Jožica Grgič je v Delu spomnila na zgodbo o županu s Tirolskega, ki se je lotil reševanja velike krize v tridesetih letih prejšnjega stoletja (l. 1932) na svoj poseben način. Razmišljal je, da so vsi predmeti podvrženi staranju (železo rjavi), le denarju moč s časom ne pada. Kljub temu, da je poznal navodila vlade, da je treba varčevati (treba je zmanjšati plače, odpuščati, kupovati le najnujnejše …), ker bo le tako mogoče premagati krizo, se je župan globoko zamislil in zapisal: »Varčeval bom in bom hodil bos. Ampak ali to pomaga čevljarju? Nehal bom potovati, ampak ali bo imela državna železnica od tega korist? Ne bom jedel masla, toda kako to pomaga kmetu?«. Četudi si je še tako razbijal glavo, ukrepov vlade ni razumel. Seveda, ni bil ekonomist, finančnik, bančnik ali kaj podobno kvalificiranega, bil je navaden strojevodja, ki pa je imel to lastnost, da se je, tako kot večina na položajih, počutil oblast, in v nasprotju z omenjeno večino razumel, da je oblast tudi in predvsem odgovornost do ljudi, ki so te izvolili.
Ne bom varčeval, je sklenil župan, ampak bom začel urejati mesto – dal bom tlakovati ulice, obnoviti šolo, zasaditi drevesa ob ulicah, dograditi kanalizacijo, vodovod … Delavci bodo dobili denar, ta pa bo spet začel krožiti. A ga je malce razjedal dvom. Kaj pa, če bodo delavci varčevali, namesto trošili, tako kot jih uči vlada? In se je spomnil Gesellovega svarila: denar ne rjavi(!) Torej je upoštevaje to svarilo poskusil z eksperimentom.
Mesto je imelo v banki le 40 tisoč šilingov, kar še zdaleč ni bilo dovolj za projekte, ki si jih je župan zamislil. Ta denar je deponiral v krajevni hranilnici kot jamstvo za izdajo mestnih bankovcev v enaki vrednosti. Ti bankovci so v nasprotju z drugimi vsak naslednji mesec izgubljali vrednost. Kdor je želel, da bi njegov bankovec za 10 šilingov veljal tudi naslednji mesec, je moral nanj nalepiti vrednostno znamko za 10 grošev. To pomeni, da je bil bankovec čez en mesec vreden 9,90 šilinga, ker je izgubil vrednost za kupljeno znamko. To naj bi spodbujalo ljudi, da bi denar sproti zapravljali, če ne bi hoteli izgubljati vrednosti. In leta 1932 so delavci po letu brezposelnosti spet živahno delali in za svoje delo prejemali rumene, modre in roza bankovce, imenovane potrdilo o opravljenem delu. Bankovci so bili vredni en, pet ali deset šilingov. Od začetne obotavljivosti, ko sta te bankovce sprejemali le dve trgovini, jih je v kratkem času sprejela večina. Zgodilo se je, kar je župan predvidel. Trgovci so lahko kupovali izdelke od kmetov, obrtnikov in tovarn, delavci pa so se trudili denar čim prej zapraviti, da ne bi izgubil vrednosti – denar je torej krožil in vsak je imel nekaj od tega. Brezposelnost se je močno zmanjšala, ob tem je mesto poleg vsega drugega dobilo še smučarsko skakalnico in bazen, po dolgem času pa so se meščani vseh političnih barv in prepričanj spet razumeli med seboj. Župan je postal svetovna senzacija, novinarji od vsepovsod so trkali na njegova vrata in na vrata delavcev ter obrtnih delavnic v mestu, da bi popisali ta čudež. Ker je brezposelnost v preostali Avstriji še naprej naraščala, so želeli tudi drugi župani uveljaviti ta model. Hkrati pa so se kopičile zahteve, naj mož postane finančni minister.
To pa ne! Pa ja ne bo neki strojevodja, ki je po nekakšnem čudežu postal župan, spodbijal avtoritete za to poklicanim ustanovam. Ko so ugotovile, da jih ogroža, so se zatekle k zakonu. V zakonu pa je pisalo, da denar lahko tiska le avstrijska narodna banka. Sodišče je leto in pol po uvedbi wörglskega čudeža novi denar prepovedalo. Eksperiment je bil končan. Spet je nastopila kriza, ljudje so bili brez dela, zlovoljni in spet so se začeli prepirati. »Trpljenje ni poslano od Boga, temveč sta ga predpisala zakon in človeška neumnost,« je takrat za neki časopis izjavil župan. Potem je prišel Hitler. Večina Avstrijcev je v njem videla odrešenika za gospodarske, politične in osebne tegobe.
