POKRAJINE DA ALI NE?

NA ŽALOST (in v škodo Slovenije) – NE!

V ponedeljek, 26. januarja 2024, je v dvorani DS potekal dobro organiziran (s preveč uvodnimi govorniki in premalo razprave) strokovni javni posvet o ustanovitvi Pokrajin, za kar je treba izredno pohvaliti Inštitut za ustavno pravo. V zadnjem desetletju je bil to mogoče že deseti ali petnajsti tak posvet, kar kaže na veliko zadrego slovenske politike, ko govorimo o ustanavljanju   Pokrajin. Ustanovitev Pokrajin je namreč eden njenih najstarejših dolgov, ki se vleče prav od osamosvojitve. Najprej so nekateri sicer verjeli, da bo do ustanovitve Pokrajin prišlo »po dogovoru«, od spodaj navzgor; ker se  to ni zgodilo, je na podlagi spremembe Ustave US sprejelo sklep, da s sprejetjem ustreznega zakona to stori DZ oz., operativno vlada. Toda nobena vlada od leta 2006 tega ni storila – in vendar se v vsem tem času ni našel junak, ki bi odgovorne (vlado, ministre) tožil za neuresničevanje sklepa US. (Če bi veljal kombinirani volilni sistem, ki ga predlaga SINTEZA-KCD, bi v vsakem od preteklih mandatov lahko na tej podlagi upravičeno zahtevali odpoklic DZ). Tako pa nič: organiziramo bolj ali manj strokovne posvete, družno ugotavljamo, da so Pokrajine potrebne, kaj potrebne, nujne, nič pa se ne zgodi.
Kaj je pokazal ta zadnji posvet? Ponovno je potrdil izpričano enotnost razpravljavcev, da je ustanovitev Pokrajin nujna. Mogoče je bil narejen korak naprej v večji odmevnosti stališč stroke (ki jo je odlično zastopal predvsem dr. Dušan Plut), da bi morale biti Pokrajine močne, sposobne gospodariti s prostorom in regionalnimi razvojnimi viri ter oblikovati, usklajevati in udejanjati strategijo razvoja v svojem okviru. Najbolj plastično je na podlagi svojih konkretnih izkušenj na to opozoril Srečko Šestan, njegove izkušnje pa so, strokovno in teoretično, s svojimi uvodnimi prispevki podprli tudi nekateri drugi. Iz njih je jasno izhajala zahteva, da bodo morale Pokrajine del svojih pristojnosti pridobiti iz občin, ki očitno ne obvladujejo gospodarjenja s prostorom v širšem obsegu (sam sem opozoril na primer Soče, ki teče skozi tri občine, ki se niso sposobne dogovoriti za enoten pristop v gospodarjenju s Posočjem), drugi del pa prevzeti od države, ki dokazano neprestani teži k centralizaciji in hkrati k zanemarjanju razvojnih virov podeželja. Posebej opazno je na to potrebo po upravljavski kompetentnosti in relativni neodvisnosti Pokrajin opozoril dr. Ciril Ribičič, rahlo presenetljivo pa se je tem stališčem pridružil tudi župan Kočevja, dr. Vladimir Prebilič in še nekateri drugi. Če strnemo vsa ta razmišljanja, nas to vodi v razumljiv sklep, da je treba Pokrajine geografsko zasnovati na principu večjih »porečij«, kot so npr. porečje zgornje Save, zgornje Drave, spodnje Save, Mure, Soče in Primorja, itd. Tako, ob teh rekah navzgor, je potekalo tudi poseljevanje, tako se je oblikovala urbanizacija, torej vsi transporti (ceste, elektrika, kanalizacija, itd., ki so stalen problem občin), tako so se oblikovala regionalna središča, ki naj bi na principu dosegljive bližine omogočala ljudem potrebe po izobraževanju, zdravju, preskrbi itd. Na tej podlagi so se oblikovale (ne povsem enoznačno) tudi etnične značilnosti, jezikovni dialekti, šege in navade, ki danes  predstavljajo »etnos« določene (po)krajine. Drobitev teh naravnih celovitosti iz nekih sekundarnih političnih razlogov gre vselej v škodo gospodarskega razvoja, kvalitete življenja in zadovoljstva ljudi.
Ta strokovna predstava bodočih Pokrajin je na tem posvetu nedvomno (prvič jasno) prevladala. Toda nekateri, zlasti iz sfere aktivne politike, so hkrati zagovarjali prav to, kar to predstavo pokrajin uničuje in pohablja. Ob tem, da se zavedajo, da je na zgoraj zarisani podlagi v Sloveniji možnih le okoli sedem Pokrajin (ena več ali manj), so se hkrati zavzemali za bistveno večje število pokrajin. Minister dr. Aleksander Jevšek je uvodoma jasno povedal, da je zanj »predlog za 12 Pokrajin ustrezna podlaga za nadaljnje razprave«. Vsi vemo, kam to pelje: začeti politično usklajevanje na tej podlagi slej ko prej pomeni, da bomo sposobni doseči (gnil politični) kompromis šele nekje pri številki 18 ali 20 Pokrajin, ki bodo seveda nesposobne za opravljanje tistega, kar od njih pričakujemo. Z ustanovitvijo tolikšnega števila Pokrajin načrtovana in potrebna regionalizacija ne bo omejila aktualne politično-upravne centralizacije, temveč jo bo le prikrila z mrtvoudnimi Pokrajinami, ki ne bodo upravičevale svojih stroškov, temveč bodo predvsem nov show na politični karti Slovenije, ki bo zakrival zakulisja oblasti.
Razprava je torej pokazala, da politični interesi (interesi političnih strank in deloma županov) ne omogočajo dogovora o smiselni regionalizaciji Slovenije, zasnovani na ustanovitvi kompetentnih Pokrajin. Prostora med težnjami oblasti, ki oblikovanje Pokrajin intimno dojema kot krnjenje svoje moči in pristojnosti na eni strani in strahom samodržnih županov, da bodo Pokrajine omejevale »njihove pristojnosti«, praktično ni.
Zato tudi ni realno pričakovati, da bi sedanji DZ sprejel ustrezen akt o ustanovitvi Pokrajin. Če pa ga slučajno bo, bo to zaradi preveč babic kilavo dete, ki bo imelo težko, neuspešno življenje.
Verjetno vse to velja tudi za naslednji sklic DZ, če bodo poslanci izvoljeni po istem volilnem sistemu. Ta namreč zagotavlja le reprodukcijo parcialnih  interesov političnih strank in nam ne omogoča izvolitve poslancev, sposobnih spopasti se z izzivi sodobnega razvoja. Zato je tudi možnost neposrednega imenovanja Pokrajin, podobno, kot je DZ ustanovil občino Ankaran, tvegana, saj bi v celoti prevladali politični (oblastni) interesi strank in kupčkanje z njimi. Mimogrede: tako so se oblikovale sedanje volilne enote in njihova mreža je najbolj brezobzirno poseganje v regionalne zaokroženosti prostora in življenja ljudi v njem.
Mogoče bo vendarle treba za hip opustiti razprave o ustanovitvi Pokrajin in se vrniti k razpravi o demokratizaciji sedanjega volilnega sistema oz. o uvedbi novega Kombiniranega volilnega sistema, z na novo začrtanimi volilnimi enotami (ki bi sčasoma lahko postale Pokrajine), in s pravico državljanov, da  poslance volimo neposredno, ne kot anonimne predstavnike političnih strank.
———
Mag. Emil Milan Pintar za Programski svet SINTEZA-KCD

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja