Kriza vladanja? Ne, kriza sistema!

Gre v bistvu za ugotovitev, ki jo občasno že slutijo nekateri komentatorji političnega življenja pri nas in ki jo je nekoliko grobo mogoče povzeti kot trditev, da sistem, kakršen je, v pogojih, kakršni so, omogoča in dopušča samo tak izid, kot se vedno znova zgodi. To pomeni, da je sistem res že odtujen, da nima več avtentične, stvarne podlage, da prav zato zahteva zelo predvidljiv in izdelan model vedenja in ravnanja in da javnost, čeprav nezadovoljna, pričakuje prav to in samo to prizna kot (sistemu) ustrezno…. Prav zato v času krize spet hočejo spremembe volilnega sistema, torej samo spremembe znotraj sistema, kar je še ena iluzija več, saj je jasno, da bi zamenjava proporcionalnega volilnega sistema z večinskim le še stopnjevala polarizacijo slovenskega političnega prostora, ki jo za zdaj manjše stranke vsaj nekoliko blažijo. Z drugimi besedami, zagata, v kateri smo se znašli, ne samo v Sloveniji, je precej hujša, kot se zdi na prvi pogled. Gre za vprašanje, ali demokracija (beri: različni demokratični sistemi, kakršne poznamo od ZDA do Norveške ali od Velike Britanije do Grčije in Slovenije, skratka na »zahodu«) še deluje v skladu s pričakovanji. Na videz deluje. Sistem funkcionira. Imamo volitve, predsednike, vlade, v nekaterih zglednih državah izvoljene s čedalje večjimi težavami (na primer v Belgiji itd.); krizni sestanki se vrstijo iz dneva v dan, voditelji kar naprej ponoči rešujejo najtežje probleme. In tudi v Sloveniji bomo imeli kmalu predčasne ali redne volitve,… ljudje pa bodo še bolj nezadovoljni in nesrečni, ker nam bo šlo še slabše, kot nam že gre. Vse skladno z na videz ironično, v resnici samovšečno frazo, da je demokracija morda res slab sistem, a da še nihče ni iznašel boljšega. A nekega dne bodo tudi pri nas začeli zažigati avtomobile in razbijati trgovine, podobno kot v Londonu, v Parizu, v Berlinu ali tudi v Kairu ali v Siriji, pri čemer njihovim režimom, Mubarakom in Asadom, to privoščimo, ker verjamemo, da bo tudi tam zmagala demokracija po zahodnem receptu. Še ena iluzija več!

Čas je, da priznamo, da ne gre samo za krizo vlade in krizo vladanja; ravno tako kot na oni drugi ravni ne gre samo za finančno krizo in gospodarsko recesijo. Tudi politična kriza je le eden od obrazov krize civilizacije ali krize modela, ki pripada 19. in deloma še 20. stol.; v 21. stol. pa komaj da še deluje in životari, ker sta se civilizacija in družba temeljito spremenili in model političnega urejanja zadev, pri katerem vztrajamo, v bistvu več ne ustreza. Tako kot že dolgo ni več klasičnega kapitalizma, nad katerim smo se navduševali leta 1990 in 1991, ko smo se osamosvajali. Zdaj živimo v svetu, ki mu vlada osamosvojitveni kapital, s katerim gospodarijo menedžerji bank, in ne lastniki, in ki skoraj ne potrebuje več realnega sektorja. Ta kapital, podprt z ideologijo globalizacije, vzpostavlja novi totalitarizem, katerega smisel in cilj je kapital kot najvišja vrednota. Družba se v teh pogojih zelo hitro spreminja in tradicionalna demokracija ji preprosto več ne ustreza. Klasičnega delavstva ni več in tako levica nima več tradicionalne baze in tudi desnica je izgubila svojo bazo, klasične lastnike tovarn, posestnike, srednji sloj, ki izginja. Politične elite (»stranke«), pri čemer ni pomembno, ali so po imenih leve ali desne, zdaj vse uresničujejo interese različnih aglomeracij kapitala, ki v resnici vladajo. Demokracija vse bolj postaja zgolj iluzija. Zgled naj bi bila demokracija klasične antične Grčije. Ne pozabimo, da so imeli polise, podobne malo večjim slovenskim občinam, na ravni katerih so pri odločanju sodelovali vsi svobodni prebivalci (samo moški!), ki so to želeli in so se zbrali na trgu. Morda jih je bilo dva tisoč, največ deset tisoč (Atene), govorniki (mnenjski voditelji) so se spopadli in množica je glasovala ali kar z vpitjem povedala, za koga se je odločila. Sistem je temeljil na suženjstvu, mnenjski voditelji so bili bogataši, ki so to zmogli, ali v njihovem imenu spretni govorniki. Stvar je delovala, kot deluje tudi v večini slovenskih občin, razen v tistih, v katerih želijo izvajati politiko po zgledu politike na državni ravni. A za takšno demokracijo tako na ravni države kot družbe danes ni več podlage, ker je družba razslojena, razkrojena, atomizirana v zgolj seštevek posameznikov, tradicionalnih razredov oziroma slojev ni več. Posameznike lahko v interesne skupine začasno povežejo samo prijemi uspešne manipulacije ali takšen ali drugačen marketing. Tradicionalni model demokracije ne deluje več, ker se je civilizacija, naj to želimo priznati ali ne, spremenila. To velja tako za Slovenijo kot za Anglijo, ZDA ali Nemčijo; povsod je opaziti simptome te krize, razpadanja družbe in političnega sistema. Kako naprej? Gre predvsem za krizo predstavniškega modela kvantitativne demokracije in nekateri vidijo izhod v prehodu na neposredno odločanje. Sodobne tehnologije to omogočajo. Vprašanje je, ali verjamemo, da so večinske odločitve, če bi nam uspelo animirati, recimo, vsaj dve tretjini prebivalcev neke države, da bi sodelovali pri odločanju o tem ali onem vprašanju, res vedno dobre, razumne in smiselne? To je vprašanje, ki se zdi bogokletno, vendar je zelo pomembno; kot je opozarjal že Platon. Po drugi strani se je treba vprašati, ali nove tehnologije ne omogočajo še več manipulacije z množico kot politični marketing v okviru znanega sistema. Slovenija je pri vsem tem v še slabšem položaju, kot so tradicionalno demokratične države, ker so naše izkušnje z demokracijo kratkotrajne in pomanjkljive in najbrž prav zato stereotipi o politiki in politikih ter o demokraciji še bolj skrajni.

Tone Peršak, Delo, 27.08.2011

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.