Pri upravljanju držav se uporablja eno od dveh sistemskih ureditev, to sta demokratično in avtoritarno upravljanje, neredko pa tudi kombinacijo obeh. Zahodni svet velja za demokratičnega, a ima s to politično ureditvijo vse več težav. Osrednja je slej ko prej to, da je v primerjavi z avtoritarno vodeno Kitajsko ekonomsko manj učinkovit. Zaradi tega so najbolj prizadete ZDA, ki so si ves čas po drugi svetovni vojni tudi spričo svoje ekonomske moči v nemajhni meri podrejale velik del preostalega sveta. Za ZDA je zato danes še posebno pomembno, da tudi v naprej zadržijo v podrejenem razmerju Evropo, to je EU. Pri tem jim je v pomoč zavezništvo Nato, v novejšem času pa si pomagajo tudi z izrazito avtoritarnim, a za politično podrejanje zelo uporabnim orodjem, to je »grozeči zunanji sovražnik«. Vlogo takega sovražnika so namenile Rusiji. Rusijo je bilo zato potrebno pripraviti do tega, da vsaj na eno od svojih zahodnih sosed izvede agresijo, ki naj bi jo tudi ostale zahodne države dojele kot resno grožnjo. Scenarij jim je ob aktivni pomoči Ukrajine in nerazumni podpori evropske politike odlično uspel.
Evropska politika ravna tako danes do Rusije izrazito sovražno, v razmerju do ZDA pa ne prikriva svoje podložnosti. Lastno prebivalstvo pa obravnava vse bolj avtoritarno. Kako je s tem v Sloveniji, je pred kratkim zelo pregledno predstavil dr. Saša Prešeren v članku z gornjim naslovom. Že z naslovom nam daje avtor vedeti, da ima tudi naša politična ureditev vse več značilnosti avtoritarnega režima.
Evropska demokracija je torej še dodatno obolela, pa že doslej je bila v krizi. O njenih težavah, ki niso avtokratske narave, je vredno še kaj več reči. Svoje temeljno poslanstvo, to je učinkovito in pošteno upravljanje države v korist večine namreč demokracija vse slabše uresničuje. Osrednji vzrok te neučinkovitosti je po mojem mnenju neoliberalizem, to je danes na Zahodu prevladujoča politična usmeritev, ki se prednostno zavzema za šibko državo (nizki davki in malo sociale) ter čim več prostega trga.
Neoliberalizem je v preteklih dveh desetletjih povzročil dve pomembni družbeni spremembi. Ena je to, da se danes formalno demokratično upravljanje držav ne izvaja več v korist večine, pač pa se z njim prednostno zadovoljuje interese kapitala. Še več družbene škode pa nastaja zaradi sprememb družbenih vrednot, ki jih neoliberalizem povzroča pri upravljanju države: demokratične vrednote (predvsem poštenost in solidarnost) vse bolj spodriva temeljna neoliberalna vrednota, to je pohlep. Kratko rečeno: upravljanje države, ki sledi neoliberalnim usmeritvam, slabo zadovoljuje kriterije učinkovitosti, na katerih temelji demokracija. To se odraža predvsem v vse obsežnejši korupciji, slabitvi pravne države ter v strankokraciji, to je v ravnanju političnih strank, ki koristi države podreja strankarskim in podobnim interesom. O škodljivosti teh sprememb prepričljivo govore dogajanja v naši politiki, ali še bolj konkretno, v našem zdravstvu.
Poleg neoliberalizma so še tudi drugi razlogi, zaradi katerih je upravljavska učinkovitost demokracije prizadeta. Eden teh, ki ga je vredno omeniti, je organizacijska rešitev, po kateri večina demokratičnih držav svojo politiko razdeli v dva nasprotujoča si dela, v koalicijo in opozicijo. Ta delitev namreč upravljanje močno otežuje in zato bi jo kazalo opustiti. Uporaben zgled, kako to storiti, nam nudi Švica.
Grozeči zunanji sovražnik, ki so nam ga oskrbele ZDA, ter zaradi neoliberalizma vse manj učinkovito upravljanje držav, sta dva osrednja dejavnika, zaradi katerih je demokracija v EU močno prizadeta. Vse več se nam zato obeta takih njenih članic, ki bodo sicer ohranile volitve kot eno osrednjih značilnosti demokracije, dejansko pa bo njihovo upravljanje avtoritarno. Tak politični razvoj bo ogrozil tudi obstoj same EU kot skupnosti držav. Tega pa si večina njenega prebivalstva gotovo ne želi. Kaj torej storiti, da se ohrani in učvrsti EU kot skupnost držav, ki se jih učinkovito in pošteno upravlja v korist večine? Prednost naj bi po mojem imele dve zadevi. Kot prvo to, da naj bi EU čimprej dobila novo vlado (komisijo), ki se bo prednostno zavzela za končanje vojne v Ukrajini (sedanja vlada ravna prav nasprotno) in prenehanje genocidnega ravnanja s Palestinci. S tem bi odpadla osrednja potreba, da se politika EU še naprej podreja interesom ZDA, že samo prenehanje strašila v obliki zunanjega sovražnika pa bi v EU pomembno okrepilo demokracijo. In kot drugo: v EU naj se sistematično opušča uporaba neoliberalnih usmeritev in spodbuja uveljavljanje sistemskih sprememb, ki izboljšujejo upravljavsko učinkovitost demokracije (že omenjena delitev politike, volilna zakonodaja, pravna država, politično kadrovanje,….). EU naj torej postane učinkovit in zgleden demokratičen sistem, kjer za avtoritarnost in sovraštvo ni prostora.
Andrej Cetinski