Državna proslava brez časti in dostojanstva

ODLIČEN ZAPIS profesorja dr. Mira Cerarja:
Državna proslava v počastitev 21. obletnice slovenske osamosvojitve (Dan državnosti) je bila za Slovenijo in Slovence sramotna. Bila je demonstracija narodove ideološke in kulturne razklanosti in nezrelosti. Slovenci še zdaleč nismo edini narod s travmatičnimi, tudi bratomornimi zgodovinskimi izkušnjami in težkimi aktualnimi problemi. Toda razčiščevanje teh travm in boj za aktualni politični prestiž ne sodita na državno proslavo.
Vsak zrel (dozorel) človek razume, da v življenju tu in tam nastopijo posebne okoliščine, ki terjajo od njega, da vsaj za hip preseže samega sebe in se podredi takšnemu ali drugačnemu višjemu dobremu. Takšno višje dobro lahko predstavljajo etična načela, dobri običaji, načela pravne države, domoljubje (patriotizem), osebno in narodovo dostojanstvo, skrb za otroke in družino, lojalnost prijateljem, delovnemu kolektivu, športni ekipi ali kaki drugi entiteti in še bi lahko naštevali. V mislih imam situacije, ko mora biti človek bolj dober, plemenit, časten in tudi krščanski, kot je to lahko v svojem vsakodnevnem življenju. V takšnih trenutkih mora namreč znati v sebi preseči bolečine in kritične misli do drugih, neopazno mora izkazati odpuščanje ter ravnati povezovalno, optimistično in nenazadnje konstruktivno. Takšna situacija je vsekakor tudi državna proslava, ki je namenjena slavitvi države in njenih uspehov oziroma dosežkov ter dviganju nacionalnega duha in povezovanju državljanov.
Velika večina študentov, ki pade na ustnem izpitu, ob odhodu iz profesorjeve pisarne profesorja pozdravi. Kljub temu, da so mnogi študenti v takšnih situacijah bolj ali manj prizadeti, zmorejo v sebi ohraniti toliko bontona in časti, da se na dostojanstven način pozdravijo s profesorjem. To je izraz kulture, brez katere družba ne more obstati. Tudi športna ekipa, ki premore občutek za čast, na koncu tekme kljub porazu in morebitnim krivicam, ki so se ji zgodile med tekmo, seže v roke sodniku in nasprotniku ter slednjemu čestita za zmago. Enako naredijo spodobni in častni politiki, ki izgubijo na volitvah. Spodoben in časten politik celo odstopi s položaja zaradi objektivne odgovornosti, npr. zaradi neke hujše afere v njegovi politični sferi (v stranki, na ministrstvu ipd.), za katero osebno ni kriv, vendar pa šteje, da mora s svojim odstopom simbolično izkazati svoj občutek za politično odgovornost, dati s tem dober zgled drugim ter svojega naslednika čim bolj razbremeniti političnega bremena.
Seveda je še nešteto primerov podobnega častnega in dostojanstvenega ravnanja, kjer posameznik preseže samega sebe v dobro drugih. Mnoga takšna ravnanja so prerasla že v dobre družbene običaje. Tako, denimo, udeleženci pogreba praviloma ne izpostavljajo slabih lastnosti pokojnika, politiki pa v tujini praviloma ne blatijo lastne države. Podobno velja tudi za državne proslave, na katere so vabljeni predstavniki vseh prijateljskih držav, hkrati pa so takšne proslave na očeh vse domače in svetovne javnosti. Državna proslava ni okrogla miza, na kateri bi povezovalec slovesnosti osrednje slavnostne prireditve pred očmi javnosti polemiziral s predsednikom države in v kateri naj bi se predstavniki različnih vej oblasti in političnih strank držali tako, kot da se neznansko neprijetno počutijo v družbi drug z drugim. Ne gre le zato, da si državljan, ki je še ohranil kaj zdravorazumskosti in ga slovenska politika še ni povsem zamorila s svojimi ideološkimi pritlehnostmi (ali ni ta vlada ob začetku mandata javno obljubila, da zaradi osredotočenosti na reševanje krize ne bo sprožala ideoloških sporov?), enostavno želi, da bi bili naši vodilni politiki, ko se srečajo na državni proslavi pred očmi javnosti, bolj sproščeni in medsebojno komunikativni. Pri državni proslavi gre predvsem za to, da se ti politiki že zaradi svojih vlog in položajev morajo (!) obnašati državniško, tj. povezovalno in konstruktivno. Državljanom morajo biti pozitiven, ne pa negativen zgled. Skratka, na državni proslavi se morajo obnašati v vseh pogledih častno, preseči morajo sami sebe in pokazati, da spoštujejo dostojanstvo nacije, ki jo predstavljajo.
Na petkovi proslavi Dneva državnosti je velik del politike (ponovno) padel na izpitu. Tokrat morebiti najhuje do zdaj. Spodbujanje ideološke, politične in še kakšne delitve skozi dogajanje ob in na državni slovesnosti je pokazalo, da so mnogi naši vodilni politiki ter njihovi sodelavci in pomočniki še vedno nesposobni tistega nacionalnega povezovanja, ki je nujno potrebno, da naša država in družba zadihata s polnimi pljuči, da bistveno bolj sproščeno in uspešno zaživita v svojih gospodarskih, znanstvenih, kulturnih in mnogih drugih potencialih ter da se iz ekonomske in socialne krize izvijeta na način, ki ju bo povzdignil na višji nivo predvsem tudi v njunih etičnih temeljih. Bistvo etike pa ni v tem, kdo bo koga politično, ekonomsko ali drugače nadvladal ter po možnosti človeško ponižal ali se ga celo znebil, pač pa kdo bo komu boljši prijatelj in sosed, ter tam, kjer je to pač neizogibni del življenja, čim bolj odličen in časten nasprotnik.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.