Silvester Koprivnikar in mnogi drugi pa pravijo: Vzrok krize ni v tem, da bi proizvajali in trošili premalo, pač pa izključno v tem, kako delimo to, kar ustvarimo. Pretirano odtekanje akumulacije v finančni sektor, ki potem ta denar tezavrira v davčnih oazah seveda radikalno zmanjšuje povpraševanje. Pot iz krize je torej iskati v povečevanju deleža družbenega proizvoda, ki se steka k delu in državi in zmanjševanju deleža, ki se steka v finančni sektor. Trenutno pa bi dobro učinkovala tudi resna inflacija, ki bi začela najedati zamrznjeni finančni kapital. Finančna oligarhija bi v kroženje pognala ogromne finančne zaloge iz oaz – ker bi zamrznjeni denar začela najedati rja.
Vabimo kvalificirane ustanove, da ne reagirajo tako, kot v primeru wörglskega čudeža in župana pred osemdesetimi leti. Po odgovor, da je Slovenija s sprejetjem evra izročila svojo denarno politiko Frankfurtu, lahko gremo v sosednjo osnovno šolo. Od “kvalificiranih poklicnih in poklicanih ustanov” se pričakuje več, tudi samostojno razmišljanje in ne le v kalupu vseobsegajočega (svetovnega) finančnega kapitala.
- said Misel povzeta iz razprave (4 KOMENTARJI): Ni dilem...
- said Odločni, preizkušeni, larifari! Poglejte tudi dane...
- said Če že nimamo pokrajin ali dežel imamo vsaj statist...
- said Zdravo! G. Andrej Cetinski ima seveda popolnoma pr...
- said Prodaja Abanke! Ali ni škoda toliko dragih postopk...
- said Spoštovani kolegi iz Sinteze ! Ko se je kar nekaj...
Gorazd in Tone sta prispevala detajlnejši vpogled v zgodbo o Wörglovem Šilingu, ki se je odvija v tridesetih letih prejšnjega stoletja v Avstriji. “To je zgodba, ki jo lahko skoraj brez sprememb apliciramo v naše stanje danes in tu v Sloveniji. Je idealen primer, ki dokazuje nevzdržnost in sprevrženost današnjega bančnega sistema in da samo totalna reforma sistema lahko dejansko zagotovi rast in to veliko bolj stabilno od te, ki smo ji priča v zadnjih nekaj sto letih”, pravita.
Worglov šiling
Sam bi predlagal, o tem sem že pisal, malo drugačno rešitev. Predlagam, da država uvede “sporedno valuto” tako, da izda v višini nepokritih proračunskih izdatkov državne zadolžnice (dve milijardi). Te bi bile nominirane v evrih, izdane v obliki plačilnih kartic, plačilni promet pa bi se odvijal preko javne banke. To praktično pomeni, da bi prejemniki proračunskih sredstev ( javna uprava, šole, bolnišnice, prejemniki socialnih transferov…) del sredstev prejemali v obliki zadolžnic in tudi plače zaposlenim izplačevali v obliki zadolžnic. Praktično to pomeni, da bi odpadli ukrepi zategovanja pasu. Tudi davčni zavezanci bi lahko del davčnih obveznosti poravnavali z zadolžnicami. Tako bi se zadolžnice v roki dveh do treh let vrnile k državi. Uvedba zadolžnice bi zato povečala obseg domačega povprašavanja in s tem rast družbenega proizvoda, kar bi odpiralo nova delovna mesta. Dve milijardi povečanedomače potrošnje bi povečalo za enako višino rast družbenega proizvoda. Uvedba zadolžnice bi zagotovila tudi več sredstev za razvoj projektov energetske učinkovitosti, rabe lesne biomase, prehranske samooskrbe, predvsem pa tisoče malih inovativnih projektov, kar bi predstavljalo dolgoročno razvojno prestruktoriranje Slovenije v trajnostni razvoj.
Vse to bi bilo mogoče storiti tudi na način, da bi ECB pristopila k emisiji evrov, kar bi prineslo kontrolirano inflacijo ( 5-7%), ta pa bi zmanjševala zadolženost in akumulacijo v finančnem sektorju. To je pred leti predlagal Nobelov nagrajenec Paul Krugman. Zato bi morala Slovenija pred uvedbo sporedne valute od EU zahtevati tak ukrep za premagovanje krize. Tega EU sicer ne bi storila.
Vili nam je posredoval knjigo INTERVENCIONIZEM IN REVŠČINA: 1929–2008 , ki jo je takorekoč nujno prebrati za razumevanje krize.
Dobro pa se je spomniti tudi razprave izpred leta dni – Umiranje neoliberalizma.
