija oblasti in/ali kaos, njena privatizacija, vse globlja korupcija, poudarjena ideološka in verska konfrontacija, itd., kar vse vodi na eni strani v pasivizacijo državljanov, na drugi pa v obujanje simpatije do nedemokratičnih sistemov, ki so »probleme reševali« s trdo roko in nasiljem.

4. V razpravi je bilo poudarjeno, da so se s podobnimi trendi srečevale tudi nekatere druge države, npr. Irska, Islandija, deloma tudi Francija in Nemčija. Te države so se v takih primerih (pod pritiskom državljanov in demokratičnih institucij, ki nadzorujejo delo politike), ko so ugotovile, da se njihova politična elita vrti v začaranem krogu oblastnih manipulacij, obrnile neposredno na državljane (začasni suspenz oblastnih institucij) in pogosto mimo zakonodajnih in izvršilnih struktur pričele procese uvajanja »demokratičnih družbenih inovacij«. Praviloma je bil na začetku tega procesa spremenjen sistem volitev, pogosto korekcije ustave, itd., vse s ciljem, da se bistveno prezračijo zatohli kuloarji oblasti in z novimi ljudmi pridobi nove ideje, nove vrednote in nova pravila politične igre. (M. Maček bo v pisni obliki predstavil te procese demokratičnih inovacij v nekaterih omenjenih državah).

5. Vse te ugotovitve vodijo k spoznanju, da Slovenija potrebuje mnogo več kot zgolj zamenjavo sedanje oblasti. Govorimo lahko o nujni potrebi nekakšnega resetiranja oblastnih struktur in (strankarskih) elit. Bistvena sprememba volilnega sistema je nujen začetek tega procesa, ne pa njegov končni cilj. Hkrati pa je bolj ali manj jasno, da niti opozicijske stranke v tem procesu nočejo sodelovati.

6. Sedanje stanje v slovenski družbi je samo po sebi zadosten argument za spremembo volilnega sistema, kar ostaja prioritetna usmeritev SINTEZE-KCD v naslednjem obdobju. Pri tem pa je razprava opozorila še na nekatera ne povsem razumljiva dejstva. Sedanja vlada, ki je s svojim nekulturnim obnašanjem prava sramota za Slovenijo, po eni strani uspešno »kupuje« volilne glasove (razdeljevanje služb svojim privržencem, povečevanje njihovih prihodkov skozi nenadzorovano nagrajevanje, lažne obljube, da bo zasebno zdravstvo učinkovitejše, itd.), po drugi pa z nasiljem nad mediji in drugače mislečimi povečuje nezaupanje in odpor. Vse to nas pripelje do vprašanja, ali se sedanja oblastna struktura zares pripravlja na volitve, ali pa išče nedemokratično pot za ohranjanje sedanje oblasti (npr. z razglasitvijo izrednih razmer in prelaganjem volitev).

7. Nerazumljiva pa je tudi nesposobnost opozicijskih strank, da podprejo demokratično spremembo volilnega sistema. Če se res naslanjajo na državljane, bi v našem predlogu volilnega sistema morale prepoznati svojo priložnost zase in za svoje cilje. Njihovo mencanje v tej odločitvi sili v razmišljanje, da so tudi same ujete v strankokratske obrazce delovanja in da se tudi same boje demokratičnih volitev. Njihova nesposobnost medsebojnega dogovora odpira vprašanje, ali ni v ozadju koketiranje z mislijo na nekakšno »veliko koalicijo« s še več strankokratskega nasilja in še manj demokracije, z dogovorno toleranco do korupcije in ukinjanje preostalih neodvisnih institucij in medijev?

8. Zaradi teh dilem bo morala SINTEZA-KCD v naslednjem obdobju, ob glavnem cilju, spremembi volilnega sistema, več pozornosti nameniti tudi nekaterim drugim projektom. Verjetno so to predvsem naslednja področja:

• problemi decentralizacije oblasti (švicarski model), vključno z uveljavitvijo Pokrajin;
• odprava sistemske in drugih oblik korupcije;
• vstopanje RKC v civilne oblastne strukture;
• ločevanje izvršne in zakonodajne oblasti in povečevanje upravljavske avtonomije v javnem sektorju;
• nevarnost privatizacije izobraževanja in zdravstva;
• nevarnost sistemske korupcije znotraj velikih investicijskih projektov (2TDK, Tretja os, druga nuklearka, itd.)
• itd.

SINTEZA-KCD bo poskušala na izbranih projektih zbrati ustrezne kadrovske potenciale za korektno, strokovno obravnavo teh vprašanj.

9. Ob ohranjanju demokratične spremembe volilnega sistema kot prioritetnega projekta našega dela pa je treba prvenstveno odgovoriti na vprašanje: je to projekt, ki ga podpirajo opozicijske stranke (in sindikati), s katerimi bomo skupaj nagovarjali državljane, ali pa je to projekt, ki ga bomo vodili brez njihove pomoči, še več, brez njihovega soglasja in toleriranja, še več, tudi proti njim, če bomo ocenili, da so one same zgolj del odtujene politične nomenklature.
Odgovor na to vprašanje bo bistveno vplival na način našega nastopa in na agendo potrebnih nalog (program dela), zato ga moramo poiskati čimprej.

10. Če Sloveniji ne bo uspelo »resetirati« sedanje oblastne strukture oz. z uvajanjem demokratičnih družbenih inovacij zaokreniti smeri razvoja, nas verjetno čaka najprej obdobje kaotičnih konfliktov in pozivanja k »močni vladi« (diktaturi), nato pa dolgo obdobje političnega nasilja, temelječega na brezobzirnem profitnem gonu. Nekakšen nasilni, umazani kapitalizem, sodobna inačica neo-fašizma za polrazvite družbe.

Zapisal: Emil Milan Pintar