Jožica Grgič je v Delu spomnila na zgodbo o županu s Tirolskega, ki se je lotil reševanja velike krize v tridesetih letih prejšnjega stoletja (l. 1932) na svoj poseben način. Razmišljal je, da so vsi predmeti podvrženi staranju (železo rjavi), le denarju moč s časom ne pada. Kljub temu, da je poznal navodila vlade, da je treba varčevati (treba je zmanjšati plače, odpuščati, kupovati le najnujnejše …), ker bo le tako mogoče premagati krizo, se je župan globoko zamislil in zapisal: »Varčeval bom in bom hodil bos. Ampak ali to pomaga čevljarju? Nehal bom potovati, ampak ali bo imela državna železnica od tega korist? Ne bom jedel masla, toda kako to pomaga kmetu?«. Četudi si je še tako razbijal glavo, ukrepov vlade ni razumel. Seveda, ni bil ekonomist, finančnik, bančnik ali kaj podobno kvalificiranega, bil je navaden strojevodja, ki pa je imel to lastnost, da se je, tako kot večina na položajih, počutil oblast, in v nasprotju z omenjeno večino razumel, da je oblast tudi in predvsem odgovornost do ljudi, ki so te izvolili.
Ne bom varčeval, je sklenil župan, ampak bom začel urejati mesto – dal bom tlakovati ulice, obnoviti šolo, zasaditi drevesa ob ulicah, dograditi kanalizacijo, vodovod … Delavci bodo dobili denar, ta pa bo spet začel krožiti. A ga je malce razjedal dvom. Kaj pa, če bodo delavci varčevali, namesto trošili, tako kot jih uči vlada? In se je spomnil Gesellovega svarila: denar ne rjavi(!) Torej je upoštevaje to svarilo poskusil z eksperimentom.
Mesto je imelo v banki le 40 tisoč šilingov, kar še zdaleč ni bilo dovolj za projekte, ki si jih je župan zamislil. Ta denar je deponiral v krajevni hranilnici kot jamstvo za izdajo mestnih bankovcev v enaki vrednosti. Ti bankovci so v nasprotju z drugimi vsak naslednji mesec izgubljali vrednost. Kdor je želel, da bi njegov bankovec za 10 šilingov veljal tudi naslednji mesec, je moral nanj nalepiti vrednostno znamko za 10 grošev. To pomeni, da je bil bankovec čez en mesec vreden 9,90 šilinga, ker je izgubil vrednost za kupljeno znamko. To naj bi spodbujalo ljudi, da bi denar sproti zapravljali, če ne bi hoteli izgubljati vrednosti. In leta 1932 so delavci po letu brezposelnosti spet živahno delali in za svoje delo prejemali rumene, modre in roza bankovce, imenovane potrdilo o opravljenem delu. Bankovci so bili vredni en, pet ali deset šilingov. Od začetne obotavljivosti, ko sta te bankovce sprejemali le dve trgovini, jih je v kratkem času sprejela večina. Zgodilo se je, kar je župan predvidel. Trgovci so lahko kupovali izdelke od kmetov, obrtnikov in tovarn, delavci pa so se trudili denar čim prej zapraviti, da ne bi izgubil vrednosti – denar je torej krožil in vsak je imel nekaj od tega. Brezposelnost se je močno zmanjšala, ob tem je mesto poleg vsega drugega dobilo še smučarsko skakalnico in bazen, po dolgem času pa so se meščani vseh političnih barv in prepričanj spet razumeli med seboj. Župan je postal svetovna senzacija, novinarji od vsepovsod so trkali na njegova vrata in na vrata delavcev ter obrtnih delavnic v mestu, da bi popisali ta čudež. Ker je brezposelnost v preostali Avstriji še naprej naraščala, so želeli tudi drugi župani uveljaviti ta model. Hkrati pa so se kopičile zahteve, naj mož postane finančni minister.
To pa ne! Pa ja ne bo neki strojevodja, ki je po nekakšnem čudežu postal župan, spodbijal avtoritete za to poklicanim ustanovam. Ko so ugotovile, da jih ogroža, so se zatekle k zakonu. V zakonu pa je pisalo, da denar lahko tiska le avstrijska narodna banka. Sodišče je leto in pol po uvedbi wörglskega čudeža novi denar prepovedalo. Eksperiment je bil končan. Spet je nastopila kriza, ljudje so bili brez dela, zlovoljni in spet so se začeli prepirati. »Trpljenje ni poslano od Boga, temveč sta ga predpisala zakon in človeška neumnost,« je takrat za neki časopis izjavil župan. Potem je prišel Hitler. Večina Avstrijcev je v njem videla odrešenika za gospodarske, politične in osebne tegobe.
Silvester Koprivnikar in mnogi drugi pa pravijo: Vzrok krize ni v tem, da bi proizvajali in trošili premalo, pač pa izključno v tem, kako delimo to, kar ustvarimo. Pretirano odtekanje akumulacije v finančni sektor, ki potem ta denar tezavrira v davčnih oazah seveda radikalno zmanjšuje povpraševanje. Pot iz krize je torej iskati v povečevanju deleža družbenega proizvoda, ki se steka k delu in državi in zmanjševanju deleža, ki se steka v finančni sektor. Trenutno pa bi dobro učinkovala tudi resna inflacija, ki bi začela najedati zamrznjeni finančni kapital. Finančna oligarhija bi v kroženje pognala ogromne finančne zaloge iz oaz – ker bi zamrznjeni denar začela najedati rja.
Vabimo kvalificirane ustanove, da ne reagirajo tako, kot v primeru wörglskega čudeža in župana pred osemdesetimi leti. Po odgovor, da je Slovenija s sprejetjem evra izročila svojo denarno politiko Frankfurtu, lahko gremo v sosednjo osnovno šolo. Od “kvalificiranih poklicnih in poklicanih ustanov” se pričakuje več, tudi samostojno razmišljanje in ne le v kalupu vseobsegajočega (svetovnega) finančnega kapitala.
- EDINI, KI JE SHRANIL SKRIPTE IZ KUMROVCA IN JIH UP... said
- Se strinjam, vendar bo stanje še slabše saj je že... said
- Peter Žerjavič: »Janševa zaseda evropskemu parlame... said
- Spoštovani! Pravzaprav se je z napisanim moč strin... said
- V Gibanju Zedinjena Slovenija se strinjamo, da je... said
- SPOŠTOVANI! Podpisujem pristopno izjavo za spremem... said
6 odzivov na Denar bi moral rjaveti!