Hvala za podrobnejši prispevek o Worglu. Ob krizi tudi v širši javni prostor prodirajo in oživljajo kreativne misli in prakse, ki nas opogumljajo in nas bodo ob vztrajanju pri iskanju preglednih in inovativnih rešitev lahko resnično popeljale naprej. V nadaljevanju in v priponki kot vsebinsko dopolnilo dodajam starejši prispevek na to temo.
To čemur danes pravimo ekonomija (oikos-nomos) ne ustreza izvornemu pomenu te besede marveč ustreza drugemu, manj znanemu antičnemu pojmu krematistika (chrematistikos). Krematistika je praksa pri katerem denar sam po sebi predstavlja končni cilj in ne, kakor običajno mislimo, potrebno in učinkovito sredstvo za doseganje naših stvarnih potreb in ciljev. V krematistiki so narava in ljudje zgolj sredstvo, surovina za ustvarjanje dobička, ki pomaga ohranjati in krepiti pozicijo moči in nadzora. Glavno vodilo delovanja je manipulacija denarnega toka in potrošnja, ne pa celovit pozitivni stvarni dosežek in učinek. Nasprotno eko-nomija (oikos-nomos) izvorno predstavlja način gospodarjenja, kakršnega narekuje in predpostavlja eko-logija (oikos-logos) logika dobrega in umnega upravljanja, ki ohranja in po potrebi tudi izboljšuje stanje osnovnih elementov življenja kot je kvaliteta zraka, vode in zemlje ter omogoča in skrbi za zdrave medčloveške odnose (družbeno energijo). Pojem oikosa je izvorno pomenil družinsko prebivališče, v dobi vse večje globalne povezanosti in prepletenosti pa ga lahko razumemo kot razširjeno družino človeka, kot je skupnost, naselje, država ali Zemlja kot celota.
Če želimo upati na zavestno sooblikovanje denarnega sistema v duhu nujno potrebne etične in moralne preobrazbe se je dobro zavedati, da denar ni predmet, ampak dogovor ljudi, da nekaj uporabljajo kot sredstvo menjave za tisto kar (splošno razglašeni krizi navkljub) ostaja v osnovi nespremenjeno: sposobnost narave in človeka za ohranjanje življenja, za ustvarjanje, izmenjevanje in preobražanje. Zahteva po spremembi denarnega sistema ni nič revolucionarnega saj se denarni sistem v svetu nenehno spreminja. Nikoli se ni spreminjal bolj radikalno kot v zadnjih dvajsetih, tridesetih letih. A spreminjal se je vselej od zgoraj navzdol v smer splošne družbene in okoljske erozije, brez širšega družbenega konsenza in brez resnih razprav glede omenjenih posledic. Gibanje, ki želi družbi in posamezniku omogočiti resnično alternativo v odnosu do temeljnih življenjskih danosti in njihovih potencialov mora zahtevati in vztrajati na razpravi o dejanski vlogi in pomenu denarja in spodbujati ter omogočati nastanek in uporabo z občečloveškimi cilji in etiko skupnosti uglašenih valut, takšnih, ki bodo zasnovane s konsenzom njihovih uporabnikov, etično vezanih na celovitost stvarnega prostora in časa, ter transparentne, gibke in samoregulativne v odnosu na kvalitativno zastavljeno družbeno vizijo.
A ta skupna iz naravnih in kulturnih danosti izhajajoča in na etiki ter občečlovečih kvalitetah temelječa družbena vizija, ki bi izgovorila kaj si pravzaprav dolgoročno želimo zase, za drugega in za celoto je po mojem mnenju trenutno pomembna, in bi jo država morala znati, ne predpisovati, izvajati ali nadzirati, ampak omogočati.
V Mladini je prevedena kolumna Paula Krugmana – Kako so se razblinili argumenti za varčnost.
V oči bije dejstvo, da so glavni akterji krize ostali nekaznovani.
Finančni novinar David Dayen v spletnem časniku Salon opozarja, da je večina krivcev za krizo ostala nekaznovanih, iz finančnih ruševin so odkorakali z dovolj denarja za udobno življenje, medtem ko že vsak sedmi Američan prejema živilske bone. Deregulacija bank, ki jo je začel že predsednik Bill Clinton in ki je omogočila uporabo denarja varčevalcev za tvegane naložbe, še vedno omogoča, da se banke igrajo z denarjem. Samo JP Morgan Chase je lani izgubila 6,2 milijarde dolarjev. Prevelike banke so še vedno sistemska grožnja, »in ko – ne če – bo nastopila nova finančna kriza, bomo spet priča obsežnemu reševanju finančne industrije, medtem ko bodo navadi ljudje spet zapostavljeni,« opozarja Dayen. – Pet let po finančni krizi čakamo novo